Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.
Uvodna molitev: Gospod, veš, kako zelo te potrebujem in sem za vse od tebe odvisen. Poznaš moje slabosti in napake. Vse svoje zaupanje polagam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Vsak dan želim zaupati v tvojo moč, tvojo obljubo in tvojo milost. Danes nameravam, s tvojo pomočjo, hoditi po poti križa z ljubeznijo in velikodušnostjo, da bi se ti približal.
Prošnja: Gospod, naj se naučim sprejemati žrtve kot pot poprave in očiščenja.
Razmišljanja:
- To so dnevi: Jezus je dejal, da bo prišel čas, ko se bodo njegovi učenci postili. Sedaj, ko se je Gospod vrnil v slavi k Očetu, je na nas, da nadaljujemo delo odrešenja, “ki še manjka Kristusovim bridkostim zaradi njegovega telesa, ki je Cerkev” (Kol 1,24), kot pravi apostol Pavel. Pridružimo svojo žrtev Jezusovi, da bi ga posnemali in prinesli milost sebi in drugim. Vsako krščansko življenje mora vključevati zdrav duh žrtve in samozatajevanja.
- Čutiti lakoto: Lakota, ki jo doživimo med postom, je simbol globlje duhovne lakote, ki bi jo morali čutiti do Boga in do nebes. Ta svet nas pogosto naredi preveč udobne, in hitro pozabimo, da to ni naš resnični dom. Smo romarji, ki potujemo skozi tujo deželo, daleč od našega končnega počivališča. Post nas spominja na hrepenenje potnika, da bi varno prispel na cilj in končno se veselil, da je doma za vedno. Pravi kristjan z upanjem zre proti nebesom, kjer bo večno počival z Bogom v pravi sreči. Ve, da so vse dobre stvari, ki jih ta svet ponuja, le senca čudovitih stvari, ki jih je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28).
- Žeja po dušah: S križa je Jezus rekel: “Žeja me”. Ta žeja je bila za to, da bi se vsi ljudje spravili k Očetu. Bila je žeja po tem, da bi se duše vrnile k ljubezni do Boga in našle pot v nebeško kraljestvo. Prostovoljna žrtev in samozatajevanje, če ju ponudimo za spreobrnjenje src drugih, prinašata milost, ki jo potrebujejo, da se spremenijo in se vrnejo k Bogu. Nihče se ne more sam spreobrniti, in nihče v hudi grešnosti si ne more zaslužiti Božje milosti. Moramo posredovati z našo osebno molitvijo in žrtvovanjem, da bi drugim pridobili nadnaravno milost, ki jo potrebujejo za premagovanje svojih ovir. Največje delo ljubezni, ki ga lahko opravimo, in največje veselje, ki ga lahko doživimo, je, da dušo pripeljemo nazaj h Gospodu. Koliko duš čaka na našo molitev in žrtev?
Pogovor s Kristusom: Gospod, naredi me velikodušnega in radostnega v žrtvovanju, saj vem, da me žrtvovanje še tesneje povezuje s teboj in prinaša milost spreobrnjenja mnogim dušam, ki jih ljubiš in za katere si umrl.
Odločitev: Izbral bom eno osebo, ki potrebuje Božjo milost, in vse svoje žrtve danes ponudil zanjo.