Tisti čas je rekel Gospod: »Gorjé vam, farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in Božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti. Gorjé vam, farizejem, ker imate radi prve sedeže v shodnicah in pozdrave na trgih. Gorjé vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo čeznje, pa ne vedó.« Oglasi pa se eden izmed učiteljev postave in mu reče: »Učenik, s takimi besedami žališ tudi nas.« On pa je rekel: »Tudi vam, učiteljem postave, gorjé, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen ne dotaknete niti z enim prstom.«
Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si z menoj, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam in verujem v tvojo željo, da mi danes podeliš vse potrebne milosti. Hvala za tvojo ljubezen in velikodušnost! V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.
Prošnja: Gospod, naj bo moje srce bolj podobno tvojemu!
Razmišljanja:
- Pasti v isto zanko: Ali se kdaj zalotimo, kako se strinjamo z Jezusom v tem evangelijskem odlomku? “Povej jim, Gospod! Zaslužijo si!” Predstavljamo si sebe, kako s strogim pogledom in prekrižanih rok zmajujemo nad početjem hinavskih farizejev. Kmalu se naše misli obrnejo na nekoga, ki ga poznamo, ki “bi si prav tako zaslužil dobro besedno pridigo!” Tudi duhovniki ali škofje niso izvzeti. Toda – ali nismo v tem podobni prav tem farizejem, ki jih tako obsojamo: Naša srca so zagrenjena in prazna. Čeprav smo sposobni obsojati, ne ljubimo z Gospodom. Pozabljamo, da je Kristus dal svoje življenje tudi za te farizeje, ki jih kliče k spreobrnjenju—tudi če bi bili edini, ki bi jih bilo treba rešiti. Na napake lahko opozarjamo (Lk 17,3), a klic k spreobrnjenju lahko pride le iz srca, ki ljubi.
- Ceh godrnjavih katolikov: Ali kdo v svoji župniji ali škofiji ne najde vsaj ene napake? Eno je videti, moliti in pomagati reševati te težave. Druga stvar je, da se nanje osredotočamo. To počnejo člani “Ceha godrnjavih katolikov” (CGK). Ta evangelijski odlomek je edina leča, skozi katero gledajo vse. Pri rožnem vencu člani CGK molijo “maščevalne skrivnosti”: Jezus prekolne smokvino drevo, Jezus očisti tempelj, Jezus obsodi pismouke in farizeje. Ali sem morda anonimen član—ali vsaj podpornik—CGK? Kristus je uporabljal trde besede, a te so bile le sad ljubezni in želje po odrešenju pismoukov in farizejev, ne pa zagrenjenost ali nezaupanje do njih. Če imam v srcu kakršno koli zagrenjenost, moram prositi Kristusa za milost, da odpustim kot odpušča Kristus.
- Roka pomoči: Naš Gospod je bil največji učitelj, veliki pedagog polnosti življenja, ljubezni Očeta. Vedel je, kako se lahko duše spreobrnejo le postopoma, v sprejemljivem ritmu in v obsegu, ki so ga zmožne. Nasprotno pa je veljalo za pismouke ob koncu tega evangelijskega odlomka. Ljudem bi naložili omejitve, nerodne odgovornosti in težke žrtve, a hkrati jim ne bi ponudili roke in jim pomagali nositi breme. Kot kristjani smo poklicani, da pomagamo razsvetliti vesti naših bližnjih, da bi imeli tesnejši odnos z Bogom. Vendar, če je razsvetljevanje njihove vesti le naše olepševanje za “metanje knjige v njih”, se moramo ustaviti in preveriti, ali Kristusove besede ne veljajo tudi za nas: “Nalagate ljudem breme, ki ga je težko nositi, sami pa se teh bremen ne dotaknete niti z enim prstom.”
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, včasih pogledam v svoje srce in vidim, da je trdo in zagrenjeno. Ob prvi priložnosti je pripravljeno samopravično nekoga obsoditi, da se pokaže lastna veličina. Podari mi srce, ki je krotko in ponižno kot tvoje!
Sklep: Če se danes zalotim, da o nekom kritično razmišljam, bom molil zanj in poiskal vsaj dve njegovi dobri lastnosti.