Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.
Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.
Refleksija:
- Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
- Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
- Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.
Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.
Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.