Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.
Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti s svojimi očmi, verjamem, da si navzoč v meni, v mojem najglobljem bistvu, in da me poznaš veliko bolje, kot se poznam sam. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot ljubim sam sebe. Hvala ti, ker me ljubiš in paziš, čeprav si ljubezni ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti ponižen tako kot ti.
Razmišljanja:
- Nepristranska dobrodelnost: Kako vemo, da res delamo za Boga? Ko smo pripravljeni delati zanj brezplačno. Bog kliče nekatere misijonarje, da delajo z revnimi, ki svojim dobrotnikom ne morejo vračati nič drugega kot nasmeh in hvaležnost. Drugi misijonarji delajo z ljudmi, ki so revni tako na človeški kot duhovni ravni in ne priznavajo svoje potrebe ali ne cenijo krščanske evangelizacije. Starši vložijo dolge in skrite ure služenja, da preživijo svoje družine, pogosto brez preprostega “hvala”. Kristus ni iskal človeškega priznanja samo s svojimi besedami: ko so ljudje želeli, da bi postal kralj, se je odpravil drugam in oznanjal dobro novico. Ali bolj cenim svojo dobrodelnost do drugih kot pa kakšen položaj moči? Ali iščem pohvalo drugih za dobra dela, ki jih storim?
- Majhen nesporazum: Krščanska avtoriteta izvira ne iz naslovov ali položajev, temveč iz naše zveste podrejenosti Kristusovi zapovedi ljubezni in služenju. Sprejemanje nesporazumov ob dobrem delu je zato pomembno. To pomeni, da nas Bog vabi, da dosežemo višjo raven v naši ljubezni in krščanskem vodenju. S svojo zvestobo nam Kristus kaže, da imamo vse razloge za verjeti v izpolnitev Božje obljube. Knjiga Modrosti nam kaže, da so nesporazumi del Božjega načrta: “Pravi, da je srečna usoda pravičnega in se hvali, da je Bog njegov Oče. Preverimo, ali so njegove besede resnične, in ugotovimo, kaj se bo zgodilo z njim na koncu. Kajti če je pravičnik Božji sin, mu bo Bog pomagal in ga osvobodil iz rok njegovih sovražnikov. Preizkusimo ga z nasiljem in mučenjem, da bomo imeli dokaz o njegovi nežnosti in preizkusili njegovo potrpežljivost. Obsojajmo ga na sramotno smrt; saj bo Bog, kot pravi sam, poskrbel zanj” (Modr 2,16–20).
- Križ je naše priznanje slave: “In ko bom povzdignjen iz zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Kristus se ni povzdignil, da bi ga drugi opazili, zavrnil je poveličevanje samega sebe. Odpovedal se je častnim mestom na gostijah (sedel je s cestninarji), častnim sedežem v sinagogah (izgnali so ga) in posebnim pozdravom na trgih (“Zakaj me imenujete dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega” (Mr 10,18)). Njegovo molčanje je razjezilo Pilata: “Ne govoriš z menoj? Ali ne veš, da imam moč, da te izpustim in da imam moč, da te križam?” (Jn 19,10). Kristusa so prosili, naj se povzdigne s križa, a se je temu zoperstavil. To je resnični preizkus našega zaupanja in ljubezni: zaupanje, da Bog resnično skrbi za nas, ko nam dovoli biti križani zaradi zvestobe, in ljubezni, da sprejmemo to križanje z lastno voljo za dobro duš.
Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, vem, da nikoli ne bom mogel biti tako ponižen kot ti, toda želim delati za najvišjo stopnjo ponižnosti, ki je zame mogoča. Želim pustiti za seboj ponos, ki je poškodoval toliko področij mojega življenja. Tvoj zgled želim imeti vedno svež v mislih, da bom lahko napredoval – ne da bi se hvalil s svojo lastno popolnostjo, ampak da bi tebe razveseljeval in izpolnjeval tvojo voljo.
Sklep: Premislil bom o odnosu v svojem življenju, kjer je moj ponos najbolj uničujoč. Sprejel bom konkreten korak, da se bolj pozitivno in ponižno spopadam s to osebo.