Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« Njegovi učenci so mu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je; sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje.
Uvodna molitev: Gospod, kako hitro lahko izgubim vero in začnem bolj zaupati stvarem, ki so dotakljive in jih vidim, kot v tvoje obljube in moč. Ampak verjamem vate, da si Kruh življenja in da lahko le ti zadovoljiš najgloblje hrepenenje mojega srca. Kot moj Stvarnik veš, kaj potrebujem, in za mene poskrbiš vsak dan. Kot moj Odrešenik me vodiš po poti križa in odpuščanja. Želim ti slediti bolj tesno.
Prošnja: Gospod, utrdi mojo vero, da bom velik, tako kot ti.
Razmišljanja:
- “Moje srce je ganjeno s sočutjem nad množico”: Jezus kaže sočutje do množice, celo do njihovih trenutnih potreb. Ve, kako zemeljsko naravnani so, saj si želijo le zadovoljiti svoje potrebe po kruhu in vodi. V drugem odlomku pravi: “Zakaj se sekiraš, kaj boš jedel, pil ali oblekel? … Po vsem tem sprašujejo pogani” (Matej 6:25–33) – “pogani”, tisti brez vere ali zaupanja v nebeškega Očeta. Našega Gospoda ne skrbi za hrano in obleko zase, čeprav se trudi zagotoviti to za druge. Toda njegova ljubezen se tu ne konča. Iskreno si želi njihovega največjega dobrega in zato jim daje veliko več kot samo obrok. Poleg kruha in vode jim daje dar vere. Konec koncev, “Človek ne živi samo od kruha” (Luka 4,4).
- “Od kod bo kdo dobil dovolj kruha, da jih nasiti na tem zapuščenem kraju?” Apostoli postavijo zelo človeško vprašanje, ki razkriva revščino njihove vere v Jezusa. Takšno vprašanje, brez vere, bi postalo samouresničujoča prerokba. Ker se naloga zdi nemogoča, zakaj sploh poskusiti? Kako pogosto nas takšen način razmišljanja odvrača od velikih stvari, ki bi jih lahko naredili za Boga in pričakovanja velikih stvari od njega? Kako pogosto se sprijaznimo s porazom, zadovoljni z obžalovanjem in z žalostjo opazovati brezupne razmere, kot da Bog ni vsemogočen in pripravljen pomagati? Potrebujemo vero Blažene Device, ki je verovala v nemogoče in postala mati vsem, ki verujejo.
- “Jedli so, kolikor so hoteli, in pobrali sedem košar drobtin, ki so ostale”: Jezus ponuja polnost življenja in ljubezni, obilje dobrega in milosti vsem, ki mu sledijo. Njegove poti so poti življenja. Dovoli nam, da trpimo pomanjkanje v tem življenju, da se bomo povezali z resničnim virom obilja skozi vero, upanje in ljubezen. Tisti, ki iščejo sebe, tako da iščejo zgolj materialne dobrine – ki so po definiciji omejene – bodo vedno v pomanjkanju in bodo vedno čutili grožnjo izgube tega, kar imajo. Tisti, ki iščejo Kristusa in njegovo milost – ki je po definiciji neomejena – se nikoli ne bodo bali, ko izgubijo svoje zemeljske dobrine. Zato Jezus pravi, da bo tistemu, ki ima (vero, upanje, ljubezen, milost, darove duhovnega življenja), dano še več, in od tistega, ki nima (nobenega od teh duhovnih darov), bo celo tisto, kar se mu zdi, da ima (materialna imetja, ki so danes tukaj in jutri izginjajo, vedno se razgrajujejo in propadejo), odvzeto (Luka 8,18).
Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi dar sočutja, da bom mogel služiti drugim s tvojim srcem. Daj mi darove vere, upanja in ljubezni, da bom razumel, da tvoja dobrota ne pozna meja ali omejitev in da želiš izliti svojo milost na vse, dokler naše skodelice ne bodo prelite.
Odločitev: Danes bom velikodušen v svoji dobrodelnosti do drugih.