Mt 5:20-26

Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me in me še vodiš skozi življenje. Hvala za tvojo očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in izkazal svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala, ker si mi pokazal pot domov k Očetu! Sveti Duh, dobri gost duše, zdraviš me, me krepiš in netiš ogenj iz globin moje duše. Hvala za tvojo ljubečo navzočnost!

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

1. Jeza v naših srcih: Jezus tu govori predvsem o jezi, želji po maščevanju ali drži, ali preprosto - neodpuščanju. Vedno nas vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in nenazadnje uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
2. Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas lahko najbolj globoko prizadenejo, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj, kot grenka beseda ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko bomo poklicani na odgovor, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.¹
3. Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje, kot bi Jezusu pogledali v srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato, da živimo večno združeni z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose s tistimi okoli nas, moramo to popraviti. Pri Bogu je to (in tudi nam) tako pomembno, da ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli bližnje. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo od Boga moč, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti. Primer: Oče naš – karkor tudi mi odpuščamo …

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me ljubiti in pomagaj mi, da postanem svetnik. Ustvaril si me in poklical k veri. Pomagaj mi, da bom to vero velikodušno živel skozi predanost ljubezni v mojem vsakdanjem življenju. Najčistejša Mati, naj bo moje srce samo za Jezusa.

Odločitev: Danes bom opravil tri skrita dela dobrodelnosti.