Tisti čas pridejo Jezus in učenci v Betsajdo. Privedejo mu slepega in ga prosijo, naj se ga dotakne. Prijel je slepega, ga peljal ven iz vasi, nato mu je dal sline na oči, položil nanj roke in ga vprašal, če kaj vidi. In pogledal ga je ter rekel: »Vidim ljudi, pa so, kakor da vidim hoditi drevesa.« Nato je spet položil roke na njegove oči in je spregledal ter bil ozdravljen in je vse razločno videl. Tedaj ga je poslal domov in mu rekel: »V vas še hôdi ne!«
Uvodna molitev: Gospod, verujem, da me vodiš, vendar včasih v sebi začutim negotovost. Zato znova obnavljam svoje zaupanje vate. Vem, da mi želiš le dobro. Hvala, ker me brezpogojno ljubiš! Vračam ti svojo ljubezen in željo, da te v vsem razveselim.
Prošnja: Poglobi mojo ponižnost in okrepi moje zaupanje vate, dragi Jezus!
Razmišljanja:
- Jezus vodi: Že od začetka si prizadevamo za samostojnost. Pomislimo na majhnega otroka, ki se trudi ohraniti ravnotežje, da bi lahko hodil sam, brez pomoči staršev. V duhovnem življenju pa je ravno nasprotno: Kristusa bi morali prositi za vodstvo, podporo in moč. Priznati svoje napake je lahko ponižujoča, a plodovita izkušnja. Ponos nam preprečuje, da bi jih priznali. Če pa zaupamo in to storimo, bo Jezusova pomoč z nami. “Svetost ni v eni ali drugi vaji, temveč je v naravnanosti srca, ki nas naredi ponižne in majhne v Božjih rokah. V svetosti se zavemo naše šibkosti, vendar imamo trdno, celo drzno zaupanje v njegovo očetovsko dobroto” (sv. Terezija Deteta Jezusa).
- Potrpežljivost, Bog ima načrt: “Hočem zdaj” je sodoben kliše, naša želja, ki se ne sklada vedno z Božjim načrtom. Njegov načrt je za naše dobro –četudi to ni naš načrt. Slepec ni bil takoj ozdravljen, temveč postopoma. O kako močno si želimo, da bi bili sveti sedaj v tem trenutku in se nikoli več vrnili k slabim navadam in samoljubju! Pa vendar vedno znova padamo. Svetost je postopno delo, toda Jezusa to ne moti, saj pozna moč svoje milosti, ki lahko deluje v naših življenjih. Preprosto mu izročimo svoje težave in poskušajmo naprej. Naši neuspehi nas učijo ponižnosti, kar nas samo približa Bogu. “To vem zelo dobro: če bi imela na svoji duši vse zločine, ki bi jih lahko storila, ne bi izgubila zaupanja; raje bi z žalostjo zlomljenim srcem hitela, da se vržem v naročje svojega Odrešenika. Vem, kako zelo je ljubil izgubljenega sina; zabeležila sem si njegove besede Mariji Magdaleni, prešuštnici, Samarijanki. Ne, nihče me ne more prestrašiti, ker vem, h komu se lahko zatečem zaradi njegove ljubezni in usmiljenja. Vem, da bi ta množica žalitev izginila v trenutku, kakor kaplja v žareči peči” (sv. Terezija Deteta Jezusa).
- Ponižni Jezus: Možu pove, naj ne hodi v vas. Ali se Jezus česa boji ali se mu kam mudi? Ne, le zaradi svoje ponižnosti tiho nadaljuje, brez slave. Jezusa navdušuje ponižnost in jo zato tudi udejanja. Mi pa hrepenimo po prepoznavnosti. Vstopimo v svojo pisarno in gledamo priznanja na stenah. Jezus ni imel priznanj; zaradi svojih dobrih del je imel ugled. Uči nas iskrenih dejanj in se izogiba vsaki obliki samopoveličevanja.
Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi, da se prepustim tvoji skrbi in popolnoma zaupam vate! Dejstvo, da sem šibak, ti pa si moja moč, mi daje pogum. Pomagaj mi, da se zavedam svoje majhnosti in tvoje veličine! Ti si zaslužiš vso slavo, bodi glavni vzor v mojem življenju! Pomagaj mi, da skromno delam dobro, tako kot ti!
Sklep: Storil bom nekaj dobrega in molil: “Jezus, to delam samo zato, ker želim dokazati svojo ljubezen do tebe!”