Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kaj hočem? Da bi se že vnel! S krstom pa moram biti krščen in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši. Ali mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo? Ne, rečem vam, ampak razdor! Odslej jih bo namreč v eni hiši pet razprtih: trije se bodo razprli proti dvema in dva proti trem; oče bo proti sinu in sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi, tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«
Uvodna molitev: Oče, sem v tvoji prisotnosti, verjamem vate in te ljubim z vsem srcem. Popolnoma se zaupam tvoji usmiljeni, a zahtevni poti, saj vem, da me želiš pripeljati domov v nebesa.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se bom zavedal tvoje ljubezni povsod okoli mene!
Razmišljanja:
- Iskrica, ki mora postati plamen: Jezusova neomajna moč in strast se v današnjem evangeliju izražata izjemno odločno. Hrepeni po božjem ognju v srcih svojih učencev. Jezus je pretrpel pravi krst potopitve, s trpljenjem Golgote, prav zato, da naš krst ne bi bil zgolj obred. Želel je, da postane sveta iskrica božjega življenja, ki bi sčasoma postala rastoči plamen pristne krščanske svetosti. Naj ta plamen resnično živi in nikoli ne smemo dovoliti, da ga zunanji pritiski ali naša lastna povprečnost ugasnejo.
- Mir za vsako ceno? Jezus popravlja napačno predstavo nekaterih svojih poslušalcev. Nekateri so nedvomno pričakovali, da bo prinesel mesijanski mir, ko bo lev ležal z jagnjetom (prim. Iz 11,6-9). Ne, ta čas bo ob koncu vekov, ko bo Božje kraljestvo vzpostavljeno v vsej svoji polnosti. Do takrat se bo krščanstvo pogosto soočalo z nasprotujočimi silami sveta. Radi bi, da bi nas videli kot prijazne ljudi, toda naša prepričanja bodo včasih prinesla nasprotovanja. Naj iskrica naše duše raste v močan plamen, da sprejmemo te trenutke in se izognemo prilagajanju svetu.
- Postavi se po robu? Ali naj bi bili katoličani ljudje, ki iščejo prepire? Ne, če želijo biti dobri katoličani! Tisti, ki ljubijo spore in prepire, se morda res znajdejo v razdeljenih skupnostih, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja Jezus. Vljudnost, skromnost in občutena ljubezen bi morali zaznamovati človeka, ki želi biti podoben Kristusu. Takšni ljudje si prizadevajo združevati, ne deliti. Vedno vedo, kdaj je prišel trenutek, da se lahko zlomijo, če se bodo preveč upogibali—kjer bi se prilagodljivost prelevila v nezvestobo. Obstajajo težki, žalostni trenutki, ko zvestoba Kristusu pomeni neposredno soočenje v pomembnem odnosu, ki ga omenja Jezus. A ko gre za vprašanje, kje je naša prva zvestoba, mora biti Kristus prvi.
Pogovor s Kristusom: Gospod, ti si središče mojega življenja. Hvala ti za mojo družino in molim, da jim nikoli ne bom ovira v njihovi veri! Daj mi modrost, da vem, kdaj govoriti in kdaj molčati! Pomagaj mi, da nikoli ne bom sklepal kompromisov z evangelijem ali se odtujil od tistih, ki si mi jih poslal!
Sklep: Prizadeval si bom, da bom dober duhovni zgled svoji družini! Nekoga, ki je zašel, bom povabil, da premisli o vrnitvi.