Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z veliko ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj dar milosti.
Razmišljanja:
- Preizkušnje življenja: Evangelij nam pripoveduje, da Jezus »preizkuša« učence, opazuje reakcije, ki jih imajo na vidno nemogoče situacije. Ta preizkus, ko jim je primanjkovalo hrane, jih je verjetno vznemiril. Ko so apostoli pogledali na množico, so se pred Jezusovim vprašanjem počutili povsem nezmožne. Morda so v tem smislu opravili preizkus. Kristus jih je želel naučiti, da človeška iznajdljivost sama ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno presegale naše človeške sposobnosti. Kaj je torej rešitev? Obstaja le ena: Gospod!
- Slabotno darilo: Medtem ko so učenci zmedeni, je majhen deček velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo pristopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je imel Gospod v mislih tega dečka, ko je rekel: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Učenci od tega zaupajočega otroka dobijo čudovito lekcijo: vse prepuščaj Kristusu; ni pomembno, kako malo se zdi tebi ali drugim – z njegovo božansko močjo se lahko z našimi petimi hlebčki in dvema ribama zgodijo velike reči.
- Nič naj se ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tej veliki pojedini pošlje učence, naj poberejo ostanke hrane. Eno od spoznanj, ki ga lahko prejmemo iz tega, je vrednost Božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, do nje ne smemo postati brezbrižni in obravnavati njegove milosti kot neko dobrino v presežku. Dragocena je in se ne sme zapraviti. Kljub temu pa se zdi, da se dogaja ravno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam spet govori o čudoviti Božji potrpežljivosti. Tudi ko ne cenimo v celoti vrednosti njegovih darov, jih Gospod ne preneha dajati.
Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko gledaš na veliko množico. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek pred takšno potrebo. Pomagaj mi! Podari mi milost, ki jo potrebujem, da bom lahko radodarno sodeloval s teboj pri nenehnem delu odrešenja.
Odločitev: Radodarno bom pomagal drugim in zaupal Božji milosti bolj kot sebi.