In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.
Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob meni. Odpri moje srce za pomen Svetega pisma in dogodkov v življenju. Naj moje srce gori ob tvoji besedi.
Razmišljanja:
- Vse je končano: Ta dva učenca sta močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Da bi sledila Gospodu, sta pogumno zapustila dom in družino. Poslušala sta njegove besede, bila priča njegovim čudežem in z navdušenjem oznanjala v njegovem imenu. Pričakovala sta, da bo Jezus dolgo pričakovani Mesija. A ravno v trenutku, ki ga je Jezus imenoval »svoja ura«, ko se je vršilo njegovo največje delo, sta se ta dva učenca Jezusu odrekla. Kaj je šlo narobe? Bog je deloval na način in z močjo, ki ju nista pričakovala in ju nista mogla sprejeti. Križ in trpljenje nista bila vključena v njun načrt. Slavno triumfalno pot bi lahko sprejela, ne pa križanega Gospoda. Dokler so se dogajali čudeži, so se množice navduševale in tudi njiju je prevzemala evforija. Slediti Kristusu je bilo nekaj samoumevnega. Toda ko je svojo senco vrgel križ, sta vrgla puško v koruzo. Tako se zdaj vračata domov, nazaj k svojemu staremu načinu življenja – upanje je razbito, obraza žalostna. Njun pogovor je poln samopomilovanja in brez vere, brez občutka za Boga; potopljena sta v lastno žalost.
- Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo je ta, ki hodi ob njiju. Delanje žrtve iz samega sebe nas ne vodi k Bogu, temveč nas še bolj pogreza v lastno nemoč. Kaj prekine to situacijo? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh nezadovoljnežev in ju povabi, naj na svojo situacijo pogledata globlje. Razmislek o očitnem, o resničnih dogodkih v našem življenju (in ne načrtih in upih, ki so razbiti in omejeni), je tisto, kar odpira vrata obnovljenemu upanju. O čem se pogovarjata? Zakaj? Ali nečesa nista dojela?
- Delitev kruha s tujcem: Kristus je pastir, ki išče ti dve izgubljeni ovci. Kakor vedno, mojstrsko in nežno razsvetljuje njuno vest in ju vodi k resnici. Poslušanje Kristusa učenca pripravi, da ga prepoznata, ko vzame, blagoslovi, razlomi in jima da kruh – v dejanju, ki je enako temu, ki sta mu bila priča pri zadnji večerji. Ko prepoznata Gospoda v »lomljenju kruha«, se popolnoma spremenita. Spremeni se celo njun način ocenjevanja dogodkov in situacije. Sicer sta se ustavila za večerjo, toda po izkušnji Gospoda se sredi noči vrneta in delita svojo izkušnjo z drugimi.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me, da se ne bi več vrtel okoli samega sebe in bi mogel sprejemati tvoj načrt. Vedno hodi ob meni in mi pomagaj doumeti, da dokler sem v pogovoru s teboj – tudi če tega ne opazim – vedno obstajata upanje in odrešenje.
Odločitev: Bogu bom dovolil, da razbije moje omejene načrte in pričakovanja. Pogovoril se bom z Jezusom o ciljih, za katere želi, da jih postavim v svojem življenju, ne glede na to, kako nemogoči se mi zdijo.