Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Uvodna molitev: Spet prihajam k tebi, Gospod. Čeprav te ne morem videti, verjamem, da si tu in želim, da me vodiš s svojimi nauki. Tako kot ti meni izkazuješ ljubezen, ker preživljaš ta čas z menoj, ti jo želim izkazati jaz, tako da ti posvetim ta čas molitve z duhom vere, odločnosti in pozornosti. Tukaj sem, Gospod, da te poslušam in ti odgovorim z ljubeznijo!
Prošnja: Gospod, pomagaj mi spoznati tista področja mojega življenja, kjer je potrebna spreobrnitev!
Razmišljanja:
- Potreba po oblikovanju: Če želim nekoga voditi h Kristusu, ni dovolj, da se sam okličem za vodnika ali da me Kristus sam pokliče, da sem vodnik. Če ne morem razločno videti poti, ki ji je potrebno slediti, bom zgolj slepa oseba, ki bo vodila slepega in bova oba padla v brezno. Ni dvoma - Kristus me kliče, da mu pomagam druge voditi k odrešenju. Moram ga posnemati kot Mojstra in učitelja; Od Njega se moram naučiti veščine reševanja duš. Moram biti ponižen in se zavedati, da se lahko od Njega vedno znova nekaj naučim. Svoja spoznanja lahko vedno izboljšam in moje življenje bo tako bolj podobno Kristusovemu.
- Pričeti moram z izpraševanjem samega sebe: Če želim postati pravi Kristusov učenec in pomagati reševati duše, moram izpraševati svojo vest. Preden lahko drugim pomagam rasti v svetosti, moram najprej sam zrasti v njej. Predtem pa moram prepoznati ovire, ki so mi v napoto. Morda se niti ne zavedam, da te prepreke obstajajo, ker so tako vtkane v moje življenje. Po svetu hodim z iverjo v očesu in se sprenevedam, kot da je to nekaj povsem naravnega. Ali res poznam samega sebe z vsemi svojimi slabostmi vred, s svojim temperamentom, močmi in šibkostmi? Ali sem si dodobra izprašal vest?
- Ukrepanje: Potem ko spoznam samega sebe in prepoznam svoje šibkosti, še ni konec. Odstraniti moram bruno iz svojega očesa. Poznati samega sebe mi daje gotovo zadovoljstvo. Vem, pri čem sem; zavedam se svojih šibkosti; Vem, kje se moram truditi in kaj moram spremeniti. Vem, katere korake moram narediti, moje življenje mi ni tuje. V poznavanju samega sebe je občutek zadovoljstva in skušnjava, da pričnem misliti tako: »Zdaj, ko vem, kaj moram storiti, se bom tega lotil počasi – ne mudi se mi pričeti z delom.« Moje samozavedanje mi ne bo dosti pomagalo, če takoj ne pričnem z odstranjevanje iveri, s popravljanjem lastnih napak. Na svetu je ogromno duš z iverjo v očesu, ki čakajo, da jim kdo pomaga in jo odstrani. Vendar, če poprej ne odstranim iveri iz lastnega očesa, kako bom pomagal tem dušam?
Pogovor s Kristusom: Gospod, tudi, če ne vidim iveri v lastnem očesu, jo ti vidiš. Ti poznaš resnico o mojem življenju z neizmerno jasnostjo. Točno veš, kaj moram storiti, kateri je naslednji korak. Prosim te, pomagaj mi zavzeto hoditi po poti svetosti, tako da bom sledil tvojim korakom!
Odločitev: Danes se bom še posebej potrudil in si ob koncu dneva dobro izprašam vest.