Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«
Uvodna molitev: Gospod, ti poznaš moje potrebe boljše kot jaz sam. Obračam se nate, Sveti Duh; nauči me, kaj naj prosim v tej molitvi. Želim izpolnjevati tvojo sveto voljo za svoje življenje. Ljubim te, Gospod, in vate polagam vse svoje upanje.
Prošnja: Gospod, okrepi mojo vero v moč vstajenja.
Razmišljanja:
- Bog ljubi svet: Cunami, ki je prizadel države ob Indijskem oceanu leta 2004, potres na Haitiju leta 2010 in pandemija COVID-19 so mnoge spodbudili, da se vprašajo o Božji dobroti. Kako bi lahko Bog, če je dober, dopustil takšne katastrofe? Toda kaj nas uči naša vera? Da Bog svet tako močno ljubi, da je poslal svojega edinega Sina. Zlo v svetu je resnično in prisotno in takšne masovne žrtve kažejo, da narava sama sodeluje z močjo smrti. Toda ta moč se lomi. Prvi odločilni udarec v verigo, ki veže svet, je bila Kristusova smrt na križu. Usmrtitev našega Gospoda je bila največje dejanje zla, kar jih pozna zgodovina. Toda skozi Božjo moč je postala vir večnega življenja za vse nas, kot zdaj praznujemo v velikonočnem času. S pomočjo moči vstajenja se odpravljamo proti končni zmagi nad trpljenjem in smrtjo.
- Grešnost je najhujše zlo: Fizično zlo, ki ga prinese naravna katastrofa, je strašno. Toda grešnost je še strašnejša. Današnji evangelij nas spominja na duše, ki zavestno izberejo zlo. Ironično je, da se ljudje odločijo za zlo v iskanju neke lastne izpolnitve. Namesto izpolnitve se srečajo s praznino življenja, ki nosi breme samoobsodbe. Živijo v temi namesto v luči. Če bi poznali koga, ki bi se prostovoljno odločil za življenje v temni jami, bi ga imeli za nič manj kot za norca. Toda kje so temne pike v naših lastnih življenjih?
- Kristus nas vodi proti svetlobi: Kristusovo telo je bilo fizično uničeno zaradi zlobnih odločitev in krutosti ljudi. Ko je vstali Gospod apostolom v zgornji sobi pokazal svoje novo življenje slave, je s tem pokazal v novo smer. Preplavljeni so bili z vizijo, kamor se usmerjamo. Z življenjem v Cerkvi se usmerjamo v prenovo vsega v Kristusu, kjer smrti ne bo več in bo obrisana vsaka solza. Fizično zlo naravnih katastrof in moralno zlo greha morda poskušata omajati našo vero. Toda to so zadnji vzdihljaji premaganega sovražnika. Bodimo pogumni! Usmerjeni smo proti svetlobi, kjer je Kristus Kralj in Gospod vsega.
Pogovor s Kristusom: Gospod, želim živeti v svetlobi. Izženi iz moje duše vsako temo greha in nevere. Včasih se borim, da bi videl vzorec tvojega božanskega načrta. Toda v veri vem, da si ljubezen in usmiljenje in da nas vodiš proti luči, ki ne bo nikoli ugasnila.
Odločitev: Čez dan bom pogosto dvignil svoj um k Bogu in obnovil svoj duhovni pogled na svet.