Tisti čas je Gospod govoril: Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ›Pridi brž in sedi k mizi‹? Ali mu ne bo marveč rekel: ›Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar je zapovedano? Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo zapovedano, recite: ›Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹«
Uvodna molitev: Jezus, verujem vate, si moj Gospod in moj Stvarnik! Dal si mi vse in ničesar mi ne dolguješ. Vse si mi odpustil, čeprav sem ti dolžan več, kot bi kdajkoli lahko odplačal. Zaupam v tvoje odpuščanje in ljubezen, Gospod!
Prošnja: Jezus, pomagaj, da ti bom vedno hvaležen!
Razmišljanja:
- Ponosni odnosi: Kako pogosto smo užaljeni zaradi ravnanja drugih, zaradi pomanjkanja hvaležnosti, spoštovanja ali cenjenja? Ne glede na to, kako upravičena so naša pričakovanja, naše pritožbe izvirajo iz ponosa. Zaradi svoje lastne ranjenosti ne morem pomagati, da se ne bi videl večjega, kot sem, in pričakoval več spoštovanja od vseh, tudi od Boga. Vendar sem pred Bogom le ubogo, majhno in odvisno bitje. Od njega prejemam vse, kar sem in kar potrebujem. Kako lahko karkoli zahtevam? Še huje - kako se lahko pritožujem, ko priznam, da sem nehvaležen grešnik, ki je zanemaril pravice in ljubezen svojega Stvarnika?
- Temeljni odnos: Naša kultura je postala kultura »upravičenosti«. Vidimo se kot imetnike pravic—»pravičnih« pričakovanj— in mislimo, da smo do marsičesa upravičeni. Tako vidimo otroke, ki zahtevajo, kar želijo, zakonca, ki pričakujeta, da bodo njune želje spoštovane in prepričanje, da nam mora vlada zagotoviti vse. Tudi Boga vključujemo v to: kot da bi moral tudi on izpolnjevati naše razvajene zahteve. Pozabljamo, da smo vse prejeli od Boga in mu vse dolgujemo. Jezusova podoba služabnika in gospodarja ni le prispodoba. Čeprav nas njegovo brezplačno in velikodušno darilo odrešenja povzdiguje na raven otrok in prijateljev, nam ničesar ne dolguje. Naš temeljni odnos z Bogom mora biti odnos hvaležnega bitja do ljubečega Stvarnika. Tukaj moramo začeti.
- Ponižni odnosi: Jezus noče, da se obnašamo kot »neuporabni služabniki«, ampak nas želi osvoboditi ponosa, ki zasužnjuje. Kreposti služenja, hvaležnosti, časti in pokorščine morda danes niso priljubljene, a vedno odražajo srce Božjega otroka. Jezus je sprejel vse te vrline in ponižne odnose, ki jih zahtevajo. Moja prva dolžnost v življenju je, da služim Bogu in ga ubogam. Dolžan sem hvaležnost, ki ne more biti nikoli izčrpana, saj mi daje toliko darov: življenje, vero, družino itd… in me vodi do ljubezni, ki se daje sama, ne da bi zahteval svoje pravice pred Bogom in drugimi.
Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod Jezus, pomagaj mi sprejeti sebe s ponižno preprostostjo! Odpri moj um in srce za številne neskončne izraze tvoje velikodušne ljubezni! Nauči me hvaležnosti, ki ne misli več nase, ampak nate!
Sklep: Molil bom za milost, da bi Bogu izkazoval hvaležnost v svojih vsakdanjih dejavnostih, ki naj bodo bolj pogosta.