Tisti čas so se pri Jezusu zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kar z nečistimi, to se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedo, ako se ne umijejo. Še mnogo drugih stvari je, ki jih držijo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov.
Vprašali so ga torej farizeji in pismouki: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih češčenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‹ Zametujete Božjo zapoved in se držite človeškega izročila.«
Govoril jim je dalje: »Lepo zametate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ›Spoštuj očeta in mater‹ in ›Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje‹. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‹ to je dar, mu poslej več ne pustite, da bi kaj storil za očeta ali mater; tako razveljavljate Božjo besedo s svojim izročilom, ki ste ga uvedli. In še mnogo podobnega temu delate.«
Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za tvoje besede evangelija in za vse resnice, ki jih učiš! Hvala ti, ker me opozarjaš na nevarnost samolubja, ki bi lahko postalo skušnjava zame! Ljubim te zaradi tvoje dobrote in usmiljenja ter se izročam v tvoje ljubeče roke.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da ti bom iskreno služil v resnici in ljubezni!
Razmišljanja:
- “To ljudstvo me časti samo z ustnicami, njihova srca pa so daleč od mene.” Jezus svoje učence kliče k pristnosti. Prepogosto namreč dajejo vtis, da mu sledijo, v njihovih srcih pa so čutna hrepenenja in poželenja. Čeprav farizeji navzven kažejo svetost, njihov odnos do Jezusa in drugih razkriva njihov pravi značaj. Jezus jih je imenoval “pobeljeni grobovi” (Mt 15,27): čisti in blesteči navzven, a polni slabosti znotraj. Samopravičnost je bila njihov propad. Takšno obnašanje lahko ponosnemu človeku prinese kratkotrajno varnost, ki bo vedno le navidezna, saj v resnici ni zakoreninjena. Ali morda tudi jaz izkazujem čast Bogu le z ustnicami, v srcu pa mislim drugače ali celo delujem v nasprotju s tem?
- “Češčenje, ki mi ga nudijo, je ničvredno.” Pravo češčenje se začne s ponižnostjo, ko duša prepozna, da vse njeno dobro prihaja od Boga. Farizeji niso iskreno častili Boga; v resnici so častili le sebe, saj so se bolj zanašali na svoje ravnanje kot na Božjo dobroto. Pomenljivo Jezus opredeli njihovo molitev v priliki o farizeju in cestninarju, ko pravi: “Farizej je to molitev molil zase” (Lk 18,11). Kako lahko zagotovim, da bo moja molitev iskrena in z besedami svojega srca nagovarjam Gospoda?
- “Božjo besedo izničujete.” Farizeji so uporabljali talente in darove, ki jim jih je dal Bog, vendar ne za Božjo slavo, temveč za lastne koristi, bodisi za pohvalo in občudovanje ali za osebno udobje. V pravem češčenju Boga, ko ga resnično postavimo nad vse drugo, bomo uporabili vse, ki je Bog ustvaril, da mu služimo. Kakor pravi člen 226 Katekizma Katoliške cerkve: “To pomeni, da dobro uporabljamo ustvarjene stvari: vera v Boga, edinega, nas vodi, da uporabljamo vse, kar ni Bog, le do mere, da nas to približa njemu, in da se od tega ločimo, če nas oddaljuje od njega:
Moj Gospod in moj Bog, odvzemi mi vse, kar me oddaljuje od tebe! Moj Gospod in moj Bog, daj mi vse, kar me približa tebi! Moj Gospod in moj Bog, naj vse z veseljem podarim tebi!
Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za življenje in vse dobrote, ki si mi jih dal! Pomagaj mi spoznati, da si ti ustvaril vse in da je vse, kar imam, od tebe! Vse to naj uporabim za služenje drugim, za sredstvo, da se ti kot viru vsega dobrega, približam!
Sklep: Preiskal bom svojo vest, da ugotovim, ali kakšnega od svojih darov in talentov uporabljam zgolj za lastno poveličevanje ali korist. Prizadeval si bom, da z njimi služim bližnjemu in tako tudi Bogu.