Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹« Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta. Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam, ker želim rasti v spoznavanju in ljubezni do tebe. Le če bom resnično ljubil druge tako, kot si ti ljubil mene, jo bom uresničeval. Padci so mi znani, a zaupam v tvojo milost, da bom vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spremenilo moje srce v dobro. Stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in se popolnoma podrediti tvoji volji.
Prošnja: Gospod Jezus, odpri moje srce tvoji besedi!
Razmišljanja:
- Izrujmo plevel: Jezus nas obdarja s svojo milostjo in že mahen delež spremeni naša življenja. Zakaj je torej v naših vrtovih toliko plevela? Mali grdobec, ki mu pravimo hudič, ne more saditi plevela, če mu ne dopustimo. Kako bomo prepoznali plevel? Kako ga bomo izruvali? Najprej si moramo postaviti vprašanja: Ali želimo iskati ta plevel? Ali smo se pripravljeni potruditi, da ga izrujemo? Jezus to ve.
- Naša srca so bila ustvarjena za Boga: Potem ko Jezus govori z nami o plevelu, nam pokaže, kako doseči njegovo Kraljestvo, ki naj bo najprej v naših srcih. Naša življenja naj bodo ustvrajalna, moramo se osredotočiti na to, kar Jezus seje v naših srcih in pozabiti na plevel, ki ga poskušamo izruvati (čeprav je tudi to pomembno). Vrt je namenjen gojenju rastlin, ne plevela. Bog je neskončen, in čeprav smo minljivi, smo obdarjeni z nesmrtnimi dušami, ki lahko razumejo, hrepenijo, upajo …Predati se moramo Bogu in njegovi volji. Njegova beseda je živa, odrešujoča, preoblikuje nas po njegovi podobi. Ali hrepenim po njegovi besedi in sem dojemljiv za Njega, ki je Božja Beseda?
- Ptice neba prihajajo in gnezdijo na njenih vejah: Kristus pozna seme, ki ga je posadil v naša srca in ve, da bo zraslo v visoko in zdravo drevo, kjer ptice neba najdejo zavetje. Želi, da smo sejalci njegove besede, da smo poslanci, ki bodo njegove besede širili med ljudi. Kristus je svoje apostole poslal v sovražen svet, svet, ki je verjel v malike, svet, ki je križal Kristusa. Kljub temu so apostoli ponesli evangelijsko sporočilo daleč v svet in je našlo pot v mnoga srca. Božje kraljestvo je raslo. Sedaj smo na vrsti mi. Jezus nas kliče, da postanemo apostoli, da sejemo njegove besede naokoli. Mi smo nezlomljiv del verige vere. Naj živimo svoje življenje kot resnični in neustrašni apostoli! Gospod Jezus, kako naj bom tvoj vedno zvesti in pogumni apostol?
Pogovor s Kristusom: Jezus, odstrani plevel iz mojega srca in v njem posadi svoj načrt. Pomagaj mi in spodbujaj me, da bom vedno izpolnjeval to tvojo željo!
Odločitev: Danes bom z nekom govoril o tem, kako moramo graditi in razširjati Božje kraljestvo.