Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«
Uvodna molitev: Gospod, verujem vate; vem, da me vedno opazuješ in usmerjaš. Zaupam ti in upam vate, ker vem, da me boš vedno spremljal. Ljubim te, ker si dober in potrpežljiv z menoj in želim si, da bi vsak dan bolj zvesto živel zate.
Prošnja: Gospod Jezus, odpri moja ušesa, da bom lahko poslušal in sprejel tvojo Besedo v svoje srce, da bo rodila obilno sadu!
Razmišljanja:
- Poslušaj! Jezus dvakrat v tem evangeljskem odlomku nagovarja množice, naj “poslušajo!” Dandanes se je tako težko ustaviti, prenehati z svojim delom, odložiti svoje predsodke, skrbi in zaposlitve ter resnično poslušati Boga. Kako lahko drugače upamo, da bomo spoznali Božjo voljo? Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus pogosto - kot v tem odlomku - govoril v prilikah. Želi, da bi si prizadevali razumeti njegovo sporočilo in ga uporabili v svojem življenju. To je prvi in bistveni korak, da vstopi v naše življenje skozi Besedo in nas preoblikuje, da bomo lahko rodili sadove.
- Blagoslovljeni smo: Jezus pravi svojim učencem, da so blagoslovljeni, ker vidijo to, kar vidijo, in slišijo to, kar slišijo. Morda se počutimo manj blagoslovljene, ker Jezusa ne vidimo in ne slišimo neposredno. Vendar smo! V Jezusovem času so učenci težko razumeli njegovo sporočilo. To je bilo zanje novo in težko spoznavanje in bili so prvi, ki so razlagali, poučevali in uporabili to sporočilo. V letih po Kristusu so svetniki in učenjaki s svojimi življenji in razmišljanji razlagali evangelij. Prejeli smo Svetega Duha; učenci so ga po Jezusovem odhodu. In Jezus je vedno navzoč v evharistiji. Hvaležni bi morali biti za vse te darove in upati, da obrodijo sadove v našem življenju.
- Stokratno: Če res poslušamo Jezusovo sporočilo, njegove besede, kako nam razodeva svojo voljo in če to darilo cenimo, moramo izraziti hvaležnost s svojim načinom življenja. Moramo biti dobra zemlja, ki obilo obrodi. To pomeni ne samo rasti v veri in živeti v skladu z njo, ampak vse to podarjati tudi drugimi. Ne smemo biti zadovoljni s tem, da smo dobri in ne grešimo; da bi bili dobri kristjani, moramo širiti sporočilo na vse mogoče načine, ki so nam v času našega življenja na voljo. Vsak dan bi se morali vprašati: Kaj sem danes storil, da bi širil seme evangelija?
Pogovor s Kristusom: Hvala, Jezus, za vse, kar si mi dal! Žal mi je za trenutke, ko ti nisem dal prednosti pred drugimi stvarmi, ko te nisem poslušal in ko nisem delil z drugimi darov, ki si mi jih dal. Pomagaj mi obroditi obilen sad!
Sklep: Danes bom preživel nekaj časa z Bogom, da pregledam svoje življenje in vidim, kako lahko bolje poslušam ter delim Božje darove z drugimi.