Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, vabiš me, da odkrivam sebe kot ljubljeni, zaščiteni in od Očeta poklicani za večno življenje. Pomagaj mi živeti v skladu s tem klicem!
Razmišljanja:
- Dano od Očeta: Danes molimo za tiste, ki so še vedno v pričakovanju večne slave in popolne edinosti s Sveto Trojico. V tem evangeljskem odlomku Jezus z množico deli Očetovo končno željo za vsakega izmed nas. Jezus te besede (iz)govori v sinagogi v Kafarnaumu ogromni množici ljudi. Dan pred tem je naredil velik čudež, ko je pomnožil hlebe kuha, in tako pritegnil še več pozornosti. V Kafarnaum se je odpravil s čolnom in ljudje so mu sledili. Tam je Jezus imel znameniti govor o kruhu življenja in poslušalce pozval, naj verujejo, da je on Kruh življenja, ki ga je dal od Oče. In tudi, da so bili tudi oni njemu dani od Očeta. Torej, tiste, ki jih je Oče dal Jezusu, prejmejo tudi njega, njegovo življenje preko evharistije.
- Očetova volja: Jezus je razodel Očetovo srce. Želi si, da bi ne bil nihče od tistih, ki mu jih je Oče dal, izgubljen. Očetovo srce je velikodušno. Njegova ljubezen je obilna. Ne samo, da pošlje svojega Sina, da bi zbral ljudi, ki bi bili njegovi, zagotovi jim tudi mano iz nebes. 1300 let pred Jezusovim prihodom, je Oče poklical Mojzesa in ga poslal, da njegovo ljudstvo reši suženjstva, tudi malikovanja v tuji kulturi. Vodil jih je v puščavo, kjer jim je zagotovil vsakdanji kruh, mano iz nebes. Danes pa Jezus, ki je eno z Očetom, daruje svoje telo in svojo kri, da postaneta kot mana iz nebes za tiste, ki jih Oče želi zbrati v Cerkvi. Svoje življenje je dal zato, da nihče od nas ne bi bil pogubljen. In še naprej nam daje svoje življenje prek svojega telesa in svoje krvi, da se kot popotniki na poti do nebeškega doma ne bi izgubili.
- Glej (na) Sina: Na dolgi poti skozi puščavo je izvoljeno ljudstvo doživelo kar nekaj preizkušenj. Podvomili so v Božjo previdnost. Mz 4,21 ponovno pripoveduje zgodbo o njihovem pritoževanju. Bili so brez kruha in vode, želeli so umreti. Po pripovedi naj bi Gospod poslal strupene kače, ki so mnoge pičile in so umrli. Ljudje so v skesanosti vpili k Bogu in Mojzes je posredoval zanje. Gospod je zapovedal obesiti bronasto kačo na drog, da bi se ljudje ozrli nanjo in bili ozdravljeni. Ozrli so se prav na tisto, kar jih je pičilo, da bi našli svoje zdravilo. Enako je z Jezusom, dvignjenim na križu. Oče bo povzdignil v večno življenje vse tiste, ki bodo gledali Sina; Sina, ki je nase vzel grehe sveta. On »postane greh,« da bi mi lahko prejeli večno zdravilo v odrešenju. Naj ne umaknemo pogleda z Jezusa, saj je to Očetov dar in Njegova volja.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi zaupanje in vero v Očetovo dobroto! Slavim te in te hvalim, ker si prevzel grehe sveta, da bi mi lahko imeli večno življenje. Daj, da bom znanilec te dobre novice, da te bodo potem tudi drugi ugledali.
Sklep: Gospod, danes bom poskušal ugotoviti, ali me hromi strah pred večnim pogubljenjem, ali pa sem hvaležnost za dar odrešenja. Ali imam krščanski pogled na svet? S pomočjo tvoje milosti bom zaupal v (Božjo) previdnost, ki mi bo omogočila enega najpomembnejših življenjskih ciljev: edinost s teboj v večnosti.