Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
Uvodna molitev: Jezus, kako čudovit dan v življenju tvojih učencev: hodil si ob obali in jih poklical! Rad bi odgovoril na tvoj klic na enak način. Vem, da me ne boš nikoli vodil na kriva pota, ampak me boš varoval in spremljal domov v nebesa. Tukaj sem, Gospod, tebi na voljo!
Prošnja: Moj dragi Gospod Jezus, pomagaj mi zvesto slediti tebi, ne da bi pri tem gledal na ceno!
Razmišljanja:
- Hoja ob obali: Mogoče se zdi, da je Kristus svoje prve učence srečal po naključju: hodil je ob obali in jih ugledal. A tekst nam pove bistveno več. Janez Krstnik je bil v ječi in Jezus je vedel, da je prišel njegov čas. Pomemben del njegovega poslanstva za naslednja tri leta je bilo učenje in oblikovanje apostolov. Te je izbrala Božja previdnost že na začetku časov in zdaj so bili poklicani. To niso bila naključna srečanja. Jezus je vedel, koga želi in kaj bo od njih zahteval. Tudi nas pozna in ve, kaj želi od nas. Njegova ljubezen in pozornost sta popolnoma osebni in njemu zelo pomembni.
- Preprost klic: Ko Jezus kasneje stopi v stik z bogatim mladim človekom (glej Mt 19, 16-22), je pogovor bistveno bolj poglobljen, kot ta kratka srečanja, o katerih beremo v današnjem evangeliju. Tu Jezus pristopi do štirih moških in jim reče, naj mu sledijo. Preprosto in jasno. Drugi koraki v njihovem poslanstvu bodo znani kasneje. Zdaj pa le: »Hodi za menoj!«. Ne moremo celo življenje čakati, da bo Božji klic naredil nekaj izjemnega. Medtem bi lahko spregledali mnogo manjših klicev v vsakodnevnem življenju: klice k večji ljubezni do prijateljev in družine, k večji meri potrpežljivosti z našimi otroki, k večji velikodušnosti pri pomoči sosedu v stiski. Če bomo velikodušni v majhnih rečeh, bomo lahko velikodušni tudi velikih.
- Vse so zapustili: Odgovor učencev je bil heroičen. Jezusu so takoj z veseljem sledili. Kakšen odnos imam jaz do Božje volje? Njegova volja se mi razodeva skozi merila in zakone njegove Cerkve pa tudi po zahtevah mojih nadrejenih ali staršev. Ali odgovorim nesebično? Ali preračunavam in se pogajam, preden mu začnem slediti? »Kaj imam lahko jaz od tega?« Deležen bom večne blaženosti, če mu bom velikodušno sledil.
Pogovor s Kristusom: Gospod, bolje moram razumeti, da želiš z menoj osebni in tesni odnos. Kaj lahko storim, da bi bolje izkazal svojo hvaležnost za tvoj klic? Za tvoje milosti? Pomagaj mi uvideti, da je tudi moj odziv tebi pomemben! Zate nisem številka ali statistični podatek. Sem duša, za katero si umrl.
Sklep: Danes bom svoje bližnje sprejemal, kot naroča Jezus. Izognil se bom malenkostim ali sebičnosti, ko bom odgovarjal na prošnje drugih.