Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?
Uvodna molitev: Gospod Jezus, nisi bežal pred trpljenjem, ampak si storil, kar ti je naročila tvoja ljubezen do nas. Zaupam vate. Gospod Jezus, šel si proti Jeruzalemu v upanju, da se bomo vrnili v Očetovo hišo. Upam vate, saj nisi postavil meje svoji ljubezni. Tudi ko si bil zavrnjen in umorjen od svojih sovražnikov, si zanje molil. Gospod, ljubim te.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti odrešilno moč križa, ki si ga položil na moja ramena, in ga sprejeti.
Razmišljanja:
- Trpljenje je priložnost: Trpljenje je prisotno na vsakem koraku življenja. Naša nagnjenost je, da se pred njim umaknemo, se mu izognemo. To velja že za majhno praskico, ki jo dobimo ob prvem padcu s kolesom, pa vse do globoke žalosti, ki jo čutimo, ko nas prijatelj izda. Ko čutimo bolečino, uporabimo vsa sredstva, da se je znebimo. V današnji družbi obstaja zdravilo za lajšanje vsake bolečine ali trpljenja, ki ga lahko občutimo. Kljub temu je v vsakem trpljenju lekcija. To lekcijo si bolje zapomnimo, ko trpimo, da bi se nečesa naučili. Kristus je predvidel svojo zavrnitev, trpljenje in smrt, vendar se jim ni izognil. Sprejel jih je kot način, da pokaže svojo najglobljo ljubezen: “Nihče nima večje ljubezni kakor ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). To je tisto, kar starši storijo, ko posvetijo svoj čas in pozornost svojim otrokom. To je tisto, kar pravi prijatelji storijo, ko služijo brez štetja stroškov. To je tisto, kar storimo, ko pomagamo nekomu, ki potrebuje pomoč.
- Ljubi borbo, ne padec: Včasih se lahko počutimo preobremenjene. Počasi, a vztrajno, se lahko naveličamo svojih napak in njihovih posledic. Nenehna in trajna bitka za sledenje Kristusu nas lahko počasi izčrpava. Pot k popolnosti v krepostih je zagotovo polna nagrad, vendar ima svoj delež obrabljanja. Vendar ni pomembno, če padeš tisočkrat, dokler ljubiš boj in ne padec. Ni smiselno obupati, še posebej, ko se borimo s Kristusom ob svoji strani. Trud dolgotrajne bitke lahko bolj zadovolji Kristusa kot enostavna in udobna zmaga. Kristus nas opominja: “Zelo bom trpel, bil zavrnjen in umorjen, in vsak, ki hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj.”
- Ko sem šibak, sem močan: S prihodom Kristusa na zemljo je trpljenje dobilo nov pomen. Omogočil nam je, da trpljenje, bolezen in bolečina – posledice greha – smiselno povežemo z odrešujočo in rešilno močjo ljubezni. Ko so apostoli vprašali Gospoda, kdo je odgovoren za nesrečo moškega, ki je bil slep od rojstva, je Kristus odgovoril: “Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.” (Jn 9,3). Nesreča in šibkost sta sv. Pavla spodbudili, da je izjavil: “Zato sem zadovoljen s slabotnostmi, žalitvami, težavami, preganjanji in stiskami zaradi Kristusa; ko sem namreč slaboten, sem močan” (2 Kor 12,10). Prav s tem, da sebe zanikamo, da priznamo svojo šibkost, da zavestno sprejmemo preizkušnje in trpljenje, lahko pokažemo Božjo moč in čudeže v svojem življenju.
Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi videti vse, kar se mi dogaja, tudi bolečino, trpljenje in bolezen, kot priložnost za ljubezen, za rast v ljubezni in za darovanje svoje ljubezni tebi.
Odločitev: Preden nekaj storim danes, se bom ustavil, da preučim motive, zaradi katerih to storim: ali je to zame ali za Boga? Če je le zame, bom popravil svoje namene ali pustil dejanje ob strani, še posebej, če imam priložnost storiti kaj drugega za Boga ali služiti Bogu v svojem bližnjem.