Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«
Uvodna molitev: Gospod, zavedam se, da ti veš, kaj je najboljše zame, zato verujem vate. Tvoje zanimanje za moje duhovno blagostanje je večje kot moje, zato ti zaupam. Vedno mi izkazuješ svoje ljubeče odpuščanje kljub mojim grehom, zato te ljubim.
Prošnja: Gospod, nauči me, kako naj molim.
Razmišljanja:
- Molitev je sad tišine: Nekateri ljudje radi govorijo. Zahtevajo, da jih poslušajo, vendar nimajo enakega zanimanja za poslušanje. Vendar ne morete poslušati, če niste vajeni tišine. Sveta Terezija iz Kalkute je nekoč zapisala, da je molitev sad tišine. Jezus želi, da razumemo, da je molitev bolj povezana s poslušanjem kot z govorjenjem. Ko ste z nekom, ki veliko ve o temi, ki vas zanima, se omejite na postavljanje vprašanj in posvetite poslušanju. Jezus je razodetje Boga Očeta. To pomeni, da bi se moralo naše glavno zanimanje pri molitvi nanašati na vprašanja, ki jih postavljamo Jezusu, našemu Gospodu, o njegovem Očetu, in se nato posvetiti poslušanju.
- Bog je naš ljubeči Oče: Jezus nam pove, da Bog Oče ve, kaj potrebujemo, še preden ga prosimo. Kljub temu bi morali prositi, ker se v prošnji zavedamo, da imamo potrebe, ki jih lahko zadovolji samo naš Bog Oče. Naučimo se prositi Boga za tisto, kar najbolj potrebujemo za svoje odrešenje. Zato nas je Jezus naučil moliti “Oče naš”. Molitev “Oče naš” nas spomni, da je on oče vseh in da je vsak človek v resnici naš brat. V molitvi “Oče naš” v bistvu prosimo za tri stvari: da ima Bog prvo mesto v našem življenju, da nam daje materialno in duhovno preživetje ter da nam izkaže svoje odpuščanje.
- Odpusti, da ti bo odpuščeno: Jezus poudarja pomen odpustka. Kot nas spomni Prvo Janezovo pismo, smo vsi grešniki (prim. 1 Jn 1,8). Ena od bistvenih značilnosti krščanskega življenja je prizadevanje za srečanje z ljubečim usmiljenjem Kristusa. Lahko ga doživimo samo, ko ga sami prakticiramo. Občudujemo lahko osebo, ki skoči s padalom iz letala, vendar ne bomo razumeli izkušnje, dokler se sami ne odločimo za skok. Pravi pomen usmiljenja dojamemo, ko odpustimo drugim. Naše usmiljenje ne bo enako kot Kristusovo: On ni nikoli grešil in zato nam odpusti, čeprav si ne zaslužimo. Če nam je Kristus odpustil, kako si potem upamo ne odpustiti drugim?
Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, ker si me naučil moliti k Očetu. Ne molim vedno toliko, kot bi moral. Prosim te, pomagaj mi, da bom molil več in bolje. Pomagaj mi, da bom z vsem srcem želel dati Bogu prvo mesto v svojem življenju, da bom dajal prednost njegovi volji pred svojo. Pomagaj mi, da bom do drugih ravnal tako, kot bi si želel, da oni ravnajo do mene, in da jim bom odpustil, ko me prizadenejo.
Odločitev: Vsak dan bom namenil določen čas za molitev.