Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Uvodna molitev: Gospod, verjamem vate z vero, ki te nikoli ne želi preizkušati. Zaupam vate in upam, da se bom naučil sprejeti in izpolnjevati tvojo voljo, tudi če ni smiselna v primerjavi z mojim gledanjem na stvari. Ljubim te, Gospod. Naj bo moja ljubezen to tebe in tistih ob meni podobna ljubezni, ki si jo ti meni izkazal!
Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, kot je bil cestninar!
Razmišljanja:
- Farizej je nagnjen k napakam: Farizej v nekaj trenutkih, ki jih preživi z Bogom, naredi veliko napak. Prvo - ima napačno predstavo, saj je prepričan, da si nebesa lahko prisluži. Druga napaka - meni, da gredo zasluge za njegova dobra dela njemu samemu. Čeprav se sprva zdi, da pripiše zasluge Bogu, se ob koncu molitve obnaša, kot da je on tisti, ki si zasluži hvalo. Ali je moja molitev kdaj iztirjena na ta način?
- Zdrava, milosti polna: Ali je imela Marija brata dvojčka? Še ena napaka: Farizej podcenjuje obstoj zla v svojem življenju. Zdi se, da se ne zaveda nikakršnega greha, ki ga je storil – vsaj v svojem monologu Bogu ne omeni nobenega. Jezus pravi, da tudi pravičen mož na dan sedemkrat greši, torej bi lahko farizej Gospodu vsaj nekaj izročil in prosil odpuščanja. Mogoče je njegova vest kot cedilo – večina grehov njegova vest ni zaznala. Na njegovo žalost se zdi, da se pravzaprav ničesar ne zaveda. Ima le delno zavest. Samo zato, ker tega ne omenja, to ne pomeni, da Bog ne ve, za kaj gre. Če bi prosil Boga za odpuščanje, bi mu bilo odpuščeno, a ker se vede, kot da je brez greha, njegov greh ostaja.
- Žal mi je, Gospod, spet sem zamočil: Cestninarjevo vedenje je popolnoma drugačno. Namesto, da bi se osredotočal na lastno dobroto, priznava svojo grešnost. Boga prosi, naj mu jo odpusti, naj jo spregleda; in to je prava drža do Boga. Če nam Bog odpusti grehe, potem se nam ni potrebno obremenjevati. Lahko imamo ali pa ne zgodovino dobrih del, na katera se lahko sklicujemo, da bi zahtevali opravičilo pred Bogom; toda če Boga ne prosimo odpuščanja za naše napake, so naša dobra dela brez smisla. Kakšna je moja drža? Ali je moja zavest kot cedilo, ki ne zazna mojih spodrsljajev? Se bolj osredotočam na svoja dobra dela ali napake? Pri razmišljanju, kje smo razočarali Boga, ne gre nujno za pesimizem (čeprav se ne bi smeli ukvarjati samo s tem), a je vsekakor nespametno, če to spregledamo.
Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pomagaj mi, da bi se resnično zavedal svojih grehov in bi mi bilo zanje resnično žal! Če se česa ne zavedam, mi pomagaj to prepoznati. Če kaj podcenjujem, mi pokaži resnično zlo tega. Pomagaj mi, da bom spoznal, da so dobra dela ničvredna brez pravega odnosa v ponižnem iskanju odpuščanja!
Sklep: Na podlagi lastne pravičnosti si bom izprašal vest. Ali hitro najdem izgovore za svoje napake? Ali menim, da sem boljši od drugih? Sem zmožen sprejeti odgovornost za svoje napake, ali vedno krivim druge, ki niso tako inteligentni, dobri, dovzetni itd., kot jaz?