Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si vladar vesolja, a kljub temu me poslušaš in vodiš. Poznaš vso preteklost, sedanjost in prihodnost, a vendar spoštuješ mojo svobodo, da sam izbiram. Sveta Trojica, ti si popolnost sama, a si nas vseeno darežljivo ustvarila. Ti si izpolnitev. V zameno ti dajem svojo majhnost; zavedam se, da si zadovoljna z mojim darom.
Prošnja: Gospod Jezus, daj mi vero apostola!
Razmišljanja:
- Povečati!: Živimo z miselnostjo, da moramo vse povečati, da mora vse biti veliko: naše naročilo v restavraciji, naše hiše, naši avtomobili itd. »Povečati« moramo predvsem našo vero v Jezusa. On ima moč, da vse to naredi za nas, če ga prosimo iskreno in ponižno. Hkrati pa moramo uresničevati našo vero, še posebej ko nas zajame skušnjava, dvom v Boga. Naša vera se poglobi s tolikšno mero, kolikor jo uresničujemo v vseh različnih okoliščinah našega življenja.
- Verjeti: Mnogokrat si želimo, kot navaja Jezus, pohvale in zahvale drugih, ker smo opravili našo dolžnost. A vendar smo naredili le, kar smo morali. Pohvala in zahvala nista potrebni, saj nismo storili več, kot se je od nas zahtevalo. Namesto da hlepimo za priznanjem, pohvalo ali zahvalo, bi morali postati ponižni služabniki, ki vsakodnevno iščejo globljo vero.
- Nekoristni služabniki: … Mi? Nihče se ne želi počutiti nekoristnega. Vsi si bi bili radi cenjeni in spoštovani, da bi nas drugi na kakršenkoli način potrebovali. Močno si prizadevamo, da bi nas spoštovala družina in prijatelji. Vendar so stvari v odnosu z našim Bogom Očetom mnogokrat drugačne. Da bi duhovno preživeli, naredimo najmanj, kar je potrebno. S pomočjo Božje milosti si moramo prizadevati, da presežemo majhnost in se dajemo na razpolago z ljubeznijo, brez zadržkov in strahu. Bog nas ne bo zaradi tega bolj cenil; On nas pravzaprav že sedaj globoko ljubi. Naša prizadevanja v duhovnem življenju so le naš odgovor na Božjo ljubezen. Paradoks je v tem, da bolj kot si ponižno želimo odgovoriti na Božjo ljubezen z izpolnjevanjem njegove volje, bolj izkusimo veličino njegove ljubezni.
Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi položiti vse zaupanje in vero vate! Ne zaupam vedno in takrat nadvladajo moji strahovi in tesnobna. Teh se moram rešiti in sebe položiti v tvoje roke. Na ta način ti bom lahko bolje služil.
Sklep: Danes bom vložil več truda v to, da bom iz ljubezni do Jezusa vsakdanje stvari opravljal na najboljši način.