Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«
Uvodna molitev: Gospod, ti si resnična dobrota in življenje samo! Tvoja bližina prinaša mir in radost. Zaslužiš si vso moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, mojo družino in predvsem mojo vero! Prav tako hvala, ker si nam pokazal svojo Mater pod križem.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v moji otroški ljubezni do Marije, tvoje in moje Matere!
Razmišljanja:
- Stoječe: Danes je marijanska slovesnost; spomin na “Gospo žalostno”. Tako kot jaz, je tudi Marija težko sprejemala bolečino in žalost. Oznanilo nadangela Gabrijela ni omenjalo ničesar hudega; bilo je napolnjeno le z obljubami Mesije. Kmalu po Jezusovem rojstvu pa je v templju Simeon ostvetlil njeno poslanstvo: “…in tvojo dušo bo prešinil meč, da se razkrijejo misli mnogih.” Marija je prepoznavala izpolnitev svojega poslanstva, ko je spremljala Sina med križanjem. Vedela je, da izpolnjuje skrivnostni Božji načrt. Ne nenaklonjeno, vendar spremljajoča Jezusa z vso žalostjo, ki jo je doživljala.
- Poslednja volja: Besede, ki jih Jezus izreče svoji Materi in ljubemu učencu, so enakovredne njegovi poslednji volji. Kar je zanj najbolj dragoceno, zapušča ljubljeni osebi. Mariji priporoči prijatelja, ki ga ima rad, in bo tudi potreboval njeno pomoč v težavah, s katerimi se bo soočil. Janezu daje svojo največjo človeško tolažbo - svojo mater, ki je hkrati njegova najboljša učenka. Ve, da ga potrebuje, da jo tolaži in spremlja.
- Marija naredi moj dom prijeten: Janez je svojo odgovornost do Marije vzel resno in jo sprejel v svoj dom. Ta ni bil nič manj kot Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus. Marija naj bi imela v tej hiši posebno mesto kot Jezusova mati in kot tista, ki ga je najbolje poznala, ljubila in mu sledila. Tako resno je jemala svojo vlogo, da je takoj sprejela vse, ki jih je srečala, kot svoje posvojene sinove in hčere. V tej hiši, ki je Cerkev, je Marija sinonim reka “Dom, sladki dom”.
Pogovor s Kristusom: Jezus, ne morem se ti dovolj zahvaliti, da si mi zaupal svojo Mater in mene njej! Rad bi skrbel zanjo kot pozoren, zvest sin, ki te posnema. To bo tolažilo in osrečevalo njeno srce. Marija, bodi vedno ob meni kot priprošnica pri Bogu, da bom vztrajal na poti k tvojemu Sinu!
Odločitev: Svojo pobožnost do Marije bom naredil zelo osebno; bodisi v pristnem pogovoru z njo ali v razmišljanju o skrivnostih Kristusovega življenja med molitvijo rožnega venca.