Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to slišal Herod, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen.« Herod sam je poslal po Janeza in ga prijel ter v ječi vklenil zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ne smeš imeti bratove žene!« Herodiada ga je sovražila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. Prišla pa je priložnost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.
Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in vse, kar si nas naučil, kakor je bilo preneseno na nas skozi tvojo Cerkev. Upam vate, saj vem, da me nikoli ne boš odslovil iz svoje navzočnosti. Le z grehom bi se lahko oddaljil od tvojih ljubečih rok. Čeprav sem slaboten, zaupam, da me boš ohranil blizu sebe. Gospod, ljubim te in hrepenim, da bi moja ljubezen do tebe rasla, saj si vreden veliko več kot moja skromna daritev. Vendar pa tudi vem, da si zadovoljen z mojo željo po tebi.
Prošnja: Daj mi, o Gospod, pošteno in iskreno srce.
Razmišljanja:
- “Jaz sem bil tisti, ki sem ga obglavil. Vstal je.” Sodba vesti se vedno izrazi. Herodova krivda zaradi umora Janeza Krstnika se v sedanjosti odrazi kot vznemirjajoč spomin. Tisti, ki so popolnoma zavrnili Boga, čeprav imajo morda veliko moči ali bogastva, veliko inteligence ali sposobnosti, so v osnovi najbolj negotovi ljudje na Zemlji. Ko se v njihovem življenju pojavi prava dobrota, se predstavi kot grožnja. Obsodi jih in jih odtuji od sebe. Vse to je le odsev njihovega stanja duše pred Bogom. Takšna je moč človekove vesti: izreče bolečo sodbo dolgo preden se oseba sploh znajde pred končnim sodiščem pravičnosti. Kot Kristus se lahko pred Herodi sveta le molči in se prosi, naj premagajo svoje odpore do milosti.
- “Bil je zelo v zadregi, a rad je poslušal njegove besede…” “Bojte se Božje milosti, ki mine in se ne vrne nikoli.” V življenju vseh ljudi, celo hudobnih, jim je dana dobrota, da bi bili rešeni, da jim Bog lahko ponudi resnico odrešenja v okviru njihove svobode. Takšne milosti trajajo le začasno, ne večno. Teh trenutkov ne smemo obravnavati kot trenutke, ki začasno pomirjajo našo vest in nam omogočajo, da nadaljujemo s svojim grehom in odporom do svetega življenja. Herod se je bal Janeza, vedel je, da je svet človek, in čutil je privlačnost njegovih besed, vendar ni storil ničesar, da bi nanje odgovoril. Z Bogom se ne moreš igrati in zmagati. Herod izgubi in napade tisto, kar ve, da bi moral ljubiti. Ta tragedija nas mora naučiti biti iskreni in nikoli ne zapreti Božjega glasu v svoji duši, temveč ga pustiti vladati v našem življenju. Svojo svobodo moramo uporabiti, da odgovorimo na Božji glas, pretrgamo verige človeškega spoštovanja ali strahu pred žrtvovanjem, ki nas vežejo v temo.
- Obglavili so ga v ječi: Zadnja čast, ki jo lahko Kristus ponudi zvestemu apostolu, ki se je trdno držal resnice kljub zvijačnim izzivom zla okoli sebe, je – v nekem smislu – “polno” sodelovanje v njegovem pasijonu. Kar se je začelo kot pričevanje z oznanjanjem spreobrnjenja, Janez zdaj končuje s pričevanjem o zmagovitem upanju, ki ga imajo blagoslovljeni v Kristusu. To ni nikoli bolj jasno izraženo kot v mučeniški smrti, kot namiguje ta odlomek iz Knjige modrosti: Čeprav so se zdeli drugim kaznovani, je njihovo upanje polno nesmrtnosti; malo so bili kaznovani, vendar bodo zelo blagoslovljeni, ker jih je Bog preizkušal in našel vredne sebe. Preizkusil jih je kot zlato v peči in kot daritvene žrtve jih je sprejel k sebi (Modrost 3:4-6). Naj danes sprejmemo trdo pot zvestobe, da bomo “malo kaznovani” in se izkažemo za vredne upanja, ki je “polno nesmrtnosti”.
Pogovor s Kristusom: Naj v majhnih dejanjih zvestobe – do svoje vesti, do svojega poslanstva in do služenja dušam – doživim slavo tvojih mučencev. Junaka, polna upanja, naj sprejmem obsodbo ljubezni in se ne bojim nobene poti, ki jo danes postaviš predme. Naj bom kot tisti, ki je umrl in vendar živi, cvet svetega življenja, ki nikoli ne bo usahnil.
Odločitev: Delal bom, da bom iskren v vsem, kar počnem, in zakrament spovedi uporabljal kot prostor stalnega spreobračanja in odprtosti za Božjo voljo.