Lk 15:1-10 Tisti čas so se približevali Jezusu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti vseh devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo zadene vesel na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ›Veselite se z menoj, našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‹ Povem vam: takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ›Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‹ Takó bo, povem vam, veselje med Božjimi angeli nad enim grešnikom, ki se spokori.« ...

Lk 14,25-33 Tisti čas so šle množice za Jezusom; obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede prej in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‹ Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne sede prej in se ne posvetuje, če more z desetimi tisoči stopiti naproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru. Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. ...

Lk 14:15-24 Tisti čas je rekel Jezusu nekdo izmed gostov: »Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!« On mu je pa rekel: »Neki človek je napravljal veliko večerjo in jih je mnogo povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat: ›Pridite, ker je že pripravljeno.‹ In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je rekel: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih pojdem preskusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ In spet drug je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: ›Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene, slepe in kruljave!‹ Služabnik je rekel: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostor.‹ In gospod je rekel služabniku: ›Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se moja hiša napolni. Zakaj, povem vam, nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹« ...