Lk 16:1-8 Tisti čas je govoril Jezus svojim učencem: Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu zapravlja imetje. Poklical ga je ter mu rekel: ›Kaj to slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom odstavljen od oskrbništva.‹ Poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in dejal prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodu?‹ ›Sto mer olja,‹ je rekel ta. On pa mu je dejal: ›Vzemi svoje pismo, brž sedi in zapiši: petdeset.‹ Nato je rekel drugemu: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Ta je rekel: ›Sto mer žita.‹ Reče mu: ›Vzemi svoje pismo in zapiši osemdeset.‹ In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je razumno ravnal. Zakaj otroci tega sveta so do svojega roda razumnejši kakor otroci luči. ...

Lk 15:1-10 Tisti čas so se približevali Jezusu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti vseh devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo zadene vesel na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ›Veselite se z menoj, našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‹ Povem vam: takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore. Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ›Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‹ Takó bo, povem vam, veselje med Božjimi angeli nad enim grešnikom, ki se spokori.« ...

Lk 14,25-33 Tisti čas so šle množice za Jezusom; obrnil se je ter jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo namreč izmed vas, ki hoče zidati stolp, ne sede prej in ne preračuna stroškov, ali ima, da ga dozida; da bi se mu potem, ko bo postavil temelj in bi ne mogel dovršiti, ne začeli vsi, ki bi to videli, posmehovati in govoriti: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dovršiti.‹ Ali kateri kralj, ki gre na vojsko zoper drugega kralja, ne sede prej in se ne posvetuje, če more z desetimi tisoči stopiti naproti njemu, ki prihaja nadenj z dvajsetimi tisoči? Če ne, pošlje, ko je oni še daleč, poslanstvo in prosi miru. Tako torej nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. ...