Mt 5:13-16 Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« ...

Mr 6:30-34 Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. ...

Mr 6:14-29 Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to slišal Herod, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen.« Herod sam je poslal po Janeza in ga prijel ter v ječi vklenil zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ne smeš imeti bratove žene!« Herodiada ga je sovražila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. Prišla pa je priložnost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob. ...