Tisti čas se je Jezus vrnil v moči Duha v Galilejo; in glas o njem je šel po vsej okolici. Učil je v njih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo ter našel mesto, kjer je bilo pisano: »Gospodov Duh je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sedel; vseh oči v shodnici so bile vanj uprte. Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust.
Uvodna molitev: Gospod, dobrodošel v templju moje duše! Vem, da boš izkoreninil in porušil, ozdravil in posvetil in tako naredil v moji duši svet in pravičen prostor, ki je bil vedno namenjen tebi. Le ti imaš moč, da odkleneš svetišče mojega srca; le ti gradiš, kar bo trajalo večno. Z zaupanjem se ti popolnoma odpiram; tvoje besede naj oblikujejo moje misli, da bo tvoja ljubezen prodrla v moje srce in se bo v moji duši naselil mir.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom še bolj spoštoval!
Razmišljanja:
- Vrnil se je v moči Duha: Duh je prišel na svet, da združi nebeški načrt z zemeljskim in to se izpolnjuje z vsakim Kristusovim korakom. Vse njegovo poslanstvo ni nič drugega kot izpolnitev odlomka, ki ga bere. Naš življenjski poklic je le izpolnjevanje našega krstnega poslanstva po Svetem Duhu. Naš Gospod se zato ne pokaže, kot da deluje on sam. On, Sin, je poslan in sodeluje v občestvu z Očetom in Svetim Duhom, od tod pa izvira vsa njegova moč in uspeh. Naše poslanstvo nas mora resnično navdati z občutkom, da smo “poslani”. Le z dejanji pokorščine in ljubezni lahko obrodimo sadove. V tej molitvi nebesa razkrivajo svoj načrt zame. Naj bom pozoren na vse, kar mi Sveti Duh narekuje!
- “Razvil je zvitek… »Danes se je ta odlomek izpolnil, kot ste slišali«: Človek je dobil odgovor na večno vprašanje, ki se pojavi v Razodetju 5:2: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« Premisli o tem slovesnem trenutku, ko se Beseda razodeva med ljudmi: mnogi bi lahko brali iz zvitka, a le eden je bil vreden, da razodene njegovo odrešilno moč. Mnogi bi lahko recitirali besedila, a le eden je lahko zanetil plamen v njihovih srcih. Mnogi bi lahko oznanjali z navdušenjem, a le eden je lahko izpolnil njihovo željo po polnosti resnice. Naše besede so prazen dih brez Kristusovega glasu; naše delo nima cilja, če naša dejanja niso Kristusova. Le ena oseba je upravičeno sposobna spremeniti človeško srce in v resnici smo lahko apostoli le, če Kristus vodi našo roko.
- Vsi so se čudili besedam, ki so prišle iz njegovih ust: Bistvo teh besed nam tu ni razodeto; to bi namreč pomenilo, da je oseba Kristusa razodetje samo. On prihaja z vsem svojim bitjem, da olajša naša bremena in dvigne našega duha, tako kot ga ne more nobeno učenje, noben čudežen dogodek, nobeno ozdravljenje. Božja previdnost nam je zagotovila veliko dobrega v življenju, a vsa dobra darila nas pustijo prazne, če ne prihajajo skupaj s Kristusom, v vsej moči in bližini, ko je Bog med nami.
Pogovor s Kristusom: Gospod, želim te častiti in spoštovati kot središče svojega življenja. Prizadevam si, da bi bil tvoj prestol trdno zasidran v mojem srcu. Uči me, da ne dopustim ničesar, kar bi izrinilo to, kar ti v mojem življenju pripada! Naj ne gradim praznega življenja samozadostnosti, da bi ne izgubil izkušenj tvoje moči in milosti, ki bi jih lahko imel!
Sklep: Če bo mogoče, bom danes obiskal našega Gospoda v evharistiji, da ga počastim zaradi njegove veličine in se mu zahvalim za njegovo dejavno navzočnost v mojem življenju.