Potem je šel Jezus s svojimi učenci na judejsko podeželje, se tam zadrževal z njimi in krščeval. Tudi Janez je krščeval v Enónu blizu Salíma, ker je bilo tam veliko voda. Ljudje so prihajali in se dajali krstiti. Janeza namreč še niso vrgli v ječo. Med Janezovimi učenci in nekim Judom pa je nastalo razpravljanje glede očiščevanja. Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« Janez pa je odgovoril in rekel: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.‹ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati.«
Uvodna molitev: Gospod, kljub mnogim prizadevanjem samoljubje in nečimrnost ovirata moje dobre namene in zmanjšujeta moje napore zate. Zato prihajam pred tebe praznih rok. Kljub temu sem prepričan v tvoje odpuščanje, saj vem, da mi rad pomagaš in obnoviš mojega duha vsakič, ko se k tebi vračam z upanjem. Goreče te ljubim, dobri Jezus, in hrepenim, da bi te vedno bolj ljubil.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi utrditi pravo ponižnost!
Razmišljanja:
- “On mora rasti, jaz pa se manjšati”: To je prošnja, ki mora goreti v srcu vsakega pravega apostola in učitelja v veri. Pogosto se iščemo v svojem poklicu, v svojem poslanstvu ali služenju Cerkvi. Nekateri se potrudijo le, kadar opravljeno delo prinaša čast ali povečuje njihov občutek pomembnosti. Trdimo, da služimo Kristusu, vendar če smo zaradi kritike ogroženi ali vidimo nekoga manj sposobnega, ki je napredoval pred nami, naše srce tare malodušje in naša zaveza upade. V trenutkih, ko se od nas pričakuje ponižnost, naj bi opravili preizkušnjo, kot jo je prestal Janez v današnjem evangeliju. Vsak dan moramo pogledati v svoja srca in se vprašati, če so le zrcala, ki odsevajo sebične motive, ali pa so okna v Kristusovo srce in osredotočena le na ponižno služenje. Zrcala oslabijo poslanstvo; okna ga okrepijo.
- “Zelo se veseli zaradi ženinega glasu”: Pretrgati vezi samoljubja je izjemno pozitivno dejanje. Manjši ljubezni se lahko odpovemo le zaradi večje. Vsak dan je bilo Janezovo srce pričakovalo Mesija, ki prihaja. Vsa njegova pastoralna dejavnost in duhovni ideali so bili osredotočeni na Kristusa. Zaradi njegove samote v puščavi, je ta ljubezen rasla brez motenj in se izražala v molitvi in premišljevanju. Janez pove, da je vse, kar je prejel, iz nebes — iz nadnaravnega življenja, ki sta mu ga omogočila premišljevanje in milost. Ljubezen do Kristusa ni bila delo enega dne, temveč sad dolgoletnih molitev, samoosvobajanja in zvestobe spreobrnjenju, ki ga je pridigal.
Pogovor s Kristusom: Gospod, sedaj slišim to, kar je slišal Janez: tvoj čudovit glas, ki vabi k združitvi s Cerkvijo! Nobene večje časti in ljubezni ne morem imeti, kot da zagotovim, da se ta združitev odvija neprekinjeno, popolno in nesebično. Naj se naučim sprejemati ponižanja in vsakokrat pozabim nase, da ti lahko služim v polnosti s ponižnostjo, na preprost način! Molim, da zavrnem svojo potrebo po priznanju in cenjenosti in nikoli ne dovolim, da bi postala razlog za ločitev od občestva.
Sklep: Danes bom z veliko gorečnostjo pred spanjem molil litanije ponižnosti.