Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tu navzoč, ko se k tebi obračam v molitvi. Zaupam in verjamem v tvojo željo, da mi nakloniš milost, ki jo danes potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, za tvojo neznansko velikodušnost do mene! V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.
Prošnja: Gospod, naj spoznam, kaj je hvaležnost in zaživim s tem klicem!
Razmišljanja:
- Jezus izkaže usmiljenje: Hitro lahko pozabimo, kaj je pomenilo biti gobav v Jezusovem času. Takšen bolnik se je moral umakniti iz skupnosti in živeti zunaj mesta ter se razglasiti za »nečistega«, ko se mu je kdorkoli približal, saj je bila bolezen enačena z grehom. Miselnost tistega časa je predvidevala, da je Bog grešnika kaznoval s fizično boleznijo. Torej - ko je moral človek zakričati »nečist«, je to pomenilo, da je javno priznal, da je grešnik. Kljub neznosnosti gobavosti, je bil sram hujši kot sama bolezen. Zdaj bolje razumemo obup in nujo v gobavčevi prošnji: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Obstaja tudi oblika duhovne gobavosti, a to lahko v naši duši Jezus ozdravi preko zakramenta spovedi. Kot kristjani si moramo goreče prizadevati za ozdravitev duhovne gobavosti, tako kot si je teh deset gobavcev želelo ozdravitve telesne gobavosti.
- Gobavci so bili očiščeni: Jezus je čutil obvezo, da naredi čudež in ozdravi teh deset gobavcev: to so tudi oni trdno verjeli! Zato jih Jezus v naglici pošlje, naj se gredo pokazat duhovniku, kot je določeno s postavo, da bi bilo njihovo zdravje uradno priznano; s tem bi se končala njihova izobčenost in nemilost. A v navalu sreče se jih devet od desetih ozdravljenih pozabi zahvaliti. Sprva se nam zdi nenavadno, da bi gobavci na to pozabili, potem ko se je njihova globoka stiska v trenutku spremenila v čisto potrdilo o zdravju. Mnogokrat tudi mi ravnamo enako; pozabimo se zahvaliti v trenutku radosti, ko nam je nekdo priskočil na pomoč in nam pomagal ali za nas razrešil veliko težavo.
- »Vstani in pojdi«: Enemu od gobavcev, tujcev, pa je prišlo na misel, da bi se vrnil in zahvalil; ta gobavec je bil Samarijan. V Jezusovem času so Judje prezirali Samarijane, zato je zahvala tega gobavca toliko bolj izjemna. A kar resnično pritegne Jezusovo pozornost, je dejstvo, da se vrne in izrazi svojo hvaležnost le eden. Ali nas ta odlomek ne opominja, kako redka je vrlina zahvaljevanja v človeškem srcu? Ozdravljenega Samarijana je rešila njegova vera in ne bi bilo nepremišljeno, če bi menili, da je dobro izkoristil ta dar zdravja, ki mu ga je Gospod podaril. Tisti, ki so zares hvaležni za darove, ki jim jih da Bog, te bolj vneto in koristno uporabljajo.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zavedam se, da najverjetneje mnogo stvari v življenju jemljem kot samoumevne. Naj bo to razmišljanje zares obnovitev v iskanju duhovne ozdravitve v tebi, da bom bolje uporabljal talente in darove, ki si mi jih dal!
Sklep: Posebej se bom potrudil, da se zahvalim vsem, ki so mi danes ali v zadnjem času pomagali ali mi na kakršenkoli način služili!