»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.«
Uvodna molitev: Dragi Jezus, moj Gospod in Bog, odpiram svoje srce tvoji neskončni ljubezni. Želim poslušati in se odzvati navdihom, ki mi jih želiš dati to jutro. Verujem vate. Upam vate. Ljubim te. Gospod, ti si moj pastir in pravi pomen mojega življenja.
Prošnja: Jezus, dobri pastir, daj mi milost, da odprem svoje srce tvojemu usmiljenju.
Razmišljanja:
- Vsi pastirji niso enaki: V današnji družbi slika pastirja ne pomeni toliko kot v Jezusovem času. Psalm 23 je bil verjetno eden od Kristusovih najljubših psalmov, saj je pogosto uporabljal podobo pastirja: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Ovce imajo zaupljiv odnos do svojega pastirja. Instinktivno vedo, da bo pastir skrbel zanje. Kristus je naš pastir, ki nas ljubi. V našem življenju nam drugi ljudje ali materialne stvari lahko obljubljajo srečo, zaradi česar jim sledimo, kot da bi bili naši pastirji. Toda ko pride prava preizkušnja, nas zapustijo, prav tako kot najeti delavec zapusti ovce, ko se pojavi volk. Obnovimo svojo zavezo Kristusu, dobremu pastirju, saj je on pravi pastir naših duš.
- Iskanje izgubljene ovce: V vsaki skupini živali je vsaj ena, za katero se zdi, da se moti in na koncu izgubi. Tudi v našem življenju se lahko motimo in oddaljimo od varnosti Kristusa in njegove poti. Grešnost nas loči od Kristusa. Če nismo previdni, nas lahko svet zlahka zapelje s čarom materialnih dobrin ali užitkov. Ko nato doživimo praznino in duhovno lakoto, ki izhajata iz oddaljevanja od Dobrega Pastirja, se moramo samo spomniti, da nas, izgubljene ovce, čaka, da nas prinese nazaj v varnost svoje črede. To je tolažilno in spodbudno vedeti, da si želi, da bi se spravili z Njim, tako kot gre pastir iskat izgubljeno ovco.
- Naj se praznovanje začne! Vsak, ki ima otroke in je začasno “izgubil” enega izmed njih, lahko začuti radost, ki jo Bog doživi, ko nas eden izmed nas ponovno najde in se združi z Njim. Lahko se trudimo, da bi ga presegli v ljubezni in obilju, vendar to ni mogoče. Njegova ljubezen presega vso našo domišljijo. Danes si vzemimo trenutek, da se pogovorimo z Bogom o svojem stanju v življenju in se odločimo, da ga bomo aktivno vključili v naše vsakdanje življenje. Ali obstaja kakšen boljši način priprave na božič, kot da odpremo vrata svojega srca? Kristus nas čaka, trka, prosi, da bi bil dovoljen vstop, da nas lahko ozdravi in ponovno naredi cele. Skoraj šokantno je odkriti, da mu lahko ugajamo preprosto tako, da se obrnemo nanj in mu dovolimo, da nas pobere s tistega kraja, kjer smo padli, ter nas pripravi za popolno prijateljstvo z njim. Ali mu ne bi dovolili te radosti, še posebej ko je edina cena priznanje naše ogromne potrebe po njem, izpoved naših grehov in povabilo nazaj v naša srca, kamor spada?
Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da mi moji neskončni padci ponujajo neskončno priložnosti, da se srečam s teboj kot z Dobrim Pastirjem, saj vedno prideš, da me pobereš. Namesto da bi se potapljal v sterilno samopomilovanje zaradi svoje grešnosti, nameravam še bolj uživati v tvojem nežnem usmiljenju. Vem, da bo ta zaupljiv odnos tebe razveselil.
Odločitev: Vsakič, ko danes padem, bom takoj vstal, ker bom zaupal v ljubeče usmiljenje svojega Dobrega Pastirja.