Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«
Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si tu, ko prihajam v pogovor s teboj. Zaupam v tvojo previdnost, saj skozi ves dan vodiš vsak moj korak. Pogled želim usmeriti le vate, da bi lahko ti postal moja moč v šibkosti in trdnost mojega življenja.
Prošnja: Gospod, naj nikoli ne dvomim v tvojo moč spreobrnjenja človeške šibkosti!
Razmišljanja:
- Iz globočine dvoma: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Mnogo ljudi je v teh besedah Janeza Krstnika videlo znak šibkosti, dvom v Kristusa. In mogoče to drži. Tu je moški, ki je večino svojega življenja preživel v puščavi. Nenadoma je zaprt v majhni, temni, zastrašujoči ječi. Kmalu bo odšel z odra življenja kot mučenik resnice evangelija. Pred zadnjim dejanjem se morda sprašuje, ali je vse to vredno te največje žrtve. Umrljiv človek si ne sme privoščiti nikakršnih dvomov. Ali nosim v srcu dvome glede svoje vere? Ali tako kot Janez Krstnik iščem odgovore na vprašanja in prosim nekoga za pomoč?
- Z vrha gotovosti: Drugi so oporekali Janezu, ker je postavil to vprašanje; ne v svojem imenu, ampak v imenu svojih učencev. Zdi se, da se poguba, o katerem je pridigal (Mt 3, 10-12) – »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino /…/ Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem,« ne bo izpolnila. Ravno nasprotno! Jezus se pojavi kot skrben pastir, ki išče izgubljeno ovco in jo vrne k čredi. Janezovi učenci so morda postajali nestrpni. Potolaži jih z besedami: »Če imate pomisleke, pojdite pogledat, kaj počne Jezus, in vaši dvomi se bodo razblinili.« Če se želi kdo prerekati z nami o Jezusu in dvomiti o njegovi moči, je najboljši odgovor odmik: »Predaj mu svoje življenje in boš videl, kaj lahko naredi z njim.« Največji dokaz za Kristusa je izkušnja njegove spreminjajoče moči. »Poskusi. Všeč ti bo.«
- Glej samo Kristusa: Globoko v naših srcih tičijo dvomi in strahovi, ki splavajo na površje v trenutkih težav in preizkušenj. A hkrati imamo pogum in gotovost: skrite vire, iz katerih črpamo, ko je potrebno. Ne glede na to kaj je Janeza Krstnika spodbudilo k tem besedam, dvom ali pričevanje, je nauk popolnoma enak: V vsaki življenjski okoliščini se obrni h Kristusu. Kristus je naša tolažba in moč, ko strah ohromi naše srce in zamegli naš um. Kristus je naš Odrešenik in nekdo, ki podpira naša prizadevanja, da bi bili apostoli in glasniki njegovega kraljestva. Torej, naj odmeva Krstnikov moto v vsem, kar delamo: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« ((Jn3,30).
Pogovor s Kristusom: Gospod, v tem adventnem času se želim približati tebi! Želim, da zavzameš vsak kotiček v mojem utrujenem srcu. Nauči me odvrniti vse moje strahove glede prihodnosti, da bom tako velikodušen, kot si ti z menoj – dal si vse, kar si imel, tudi svoje življenje, za moje odrešenje.
Sklep: Danes bom sam ali v družbi, prebral odlomek iz Lukovega evangelija, o Kristusovem rojstvu (Lk 2, 1-20).