Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si me ustvaril in rešil greha. Verujem, da vse dobro v mojem življenju izvira iz tebe: moje bivanje, moja vera, moje izobraževanje, kakršne koli kreposti, ki jih imam. Danes v molitvi prihajam predte, da ti izročim svoje življenje. Vem, da si izvor vsega dobrega v meni. Pogosto se sprašujem, ali res vem, kako moliti. Sprašujem se, kako plodna je moja molitev. V zavedanju svoje bede ti ponujam edino, kar vem, da ti lahko ponudim: svojo ponižnost pred tvojo veličino.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, ko v molitvi pristopam k tebi.
Razmišljanja:
- Paralelni monologi, ne pogovor: Farizej je šel v tempelj molit. Predpostavljamo, da se je nameraval pogovoriti z Bogom. Ko je stal v templju, je mislil, da moli: bil je na pravem mestu, obrnjen je bil v pravo smer, videti je bilo, da dela pravo stvar. Toda njegova molitev je bila izkrivljena. Pravzaprav to sploh ni bila molitev, ampak njegov lasten samoopravičujoč monolog. Če bi ga naslednji dan prijatelj vprašal, ali je molil, bi rekel: »Ja.« Ali je tudi moja molitev včasih lažna, podobna farizejevi? Ali mislim, da molim in vse delam prav, vendar v resnici ne molim in samo opravičujem samega sebe?
- Minimalno ne zadošča: Farizej je v tej priliki prikazan kot »slab« človek. Vendar ni oseba, ki bi bila navzven zla. Ne dela hudih grehov. Je pošten, zvest svoji ženi, radodaren pri darovanju. Toda njegov ponos ga zaslepi za veliko globlji odnos z Bogom. Svojo religijo živi kot minimalno izogibanje hujšim grehom. Njegova molitev je sterilna. Moram se zazreti vase, da se prepričam, da ne počnem istega – da mislim, da delam vse prav, toda v resnici le malo živim svojo vero. Bog nas ne prosi samo, naj se izogibamo zlu. Vabi nas, naj delamo dobro. Prava radodarnost v naše življenje prinaša mir in izpolnjenost.
- Ponižnost – osnovni element molitve: Cestninar ni opravičen, ker bi vse delal prav, ampak zato, ker je imel ponižnost, da je priznal svojo grešnost. Morda je celo slišal, kaj je govoril farizej, in ga je to še bolj spodbudilo, da je prosil za Božje usmiljenje. Ena najpomembnejših značilnosti naše molitve mora biti, da je ponižna. Ko gremo molit, moramo k Bogu pristopiti v priznavanju svoje grešnosti in šibkosti ter dejstva, da od njega prejemamo vse dobro, kar imamo. To je tisto, kar naredi našo molitev plodovito. Bog ljubi ponižno in skesano srce.
Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce. Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti bedo svoje grešnosti, da jo lahko očistiš in z njo ravnaš, kakor želiš. Svojega življenja ne želim živeti le v izogibanju velikim grehom. S teboj želim imeti globok in intimen odnos, ki temelji na resnični ponižnosti.
Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom za trenutek ustavil in se vprašal, kako jo lahko opravim z ljubeznijo.