Jezus je zaklical in rekel: »Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.«
Uvodna molitev: Oče, to priložnost za molitev razumem kot tvoj blagoslov. Vstopam v tvojo navzočnost, da bi te razveseljeval in poveličeval. Ta čas darujem za vse, ki računajo na moje duhovno podporo.
Prošnja: Gospod, pomnoži moje upanje, da se bom zavedal tvojega stalnega vodstva.
Razmišljanja:
- Naše duše so ustvarjene za svetlobo: Majhni otroci se bojijo teme – konec koncev v temi prebivajo pošasti in duhovi. Ko zagori luč, se strahovi razblinijo. Pravi svet je veliko manj strašljiv, ko je svetlo. Kar velja za otroke, velja tudi za nas, le na drugi ravni. Imamo mnogo strahov in mnogi izmed njih izvirajo iz tega, da smo v temi. Ne poznamo prihodnosti, ne moremo nadzorovati izidov. Bojimo se duhovne teme, ker so naše duše ustvarjene za svetlobo. Ampak Jezus je na svet prišel kot luč. Ko spoznamo Jezusa, v naša življenja vstopa luč in strahovi izginejo. Mi ne poznamo prihodnosti, a On jo pozna. Ne moremo nadzorovati izidov, a njegova previdnost vodi vse. Kot majhen otrok, ki je pomirjen, ko pride mama ali oče v temno sobo, lahko Jezusu mirno zaupamo, da bo vse v redu.
- Živeti v resnici: Če obstaja nekaj, česar se moramo bati, smo to mi sami. Pravijo, da je sveti Filip Neri vsako jutro vstal, se pogledal v ogledalo in rekel: “Gospod, pazi na Filipa, da te danes ne bo ponovno izdal.” Gospod govori o samoprisiljeni obsodbi, ki izvira iz nepriznavanja njegovih besed. Ko občutimo notranjo težnjo našega ponosa ali senzualnosti, ki nas kliče, da bolje zaupamo sebi kot Kristusu, se moramo ustaviti. To je kot duhovna rdeča luč, ki nam sporoča o slabitvi naše zavezanosti Kristusovim besedam. Če ostanemo z Jezusom in preziramo misel na lastno pot, se bomo izognili notranji temi, ki je veliko bolj strašljiva kot karkoli drugega na svetu.
- Očetova zapoved je večno življenje: Filozofija šestdesetih let je pustila razdejanje, ki ima posledice še danes. „Naredi, kar želiš!” Vera Woodstocka bi nas rada prepričala, da je v samouveljavljanju ključ do sreče. Čeprav se sliši protislovno, je ključ do sreče v pokorščini. Jezus je bil človek, ki je hodil po vodi, umiril viharje s preprostim zamahom, nahranil tisoče z nekaj hlebci in ribami. A vendar uči, da sreča ne leži v naši samovolji. Nasprotno, leži v pokorščini Očetovemu ukazu. Pokorščina Njemu je pot do večnega življenja: izpolnitev naših najbolj divjih sanj.
Pogovor s Kristusom: Gospod, odstrani vse moje strahove. Vem, da je moje pravo dobro najti ljubezen do tebe in v hoji za tabo. Daj mi moči, da bom poslušen Očetu in bom našel večno življenje, ki ga iščem.
Odločitev: Danes bom z vsem svojim srcem izpolnil duhovne zaveze, ki sem si jih zadal.