Lk 6,17.20-26

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Uvodna molitev: Sveti Duh, zaželeni gost moje duše, v tem trenutku ti odpiram svojo dušo! Prepogosto me trenutne stvari odvedejo stran od Tebe, preveč sem ozkogleden in slep za večje duhovne razsežnosti. Površnost razjeda moje srce, medtem ko hrepenim po vrednotah, ki izginejo hitro kot jutranja rosa. Verujem, da mi boš podaril svojo luč in moč, da okrepiš mojo šibko voljo.

Prošnja: Gospod, približaj se mi, da me povzdigneš! Vse zmorem v tebi, ki mi daješ moč!

Razmišljanja:

  1. Vztrajnost izhaja iz milosti: Jezus je stopil dol, bi se jim približal, kjer so se vsi zbirali okoli njega. Ta uvod je pomemben, saj dokazuje, kako se Bog vedno približa, da nam priskoči na pomoč. Kolikokrat smo se zanašali na lastne sposobnosti, a smo kljub temu ostali brez moči in razočarani? Poglejmo naše novoletne zaobljube – so še vedno trdne? Pa vendar! Kristus je tisti, ki prihaja k nam in nam daje moč svoje milosti. Tega ne smemo nikoli pozabiti, sicer bomo nenehno razočarani zaradi ponavljajočih se neuspehov. Skrivnost duhovne moči je priznanje in sprejemanje lastne šibkosti; obrniti se moramo h Kristusu, mu dovoliti, da deluje v našem življenju. Kristus nas dobro pozna; ve, da imamo v globinah duš velike želje po dobrem, a tudi sile zla, ki nas lahko vodijo k slabim odločitvam. Ob pogledu na našo šibkost vzkliknimo s Pavlom: “Ko sem slaboten, sem močan!” (2 Kor 12,10).
  2. Bog pozna naša srca: Na dan svoje posvetitve je papež sveti Janez Pavel II. povedal, da Kristus ve, kaj je v človeku. Samo On ve, in kar je najbolj spodbudno - Jezus ni pretresen glede tega. V našem srcu vedno vidi velik trud za svetost; zato nas Sveti Duh nenehno navdihuje k večji kreposti. Gleda nas z očmi upanja, kajti “Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil” (Mt 12,20. Če le sprejmemo svojo majhnost in se iskreno odpremo njegovi milosti in Božjemu načrtu, bosta duhovno bogastvo in sadovi tega na dosegu roke! “S svetlobo Boga duša počasi napreduje v spoznavanju svoje lastne bednosti. Vedno se lahko poglobimo v svojo bednost. In v meri, kolikor se poglabljamo, se dvigamo, saj se tako približujemo Bogu, ker ga z nižine bolje vidimo in z večjo polnostjo uživamo njegove nežnosti ter bolj intimno doživljamo čar njegove božje prisotnosti” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).
  3. Naša srca so ustvarjena da ljubijo: Jezus začne svoj govor z opisom duhovne revščine, kar kaže na njen pomen. Ko je Jezus povzdignil oči proti množici, je njegov pogled videl v njihovo trdnjavo – srce –, kjer se bije bitka med “serviam” – služil bom! – in “non serviam” – ne bom služil! Srce je ustvarjeno za ljubezen, a v njem divja duhovna vojna med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do posvetnih stvari, kar je v resnici le samoljubje. Prav tam, v srcu, se je treba neprestano bojevati za Božji načrt, ker življenje in večnost “nista stvar kratkotrajnosti.” “Nemogoče je doseči popolnost, ne da bi se odpovedali svojemu posedovanju, ne da bi osvobodili svoja srca od nje. Bog ne bo v celoti zavzel naših src, dokler ne bo iz njih izgnano vse drugo. Dokler v nas prebiva korenina zadnje neurejene navezanosti na posvetno, Božja ljubezen ne more vladati s polno suverenostjo” (nadškof Luis María Martínez, Skrivnosti notranjega življenja).

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel oči vedno uprte k cilju, k Tebi! Daj mi pogum, da izkoreninim vse navezanosti, ki me ovirajo v ljubezni do tebe! Rad bi postal svetilnik za druge!

Sklep: Odpovedal se bom svojim razvadam samoljubja in z dejanji pokazal svojo ponižnost.