Lk 1:5-25

V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj. In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.« Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« Ljudje so medtem čakali na Zaharija in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je imel v svetišču videnje. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. In ko so se dopolnili dnevi njegove službe, je šel domov. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, v katerih se je ozrl name, da mi odvzame mojo sramoto pri ljudeh.«

Uvodna molitev: Gospod, daj mi milost, da bom izkoristil ta čas pričakovanja tvojega prihoda ob božiču. Moja vera počiva v tebi, moje upanje se obrača k večnemu preživljanju s teboj. Pomagaj mi doumeti vrednost časa v luči večnosti.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti znake, ki jih pošiljaš v mojem življenju.

Razmišljanja:

  1. Videl, vendar ni verjel: Zaharija ni imel izgovora za dvom. Tam je bil: v Gospodovem svetišču, kjer je kuril kadilo – enkratna priložnost v življenju. To je bilo privilegirano dejanje, enkratni dogodek, svet prostor. Celo angel se pojavi! Če bi kdorkoli moral biti pripravljen na posebno sporočilo, je bil to Zaharija. Kljub temu dvomi. Ne verjame. Sledil je “vsem zapovedim”, vendar se njegova zvestoba ni prenesla v živo vero v ključnem trenutku. Ali se ujamem v enako past? Ali veliko molim, vendar reagiram s skepticizmom, ko ima Bog posebno zahtevo. Zakaj je tako? Ali skušam izkazati ljubezen, ko molim? Ali samo brbljam?
  2. Izgovori, izgovori: Zaharija je mislil, da bo njegova starost ovirala Božji načrt. Podcenjeval je Božjo moč. Resnično, Bog ni omejen; mi smo tisti, ki omejujemo Boga, tako rekoč. V Svetem pismu je Bog klical preproste ljudi. Mojzes je najverjetneje jecljal (prim. 2. Mojzesova 4:10). Jeremija je bil “premlad” (Jeremija 1:6). Peter je bil neizobražen (Apd 4:13). Savel iz Tarza je sovražil kristjane (prim. Apd 9:1). Vsi so bili neverjetni preroki ali apostoli – ker so dovolili Bogu, da jih uporabi. Kakšen je moj izgovor, da rečem Bogu ne? Sem preveč zaposlen? Premlad? Prestar? Preneumen? Bi Bog lahko poklical mene, da storim nekaj, kar menim, da je izven mojih sposobnosti?
  3. Napredujemo: Bog nadaljuje s svojim načrtom kljub Zaharijevi pomanjkljivi veri. Vsemogočni je bil željan postaviti primernega glasnika (sv. Janeza Krstnika) za svojega Sina. Zato je Zahariji nekaj časa odvzel govor. Ne bi smeli biti presenečeni, če Bog napreduje s svojimi načrti v naših življenjih, tudi ko mu nasprotujemo. Morda bo storil kaj nenavadnega v našem življenju, da bi ohranil potek svojih načrtov. Ali bi lahko bili ti neuspehi resnično delo Božje roke? Bi nas morda pripravljal na nekaj boljšega?

Pogovor z Jezusom: Rad bi si mislil, da sem manj trmast kot Zaharija, Gospod. Ampak včasih je težko sprejeti tvojo voljo. Morda celo čutim, da sem “zamočil” in da te nisem več vreden. Pomagaj mi zavrniti takšno razmišljanje in imeti zaupanje vate.

Odločitev: Za pogum reči “da” Božjim načrtom v svojem življenju bom zmolil Zdravo Marijo.