Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.
Uvodna molitev: Gospod, odpiram svoje srce, da bi prejel moč tvojega Duha, ki teče iz tvojega srca v moje srce. Želim jo goreče nositi kot luč iz svojega srca do svoje družine, svojih prijateljev, do tistih, ki so oslabeli in so prazni v srcu. Z ognjem tvoje ljubezni v meni želim priznati tebe kot pravo luč, kot slavo in sijaj vsakega človeka. Hrepenim po tem, da bi bil napolnjen s požrtvovalno ljubeznijo do tebe.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi prodreti v pomen mojega krsta s premišljevanjem o tvojem posvečenju v templju in na križu.
Razmišljanja:
- Slava Očetu, Luč narodov: Ta prizor kontempliraj iz Božje perspektive. Sin, zdaj v človeški zgodovini, vstopi prvič v tempelj. Sin vstopa v Očetovo hišo. On, popolno Jagnje, za katerega noben zemeljski sveti prostor ni dovolj svet, sprejme posvečenje na tem kraju, zgrajenem s strani ljudi, tem kraju, ki je bil posvečen spominu na znamenja, ki so bila vsa v pričakovanju Njega. Pravo Jagnje končno prispe na kraj darovanja. Tempelj je bil predvsem kraj žrtvovanja, da bi pridobili naklonjenost Boga. Bil je kraj sprave, da bi se očistili dediščine greha, in kraj molitve, da bi Bogu ponudili primerno čast in hvalo. In tukaj, na ta dan, v objemu Marije, prihaja edino darovanje, ki šteje, saj brez Njega nobeno drugo darovanje nima pomena, ne glede na svete obrede ali naša osebna življenja.
- “Vsak Moški, ki odpri Materino naročje, bo posvečen Gospodu”: Premišljuj ta prizor skozi Marijino srce. V preprostem obredu posvečenja bo Sin priznal svojo pripadnost Očetu, vendar bo to storil skozi Marijino zvestobo predpisanim obredom. Vendar, kdo lahko govori v imenu tega otroka? Ali lahko kdo govori o gorečnosti njegovega srca, o lakoti njegovega srca, da trpi za duše? Marijino čisto in ponižno srce se pojavi kot Njegova govornica in govori jezik darovanja, čeprav pod predpisi zakona. “Zanje se posvečujem.” Ona svetu odseva, kar ji je sporočil njen Sin, ki je meso iz njenega mesa. V našem običajnem življenju poveličujemo pomen majhnih dogodkov v enosti s Kristusom. Kot meso našega mesa in po milosti nam omogoča živeti posvečeno pot v Njegovem imenu. Naša dejanja izvirajo iz Kristusove moči, žive navzočnosti, ki premika naše srce in voljo.
- “Meč bo presunil dušo …”: Sedaj premišljuj pravi tempelj Kristusovega telesa na križu, kjer se vsako posvečenje dokončno uresniči. Da, Kristus nam daje privilegij, da izrekamo besede, ki so odmev njegovega srca. S časom Jezus izpopolni ta jezik v nas, če smo le zvesti križu v našem življenju. Smisel mojega krsta je v tem, da vse govori iz tega, kar je v Kristusovem srcu, tako da njegove besede ‘prebodejo moje lastno srce’ in nadomestijo to srce iz kamna z novim srcem. Trudim se govoriti kot Kristus – čist, reven in pokoren – z jezikom, oblikovanim in izklesanim v popolno verodostojnost na Križu. Moja smrt grehu in egoizmu bo vzbudila vstajenjsko življenje novega človeka božjega Kraljestva – to pa je možno le preko ognja Duha, ki teče iz odprte Kristusove strani.
Pogovor s Kristusom: O Jezus, naredi mojo dušo za tempelj, ki je vreden tvojega vstopa. Naj bodo stene mojega srca okrašene s čistostjo, poštenostjo in poštenimi nameni v vsem, kar rečem in storim. Naj bodo njegova tla, po katerih hodiš, zapečatena s skromnostjo in iskrenostjo ter me vodijo do neločljivega srca.
Odločitev: Danes bom obnovil svojo osebno posvetitev Kristusovem srcu z obiskom evharistije, vsaj virtualno, in na poseben način se bom spomnil vseh posvečenih oseb po vsem svetu, ki danes obnavljajo svoje zaobljube.