Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Po poti je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?« In odgovorili so mu: »Janez Krstnik, drugi pravijo: Elija, zopet drugi: Kdo izmed prerokov.«
Nato jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in mu rekel: »Ti si Kristus.« Tedaj jim je strogo naročil, naj z nikomer ne govorijo o njem. In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko trpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati, in o teh stvareh je govoril očitno.
Tedaj ga je Peter vzel vstran in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in Petra posvaril: »Pojdi od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božjega, ampak, kar je človeškega.«
Uvodna molitev: Gospod, razodeni mi veličastno skrivnost tvojega obstoja! V tebi je skrit moj začetek; v tebi je skrita naloga mojega življenja, moja prihodnja sreča. Naj prihodnosti ne merim po tem, kar mislim, da lahko storim zate, ampak kar lahko tvoja moč stori z mojo velikodušnostjo! Naj me ta molitev prepriča o nujnosti, da te vsak dan sprejemam skozi dejanja, razmišljanja in zakramentalno življenje!
Prošnja: Gospod, podari mi izkušnjo, dovolj močno, da premaga vso duhovno lenobo in mlačnost!
Razmišljanja:
- Kdo je Kristus zate? Naša molitev nas mora pripeljati do odgovora na Kristusovo vprašanje: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” To je preizkus, izpitno vprašanje, ki ga moramo opraviti v življenju. Vprašati se moramo: “Kdo je Kristus zame?” To vprašanje ne opredeljuje toliko Kristusa, ampak tistega, ki odgovarja. Kakšne izkušnje imamo z njim? Kaj smo se o Kristusu naučili osebno, skozi izkušnje, ki jih ne moremo spoznati zgolj z lastnimi opredelitvami, vsakodnevno zunanjo pobožnostjo ali mnenjem drugih? Kristusova življenjska pot in naša osebna se morata prepletati, da postaneta eno poglavje, ki ga delimo.
- Kaj pomeniš Kristusu? Ne morem veliko povedati o svojem osebnem poznavanju Jezusa, če je moje notranje življenje zasenčil posveten in materialističen duh; vprašanje Kristusa moram postaviti na višjo raven: “Kdo sem za Kristusa?” To bo v veliki meri določeno s tem, kako sem živel njegov nauk, kako sem molil. “Notranjega Kristusa” poznajo le tisti, katerim se razodene. To se ne bo zgodilo zgolj s človeškim pristopom ali z življenjem po toku dogodkov. Petrovo notranje življenje je bilo rodovitna zemlja za Očeta. Njegovo pričevanje ni bilo naključno, ampak Božji poseg v njegovo dušo, kajti iz tega je njegova vera črpala moč. “Kajti meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih” (Mt 16,17. Naj iščem milost, da bi notranje življenje oblikovalo moj značaj!?
- Lahko Kristus računa name? Ubogi Peter! V enem trenutku izraža misli Očeta, v naslednjem pa Satanove. Petrova živa izkušnja Kristusa je tarča Satanovih poskusov, da bi zlomil njegovo vero. Kristusovo trpljenje bo zagotovilo, da Petrova vera ne bo padla: “Prosil sem zate …” (Lk 22,32. Na koncu bo prevladala Kristusova molitev: Peter je na binkošti znova rojen, pogumno sprejme in začenja poslanstvo Cerkve. Močan notranji temelj, ki sloni na Kristusu, nas pripelje do zadnjega preverjanja duhovnega življenja: Ali lahko Kristus gradi na meni, ker črpam iz njega? Kristusova zvestoba me bo podpirala v boju in ne bom dovolil, da bi me moji padci pri tem ustavili! Satan ne more zlomiti moje vere, če vztrajam v boju in si postavljam vedno nove cilje, če začenjam znova, bolje in bolj velikodušno kot prej.
Pogovor s Kristusom: Gospod, po bogastvu svoje slave naj bom okrepljen z močjo po tvojem Duhu in Kristus naj prebiva v mojem srcu po veri! Ko bom ukoreninjen in utemeljen v ljubezni, prosim za moč, da doumem, kakšna je širina, dolžina, višina in globina Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje! Le tako bom napolnjen z vso tvojo polnostjo. (Prim. Ef 3,16-20)
Sklep: Danes bom preživel nekaj časa pred Gospodom v evharistiji, in ga prosil, naj poglobi mojo izkušnjo z njim!