Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za ta čas, ki ga lahko preživim s teboj. Neprestano napolnjuješ moje življenje s tolikimi blagoslovi. Kako nehvaležen sem včasih! Želim si popolneje sodelovati pri ustanavljanju tvojega kraljestva na zemlji. Ljubim te, Gospod, in s pomočjo tvoje milosti se bom trudil postati oseba, h kateri lahko vsaka duša pristopi, da odkrije tvojo resnico, tvoje življenje, tvojo ljubezen. Vzemi moje življenje, vzemi ta dan in naredi ga svojega. Amen.
Prošnja: Oče, pomagaj mi opustiti hinavščino in iskati pravo svetost.
Razmišljanja:
- Subjektivni vtisi: Koliko pravičnosti bi bilo potrebno, da preseže pravičnost pisarjev in farizejev? Verjetno ne veliko. Njihova svetost je bila samo navidezna, kar pomeni ničelna svetost. Kaj bi človek odkril v “notranjosti” takšne duše? Veliko samoprevar, veliko samozadovoljnega samozadostnega vtisa svetosti, nadrejenega odnosa. Precej enostavno je, da beremo evangelij in zmajemo z glavo nad temi slavnimi farizeji. Dejansko je tako enostavno, kot si govoriti, da ne bi nikoli padli pod čar lastnega subjektivnega vtisa svetosti. Zato moramo vedno biti pripravljeni, da pred Kristusom naredimo samorefleksijo, z ostrim zavedanjem naše bede in omejiteve. Ali živim svoje življenje v iskrenem iskanju svetosti ali v iskanju lastne prazne slave in poveličevanja?
- Ponižnost je pravi preizkus svetosti: Ponos in osebna svetost se mešata približno tako dobro kot olje in voda. Tam, kjer je naš ego, je malo ali nič prostora za Boga. Kaj pomeni biti Kristusov učenec, če ne biti oseba, ki se popolnoma napolni z Bogom, da ga prinese vsakomu, ki je v dosegu? Ampak kakšna povezanost, milost ali prijateljstvo z Bogom lahko obstaja v prevzetni duši? Kakšen zanos, kakšna stopnja svetosti? Ni možnega kompromisa med Bogom in prevzetno dušo – ali bi duša morala opustiti sebe ali pa bi moral Bog prenehati biti Bog.
- Integriteta je bistvo problema: V osrčju prave svetosti je vrlina integritete, vrlina bogata z odtenki in pomenom. Integriteta pomeni biti oseba z enim obrazom, oseba, ki je ista znotraj in zunaj: “To, kar vidiš, to dobiš.” Resnična svetost temelji na integriteti, saj predstavlja temeljno poštenost in iskrenost, ki sta ključni za moralno življenje in vzgajanje drugih kreposti. V svojem iskanju svetosti ne smemo nikoli tolerirati dvoličnosti v našem vedenju. Izogibati se moramo kakršnemukoli namigu po dvojnosti v naših motivacijah ali neusklajenosti med našimi mislimi, sodbami, izbirami in dejanji. Brez integritete ni svetosti. Dejansko ni prave človeške sreče, razen če temelji na trdnem temelju vrline integritete.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim, da postaneš pomen in središče mojega celotnega življenja. Naj izginem, ti pa se vedno bolj pojavljaj v mojem življenju, tako da bom z resnično, ponižno in pravo svetostjo, vedno orodje za odrešenje vseh ljudi. Amen.
Odločitev: Poglobil se bom v svoje življenje, da bom prepoznal področja, kjer se izraža dvoličnost, in naredil konkreten korak k življenju z večjo integriteto.