Tisti čas je Jezus farizejem in pismoukom povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
Uvodna molitev: Gospod Jezus, želel si me ljubiti s človeško ljubeznijo, zato se nisi odrekel žrtvovanju. Tudi ko sem te zavrnil, si me iskal, da bi me ponovno pridružil svoji čredi. Daj mi srce, ki bo tako ljubeče, kot je tvoje! Naj gorim z vnemo in dobrodelnostjo zate, za tvoje duše in tvoje želje! Pomagaj mi doumeti, da mi je bilo življenje dano zato, da ga darujem za druge in tako ljubim tebe!
Prošnja: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem srcu!
Razmišljanja:
- Srce pravega pastirja: Jezusovo srce izliva svojo ljubezen na nas. Na svet je prišel, da bi nas ljubil bolj kot kdorkoli lahko. Hodi za nami na dolge poti, da bi nas vrnil nazaj k sebi. Kristus se primerja s pastirjem, navadnim delavcem, ki mnogo žrtvuje in skrbi za svojo čredo. Pastirju je bolj pomembno življenje njegove črede kot svoje življenje. Kristus, dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Prenekatera čreda, ne glede na njeno velikost ali vrednost, bi lahko bila vredna več kot pastir. A vendar si Oče želi, da bi bile ovce varne, dobro uspevale, rasle in se krepile. Kristus umre, da bi nam dal življenje. Pastirja osreči, ker da življenje za svoje ovce.
- Med nami je postavil svoj šotor: Slavimo svojega Pastirja in cenimo njegovo ljubezen do nas! Ljubil nas je z večno ljubeznijo, ki se pretaka skozi njegovo, a tudi skozi naše človeško srce. Kristus nam je blizu kot naš pastir. Ni bil zadržan, ni se odmaknil od nas, ampak se nam je želel približati, priti v našo »puščavo«, da bi nas izgubljene rešil. Ni hotel živeti v obilju, temveč si je postavil svoje bivališče med čredo, pomirjen, da bo živel kot mi. Praznik Srca Jezusovega proslavlja to bližino skozi učlovečeno božansko ljubezen. Je pravi Bog in pravi človek. Postal je naš brat.
- Pobožnost ljubezni: Kristus želi prav vsakega od nas posaditi na svoja ramena in nas vrniti k Očetu. Ne želi se vsiljevati, a nam sledi, dokler se mu ne predamo. Naša pobožnost Jezusovemu presvetemu srcu je pobožnost ljubezni. Vidimo srce, ki je tako močno ljubilo svet, prejelo pa je tako malo ljubezni. Trudimo se, da bi mu lahko vedno bolj sledili. Hladen in brezsrčen odziv, ki ga je deležen v zameno za svojo požrtvovalno ljubezen, nas žalosti. Šibko, polsrčno ljubezen prejema od tistih, ki so bili poklicani, da mu z ljubeznijo posvetijo svoje življenje. Kristus nas vabi, da mu pomagamo poiskati izgubljene ovce. S svojim zgledom jih lahko pokličemo in jim povemo, da jih išče. Tako ga bomo potolažili, saj mu dajemo svojo ljubezen.
Pogovor s Kristusom: Gospod, pustil si, da je bilo tvoje srce prebodeno zame na križu kot znamenje tvoje brezpogojne ljubezni. Pomagaj mi, da ta žrtev ne bi bila zaman! Spodbudi v moji duši globoko in gorečo vero, ki bo premagala vsakršno nezvestobo ali greh, ki bi zmanjšala mojo ljubezen do tebe! Naj bom glasnik tvoje milosti in tvojega usmiljenja, da tudi drugi skozi mojo ljubezen spoznajo tvojo!
Sklep: Poiskal bom izgubljeno ovco in jo spodbudil, da se vrne h Kristusu. Posnemal bom Kristusa tako, da bom potrpežljiv in dobrodušno pomagal tej duši, da najde pot do črede.