Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.
Uvodna molitev: Gospod, na koga naj se najprej obrnem, če ne nate? Dal si mi še en dan. Ta dan me kliče, naj najprej pridem k tebi, naj najprej slišim tebe. Moja vera mi pravi, da ni nič boljšega kot slediti tvojemu načrtu; moje upanje je, da te prinesem v svoje življenje in v življenje drugih ljudi; moja ljubezen želi biti polnejša in boljša – želi biti kot tvoja, Gospod.
Prošnja: Daj mi milost globljega zaupanja in vere v vseh trenutkih stiske.
Razmišljanja:
- “ Dvanajst let je trpela zaradi krvavenja”: Ko se težave podaljšajo ali dosežejo vrhunec, lahko dobimo napačen vtis, da se Bog za nas ne zanima več. Zdi se, da ga naša nesreča več ne gane. Vse kaže, da nas je pozabil in zapustil. Toda Bog je samo navidezno odsoten. Ustvarja nove okoliščine, v katerih ga lahko doživimo na popolnoma novi ravni. Dolga, težka in vztrajna borba za hojo v upanju Bogu omogoča, da v nas obrodi večje sadove svetosti. V ženski s krvavitvijo in v Jairusu, očetu umirajoče hčerke, moramo opazovati zrelo in živo vero, kako premaga pesimizem in preseže hladne izračune in površinske tone njihovih vrstnikov. Resnično, to je prvo čudo, ki ga vidimo, da ga je Jezus storil za njiju, in tudi najpomembnejše.
- “In posmehovali so se mu. Potem jih je vse odgnal”: Očetu se približajo temačni glasovi njegovih “prijateljev”. Čeprav so videli čudež ženske, ki je krvavela, hladno rečejo: “Tvoja hči je mrtva. Bodimo realni. Ni smisla nadaljevati.” Res je, v imenu realizma lahko zavržemo upanje in sodelovanje s Kristusovim delovanjem v našem življenju. Posmehujemo se Kristusu, kadar želi delovati v skrivnosti in zunaj naših človeških omejitev. Lahko smo skušani, da bi v imenu potrjevanja nadzora nad našim svetom opustili zaupanje v Boga. “Bodimo realni,” pravimo. “Nikoli ne bo uspelo.” Te fraze skrivajo šibko, slabotno ali sterilno vero, ki deluje le, ko nam vse daje smisel, ko je vse enostavno. Tam, kjer je pomanjkanje vere, Kristus ne more delovati.
- “Če se le dotaknem njegovega oblačila, bom ozdravela”: Mnogi pravijo, da so blizu Kristusu, vendar ga le redki priznajo kot blizu sebi. Tisti dan je mnogo ljudi trkalo ob njem, mnogi so ga glasno hvalili, mnogi so mu služili, vendar se ga je le eden dotaknil in pritegnil njegovo polno pozornost. Zakaj? Samo eden je storil dejanje brezpogojne vere. Kaj je skrivnost? Kako ga resnično pritegniti, resnično spregovoriti njegovemu srcu? Nihče ni bliže kot tisti, ki mu zaupajo, ki se zanašajo nanj in ki si želijo živeti iz njega. Brezpogojna vera žene je bila odprta za vse, kar bi se lahko zgodilo, kakršen koli bi bil Kristusov odgovor. Tisti, ki trpijo in potrpežljivo podpirajo sebe z vero in molitvijo, doživljajo nove ravni združevanja s Kristusom.
Pogovor s Kristusom: Gospod, naj uporabim težave, da zgradim nove ravni zaupanja in bližino s teboj. Odpri moje srce, da te iščem po tvojih pogojih.
Ne prosim te za srečo ali žalost,
zdravje ali bolezen,
bogastvo ali revščino,
svobodo ali suženjstvo,
dobro ali zlo;
ker dobro je nesreča, če ne delaš dobro
in nesreča je dobro, če pride do tebe.
Ker kaj bo dobro brez tebe, kako dobro bi to sploh bilo?
In nesreče, ko sem s teboj, niso te najboljše dobro?
Odločitev: V vseh težavah današnjega dne bom priznal navzočnost Kristusa.