Mt 28:1-10

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Uvodna molitev: Jezus, kakor žene v današnjem odlomku, lahko na mojo vero hkrati vplivata strah ali pa neizmerno veselje. Prosim, pomnoži mojo vero, da ti bom lahko izročil svoje strahove!

Razmišljanja:

  1. Velikonočni ljudje: Na to Veliko soboto se v upanju in vztrajni molitvi spominjamo težkih in temnih ur Kristusa v grobu. Toda nov dan se že bliža. Sv. Janez Pavel II. je dejal: »Ne prepuščajte se obupu. Mi smo velikonočni ljudje in aleluja je naša pesem.« Za velikonočne ljudi je upanje bistvo krščanstva. Smo ljubljeni Božji sinovi in hčere, poklicani, da verujemo, da je Kristus resnično vstal – in to nas prevzame do konca! – In to resnico živimo.
  2. Ne bojte se: Prvi učenci niso poznali zgodovine, takrat se je šele pisala. Mi pa imamo ta dar! Jezus je rekel, da bo vstal (prim. Mr 9,31), vendar so morali spremljati njegovo križanje in tiste smrtno tihe ure po križanju, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo; vendar smo oboroženi s svojo vero. Ko so žene prišle do groba, so se gotovo spraševale, kaj bodo našle; morda so se tudi nekoliko bale. Prve besede, ki jih slišimo- izrečeta jih angel in tudi vstali Kristus, so: »Ne bojte se.« Kot kristjani se smrti ne bojimo, ker trdno verujemo, da je Kristus za nas že dosegel zmago. Jezus je rekel Janezu: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17–18). Naj se tudi nas, kakor te žene, dotaknejo te besede tolažbe našega Kralja, ki je za nas živel in umrl. Naj gremo v temi velikonočne vigilije h Kristusovemu grobu kot upajoči učenci, ki trdno verujejo, da Kristus živi.
  3. Ponižno češčenje: »Kako lepe so na gorah noge glasnika, ki prinaša veselo novico« (Iz 52,7). Sveto pismo nam pove, da je Marija Magdalena v kesanju za svoje grehe jokala pod njegovimi nogami in jih mazilila (prim. Lk 7,37–38). Pogumno je stala ob vznožju njegovega križa (prim. Jn 19,25). Kako ponižna pobožnost – častiti našega Gospoda . V tem odlomku slišimo, kako je Marija Magdalena znova klečala pri njegovih nogah: »Pristopile so, ga prijele za noge in se mu poklonile« (Mt 28,9). Naj tudi mi ponižno častimo našega Gospoda, kakor ga je ona!

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, želim neomajno verovati, vendar tako z lahkoto podvomim. Dvomi se prikradejo in težko zaupam tvoji previdnosti. Okrepi mojo vero, da bom z vsem bitjem verjel, da sem Tvoj ljubljeni otrok; podeli mi kreposti, ki jih potrebujem, da bom živel dostojanstveno! Pomagaj mi razglašati kakor Izaija: »Glej, Bog je moje odrešenje; zaupam in se ne bojim« (Iz 12,2).

Sklep: Gospod, danes bom po tvoji milosti pomislil in spoznal svoje strahove in te prosil, da mi jih pomagaš premagati.