Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.
Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo sijajno slavo, čeprav je ta skrita pred mojimi očmi. Upam v mir in večno radost sveta, ki prihaja, saj je ta svet dolina solz. Ljubim te, čeprav včasih, ko trpim, ne morem prepoznati ljubezni v tvojih namerah. Si moj Bog in moje vse.
Prošnja: Gospod, odvrni moje srce od posvetnega, da bom lahko živel iz ljubezni do tebe!
Razmišljanja:
- Veliki izhod: Jezus se je pogovarjal z Mojzesom in Elijo o svojem eksodusu: osvoboditvi človeštvo od suženstva greha. Ni govoril o čudežih, ne o udobju ali lepoti tega sveta ali načrtih, ki bi jih lahko imel. Ni ga zanimalo, v kakšnih priložnostih bi lahko uporabil svoje talente in dosegel velike stvari, tudi ne pridobivanje ugleda pri drugih ali ustvarjanje imena zase, za počitek in sprostitev. Jezus ni govoril o o tem! Želel je le izponiti svoje poslanstvo - trpljenje, smrt in odhod iz tega sveta, da bi poveličal svojega Očeta, izpolnil njegovo voljo in rešil človeštvo.
- Obljubljena dežela: Naša srca se lahko navežejo na mnoge stvari: pričakovanja, želje, upi, ugled, udobje, kariera, uresničevanje talentov - samouresničevanje. Naš Gospod pa je vse te možnosti podredil ljubezni do svojega Očeta. Tako tudi mi - slediti Kristusu pomeni: pripravljenost opustiti posvetne dobrine zaradi ljubezni do Kristusa, če se to od nas zahteva. Moramo biti tako predani Kristusu, da ga cenimo bolj kot vse te druge stvari. To je resnična obljubljena dežela in osvoboditev od suženjstva svojim željam. To nam prinaša radost, mir, ljubezen in večno življenje.
- Vzpon iz semena: “Če pšenično zrnje ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo” (Janez 12,24). Vsa naša navezanost na zemeljsko se mora prečistiti in zamreti kot semena v zemlji, da tako ovržemo svojo samopomembnost. Moramo jo izruvati in povsem odpraviti. Če pogledamo, kaj ljubimo, bomo videli, da je to res. Žena, ki ljubi svojega moža, ga lahko v samopomembnosti svoje ljubezni poskuša nadzorovati. Oče, ki ljubi svojega sina, ga morda kaznuje iz jeze, namesto za njegovo dobro. Samopomembni element naše ljubezni nas osiromaši in omadežuje, kar nas v resnici sili, da ljubimo veliko manj, kot smo sposobni.
Pogovor s Kristusom: Gospod, osvobodi moje srce vsake sebičnosti! Pomagaj mi storiti ta velikodušen korak “samozanikanja” in razumeti, da bo to moje vodilo v resnično svobodo in radost v mojem srcu; tako bom lažje podarjal sebe!
Sklep: Danes bom sprejel velikodušno odločitev, da premagam svoje področje sebičnosti.