Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.
Uvodna molitev: Dragi Gospod, verujem vate, ker si postal človek, da bi razodel Očetovo ljubezen in pot, po kateri bi morali živeti tvoji sledilci. Upam vate, ker si obljubil, da boš z nami vse do konca časov. Ljubim te, ker si umrl, da bi mi dal življenje.
Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v svoji krščanski identiteti in zavezništvu.
Razmišljanja:
- Vadi, kar pričuješ: Svet potrebuje pričevalce bolj kot učitelje. Enostavno je opominjati druge, kako naj se stvari delajo; veliko težje pa je pričevati z avtentičnim krščanskim življenjem. Ena stvar je vsebina, druga pa osebni zgled. Ko nam nekdo pove resnico, bi jo morali sprejeti - tudi če ta oseba ne živi resnice, ki jo oznanja. Naše sledenje resnici ne sme temeljiti na tem, ali drugi to živijo ali ne. In če se znajdemo v položaju, ko imamo odgovornost oznanjati ali poučevati katekizem, bi morali iskreno poskušati živeti po doktrini, ki jo oznanjamo, ki ni naša, temveč Božja.
- Biti krščanski: V svojem pismu Rimljanom je sveti Ignacij Antiohijski izrazil pomembnost, da smo resnično kristjani in ne, da smo samo imenovani kristjani: “Prosim le za notranjo in zunanjo moč, da ne bom samo govoril, ampak resnično hotel; in da me ne bodo samo imenovali kristjan, ampak bodo tudi videl, da sem to. Kajti če me bodo resnično spoznali kot kristjana, me bodo lahko tudi imenovali za takšnega in me imeli za zvestega.” Krščanstvo ne sestoji v življenju svoje vere na zunanj ali zgolj formalen način, kot so farizeji živeli svojo vero, temveč v ljubezni do Boga do te mere, da to ljubezen pokažemo v svojem osebnem in javnem obnašanju. V svojem obnašanju bi se morali izogibati temu, česar preziramo pri drugih. Da bi bil resnično krščanski, se je potrebno prizadevati, misliti, želeti, hrepeneti in ljubiti tako, kot je to delal Jezus.
- Biti ponižen: Gre za vprašanje ponižnosti. Nekoč je sveti Bernard iz Clairvauxa primerjal ponosnega človeka z vrhom snežno prekrite gore na začetku pomladi in ponižnega človeka z dolino spodaj. Taleči sneg, ki je Božja milost, ne more teči navzgor k ponosnemu človeku: s svojim odnosom (misli, da je na Božji ravni), se je postavil v položaj, kjer je nesposoben prejeti Božjo milost. Po drugi strani pa ponižni človek, ker je na dnu gore, v celoti prejema vodo Božje milosti in zato lahko prinaša obilne sadove. Samo ponižni človek se lahko resnično poveže z Bogom in pusti, da Božja milost dela čudeže v njegovem življenju.
Pogovor z Jezusom: Gospod, pomagaj mi ceniti svojo krščansko identiteto. Vem, da živeti krščansko ni nikomur naravno. To lahko dosežemo le s tvojo lučjo in milostjo. Daj mi milost, da te lahko globlje kontempliram, tako da boš lahko merilo za moja dejanja in reakcije.
Odločitev: Doma, v šoli ali pri delu bom pričeval resnično krščansko življenje.