»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«
Uvodna molitev: Dragi Jezus, verujem vate, ker si razodel svoj načrt ljubezni Cerkvi. Upam vate, ker želiš mojo srečo in odrešenje, bolj kot jaz sam. Ljubim te, ker si me ljubil, čeprav nisem zaslužil tvoje ljubezni!
Prošnja: Gospod, pomagaj mi ceniti in biti hvaležen za tvojo milost!
Razmišljanja:
- Vedno je priložnost: Eden najhujših občutkov je sprejeti, da si izgubil zadnjo priložnost za nekaj, kar si vedno želel narediti. To se nam lahko velikorat zgodi : priložnosti za delo, sprejem na univerzo, itd. V duhovnem življenju pa je vedno priložnost, da živimo samo za Boga, za odrešenje. Vedno je mogoče začeti znova. Zakaj? Ker nam je Bog dodelil naš čas na zemlji, da hodimo k njemu. Kljub padcem še naprej daje moč, da vstanemo. Zato je zakrament sprave tako pomemben. Ko izgubimo milost, našo duhovno moč, jo lahko znova pridobimo v zakramentih, še posebej v spovedi.
- Pričakovati več, kot si zaslužimo: Če bi gledali s človeškega vidika, je gospodar v tem evangeliju nepravičen. Tisti, ki delajo več, bi morali prejeti več kot tisti, ki delajo manj. Vendar pogosto pozabimo, da je v duhovnem smislu vse dar. V naši naravi ni ničesar, kar bi lahko zahtevalo milost. Zahteve naše vere niso “usluge”, ki jih opravljamo za Boga, ampak življensko pomembne obveznosti. Zato nas Kristus opominja: “Ko storite vse, kar vam je bilo naročeno, recite: ‘Nekoristni služabniki smo, storili smo, kar smo morali storiti’” (Lk 17,10).
- Velikodušnost Boga: Božja velikodušnost je izraz njegove ljubezni do nas. Vsako osebo pozna globoko osebno. Ve, da so potrebe nekaterih večje kot druge. Krivična je misel, da Bog ljubi nekatere ljudi bolj kot druge. Soljudem dolgujemo ljubezen in spoštovanje, ker imamo vsi enako dostojanstvo. Bogu dolgujemo čaščenje in ljubezen, ker je naš Stvarnik in dobri Oče. On nam ne dolguje ničesar. Vse, kar nam daje, je sad njegove neskončne ljubezni. Preveč enostavno bi bilo obravnavati Boga na človeški način in pozabiti njegovo vsemogočnost. Najlepše darilo, ki nam ga daje, je njegova milost.
Pogovor s Kristusom Dragi Gospod, včasih vidim stvari zelo človeško in sebično. Včasih sem jezen, ker imajo drugi morda več kot jaz. Pomagaj mi razumeti, da je za resnično srečo v mojem življenju najpomembnejše zavedanje, kako zelo potrebujem tvojo milost!
Sklep: Kristusu se bom zahvalil za njegovo milost in ljubezen; poskušal ga bom posnemati, tako da bom velikodušen do drugih.