Jezus je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi in jih učil ter oznanjal Božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija, s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verjamem, da si prišel na ta svet, da bi odrešil grešnike. Upam vate in v tvojo moč, da s svojo milostjo preobraziš mojo dušo! Gospod, ponujam ti hrepenenje svojega srca, da te resnično postavim na prvo mesto v svojem življenju! Želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo.

Prošnja: Jezus, nauči me živeti tako, da bom vedno radodaren!

Razmišljanja:

1. »Spremljali so ga dvanajsteri«: V tem precej običajnem stavku iz evangelija zaznamo Jezusovo vseobsegajočo ljubezen. Svojih dvanajst apostolov je izbral iz zelo različnih okolij. Verjetno ne bi postali prijatelji, če bi ne srečali Kristusa. Matej je bil cestninar; Peter, Jakob in Janez ribiči. Juda je bil bolj “varljiv” od ostalih. Kljub temu jih je Jezus poklical, da so postali njegovi najbližji sodelavci. Tako so začeli sodelovati med seboj in se spoštovati. Kadar je Kristus v središču katerega koli odnosa, se razlike ne le premagajo, ampak postanejo tudi vir moči.
2. Marija, imenovana Magdalena: Ni izbral le mož za svoje bližnje sodelavce, ampak kot pravi evangelij, tudi »ženske, ki so ga podpirale s svojimi sredstvi«. Jezus jim je dodelil različne vloge, jih prav tako rešil in preobrazil njihova življenja. O Mariji Magdaleni mislimo kot o bližnji prijateljici Kristusa, vendar se moramo tudi spomniti, da jo je preobrazil z močjo Božje milosti, ko je iz nje izgnal sedem demonov.
3. Žena Herodovega oskrbnika: Ena izmed žena, ki so sledile Jezusu, je bila »Joana, žena Herodovega oskrbnika«. Skoraj neverjetno je, da se je evangelij udejanjal celo sredi Herodovega fevda, človeka, ki ni imel nobenega spoštovanja do našega Gospoda. Zato nikogar ne smemo »odpisati«. Molitev, žrtvovanje in ljubezen so lahko učinkovita sredstva za spreobrnjenje največjega grešnika. Jezusovo sporočilo je lahko navdihnilo privržence vseh družbenih slojev. Podobno smo tudi mi poklicani, da gradimo kraljestvo na vseh ravneh našega posvetnega okolja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus Kristus, daješ nam zgled brezpogojne ljubezni do vsakega človeka. Ni ti mar za našo preteklost, za naše že storjene grehe. Tvoje usmiljenje je neskončno in večno! Hvala ti za tvojo ljubezen! Prosim te, nauči me brezmejno ljubiti!

Sklep: Obljubljam, da bom danes širil tvojo ljubezen, tako da bom prijazen do nekoga, s katerim se običajno ne družim.

Tisti čas je nekdo izmed farizejev prosil Jezusa, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in s solzami začela noge močiti; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je pa to videl farizej, ki ga je povabil, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, imam ti nekaj povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Dva dolžnika je imel neki upnik; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On mu je pa rekel: »Prav si sodil.« Obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi, ta pa ni nehala, odkar je prišla, poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila; komur se pa malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi.« Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Rekel je pa ženi: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«

Uvodna molitev: Sveta Trojica, ne morem te videti, vendar si z menoj! Ne morem se te dotakniti, vendar sem v tvojih rokah. Ne morem te popolnoma razumeti, vendar te ljubim z vsem srcem!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom ponižen in odprt za notranjo rast!

Razmišljanja:

1. Navidezna odprtost in duhovni ponos: Farizej Simon je le navidezno odprt do Gospoda. Povabi ga na večerjo. Opazuje ga. In se z njim prijazno pogovarja. Kljub temu vidimo, da Simon v srcu sodi Gospoda, ga zavrača kot prevaro in na koncu zavrne. Farizejska drža je predvsem v tem, da poskušamo Boga postaviti v naše vnaprej oblikovane predstave o njegovem delovanju. Farizeji so imeli pravilen pogled na moralne predpise (tako Simon kot Jezus se strinjata, da je ta ženska grešnica). Ne prepoznajo pa svojih lastnih grehov, ki izvirajo iz samovšečnosti. Ta se kaže v tisti neizrečeni drži, da se mora Bog prilagoditi našemu načinu bivanja in delovanja.
2. Odrešenje: Farizej misli, da je brez greha in ne prizna, da potrebuje odrešenika. Njegova ponosna drža “ocenjevanja” Gospoda izhaja iz samopomembnosti in ne uvidi, da je pred Bogom le preprosto bitje, ki potrebuje Božjo pomoč in milost. Simon želi, da bi se Bog prilagodil njegovim predstavam in na koncu zavrne Kristusa. To je primer samovšečnosti. Izkrivlja resničnost in ustvarja svoj lasten samopomembni svet, kjer ni prostora za Kristusa. Žena se zaveda, da je grešnica in prepozna pot do svojega odrešenja v Jezusovih besedah in zgledu. Ker ve, kdo je, močno hrepeni po odrešenju. Besede in zgled Kristusovega usmiljenja globoko odmevajo v njenem srcu in jo vabijo h kesanju. To pa je drža ponižnosti. Njena moč leži v poznavanju in mirnem sprejemanju resnice ter omogoča odrešenje.
3. Kristusova dobrota: Gospodovo ljubeče ravnanje tako s to ženo kot s Simonom, kaže izjemno ravnotežje prijaznosti. Previdno se izogne skrajnim stališčem obsojanja in ravnodušnosti do grehov drugih. Razlog, zakaj naš Gospod lahko ponudi upanje in tolažbo skesanemu grešniku in povabi h kesanju, je v tem, da bo Kristus umrl za oba. V tem vidimo Kristusovo dobroto. Vse nas je prišel rešiti, vendar moramo izbrati in sprejeti njegovo dobroto.

Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi spoznati, kdo sem jaz in kdo si ti! Uči me, da bom hvaležen za tvojo dobroto in da bom upal v tvoje usmiljenje! Pomagaj mi prepoznati mojo samovšečnost, da se bom trudil in jo premagal; tako boš lahko napolnil moje življenje s svojo dobroto!

Sklep: Danes se bom izogibal obsojanju drugih!

Tisti čas je rekel Jezus: Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.« Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: »Hudega duha ima.« Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: »Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.« Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci.

Uvodna molitev: Večni Bog, molitev je tvoje darilo zame. Verjamem, da mi tako daješ popoln in neomejen dostop do svoje moči in usmiljenja. Rad bi cenil to darilo bolj kot vse drugo. Ko začenjam to premišljevanje, obnavljam svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen do tebe.

Prošnja: Gospod, daj mi razsodnost in vztrajnost v mojih prizadevanjih, da ti sledim!

Razmišljanja:

1. Neskončni izgovori: V Jezusovem času so se nekateri zelo dobri in pobožni ljudje pritoževali nad Janezom Krstnikom, oznanjevalcem Mesije, zaradi njegovega asketskega načina življenja. “On mora biti nor,” so rekli. Prav tako so se pritoževali nad Jezusovo očitno preveliko naklonjenostjo grešnikom in nevernikom. Navada nenehnega presojanja resničnosti skozi lastne predsodke nas lahko vodi v zavračanje Božjega. To pa je nasprotje vere, celo nasprotje zdravega razuma, ki postane omejena razumskost. Prepustiti se moramo Božjemu delovanju, namesto da ga poskušamo umeščati v naš lastni samoustvarjeni in popredalčkani svet.
2. Nestanovitnost: Duhovna nestanovitnost nas neizogibno vodi v zavračanje Boga. Nesposobni smo slediti določeni duhovni poti, ustavimo se na pol poti, daleč od cilja. Ni pomembno, ali sledimo spokornemu načinu učenca Janeza ali navidezni svobodomiselnosti Jezusovih učencev. Pomembno je, da prispemo na cilj poti, ki nam jo je dal Bog. Dokler se premikamo, nas lahko Bog vodi; če obstanemo – kaj naj vodi? Čakanje na neke skrivnostne “popolne pogoje” je v resnici muhavost in nepripravljenost.
3. Modrost: Modrost je dar Svetega Duha, z njim lahko vidimo in razumemo Božjo in človeško resničnost z Božje perspektive. Modrost vodi k ravnovesju in uravnoteženosti v naših sodbah in ocenah. Za ta dar si prizadevamo tako, da sprejemamo dobre odločitve in živimo po njih. Nadnaravni darovi gradijo na človeških krepostih.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvaležen sem ti za tvoje učenje in za tvoj zgled! Pomagaj mi, da se učim iz tvojega življenja in tvojega zgleda ter me obvaruj, da bi ju kdaj zanemaril kot nekaj nepomembnega! Pomagaj, da bom vztrajen v svojih sklepih in tako še naprej rastel in ti bolje služil!

Sklep: Danes se bom izogibal izgovorom.

Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi. Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da je moje življenje v tvojih rokah od trenutka mojega stvarjenja, do mojega zadnjega dne. Gospod, upam vate, ker si me ustvaril z namenom. Ljubim te s prav tako veliko ljubeznijo, kot jo ti izkazuješ meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da vse svoje upanje položim vate!

Razmišljanja:

1. “Ne jokaj”: Obstaja veliko razlogov za obup in za veliko težav v življenju nimamo rešitve. Še posebej, kadar gre za življenje in smrt, se počutim tako nemočnega, ker ne morem pomagati drugim. Jezus pa ponuja drugačen pogled: “Ne jokaj!” Njegova neskončna moč nas osvobaja od tragičnih človeških omejitev. “Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobrem, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8:28). On deluje, posreduje, kot Odrešenik. “Ne jokaj” nosi težo ukaza. Čeprav se trpljenje in smrt zdita mračna, strašljiva, Jezus na koncu razkriva ljubezen, ki prinaša življenje: “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21:4). Vdova iz Naima bo prejela milost, čeprav je v trenutku njenega žalovanja ne more dojeti. Tudi jaz naj zaupam v Kristusovo prijaznost do mene in mojih bližnjih.
2. “Mladenič, pravim ti, vstani!” Jezus me ne tolaži le tako, da mi odstrne čustva, da si predstavljam stvari drugačne, kot v resnici so. Če izgubim nekoga, ki mi je drag, sem resnično žalosten. Vendar Kristus prihaja, da obnovi tisto, kar je bilo izgubljeno in odstrani vzrok bolečine in žalosti: “kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik” (2 Mz 15:26). Ko Jezus reče vdovi iz Naima, “Ne jokaj!”, je ne obtožuje, da je pretirano čustvena ženska, ki stvari jemlje preveč tragično. Ravno nasprotno! Sočustvuje z njo zaradi izgube sina. Zato naj bi upali z vsem srcem in dušo. Moje življenje in življenja mojih ljubljenih so v Božjih rokah. Če živim, živim za Gospoda in če umrem, umrem za Gospoda (prim. Rim 14:8).
3. “Bog je obiskal svoje ljudstvo”: Že ob svojem rojstvu je Božji Sin prevzel našo človeško naravo, imenovan Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naš Odrešenik se z nami ne povezuje samo v življenju in milosti, nase prevzema naše grehe in daje svoje življenje, da bi nas odrešil. “Bog je obiskal svoje ljudstvo” se nanaša celo na grešnike: tiste, ki menijo, da je smrt poslednja posledica izvirnega in osebnega greha. Lahko se radujem, ker me Bog išče, kjerkoli sem, me ozdravlja in obnavlja za večno življenje. Če sem prejel tako veliko ljubezen, bi jo moral tudi vračati v enaki meri. Kristusovo ljubezen bi moral prinašati drugim, tako kot sem sam doživel njegov obisk.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, svoje življenje in življenja svojih ljubljenih izročam v tvoje varstvo. Dovoli mi, da rastem v tvoji ljubezni, da bom imel resnično korist od tvoje milosti, ki vodi v večno življenje! Naj zaupam v tvoje vstajenje, ko ti ponujam svoja vsakdanja bremena!

Sklep: V današnjem pogovoru bom z nekom govoril o življenju kot poti, ki nas vodi in pripravlja na nebesa.

Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.

Uvodna molitev: Tvoja beseda v evangeliju mi razkriva lepoto skrivnosti križa. Zdaj se ti odpiram s polnim srcem vere. Tvoja ljubezen do človeštva je vidna v vsem, kar govoriš. Daješ mi upanje, da se svet lahko spremeni po tvojem sporočilu ljubezni. Rad bi bil bolj podoben tebi, ljubitelju Očeta, ljubitelju svojih bratov in sester, saj si dal svoje življenje zanje.

Prošnja: Gospod, povzdigni križ v mojem umu in mojem srcu, da bi mi pomenil simbol ljubezni!

Razmišljanja:

1. Jezusova prepoznavnost: Nikodem pride k Jezusu, da bi izvedel, kdo je ta nenavadni človek. Jezus mu pove, da je Sin človekov in Božji Sin. Prišel je iz nebes in se bo vrnil tja. Zdaj, ko se je dal prepoznati, je pritegnil pozornost Nikodema in tudi mojo. Njegov odgovor na prvo vprašanje nas ne zadovolji, saj je prinesel več vprašanj kot odgovorov. Kako lahko trdi, da je Božji sin, ko pa je le en Bog? Če je res Božji sin, zakaj je prišel na Zemljo? Kaj želi ali pričakuje od mene?
2. Rešitelj, večji od Mojzesa: Mojzes je po Božjem ukazu izpeljal Izrael iz egiptovskega suženjstva. Ker so se ljudje puščavi uprli, so bili kaznovani z gorečimi kačami, ki so jih ugrizle s strupom. Mojzes je zanje prosil Boga, ki je naredil bronasto kačo, postavljeno na drog; tisti, ki so jo pogledali, so bili rešeni. Jezus je rešil človeštvo pred njegovim uporom, ne z bronasto kačo na palici, ampak je žrtvoval sebe, ko so ga križali. Mene rešuje ne od zemeljske, ampak od večne smrti. On je res Rešitelj, večji od Mojzesa.
3. Stopnja Božje ljubezni: Koliko me Oče ljubi? Če bi lahko merili ljubezen na termometru, bi neskončna Božja ljubezen izrinila živo srebro iz lestvice. Njegova ljubezen je brezmejna. Kaj bi mi lahko odvzel, če mi je že dal svojega Sina, da me reši? Ob razmišljanju o presežnosti Božje ljubezni me preveva hvaležnost in vzajemna ljubezen.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ganjen sem, ko odkrivam, kako zelo me ljubiš. Prišel si iz nebes, postal sin človekov, da bi te mogel spoznavati, ljubiti in posnemati. Ljubil si me do skrajnosti - daroval si se na križu, da bi me rešil greha in smrti. Tudi jaz te želim ljubiti do te mere!

Sklep: O križu bom premišljeval kot simbolu ljubezni, ki mi nekaj sporoča, kadar pogledam nanj. Danes bom poskušal nositi svoj križ z ljubeznijo.

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, prišel si na svet, da bi odrešil grešnike. Upam vate in v tvojo moč, da boš s svojo milostjo preobrazil mojo dušo iz grešnosti v svetost. Gospod, ponujam ti svoje srce, da bi te resnično postavil na prvo mesto v svojem življenju.

Prošnja: Gospod Jezus Kristus, pomagaj mi, da iz srca odpustim svojim bratom in sestram!

Razmišljanja:

1. Sedeminsedemdesetkrat: Jezus preseneti Petra s tem simboličnim odgovorom. Preseneti tudi nas z veličino svojega usmiljenja. Podobno kot Peter, se imamo za velikodušne, ko svojim bližnjim odpuščamo - sedemkrat. Toda Jezus odpušča neomejeno - “sedeminsedemdesetkrat” - in nas uči, da storimo enako. Ta prilika nas poduči o neskončnem Božjem usmiljenju do vsakega izmed nas. Kliče nas, naj ga posnemamo v tej značilno krščanski kreposti.
2. Bodi potrpežljiv z menoj: Hlapec, ki svojemu gospodarju dolguje desettisoč talentov, predstavlja vsakega izmed nas. Vse dolgujemo Bogu in brez njegove pomoči smo popolnoma nesposobni popraviti svoje grehe. Kljub temu nas je Bog v svojem usmiljenju izbral. Z Božjo potrpežljivo ljubeznijo se nam je življenje spremenilo. Zaradi Jezusa Kristusa smo zaživeli na novo!
3. Hudobni hlapec: Kljub veliki ljubezni, ki smo jo prejeli, se včasih lahko neusmiljeno obnašamo do svojih bližnjih, podobno kot hlapec, ki mu je bil dolg odpuščen. Ta je postal hudoben v trenutku, ko “ne odpusti, kot je bilo njemu oproščeno”. Kako hitro lahko pozabimo na Božjo ljubezen, ko čutimo pritisk, da smo storilni. Postanemo kot hudobni hlapec, pozabljamo na Boga in zahtevamo povsem človeško pravičnost od ljudi okoli nas – od družine, prijateljev in poslovnih partnerjev.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoja prilika o odpuščanju je zelo jasna : želiš učence, ki te posnemajo, ki bodo “ljubili drug drugega, kakor sem jaz ljubil njih”. Nauči me te ponižnosti in hvaležnosti, ki me bosta vodili, da bom potrpežljivo odpustil vsem okoli sebe.

Sklep: Gospod, obljubim, da bom danes odpustil vsaj enemu, ki me je prizadel.

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim? Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana. Kdor pa jih sliši in ne uresničuje, je podoben človeku, ki je zidal hišo na zemljo brez temelja. Vodovje se je ulilo proti njej in se je takoj zrušila in podrtija te hiše je velika.«

Uvodna molitev: Gospod, ponovno sem tukaj, da preživljam čas v molitvi. Želim premišljevati tvojo besedo. Ne tako kot tisti, ki kličejo: “Gospod, Gospod,” tvojih besed pa ne izplnjujejo. Preveč dobro veš, kako slaboten sem, kolikokrat sem zaupal svoji lastni moči in te postavil ob stran. Danes pristopam k tebi v ponižnosti, da bi prosil za tvojo luč in tvojo milost.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi graditi moje življenje na trdnem temelju.

Razmišljanja:

1. Dober sad od dobrega drevesa: Kako bomo vedeli, kaj se skriva globoko v naših dušah? Vedeli bomo po “ sadu, ki ga pridelamo”. Če je naše življenje polno ljubezni, vere, potrpežljivosti in poštenja, potem je naša duša zdrava in močna. Če pa je zgled jeze, zavisti, poželenja, sebičnosti ali lenobe, potem je znotraj šibka in bolna . Če želimo spremeniti sebe, ni dovolj, da poskušamo spremeniti zunanjost – da si nadenemo prijazno masko ali se pretvarjamo, kako smo dobri. Prej ali slej bo maska padla, saj skriva le nekaj gnilega v notranjosti. Spremeniti se moramo globoko v sebi, do korenin naših napak, ozdraviti našo dušo v zakramentu spovedi in graditi življenjske kreposti iz temelja.
2. Lažna varnost: Ko sije sonce in je vse mirno, se zdi hiša zgrajena na slabem temelju močna in trdna. Težko je verjeti, da ne bo prenesla sile dežja, vetra in poplav. Včasih imamo v življenju lažen občutek varnosti; vse teče dobro, ni velikih skušnjav. Ko so življenjske preizkušnje in težave majhne in jih lahko enostavno premagamo, mislimo, da stojimo na trdnih tleh. To nas lahko zaziba v prepričanje, da je naše duhovno življenje močno in da ne bomo nikoli padli v greh, kot smo že v preteklosti. Biti moramo previdni in zelo objektivni, saj to morda predstavlja lažno varnost.
3. Preizkus: Ko začne deževati, piha veter in poplavne vode naraščajo, se pokaže trdnost naših temeljev. Preizkus našega duhovnega življenja pride s skušnjavami, težavami, razočaranji in preizkušnjami. Če smo zgradili svoje duhovno življenje na trdnem temelju kreposti, samozanikanju in povezanosti z Bogom, ni pomembno, kako velike bodo poplave: ostali bomo trdni. Vedeti moramo, da v trenutku poplave ne bomo mogli popravljati temeljev. Takrat bo že prepozno. Temelje moramo utrjevati, dokler sije sonce, da bomo pripravljeni na preizkus. Moramo delovati po besedah Kristusa zdaj, v tem trenutku, dokler je še čas.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ne dovoli, da me zaziba lažen občutek varnosti, ker v tem trenutku mojga življenja ni tako težko. Želim biti pripravljen na preizkus, na čas, ko pridejo neurja. Pomagaj mi, da danes utrjujem temelje svojega duhovnega življenja! Pomagaj mi rasti v kreposti.

Sklep: Danes se bom osredotočil na prakso ene kreposti, za katero vem, da jo moram izboljšati!

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem priliko: Ali more slepi slepega voditi? Ali ne bosta padla oba v jamo? Učenec ni nad učiteljem, vsak pa, kateri bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Brat, pusti, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,« sam pa ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl vzeti iver, ki je v očesu tvojega brata.

Uvodna molitev: Bog Oče, hvala ti za dar stvarjenja, tudi za moje življenje! Bog Sin, hvala ti, ker si me odkupil za ceno lastnega telesa in krvi! Bog Sveti Duh, hvala ti, ker si gost moje duše, osvetljuješ moj um, krepiš mojega duha in v mojem srcu vnemaš ogenj svoje ljubezni!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v ponižnosti!

Razmišljanja:

1. Slepi vodniki: Jezus množici zastavi retorično vprašanje: “Ali more slepi voditi slepega?” Jasno je, da mora vodnik videti. Če govorimo o vodenju ljudi v božje kraljestvo, potem je Jezus pot. On je tisti, ki je prišel od svojega Očeta; on pozna pot. Najprej razmislimo o njegovi pomembnosti in osrednji vlogi na naši poti v nebesa. Vendar tudi o sebi lahko rszmišljamo kot o vodnikih za druge. Pri tem pa je potrebna določena previdnost, ki pa ne pomeni oklevanja. Biti moramo ponižni in ostati zelo blizu Cerkvi, ki jo je Kristus ustanovil, da bi nadaljeval svoje poslanstvo na zemlji.
2. Učenci: Naslednja Kristusova izjava poudarja, da učenec ni nad svojim učiteljem, vendar se lahko nauči toliko kot učitelj. Od Jezusa se lahko nauči korakov, ki vodijo do odrešenja in večnega življenja. Kristus ni le ustanovil Cerkev, da bi nadaljevala njegov nauk, ampak jo je tudi obdaril z darom svojega Duha, ki naj bi jo obvaroval pred napakami. Naše vnema pri poučevanju drugih bi morala izvirati iz spoznanja, da smo v zedinjenju s Cerkvijo in si prizadevamo slediti njenim naukom. Vera je vseživljenjski proces, vendar se verski pouk pogosto konča s prvim obhajilom ali birmo, vera mnogih odraslih je ostala na stopnji otroštva. Kaj bi lahko naredili, da bo naše poznavanje vere večje in bolj globoko?
3. Hinavci: Evangelizacija se začne pri nas samih. Zdi se, da veliko hitreje opazimo napake pri drugih. Te nas močno motijo, čeprav imamo sami prav take napake ali morda še večje kot ljudje, nad katerimi se pritožujemo. Nekdo glasno obsoja nečimrnost in ošabnost, ki jo vidi pri svojem bližnjem, a je slep za lastno pregreho. Najprej moramo ponižno razmisliti o sebi, nato pa se resnično truditi, da postanemo bolj podobni Kristusu. Če dovolimo, da Božja milost preoblikuje naše življenje, bomo lahko bolj pomagali drugim.

Pogovor s Kristusom: Gospod, zelo sem samovšečen! Tako zlahka se zatopim vase, v svoje poglede, svoje potrebe in svoje želje. Postavljam se pred druge. Pomagaj mi spregledati lastne napake, da se bom lahko preoblikoval. Daj mi pogum, da se z svojimi napakami spopadem, preden začnem obsojati druge!

Sklep: Ta teden bom se bom pri dveh ali treh stvareh potrudil, da rastem v kreposti in ponižnosti.

Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: »Vam, ki poslušate, pravim: Ljubite svoje sovražnike, dobro delajte tem, ki vas črtijo, blagoslavljajte tiste, ki vas kolnejo, molite za tiste, ki vas obrekujejo. Kdor te bije po enem licu, mu nastavi še drugo; in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi suknje ne brani. Vsakemu, kdor te prosi, dajaj, in od tistega, ki jemlje, kar je tvojega, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje delali vam, tako delajte tudi vi njim. In če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki vam dobro delajo, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki delajo isto. In če posodite tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako vrednost. Ljubíte marveč svoje sovražnike, delajte dobro in posojajte, ne da bi kaj pričakovali in vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega: kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.«

Uvodna molitev: Bog Oče, hvala ti za dar stvarjenja, tudi za moje življenje! Bog Sin, hvala ti, ker si me odkupil za ceno lastnega telesa in krvi! Bog Sveti Duh, hvala ti, ker si gost moje duše, osvetljuješ moj um, krepiš mojega duha in v mojem srcu vnemaš ogenj svoje ljubezni!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi najti popolnost, ki jo želiš zame!

Razmišljanja:

1. Revolucija ali državljanska vojna? Vrednote, ki jih Jezus predlaga v svojem govoru na gori, bi lahko razumeli kot “revolucionarne”. Ideja o ljubezeni še nikoli ni bila tako visoko postavljena in zahtevala tako junaštvo v praksi. Kar Jezus zahteva, sproži v meni boj med “starim človekom”, ki se upira temu sporočilu, in idealu, ki mi ga postavlja. Kot nekakšna “državljanska vojna” na bojišču mojega srca.
2. Zlata pravilo: Jezus mi daje “zlato pravilo”: stori drugim, kar bi rad, da bi oni storili tebi. Naravno je ljubiti samega sebe, saj si zase želim samo dobro in ničesar slabega; Jezus pa me spodbuja, da to dobrosrčnost prenesem na druge. To zahteva precej truda, saj sem nagnjen k sebičnosti. Kaj me lahko dvigne iz moje omejenosti, iz moje ozkogledanosti?
3. Postati podobni Bogu: Božji načrt zame je čudovit. Presega moje razumevanje; Jezus mi pravi, naj bom popoln; ne po merilu človeške, ampak Božje popolnosti. Moj klic, da mu postanem podoben - da njegovo božansko življenje v meni narašča in moji ozki, sebični pogledi upadejo in izginejo. Ne bi se trudil za tako visok cilj, če mi ga ne bi zapovedal moj Gospod. Moram zaupati, da lahko to stori, le sodelovati moram z njim, ga iskati v molitvi in vedno prepoznavati njegovo voljo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zahvaljujem se ti, ker me želiš spremeniti, da bom bolj podoben Očetu! Brez tebe je to nemogoče. S teboj pa je mogoče vse, kljub mojim slabostim in omejitvam. Naj se zgodi tvoja volja!

Sklep: V svojih sodbah se bom ravnal po Božjih in si prizadeval uresničiti “Zlato pravilo”.

Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Uvodna molitev: Bog Oče, hvala ti za dar stvarjenja, tudi za moje življenje! Bog Sin, hvala ti, ker si me odkupil za ceno lastnega telesa in krvi! Bog Sveti Duh, hvala ti, ker si gost moje duše, osvetljuješ moj um, krepiš mojega duha in v mojem srcu vnemaš ogenj svoje ljubezni!

Prošnja: Oče, pomagaj mi iskati, kar je zgoraj!

Razmišljanja:

1. Ker to praviš, Gospod: V tem odlomku si lahko predstavljam, kako Jezus povzdigne oči in gleda obraze svojih učencev. Danes gleda v moje oči in pritegne mojo pozornost s svojim ljubečim pogledom. Sprejemam, kar mi pove, ker on govori. Verjamem, da ima besede večnega življenja. Seveda me siromaštvo, lakota, žalost in izključenost odbijajo, vendar so to vrednote mojega ljubljenega Gospoda in to je dovolj zame.
2. Najprej išči Božje kraljestvo: Jezus me spodbuja, naj si prizadevam za vrednote njegovega kraljestva, naj pozabim nase in na svojo udobnost. On bo poskrbel zame in mi povrnil. Nebeško veselje me čaka - smeh in radost, polnost, ki je neizmerna. Ni težko iskati “nebes na zemlji” v bogastvu, užitkih in prilagajanju množici. Jezus pa zahteva vizijo vere in vztrajnost duha.
3. Opozorilni znaki: Sveti Luka nam ne posreduje samo blagrov, ampak tudi njihovo nasprotje. To so opozorilni znaki. Če je moja pot kot ta nasprotja, moram biti pozoren - kam me ta vodi v prihodnosti? Kjer je moje srce, tam je tudi moj zaklad. Ali je želja mojega srca nebeška, večna sreča ali pa so to zemeljski, začasni užitki?

Pogovor s Kristusom: Gospod, podari mi veselje, da lahko na zemlji izkusim nekaj nebeške radosti, ko sem združen s tabo! Pomagaj mi najti izpolnitev v ljubezni do tebe, v posvetitvi svojega življenja tebi!

Sklep: Preučil bom, kaj me spodbuja pri svojem vsakodnevnem delu in se trudil prepoznati svojo namero. Deloval bom iz ljubezni do Boga in ne iz ljubezni do samega sebe.

Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. Judu je Tamara rodila Pereca in Zeraha. Perecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je rodil Ram, Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je rodil Salmón, Salmónu je Rahába rodila Boaza, Boazu je Ruta rodila Obéda. Obédu se je rodil Jese. Jeseju se je rodil David, kralj. Davidu je Urijájeva žena rodila Salomona. Salomonu se je rodil Roboám, Roboámu se je rodil Abíja, Abíju se je rodil Asá, Asáju se je rodil Józafat, Józafatu se je rodil Jorám, Jorámu se je rodil Uzíja, Uzíju se je rodil Jotám, Jotámu se je rodil Aház, Aházu se je rodil Ezekíja, Ezekíju se je rodil Manáse, Manáseju se je rodil Amos, Amosu se je rodil Jošíja, Jošíju pa so se rodili Jojahín in njegovi bratje ob preselitvi v Babilon. Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: 2 Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za dar vere! Toliko drugih je verjelo pred mano - in pogosto za visoko ceno! Ko začenjam to molitev, pregledujem svojo pot vere in se spominjam vseh tistih, ki so mi jo predali. Trudim se, da bi bil takšna vez za mnoge druge duše.

Prošnja: Dragi Jezus, pomagaj mi, da bom ponižen, tako kot blažena Devica Marija!

Razmišljanja:

1. Bog je z nami: Današnji evangelij nam pripoveduje veliko skrivnost utelešenja. Zakaj je Bog hotel postati eden izmed nas? V njegovi rodovini se pojavljajo dobri in slabi, verni in šibki, učinkoviti in neučinkoviti. Zakaj Bog izbere tisto, kar je šibko, neustrezno in naredi svoje? Zakaj prevzame, očisti, obnovi, povzdigne in ozdravi to, kar smo in kaj mu ponujamo? Zakaj? Zakaj prevzame moj rodovnik, mojo osebno zgodovino - tako dobro kot slabo - in oblikuje zgodovino odrešenja, zase in za druge? Zakaj še vedno to počne? Kdaj bo dovolj? Bog je rekel in bo vedno ostal pri tem: “Kaj več bi lahko storil za svoje ljudstvo?”
2. Blagoslovljena si in blagoslovljen je sad tvojega telesa: Joahim in Ana, starša Marije, sta bila v zakonu, ki očitno “ni vodil nikamor”: bil je neploden. Pravijo, da je Joahima na kraju, kjer je daroval svoje daritve, zasmehoval neznanec, ker ga je Bog pustil brez potomstva. Počutil se je globoko prizadetega in potrtega, zato je sledil svojim čredam ovc v osamo in se dolgo ni vrnil k svoji ženi. V puščavi naj bi izvedel, da se mu bo rodil otrok. Ko se je Joahim vrnil k svoji ženi v Bethezdo, navdahnjen z novim upanjem, je Ana zanosila in rodila Marijo, dete brez greha. Bog vzame tisto, kar je neučinkovito in ustvari svoje mojstrovino - brezmadežno spočetje. Resnično poviša ponižne. Kakšne načrte ima za moje življenje? Kje se vključujem v zgodovino odrešenja?
3. Naj se zgodi po tvoji besedi: Ko so ji starši povedali o teh okoliščinah njenega rojstva, je Marija zrasla in “vse te reči ohranjala v svojem srcu” (prim. Lk 2,51). Razumljivo je, da je pobožno dekle Marija želela svoje življenje v celoti posvetiti Bogu in morda v svojih zgodnjih letih prisegla na deviško življenje. Bog jo je zaradi te popolne predanost priznal za “močno ljubljeno hčer”. Toda Bog je imel zanjo druge načrte: prosil jo je, naj rodi njegovega Sina. Bog znova prevzame tisto, kar mu je svobodno ponujeno, in oblikuje v to, kar si želi. Vzame kar je dobro in lepo in to naredi še boljše za odrešenje mnogih. Bog ponižno postane del mojega dolgočasnega in pomanjkljivega človeškega rodovnika.

Pogovor z Jezusom: Gospod, pomagaj mi, da se bom danes spomnil vseh dobrih stvari, ki si jih podaril meni in moji družini. Naj vidim tvoje delo in tvojo previdnost. Vem, da mi na različne načine priskočiš na pomoč. Pomagaj mi, da bom postal bolj podoben Mariji in v svojem srcu premišljeval o tem!

Odločitev: S pogumom in novim upanjem bom pristopil k svojemu poklicu, v prepričanju, da je Bog del mojih najbolj običajnih okoliščin. Poskušal bom videti njegovo roko vsaj v enem dogodku današnjega dne.

Drugo soboto je šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Pismouki in farizeji so Jezusa opazovali, ali bo ozdravljal v soboto, da bi našli kaj, zaradi česar bi ga lahko tožili. On pa je vedel za njihove misli in je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Vstal je in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in mu rekel: »Iztegni roko!« Ta je to storil in roka je ozdravela. Nje pa je pograbila brezumnost in govorili so med seboj, kaj bi mogli storiti Jezusu.

Uvodna molitev: Bog Oče, hvala ti za dar stvarjenja, vključno z mojim lastnim življenjem! Bog Sin, hvala ti, ker si me odkupil s ceno svojega lastnega telesa in krvi! Bog Sveti Duh, hvala ti, ker si vedno gost moje duše, ki razsvetljuje moj um, krepi mojega duha in vžiga ogenj svoje ljubezni v mojem srcu!

Prošnja: Gospod, naredi me velikodušnega, da bom vedno želel dobro drugim!

Razmišljanja:

1. Nauk in dejanje: Ko Jezus govori, prepriča tiste prisotne, ki želijo dobro. Ljudje so ugotavljali, da Jezus govori prepričljivo, ne kot farizeji. Jezus je oznanjal le to, kar je bil pripravljen tudi sam udejanjiti. V resnici izpolnjuje, kar oznanja. To je moj Učitelj in Gospod, ki govori o usmiljenju in ga tudi pokaže. Tisti, ki se poniža in pri zadnji večerji umije noge svojim učencem. Želi, da to storim tudi jaz.
2. Opravljati dobra dela, ne glede na mnenje drugih: Jezus je vseveden, ve celo, o čem razmišljajo drugi. Pogosto graja farizeje, ker spozna njihovo dlakocepstvo in majhnost. Bili naj bi vodniki ljudi, a se otepajo njihovih potreb in jih silijo, da sledijo mnogim pravilom, ki jih sami ne izpolnjujejo. Jezus pa vidi stisko ljudi in jim pomaga. Mnogi ga kritizirajo, preučujejo njegove besede in dejanja, vendar ga nič ne odvrne od dobrega dela. Ko občutim poglede drugih na sebi, ali lahko še vedno uresničujem ljubezen, ne glede na to kaj si ti mislijo?
3. Reševanje življenja: V tem evangeliju obstaja kultura smrti in kultura življenja. Farizeji kritizirajo in sodijo Jezusa, celo besnijo. Nazadnje bodo skušali Jezusa umoriti. Ni jim bila mar stiska človeka, ki ga Jezus ozdravi. Jezus govori besede življenja v sinagogi. Obogati življenje z ozdravitvami. Od Jezusa bi se morali učiti, kako biti svetilnik, luč in življenje sredi naše sebičnosti in smrti, ki nas obdaja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, bereš mi srce, kot si spoznal srca farizejev. Tudi sam sem nagnjen h kritiki in ne vedno ustvarjalen. Naredi moje srce bolj podobno tvojemu; tako, ki želi dobro in je radodarno, ne glede na kritike, ki bi morda prekrižale mojo pot.

Sklep: Danes bom skušal prepoznati potrebe druge osebe, nekoga v moji bližini. Poskušal mu bom pomagati v največji meri in na način, ki ne bo pritegnil pozornosti.

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi v molitvi in verujem, da si tukaj navzoč. Pripravljen si poslušati in govoriti z menoj. To mi daje upanje, saj si vsemogočni Bog, stvarnik neba in zemlje. Ti si vir vsega dobrega v mojem življenju. Nič se mi ne zgodi brez tvoje vednosti in dovoljenja. Moje upanje me vodi k ljubezni. Želim biti eno zate v mislih in srcu, želim izpolnjevati tvojo voljo in tvoje besede.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom rasel v ljubezni do bližnjih!

Razmišljanja:

1. Pojdi k temu, ki greši: Današnje besedilo je del širše razprave, ki vključuje predhodno priliko o izgubljeni ovci. Bog želi, da ljubimo tako, kot ljubi on, torej tudi tiste, ki so nas morda neposredno prizadeli. To je težko. Včasih nismo posebej odpuščajoči in usmiljeni do grešnikov. Lahko jih zaničujemo in si predstavljamo, da smo veliko boljši od njih, ali pa postanemo nestrpni, ker niso kot mi. Ko nas kdo prizadene, moramo pogledati onstran naše bolečine. Pravzaprav moramo to bolečino sprejeti na odrešilni način, kot to kaže Kristus na križu in v evharistiji. Grešnika ne smemo obravnavati kot izgubljenega, mu obrniti hrbet ali oditi. Moramo se mu približati in ga z ljubeznijo poskušati pripeljati nazaj k Očetu.
2. Pomiri jih s Cerkvijo: Božja ljubezen do padlega grešnika naj ne bo le v nas samih, ampak naj živi tudi v naših lokalnih cerkvah. Ali je naša župnija odprta in sprejemljiva za grešnike, ali pa je postala zadnje zatočišče za rešene? Ali se naša skupnost približa izgubljenemu grešniku in ga poskuša pripeljati nazaj, ali pričakujemo, da bo izgubljena ovca našla svojo pot do nas? Bog želi, da gremo k grešniku in ga poskušamo pripeljati nazaj v skupnost. To pomeni, da moramo ravnati misijonsko, evangelijsko, kot učenci, ki gredo na ulične vogale in javne trge, kjer se srečujejo z grešniki. Bog jih ima rad in želi,a se jim približamo. Smo njegove roke in noge; želi govoriti svoje besede preko nas. Na kakšen način naj bom osebno vključen v to poslanstvo v moji lokalni župniji?
3. Jaz sem sredi med vami: Ko izpolnjujem Kristusovo poslanstvo , je na tej poti z nami. Nismo sami. Svojim učencem je obljubil, da bo z njimi vse do konca sveta. To nam daje zaupanje, da bo Jezus je z nami in bomo z njegovo ljubeznijo sprejeli izgubljene ovce. Dal nam bo moč, da nadaljujemo njegovo delo. Tudi ko se srečamo z drugimi v cerkvi, je Jezus z nami, saj pravi: “Kjer sta zbrana dva ali trije v mojem imenu, sem jaz men njimi.” Ko smo vključeni v našo lokalno župnijo, smo bliže Jezusu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da premagam svoje strahove in dvome, mojo lenobo in ravnodušnost, da se približam izgubljenim dušam! Ne dovoli mi, da bi šel slepo mimo tistih, ki jih ljubiš, tistih, za katere si prelil svojo kri, da bi jih odkupil! Naj njihovo srce ne zakrkne in pomagaj mi, da se jim približam s svojo ljubeznijo in odpuščanjem!

Sklep: Poiskal bom način, kako se vključiti v poslanstvo Cerkve za večjo evangelizacijo.

Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.«

Uvodna molitev: Gospod, tebe častim, ker izhajam iz tebe. Hrepenim po tebi, ker si me ustvaril zase. Hvalim te, ker si vedno ob meni kot moj pomočnik in mogočni zaščitnik. (Univerzalna molitev papeža Klemena XI)

Prošnja: Gospod, očisti moje srce!

Razmišljanja:

1. Včasih kratek stavek veliko pove o našem srcu in naših mislih. Hitlerjev zloglasni stavek “Ne vidim razloga, zakaj človek ne bi bil prav tako krut kot narava” je odsev pokvarjenega srca. Njegova dejanja so bila najokrutnejša. Pred 45. leti, ob izvolitvi papeža Janez Pavla II, je preprost stavek “Ne bojte se!” nakazoval njegov odnos do papeževanja v naslednjih 26 pogumnih letih. V tem evangelijskem odlomku pa farizeji s tako malo besedami veliko povedo o sebi: “Zakaj delate, kar je ob sobotah nezakonito?” Preveč se ukvarjajo s črko zakona, zamudijo pa Kristusovo poslanstvo: popolno ljubezen do Boga in herojsko ljubezen do bližnjega. Kot kristjani nismo poklicani, da bi imeli preračunljivo srce, temveč srce, polno brezpogojne ljubezni.
2. Srce kralja: V tem odlomku Kristus pohvali dejanje kralja Davida, ker se je odločil nahraniti svojo lačno vojsko, namesto da bi skrbno do črke upošteval postavo. Iz zgodbe o Davidu in Goljatu se naučimo, da je bil David od mladosti hrabrega srca in je neskončno zaupal Bogu. Srce mladega Davida je bilo iskreno in ponižno: kralj Savel ga je skušal ubiti, vendar je David ob priložnosti, ko bi ga v jami lahko umoril, opustil maščevanje in se z njim spravil. Davidovo srce je postalo šibko, ko se je zaljubil v Urijevo ženo in naročil Urijev umor. Kljub temu se Davidovo srce zaradi tega grešnega dejanja ni ohladilo; globoko se je pokesal: “Usmili se me, Bog, v svojem usmiljenju, v svoji veliki dobroti izbriši moje pregrehe. Popolnoma me operi moje krivde; in od mojega greha me očisti” (Ps 51). Z odpuščanjem in potrpežljivostjo je David služil in ljubil Boga in bližnjega.
3. Božje Srce: Kako močno ljubezen Kristus pokaže svojim apostolom v tem odlomku! Predstavljajte si: Kristus hodi skozi zrelo polje žita s svojimi najbližjimi prijatelji, se smeji, šali, pogovarja o mestu, ki so ga pravkar obiskali, govori o svojih sanjah in tudi grizlja zrelo zrnje. Kristusovo srce je bilo prepojeno z ljubeznijo do teh mož, ki bodo postali stebri Cerkve in bodo njegovo sporočilo prinesli po vsem svetu. Kako daleč so bile njegove misli od majhnosti in ozkosti praznih predpisov farizejskega zakona! Njegova postava pa je novi zakon ljubezni: “Poglejte Srce, ki je tako ljubilo ljudi.” Kristus nas sprejema, kot je sprejemal svoje apostole na polju - kot prijatelje, ki so poklicani, da postanejo stebri nove evangelizacije, učence, ki bodo njegove besede ponesli na vse konce sveta. Potrebuje nas, da rečemo “da” temu klicu!

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti za brezpogojno ljubezen tvojega srca! Želim se ti zahvaliti za ljubezen, ki si mi jo izkazal, tako da ti jo v največji meri vračam! Vem, da vedno ne dosežem tega, ampak ti poznaš moje srce in veš, da se želim približati tebi, dokler se ne srečam s tabo v večnosti.

Sklep: S skesanim srcem se bom čim prej spovedal.

Oni pa so mu rekli: »Janezovi učenci se pogosto postijo in opravljajo molitve, enako tudi učenci farizejev, tvoji pa jedo in pijejo.« Jezus jim je odgovoril: »Ali morete doseči, da bi se svatje postili, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.« In povedal jim je še priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ›Staro je dobro.‹«

Uvodna molitev: Gospod, iz prahu sem nastal in v prah se bom povrnil. Ti pa si pred vsemi časi in ustvaril si vsa bitja. Z neskončno skrbnostjo tudi mene v materinem telesu in me vedno varoval. Želim si, da bi se spomnil moje duše ob moji smrti in me popeljal v nebesa, da bom za vedno s teboj. Hvala, ker skrbiš zame in me blagoslavljaš s svojo ljubeznijo! V zameno ti vračam svojo ljubezen. V ponižnosti se darujem tebi!

Prošnja: Oživi moje duhovno življenje, Gospod!

Razmišljanja:

1. Sodiš po napačnih merilih: Spet srečamo Jezusa pri jedi, tokrat z Levijem (Matejem) in njegovimi prijatelji. Pismouki in farizeji so prišli, da bi izkušali Jezusa in njegove učence; bili so previdni glede njegovih naukov, saj niso bili v skladu z predpisi in formalizmi, ki so jih poznali. Niso bili iskreni ali odprti za nov način. Njihova izjava o postu vsebuje sodbo: Vi in učenci ne sledite naši postavi o postu, zato ne morete biti resnično sveti. To ni bilo vprašanje, temveč izjava, obtožba. Tudi mi včasih krivo sodimo, celo brate v Cerkvi, ki ne opravljajo posta tako mi. Naš kompas ne sme biti to, česar smo vajeni, temveč kar Cerkev, vodena s Svetim Duhom, uči in odobrava, bodisi stare tradicije ali novo razlago Svetega Duha.
2. Za vse je primeren čas: Jezusov odgovor je preprost: je čas in prostor za post, pa tudi za praznovanje. Nekateri ljudje se lahko odrekajo, toda večini od nas liturgično leto ponuja naravni ciklus praznovanja in posta. Včasih se veselimo z “ženinom” - kot za Božič ali Veliko noč, ko praznujemo prihod Kristusa in njegovo vstajenje. Drugič se bolj posvečamo pokori - predvsem v postnem času, ko se bližamo srečanju z vstalim Gospodom. Zaradi grehov smo se namreč ločili od Njega. V adventu očiščujemo svoja srca, da bi se srečali z novorojenim Jezusom ob božiču. Cerkveno leto pozna svoje praznike in priložnosti, ki so posebej pomembni na takšen ali drugačen način. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti: Ali živimo ta liturgična obdobja ali pa jih zanemarjamo? Ali prazniki in posti vplivajo na moje življenje, ali so liturgična obdobja največkrat le radovednost, ki jo komajda opazim?
3. Novi človek: Jezus vsem prisotnim ponudi izziv v obliki prilike. Obe podobi - tkanina in mehovi - poudarjata idejo, da moramo, če želimo sprejeti njegovo sporočilo, razmišljati “zunaj okvirjev”. Hitro se navadimo na rutino, postanemo zadovoljni in mlačni v svoji veri. Še huje je, če nezavedno grešimo. Da bi resnično sledili Kristusu in njegovemu “dobremu sporočilu”, moramo zapustiti to, kar je sv. Pavel imenoval “stari jaz”, da postanemo novi ljudje v Kristusu (Kol 3,9-10). Farizeji bi morali zapustiti strogo formalno in sodobno držo. Za Levija in njegove prijatelje je to pomenilo, da bi opustili posvetno in grešno življenje. Prekinitev s starim jazom je težka - “staro vino” je tisto, česar smo navajeni - toda narediti moramo korak, prepoznati naš stari jaz in se odločiti, da to opustimo in sprejmemo Kristusovo sporočilo, ki je vedno izzivalno, vendar prinaša rast.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom pozorno sledil tebi in ne sodbi drugih! Pokaži mi, kdo sem in kaj naj postanem! Daj mi milost, da bom živel cerkveno leto s prazniki in postom z navdušenjem, da me boš lahko preobrazil v novo stvaritev!

Sklep: Danes, v petek, se bom spominjal Gospodove smrti; majhno žrtev bom ponudil kot pokoro za svoje grehe. Prihajajočo nedeljo bom doživel z resnično radostjo kot praznovanje njegovega vstajenja.

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to premišljevanje, čutim, da si stopil v moj čoln. Odplul sem od obale, stran od vseh svojih vsakodnevnih skrbi, da bi poslušal le tebe. Sva samo ti in jaz in čutim, da boš od mene nekaj zahteval. Ponižen sem in hvaležen, da si svoj čas namenil meni.

Prošnja: Kristus, pomagaj mi razumeti in sprejeti tvoj klic k svetosti!

Razmišljanja:

1. Učitelj: Jezus je učil ob jezeru. Vemo, da je poučeval tudi na mnogih drugih mestih: v templju, v sinagogah, na gorah, med otroki. Tokrat ga je poslušala velika množica ob jezeru. Za te ljudi je bilo jezero vse: voda, hrana, prevoz, predmet občudovanja in premišljevanja. Pod njegovo običajno mirno in globoko modro gladino pa se je skrival svet, neznan tem ljudem. Tako jim je Kristus, ki je lahko preiskoval njegove globine, razkril mnoge skrivnosti vere in Božji načrt! Lahko nam pomaga razumeti toliko stvari, ki so del našega vsakdanjega življenja, vendar nam velikokrat ostajajo neznane ali nerazumljive.
2. Voditelj: Eno je, da pridobiš pozornost radovednih množic za trenutek, drugo pa, kako pritegniti ljudi, da ti namenijo svojo predanost in svoje življenje. Kristus je vedel, da ne bo nikogar prepričal, če bi preprosto povedal le zanimivo zgodbo širšemu občinstvu. Potreben je bil osebni stik. Kristus je stopil v Petrov čoln in ga prosil za preprosto nalogo: “Odpelji se malo od obale.” Kristusove prve naloge običajno niso tako težke, da bi jih ne mogli opraviti: le preprosto sodelovanje in malo velikodušnosti. Toda če bo v naši družbi dovolj dolgo, nas bo nazadnje prosil za nekaj, kar zahteva vero in morda nasprotuje naši logiki ali osebnemu udobju. Želimo, da nas Kristus za vedno prepriča, zato mu moramo dovoliti, da nas odpelje “na globoko”?
3. Motivator: Ali sem presenečen, ko Kristus naredi nekaj čudovitega v mojem življenju? Ali me to prevzame? Morda pa nisem presenečen, le razmišljam, da vse, kar je dobrega ali uspešnega v meni, ne izvira iz mene samega. Ponosen je tisti, ki tako razmišlja, pa tudi tisti, ki prepozna Božjo roko in vendar odgovori: “Pusti me, Gospod, kajti grešen človek sem.” Kristus je pravkar storil čudež – poslušal ga je grešnik; zakaj ne bi mogel narediti še enega? Zakaj odgovarjam “Pusti me, Gospod”, namesto da bi bil pripravljen ubogati? Ko pokličem svoje bližnje, naj pridejo in si to pogledajo, ali omogočim, da bi se to Kristusovo doživetje dotaknilo drugih? Ali to počnem zato, da bi poudaril svojo nadarjenost? Če naj postanem ribič ljudi kot Peter, se moram tudi jaz očistiti teh vse preveč človeških reakcij. Ne skrbi, moja majhnost ne vznemirja Kristusa. Poslušaj ga: “Ne boj se. Postal boš…”.

Pogovor s Kristusom: Veliko duš hiti skozi ta svet, ne da bi vedele, kam gredo in ne uživajo tvojega prijateljstva, kot ga uživam jaz. Ne vem, ali želiš doseči zanje veliko ali malo tudi z mojo pomočjo. Moje srce je pripravljeno, o Gospod! Napolni me z apostolskim žarom!

Sklep: Danes se bom potrudil biti dober in pozitiven pobudnik za dobre stvari.

Vstal je, odšel iz shodnice in stopil v Simonovo hišo. Simonova tašča je imela hudo vročico in prosili so ga zanjo. In sklonil se je nadnjo, zapovedal vročici in jo je pustila. Takoj je vstala in jim stregla. Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni, vpili in govorili: »Ti si Božji Sin.« On pa jim je zapovedoval in ni pustil, da bi govorili, ker so vedeli, da je on Mesija. Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale. Ko so prišle do njega, so ga zadrževale, da ne bi šel od njih. On pa jim je rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.« In oznanjal je po shodnicah v Judeji.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti, ker prihajaš v mojo hišo! Počaščen sem, da prideš, tudi ko te ne kličem. Zelo sem hvaležen za pozornost, ki mi jo nameniš, še posebej takrat, ko sem bolan in potrebujem tvojo milost.

Prošnja: Gospod, ozdravi me duhovnih bolezni, da ti bom lahko služil preko drugih!

Razmišljanja:

1. Jezus nas dvigne: V tem evangeljskem odlomku je ozdravljenje prikazano na povsem običajen način: ni posebnih Jezusovih besed, ni zahvale, ni odzivov ljudi. Zdi se, kot da je Jezus preprosto le vstopil v hišo in pomagal zelo bolni ženi vstati iz postelje. To običajno ni čudež, ki bi pritegnil veliko pozornosti. Medtem ko upamo na dolgo pričakovani čudež v svojem življenju, morda spregledamo enega od teh zelo običajnih ozdravitev, ki nam jih Kristus pogosto ponuja. Na duhovnem področju je to lahko dobra spoved, prejemanje svete evharistije, duhovno vodstvo ali redna izpoved vesti. Na fizičnem področju pa je to lahko preprosto le skrb za zdravje s pravilno prehrano ali spanjem. Ni nam treba zahtevati posebnega zdravila. Lahko smo opogumljeni, ker se je Kristus obrnil k nam.
2. Pomaga nam, da se poberemo: Ali ste opazili, kako hitro se je vse odvilo v današnjem evangeliju? Kristus pomaga Simonovi tašči, da vstane. Ona sama ne dvomi, ne oporeka. Verjame v Kristusa. Njegova milost je učinkovita. Ozdravitev je popolna in takojšnja. Tudi nam Jezus dovoli, da sami vstanemo in nadaljujemo z našimi dolžnostmi.
3. Ozdravi nas, da bi mogli služiti: Kadar Kristusa prosimo za ozdravitev, se pogosto pritožujemo, kadar nam pošlje “račun” - to je, da služimo drugim. Simonova tašča takoj, ko lahko vstane, začne streči Kristusu. Pozabi nase, na svoje težave, na svoje počutje, koliko časa je izgubila zaradi bolezni … osredotoči se le na potrebe drugih. Jezus povzdigne kristjane iz smrti greha in jih poziva, naj služijo. Kristjani so tisti “vstali”, katerih poklic je služiti bližnjim.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, vsi te iščejo! Postavil si me na noge in me pozval, naj posnemam tvoje življenje in služim. Pomagaj mi, da bom radodaren z življenjem, ki si mi ga povrnil, tako da bom lahko postavil tebe pred svoje osebne načrte!

Sklep: Z vso resnostjo bom prosil Kristusa, naj me ozdravi mojih najbolj očitnih napak, počasi pa bom naredil korak k pridobivanju kreposti.

Prišel je v Kafarnáum, mesto v Galileji, in v soboto učil ljudi. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo. V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil: »Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: »Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.« In glas o njem se je širil po vseh okoliških krajih.

Uvodna molitev: Gospod, s prizanesljivostjo si gledal name. V moji duši si videl rodovitno zemljo in si zasejal svojo besedo v upanju na obilen pridelek. Upam, da te ne bom nikoli razočaral. Dovolim ti, da me vodiš do polnosti mojega poklica kot tvojega učenca.

Prošnja: Kristus, naj me gorečnost za tvoje prijateljstvo tako prevzame, da se bom izogibal vseh grehov, ki me bremenijo!

Razmišljanja:

1. Velika upanja: Jezus je imel velike načrte za Kafarnáum - veliko mesto na glavni trgovski poti ob Genazareškem jezeru. To je bila idealna točka za širjenje evangelija. Bo kdo iz tako velikega mesta prisluhnil njegovemu sporočilu? Kristus si je tam naredil svoj dom. Večji del njegovega javnega poučevanja se je odvijalo v Kafarnáumu in več kot tretjino njegovih čudežev se je zgodilo prav tam. Tu je bilo povsem drugače kot v Nazaretu. Kristus nas prosi, naj najdemo svoj Kafarnáum - kraj, kjer lahko postanemo najbolj učinkoviti apostoli zanj, izkoristimo svoje talente, evangeliziramo svoje bližnje. To lahko zahteva večjo ljubezen, vendar vidimo, kako Kristus blagoslovi to prizadevanje s svojo navzočnostjo, poučevanjem in zdravljenjem.
2. Preprosta vera: Kristus se odloči ozdraviti človeka na soboto v Kafarnáumu in nihče ne dvigne obrvi! Kako drugače od Jeruzalema! Tu imajo ljudje preprosto vero, ne obremenujejo se z zakonitostmi postave. “Tu lahko pridigam. Tu lahko zdravim. Tu lahko delam!” Kristus se tukaj počuti doma in dobrodošel. Tu najde Kristus svoje prve apostole: Petra, Andreja, Jakoba, Janeza, Mateja. Najde tudi vero tudi med pogani - stotnik, ki prosi za ozdravitev. V tem mestu se čuti njegova posebna naklonjenost. Vendar od tistih, ki so prejeli več, se tudi pričakuje več.
3. Radodarnost, potisnjena do svojih meja: Če duša odgovori z radodarnostjo, jo Kristus pripelje do njene polnosti. Spodbujen z vero Kafarnáuma, Kristus od njega zahteva več, tako kot je zahteval od bogatega mladeniča. Kot vidimo pozneje v evangeliju, bi bilo lažje, bolj primerno, če bi Kristus v veri polnem Kafarnáumu razkril svetu eno svojih najtežjih naukov: da se predstavi kot živi kruh, ki je prišel iz nebes? Na koncu ga večina zapusti. “Ali boste tudi vi odšli?” Današnje ruševine Kafarnáuma pričajo o resničnosti Kristusove opombe: “In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil! Če bi se v Sódomi zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v tebi, bi še danes stala. Toda povem vam: Sódomski deželi bo na sodni dan laže kakor tebi.” (Mt 11:23-24).

Pogovor s Kristusom: Gospod, poznaš me in veš vse o meni. Ne dovoli mi, da bi se slepil zaradi napuha lastnih mnenj in idej! Pomagaj mi, da te bom vedno imel pred seboj kot cilj svojega življenja, kot dragocen biser, za katerega z veseljem prodam vse, kar imam, da bi ga posedoval!

Sklep: Danes bom uporabil enega od svojih talentov, da komu pomagam.

Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Uvodna molitev: Gospod, ljubim te in se ti zahvaljujem za vse, kar si storil zame! In vendar, Gospod, mnogokrat sem s teboj sklepal dogovore in svojo molitev pogojeval s svojimi željami. Tokrat, Gospod, želim biti popolnoma odprt – nobenih pogojev! V tej molitvi se popolnoma izročam tebi, zaupam tvoji dobri volji in milosti.

Prošnja: Gospod, dobrodošel v mojo dušo! Pomagaj mi, da te sprejmem, ko vstopiš in gospodariš v hiši moje duše.

Razmišljanja:

1. Govori, Gospod, tvoj služabnik te posluša: Čudno se zdi, toda naša odprtost za sporočilo pogosto močno vpliva na našo odprtost do njegovega poslanstva. Ali ste kdaj zavrnili nasvet nekoga, kasneje, ko ge je podal kdo drug, pa ste ga sprejeli? Ste prezrli luč od Boga, ker vam jo je razodel skozi človeka, ki ga niste izbrali, niti pomislili, da jo je izbral Bog? To je bila pogosta, preprosta napaka Nazarečanov, ki jim jo je Kristus moral pokazati. Kaj mi je Kristus skušal sporočiti nedavno? Preko koga? Sem ga pripravljen poslušati in mu dovoliti, da uporabi kogarkoli kot glasnika?
2. Odpri moje srce tvojemu sporočilu: Sprva so se Nazarečani iz današnjega evangelija zdeli precej odprti za Kristusovo sporočilo, njegov nauk in avtoriteto. Niso pa prenesli, da je le “eden izmed njih.” Kasneje se je izkazal za “preveč zanje”. Zagotovo so mislili, da je pozabil na svoje korenine in mu je slava v Kafarnaumu zameglila razum. Vendar niso bili ne prvi in tudi ne zadnji, ki so se ujeli v past: ocenjevali so glasnika in ne sporočila. In zato je Kristus omenil primer Sirca Námána, ki je bil nagrajen z ozdravitvijo šele potem, ko je premagal svojo razumskost in nepoznavanje. (Glej njegovo zgodbo v Drugi knjigi kraljev 5.) Ali me je moj ponos kdaj oslepil in nisem poslušal tega, kar mi je Kristus tako nazorno skušal povedati?
3. Gospod, zaupam ti: Nekoč med svojim javnim službovanjem je Kristus svojim poslušalcem rekel: “Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.” (Jn 14,11). Zakaj ne bi isto svetoval in ponudil priložnosti tudi svojim rojakom iz Nazareta? Ali bi bilo nekaj čudežev preveč, če bi jih pokazal na nazareški zemlji? Zapomnimo si - vera je darilo, ki nam je podarjeno, s katerim ni mogoče trgovati, zaslužiti! Na Golgoti so mu zasmehovalci ponudili podobno ponudbo: “Pridi dol s križa, kralj Izraela, naj vidimo in bomo verovali” (Mr 15,32). In od koga je bil težji udarec: od njegovih obtoževalcev ali od “svojih”. Takšna zahteva je še posebej grda in boleča, če prihaja od prijatelja ali ljubljene osebe.

Pogovor s Kristusom: Jezus, sprejemam tvoje povabilo, da prideš v hišo moje duše. Pomagaj mi pregledati moje življenje, ki potrebujejo očiščenje! Pomagaj mi spoznati, kaj ti preprečuje dostop do tiste sobe, ki jo zapiram pred teboj! Pomagaj mi, da bom v ponižnosti dopustil, da tvoja milost deluje v meni!

Odločitev: Danes bom Kristusa potolažil s popolnim in takojšnjim zaupanjem vanj, v njegov načrt za moje življenje, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.

Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.

Uvodna molitev: Gospod Bog, iz prahu smo in v prah se bomo vrnili. Ti pa si obstajal pred vsemi časi in vsako bitje izhaja iz tebe. Z neskončno skrbjo si me oblikoval v materinem telesu in me spremljaš vse življenje. Upam, da boš ob moji smrti sprejel mojo dušo domov, v nebesa, kjer bom vedno s tabo. Hvala ti, ker skrbiš zame in me ljubiš! V zameno ti lahko le ponižno darujem vse, kar sem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi da se bom trudil, sprejel svoj križ ter šel za teboj!

Razmišljanja:

1. Pot prečiščevanja: V današnjem evangeliju Kristus predstavlja tri načine krščanske popolnosti: “Če hoče kdo za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.” Prvi korak, odrekanje samemu sebi nekateri duhovni mistiki imenujejo “pot prečiščevanja”. Ste že opazili, da je za napredovanje potrebno obdobje očiščenja? Prvaki nogometnih ekip morajo trdo delati med avgustovskimi dvojnimi treningi. Enako velja za naše prizadevanje za svetost; na različne načine se moramo prečistiti in očistiti. Odvračati in izogibati se moramo grehu, tako da se borimo proti skušnjavam. Nad našimi čustvi, strastmi, spominom in domišljijo morajo vladati močna vera, razum in volja. Začetek molitvenega življenja zahteva trud, borbo in vztrajnost. Le s sprejemanjem takšnega križa lahko napredujemo k svetosti.
2. Razsvetljena pot: Drugi korak v duhovnem življenju je “vzame svoj križ”. Takrat že obvladamo silo svojih strasti, se izogibamo hudim grehom in smo globoko prepričani o resnicah naše vere. Tako lahko napredujemo v dobrem in se utrjujemo v ljubezni. Trudimo se, da bi se okrepili s Kristusom, ki naj bo središče naših misli, čustev in dejanj. Primerjali bi se lahko z izkušeno materjo, ki vzgaja svoje najmlajše otroke, ali z vrhunskim športnikom, ki obvlada osnovne veščine in igra na vrhuncu svojih moči. Kako srečna in uravnotežena so naša življenja, ko dosežemo to stopnjo v svojem duhovnem življenju. Kristus nas vabi na to pot prijateljstva in vse, kar moramo storiti, je reči “da” - trdo delati in zaupati Božji milosti.
3. Pot združitve: Tretji korak v duhovnem življenju, pot združitve, lahko opišemo s Kristusovimi besedami: “Hodi za menoj.” Ko očistimo svoja telesa in duše, postajamo krepostni in smo tako pripravljeni slediti Kristusu in svetnikom! Takrat se odvrnemo od zemeljskih dobrin in je naša osrednja pozornost usmerjena v prisotnost Stvarnika, ki prebiva v naših srcih. Ljubezen do Boga postane gonilna sila v našem življenju, in lahko rečemo s svojim Gospodom: “Ves čas delam, kar je njemu všeč” (Jn 8,29). Kadar smo globoko združeni z Bogom v molitvi, se ne upiramo milosti in obvladujemo sami sebe, lahko z veseljem gledamo na križe in težave. To stopnjo nebes na zemlji so dosegli mnogi: sveti Janez Pavel II., sveta Terezija iz Kalkute in mnogi neznani možje in žene, ki so resno sprejeli Kristusov klic in mu sledili do konca.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, prosim te za pogum, da bi vedno sledil tvojemu klicu k svetosti. Pomagaj mi, da postanem bolj podoben tebi in mi daj moč, da se oblikujem v boljšega človeka! Mati Marija, svoje duhovno življenje izročam tudi tebi!

Odločitev: Danes bom, če je mogoče, nekoga povabil k nedeljski maši.

»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

Uvodna molitev: Gospod, znova prihajam k tebi v molitvi! Čeprav te ne morem videti, skozi vero čutim, da si prisoten v mojem življenju. Upam v tvojo obljubo, da boš vedno z menoj. Ljubim te in vem, da me ljubiš. Sprejmi to molitev kot znamenje moje ljubezni!

Prošnja: Gospod, uči me, kako sprejeti vse, kar si mi dal, in se truditi, da bo rodilo sadove za tvoje kraljestvo!

Razmišljanja:

1. Božja Darila: Evangelij nam jasno pove, da Bog razdaja svoja darila med nas, kakor hoče in vsakemu od nas zaupa določeno nalogo. Daje nam, kar potrebujemo, da bi prinašali sadove za njegovo kraljestvo, in pričakuje, da bomo te darove odgovorno in prizadevno uporabili. Nihče ni popolnoma enak drugemu in Bog vsakega posameznika gleda kot edinstveno osebo, ustvarjeno po svoji podobi. Pred Bogom moramo živeti in nanj iskreno odgovarjati tako, da kar najbolje izkoristimo talente, ki nam jih je dal. Ali res najbolje izkoriščamo vse, kar nam je Bog namenil, ali smo zanemarili kakšne darove in druge jemali kot samoumevne? Ali morda delamo greh, ko opuščamo katerega izmed naših talentov?
2. Življenje kot poslanstvo: Služabniki, ki vložijo talente in jih še pridobijo, so razumeli namen svojega življenja in čas, ki ga imajo na voljo. Bili so radodarni z vsem, kar jim je njihov gospod dal, da bi obrodili sadove. Zato so bili deležni nagrade, ki je bila pogojena z večjo odgovornostjo. Vsak izmed nas ima omejeno količino časa v življenju, vendar mora uporabiti različne darove, da bi dal čast Bogu in pomagal rešiti druge duše. Tudi mi bi se morali vsak dan truditi, da bomo slišali te besede: “Dobro, dobri in zvesti služabnik.”
3. Brezkoristni služabnik: Kako pogosto smo ohromljeni od strahu ali napačne previdnosti, da ne storimo ničesar, skušamo se le ohraniti! Včasih ne jemljemo Božjih darov resno ali mislimo, da smo prejeli zelo malo in to uporabljamo kot priročen izgovor, da ne vložimo nobenega napora ali za Boga naredimo bore malo. Krivimo okoliščine ali druge, v resnici pa zanemarjamo priložnosti, ki jih Bog želi. Gospodar ni pričakoval donosa petih talentov od služabnika, ki mu je dal le enega. Bil bi zadovoljen vsaj z enim več, vendar se leni služabnik zapre v svoj egoizem, samoljubje in lenobo. Odločiti se moramo, da bomo svoje talente, ki nam jih je dal Bog, modro uporabili in mu čim več prinesli.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi milost in ljubezen, da se bom trudil za tvoje kraljestvo z vsemi talenti, ki si mi jih dal! Naj jih vse ali še več vrnem tebi, s pravimi sadovi za tvoje kraljestvo!

Odločitev: Pripravil bom načrt za oznanjevanje drugim in iskal sadove svetosti pri drugih.

Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« »Kdo je torej zvesti in preudarni služabnik, ki ga je gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji ob pravem času da živež? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob svojem prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta pokvarjeni služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospod zamuja‹ in začne pretepati soslužabnike ter jé in popiva s pijanci, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve, in ga bo presekal na dvoje ter mu dal delež s hinavci; tam bo jok in škripanje z zobmi.«

Uvodna molitev: Gospod, znova prihajam k tebi v molitvi. Čeprav te ne morem videti, verujem, da si prisoten v mojem življenju. Upam v tvojo obljubo, da boš vedno z menoj. Ljubim te in vem, da me ljubiš. Sprejmi to molitev kot znamenje moje ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ostati buden, da bom vedno imel v mislih končni cilj, nebesa!

Razmišljanja:

1. Dnevi in ure: Nihče izmed nas ne ve, kako dolgo bomo živeli, niti Jezus ni razkril, kako dolgo se bo nadaljevala zgodovina človeštva, preden pride končna sodba. To nas opominja, da moramo biti vedno pripravljeni na srečanje z Gospodom, naša dejanja naj bodo iskrena in naša vest vedno čista. Moramo živeti, kot bi bil vsak dan naš zadnji, kot da bi odločitve in dejanja tega dne odločale o naši večni sreči. Vsak trenutek je dragocen in pomemben v Božjih očeh in najpomembnejše se je truditi za svoje odrešenje. To je pomembnejše od česarkoli, kar lahko dosežemo v življenju.
2. Prava preudarnost: Služabnik, ki je vztrajen in zanesljiv ter stori, kar je dolžan storiti, je resnično preudarna oseba. Bog želi, da smo zvesti in sledimo njegovi volji vsak dan. To je pot do svetosti in združitve z Bogom; le tako smo blizu Bogu in izpolnjujemo njegovo voljo, iz ljubezni in hvaležnosti. Kako sem danes s svojimi dejanji poslušen Božji volji? Ali je Bog v središču mojega življenja ali sem ga potisnil na obrobje? Ali se z njim ukvarjam le občasno?
3. Dolgo odlašanje: Pogosto se zdi, da je Bog oddaljen in ni vpleten v naša življenja. Zaposlujejo nas mnoge druge stvari. Vsak dan moramo obnavljati svoj duh vere v Boga in v njegovo stalno prisotnost; vsak dan živeti tako, da nas bo vesel, ne glede na to kako dolgo bi čakali na njegov odgovor. Moramo živeti v njegovi prisotnosti skozi vero in njegovo razodetje, ki nas vodi po poti do večnega življenja. Vsak dan moramo ohranjati živo in dejavno vero v Boga in njegovo prisotnost.

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me moliti z resnično vero vate in v tvojo besedo, ki daje življenje. Pomagaj mi verovati vsak trenutek, da uresničujem tvojo voljo in rastem v svetosti.

Odločitev: Vsak dan bom obnavljal svojo vero in jo pogosto zavestno in goreča pokazal.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov!

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem, da si “Pot, Resnica in Življenje” (Janez 14,6). Danes ponižno pristopam k tebi. Popolnoma zaupam vate, zato želim, da moje življenje postane odprta knjiga, kjer pišeš strani moje življenjske zgodbe.

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi iskreno in ponižno srce!

Razmišljanja:

1. Tisto, kar vidiš, ni tisto, kar dobiš! Jezus je ostro kritiziral hinavščino tistih, ki so bili zadolženi za resno nalogo - vodenje Božjega ljudstva. Bili so poklicani, da prenesejo upanje Božje obljube o rešitvi: “Vaš Bog bom in vi boste moje ljudstvo” (Jeremija 24,7). Vendar pa je bila njihova pravičnost le prazna beseda in samovolja, ki je izraelsko ljudstvo bremenila do točke obupa. Namesto da bi pomagali Božjemu ljudstvu, da bi se odvrnilo od greha in se obrnilo k življenju Božji ljubezni in zvestobi, so izkoriščali duhovno občutljivost ljudi za svojo lastno umazano korist.
2. Giljotina svetnikov ali svetniki na giljotino? Človeško spoštovanje je “giljotina svetnikov”. Če zadušimo goreče srce, ima to lahko samomorilen in uničujoč učinek. Samo spoštovanje naredi ljubezen do Boga in duše neplodno, saj je le ponos, ki je preoblečen v strah, dvom ali varljivost, da bi ne prizadeli drugih. Prava ljubezen do bližnjega pa pričuje o resnici, ne glede na posledice, ki jih ta lahko prinese - celo preganjanje ali meč (rimljanom 8,35). Če ne spoštujemo sočloveka, nas to lahko pripelje do “giljotine” posmehovanja ali preganjanja; potem smo na poti, da postanemo svetniki.
3. Kakor oče, tako sin, vsi hinavci: Predniki farizejev so morili preroke, ker so ljudi opominjali v Božjem imenu. Zdaj Jezus ironično poziva farizeje, naj se izkažejo vredne svoje dediščine. Jezus se je ločil od verskih voditeljev tistega časa. Za razliko od farizejev in tempeljskih duhovnikov, ki so postali le birokrati, je bil Jezus Dobri Pastir. Ustanovil je novo duhovništvo, ki temelji na njegovem lastnem: duhovništvo trpečega služabnika, velikonočnega Jagnjeta, Mesije, druge osebe Svete Trojice. Naredil je vse novo in nas resnično osvobodil greha.

Pogovor s Kristusom: Oh Jezus, z vsem srcem se ti zahvalujem za moje odrešenje! Dovoliš mi, da poslušam tvoj klic. Okrepi me v veri in napolni me s svojo ljubeznijo, da bom nekoč lahko skupaj s svetim Pavlom rekel: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni” (Gal 2,20)!

Odločitev: Danes bom opustil hinavščino in neiskrenost v svojem odnosu do drugih.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.

Uvodna molitev: Gospod, znova se obračam k tebi v molitvi. Čeprav te ne morem videti, verujem, da si prisoten v mojem življenju. Upam v tvojo obljubo, da boš z menoj. Ljubim te in vem, da me ljubiš. Sprejmi to molitev kot znamenje moje ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom svoje življenje namenjal pomembnejšim stvarem in ne svojemu izgledu.

Razmišljanja:

1. Prepleteni v vozle zaradi desetine: Bog je sprva naročil svojemu ljudstvu plačevati desetino, da bi uvideli, da je le on vir vseh darov v njihovem življenju. Spoznali so, da vse, kar imajo, prihaja od njega, da je on Gospod in da je njegov zakon pot do odrešenja. Vendar je izraelsko ljudstvo hitro padlo v črko postave in pozabili so pravi pomen desetine. Ravnali so po črki zakona in pozabili na njegov pravi pomen: priznanje Boga kot najvišje vrednote. Saj smo na koncu vsi in vse kar imamo Božja last. Ali obstaja področje, kjer ne priznavam njegove prevlade v svojem življenju?
2. Kaj res šteje: Kaj so pomembnejše zahteve postave? Jezus govori o pravičnosti, usmiljenju in zvestobi. Če to zanemarjamo, popačimo pravo vero, saj prava vera ne temelji na pravilih in dejanjih za pomiritev Boga, ampak spreobračanje naših src k njegovi besedi. Postati morajo podobna njegovemu, polna dobrodelnosti in usmiljenja do drugih. Kolikokrat spregledamo najpomembnejše in delamo samo nepomembno? Kolikokrat poskušamo Bogu ugajati na napačen način in predpostavljamo, da izpolnjujemo njegovo voljo, ko v resnici izpolnjujemo le svojo? Kolikokrat pozabimo na pravo bistvo Božje postave?
3. Čiščenje notranjosti: “Najprej očistite notranjost kelihov…” Skrbeti moramo za svojo dušo in da so nameni naših dejanj odsev Božje volje. Svoje srce moramo pogosto vprašati, ali je naša namera iskrena. Včasih želimo le ugajati drugim, češ da smo krepostni in sveti, a znotraj nas je pomanjkanje ljubezni. Krepost izvira iz človekovega srca, kjer prebiva Duh in navdihuje, kakor hoče. Biti moramo pozorni na Svetega Duha in slediti njegovemu vodstvu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ti veš, kaj je v mojem srcu. Očisti ga in oblikuj po podobi svojega srca, da bom mogel ljubiti tebe in druge, kot ti ljubiš njih! Daj mi milost, da odpravim vsak napuh in željo po ugajanju, ki ne prinaša časti!

Odločitev: Vsak dan bom preveril, ali so moja dejaja iskrena in da me navdihujejo usmiljenje, pravičnost in zvestoba.

Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« In Jezus je odgovoril in mu rekel: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl.« In rekel mu je: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo sijajno slavo, čeprav je ta pred mojimi očmi skrita. Upam v mir in večno radost prihodnjega sveta, saj je ta svet dolina solz. Ljubim te, čeprav včasih v času stiske nisem sposoben razločiti ljubezni v tvojih namerah. Ti si moj Bog in moje vse.

Prošnja: Gospod, naj ti bom blizu!

Razmišljanja:

1. Klic: Običajno razlagajo, da se Natanael, ki ga omenja sveti Janez, nanaša na apostola Bartolomeja. Natanael, kot vsi mi, prejme klic, da postane apostol. Klic ne prihaja neposredno od Jezusa, ampak preko posrednika, Filipa, ki mu pričuje, kdo je Jezus. Sprva Natanael dvomi, vendar tega ne zavrne popolnoma in se sam odpravi k Jezusu. Kristus mnoge od nas vabi prek posrednikov: prijateljev, sorodnikov, posvečenih oseb … Čeprav dvomimo, smo lahko vsaj malo odprti, saj Kristus deluje v nas in nas približa sebi.
2. Izpoved vere: Natanaelov stik z Jezusom vodi v izpoved vere: “Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov Kralj.” Tu ni dvoma ali oklevanja. Srečanje z Jezusom povzroči jasno in trdno potrditev. Filipa ne potrebuje več, saj ima neposreden in močan osebni odnos s Kristusom. Nathanael postane goreč apostol. Prav tako mi, čeprav smo se morda Jezusu približali prek posrednikov, sčasoma svojo vero gradimo na lastnih izkušnjah s Kristusom.
3. Večje stvari: Natanael - sveti Bartolomej - je postal eden izmed dvanajstih apostolov. Nekateri viri navajajo, da je oznanjal evangelij v Indiji in Armeniji, kjer je umrl kot mučenik, saj so živega olupili in mu odsekali glavo. Brez dvoma je bilo njegovo spoznanje vere, njegovo dojemanje duhovnosti tisto, kar mu je dajalo moč in pogum za oznanjevanje evangelija vse do mučeniške smrti. Iz njegovega prvotnega preprostega srečanja z Jezusom je postal velik svetnik, ki je svoje življenje poistovetil z Bogom.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da sem včasih dvomljivec in ne zaupam, da lahko preoblikuješ moje življenje. Tako pogosto imam te preproste molitve pred teboj; prosim, pomagaj mi, da se ti majhni pogovori razvijejo v trdno izpoved vere in vztrajen apostolski zagon!

Sklep: Danes bom molil veroizpoved (Simbol vere), da bi obnovil svojo vero v Kristusa.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

Uvodna molitev: Gospod, ponovno prihajam k tebi v molitvi. Trdno verujem v tvojo obljubo ljubezni in upam, da si vedno v mojem življenju. Sprejmi to molitev kot znamenje moje ljubezni.

Prošnja: Gospod Jezus, naj preko izkušenj spoznavam tebe!

Razmišljanja:

1. Mnogo ljudi veliko govori: Ko Jezus vpraša svoje učence, “Kdo pravijo ljudje, da je Sin človekov?” dobi kar nekaj odgovorov. Vsak ima svoje mnenje. Morda so bili s svojimi mnenji zadovoljni in so prenehali iskati; morda preleni, da bi iskali globljo resnico. Enostavno je nekaj reči, odgovoriti in površinsko narediti zaključek. Paziti moramo, da ne sklepamo prehitro ali da bi bili zadovoljni le z navidezno resnico. Ljudje veliko govorijo o Kristusu. Biti moramo vztrajni, da sledimo globlji resnici o njem.
2. Kako je Peter vedel, da je Kristus Mesija, Sin živega Boga? Peter ni rekel: “Nebeški Oče mi je povedal, da si Mesija.” Verjetno se ni zavedal, da Oče deluje v njem. Peter je potoval s Kristusom, poslušal njegove besede in videl, njegove čudeže. Razmišljal je o tem in spoznaval, da je Kristus veliko več kot le briljanten učitelj. Peter ga je resnično prepoznaval. Bog prav tako deluje v našem umu in srcu, nam pomaga, da v vsem prepoznavamo resnico. Morda se niti ne zavedamo, da je nebeški Oče navzoč, toda ko se iskreno trudimo spoznati Kristusa in smo odprti za delovanje Božje milosti v naši duši, ga prepoznamo tudi mi.
3. Odgovornost: Petrova odprtost za delovanje Božje milosti in njegovo spoznanje Kristusa kot Boga prinašata odgovornost - Petru so dani ključi Kraljestva. Ima nalogo, da pase ovce in gradi Cerkev. Tako kot pri Petru, prinaša moje spoznanje o Kristusu odgovornost. Bog mi daje dar vere in z njo odgovornost, da širim njegov evangelij. To poslanstvo moram opravljati z vso odgovornostjo in skrbeti, da se dobra novica Kraljestva oznanja vsem ljudem.

Pogovor z Jezusom: Gospod, prosim, pomagaj mi z vsem srcem spoznavati resnico o tebi! Želim te resnično spoznati, tako kot Peter in mnogi svetniki. Daj mi to milost, ne samo zame, ampak tudi za vse tiste, ki me obkrožajo!

Odločitev: Danes bom poskušal najti Kristusa v drugih.

Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti s svojimi očmi, verjamem, da si navzoč v meni, v mojem najglobljem bistvu, in da me poznaš veliko bolje, kot se poznam sam. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot ljubim sam sebe. Hvala ti, ker me ljubiš in paziš, čeprav si ljubezni ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti ponižen tako kot ti.

Razmišljanja:

1. Nepristranska dobrodelnost: Kako vemo, da res delamo za Boga? Ko smo pripravljeni delati zanj brezplačno. Bog kliče nekatere misijonarje, da delajo z revnimi, ki svojim dobrotnikom ne morejo vračati nič drugega kot nasmeh in hvaležnost. Drugi misijonarji delajo z ljudmi, ki so revni tako na človeški kot duhovni ravni in ne priznavajo svoje potrebe ali ne cenijo krščanske evangelizacije. Starši vložijo dolge in skrite ure služenja, da preživijo svoje družine, pogosto brez preprostega “hvala”. Kristus ni iskal človeškega priznanja samo s svojimi besedami: ko so ljudje želeli, da bi postal kralj, se je odpravil drugam in oznanjal dobro novico. Ali bolj cenim svojo dobrodelnost do drugih kot pa kakšen položaj moči? Ali iščem pohvalo drugih za dobra dela, ki jih storim?
2. Majhen nesporazum: Krščanska avtoriteta izvira ne iz naslovov ali položajev, temveč iz naše zveste podrejenosti Kristusovi zapovedi ljubezni in služenju. Sprejemanje nesporazumov ob dobrem delu je zato pomembno. To pomeni, da nas Bog vabi, da dosežemo višjo raven v naši ljubezni in krščanskem vodenju. S svojo zvestobo nam Kristus kaže, da imamo vse razloge za verjeti v izpolnitev Božje obljube. Knjiga Modrosti nam kaže, da so nesporazumi del Božjega načrta: “Pravi, da je srečna usoda pravičnega in se hvali, da je Bog njegov Oče. Preverimo, ali so njegove besede resnične, in ugotovimo, kaj se bo zgodilo z njim na koncu. Kajti če je pravičnik Božji sin, mu bo Bog pomagal in ga osvobodil iz rok njegovih sovražnikov. Preizkusimo ga z nasiljem in mučenjem, da bomo imeli dokaz o njegovi nežnosti in preizkusili njegovo potrpežljivost. Obsojajmo ga na sramotno smrt; saj bo Bog, kot pravi sam, poskrbel zanj” (Modr 2,16–20).
3. Križ je naše priznanje slave: “In ko bom povzdignjen iz zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Kristus se ni povzdignil, da bi ga drugi opazili, zavrnil je poveličevanje samega sebe. Odpovedal se je častnim mestom na gostijah (sedel je s cestninarji), častnim sedežem v sinagogah (izgnali so ga) in posebnim pozdravom na trgih (“Zakaj me imenujete dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega” (Mr 10,18)). Njegovo molčanje je razjezilo Pilata: “Ne govoriš z menoj? Ali ne veš, da imam moč, da te izpustim in da imam moč, da te križam?” (Jn 19,10). Kristusa so prosili, naj se povzdigne s križa, a se je temu zoperstavil. To je resnični preizkus našega zaupanja in ljubezni: zaupanje, da Bog resnično skrbi za nas, ko nam dovoli biti križani zaradi zvestobe, in ljubezni, da sprejmemo to križanje z lastno voljo za dobro duš.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, vem, da nikoli ne bom mogel biti tako ponižen kot ti, toda želim delati za najvišjo stopnjo ponižnosti, ki je zame mogoča. Želim pustiti za seboj ponos, ki je poškodoval toliko področij mojega življenja. Tvoj zgled želim imeti vedno svež v mislih, da bom lahko napredoval – ne da bi se hvalil s svojo lastno popolnostjo, ampak da bi tebe razveseljeval in izpolnjeval tvojo voljo.

Sklep: Premislil bom o odnosu v svojem življenju, kjer je moj ponos najbolj uničujoč. Sprejel bom konkreten korak, da se bolj pozitivno in ponižno spopadam s to osebo.

Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Uvodna molitev: Dragi Gospod, verujem vate, ker želiš, da bi bil podoben tebi! Upam vate, ker me tvoj zgled in tvoja milost krepita, da lahko svojo voljo prepoznam s tvojo. Ljubim te, ker me lahko samo z ljubeznijo do tebe preoblikuješ, da bom bolj podoben Tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da bom zvesto gojil ljubezen do bližnjega!

Razmišljanja:

1. Hrepenenje po tem, kar Bog želi: Kaj je prava ljubezen? Papež Benedikt je citiral rimskega zgodovinarja Sallusta in nam pokazal, kaj je pristna vsebina ljubezni: “Hoteti isto in zavrniti isto je bilo v antiki prepoznano kot pristna vsebina ljubezni: eden postane podoben drugemu, in to vodi k skupnosti volje in mišljenja” (Deus Caritas Est, 17). Ta odlomek nam pomaga razumeti, da je ljubiti isto kot uskladiti svojo voljo z Božjo. Le tako lahko postanemo podobni Bogu in popravimo napako naših prvih staršev, ko niso poslušali Boga.
2. Ljubezen ima dve razsežnosti: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Prva poslanica Janeza, znana kot “Magna Carta” dobrodelnosti, pogosto in jasno izraža tesen odnos med njima. Ena ne more obstajati brez druge: “Nihče, ki ne dela pravično, ne pripada Bogu, prav tako ne kdorkoli, ki ne ljubi svojega brata” (1 Jn 3,10); “Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna.” (1 Jn 4,7); “Ljubljeni, če je Bog tako ljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega” (1 Jn 4,11); “Če kdo reče: ‘Ljubim Boga,’ a sovraži svojega brata, je lažnivec; saj kdor ne ljubi brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl. To je zapoved, ki smo jo prejeli od njega: kdor ljubi Boga, mora ljubiti tudi svojega brata” (1 Jn 4,20-21).
3. Ljubezen do drugih: Ljubezen do Boga zahteva ljubezen do drugih. To ni lahko, še posebej v svetu, ki zelo ceni individualizem in dovoljuje teptanje drugih, da bi mi napredovali. Če je težko ljubiti druge v skladu s starozavezno zahtevo “kakor sebe,” si težko predstavljamo, kako težko je ljubiti druge v skladu z zahtevo Kristusa, “kakor sem vas jaz ljubil” (prim. Jn 13,34), kar je pravzaprav pravo znamenje kristjana: “Po tem bodo spoznali vsi, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do drugega” (Jn 13,35). Kolikokrat sodimo ljudi samo po videzu, po njihovi zunanjosti ali napakah? Tako enostavno je omenjati napake, pomanjkljivosti in tako težko nenehno hvaliti, kar je pozitivnega v njih. Eden od načinov, kako ljubiti svojega bližnjega, je iskrenost v pogovoru.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, daj mi milost, da bom z vsem svojim trudom in dobrimi željami ljubil druge! Gospod od tebe se želim naučiti, kako jih ljubiti do te mere, da bi dal svoje življenje zanje!

Odločitev: Ta teden bom na zelo jasen način pokazal ljubezen do drugih.

Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, ker si me ustvaril, da bom s teboj. Upam vate, ker mi vedno daješ tisto, kar potrebujem, da bom s teboj. Ljubim te, ker me kljub moji zadržanosti in grešnosti še vedno vabiš!

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da si bom s svojim življenjem prizadeval ceniti in doseči nebesa!

Razmišljanja:

1. Kako si upaš zavrniti! Bog nas vabi, da se mu svobodno pridružimo; to je dar, h kateremu nas kliče. Vendar lahko tega daru, ki nas lahko resnično osreči, ne sprejmemo. To se zgodi, ko pozabimo na Boga, ga ne častimo in mu ne vračamo ljubezni, ki ju zasluži kot naš Stvarnik in Oče. Na prvo mesto postavljamo sebe in postajamo edino merilo za svoje odločitve in dejanja. Ta odlomek nam pomaga, da se spomnimo, kakšno vrsto svobode imamo. Nimamo popolne svobode. Ne moremo izbrati, kakšen naj bo naš konec. Samo Bog je naš konec. Naša svoboda je omejena, lahko svobodno izberemo pot, ki nam najbolj učinkovito pomagajo doseči ta cilj.
2. Nezasluženo povabilo: Naša možnost doseči nebesa, je resnično dar od Boga. Vabi nas, kljub temu da smo grešniki, da ne jemljemo resno smrti in vstajenja njegovega Sina. Čeprav še naprej padamo, nam daje vso milost in moč, ki jo potrebujemo za premagovanje skušnjav. Apostol Pavel v pismu Rimljanom razlaga, kako težko je človeku dati svoje življenje za drugega (prim. Rim 4,7). Morda bi to storil za prijatelja. Vendar Kristus ni dal svojega življenja le za dobre - dal ga je za vse! Tudi mi bi morali odgovoriti na to neverjetno ljubezen do nas: Popolna pripadnost Bogu je edini vreden odgovor.
3. Primerno oblečen za priložnost: Bog je dober, vendar ni naiven. Ne bo nas sprejel v popolno skupnost z njim, če tega ne bomo ustrezno cenili. Omenjena obleka v evangeljskem odlomku je podoba duše. Duša, ki je bila očiščena in pripravljena vstopiti v nebesa, nosi poročno obleko. Duša, ki je polna sebičnosti in greha, je neprimerno oblečena. Ne gre za to, da Bog nima usmiljenja do nas. Gre za uporabo naše svobode. Ko naletimo na nekaj, kar ima vrednost, in vemo, da nas bo naredilo boljše, moramo to vrednost osvojiti z zavestnim naporom. Moramo se ji povsem posvetiti. Ne smemo biti ravnodušni ali površni glede nebes. Ne smemo jih razumeti kot le nekaj mogočega; mora biti eksistencialna potreba.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, tako pogosto dajem večjo pomembnost lastnemu zadovoljstvu in si premalo prizadevam za resnično združitev s teboj. Pomagaj mi ceniti tvoje povabilo, da dosežem nebesa z resničnim krščanskim življenjem, ki daje prednost kreposti pred grehom, nesebični ljubezni pred sebičnostjo, ponižnosti pred napuhom!

Sklep: Danes bom poskusil s krepostjo odgovoriti na Božjo ljubezen do mene.

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verujem vate, ker si razodel svoj načrt ljubezni Cerkvi. Upam vate, ker želiš mojo srečo in odrešenje, bolj kot jaz sam. Ljubim te, ker si me ljubil, čeprav nisem zaslužil tvoje ljubezni!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ceniti in biti hvaležen za tvojo milost!

Razmišljanja:

1. Vedno je priložnost: Eden najhujših občutkov je sprejeti, da si izgubil zadnjo priložnost za nekaj, kar si vedno želel narediti. To se nam lahko velikorat zgodi : priložnosti za delo, sprejem na univerzo, itd. V duhovnem življenju pa je vedno priložnost, da živimo samo za Boga, za odrešenje. Vedno je mogoče začeti znova. Zakaj? Ker nam je Bog dodelil naš čas na zemlji, da hodimo k njemu. Kljub padcem še naprej daje moč, da vstanemo. Zato je zakrament sprave tako pomemben. Ko izgubimo milost, našo duhovno moč, jo lahko znova pridobimo v zakramentih, še posebej v spovedi.
2. Pričakovati več, kot si zaslužimo: Če bi gledali s človeškega vidika, je gospodar v tem evangeliju nepravičen. Tisti, ki delajo več, bi morali prejeti več kot tisti, ki delajo manj. Vendar pogosto pozabimo, da je v duhovnem smislu vse dar. V naši naravi ni ničesar, kar bi lahko zahtevalo milost. Zahteve naše vere niso “usluge”, ki jih opravljamo za Boga, ampak življensko pomembne obveznosti. Zato nas Kristus opominja: “Ko storite vse, kar vam je bilo naročeno, recite: ‘Nekoristni služabniki smo, storili smo, kar smo morali storiti’” (Lk 17,10).
3. Velikodušnost Boga: Božja velikodušnost je izraz njegove ljubezni do nas. Vsako osebo pozna globoko osebno. Ve, da so potrebe nekaterih večje kot druge. Krivična je misel, da Bog ljubi nekatere ljudi bolj kot druge. Soljudem dolgujemo ljubezen in spoštovanje, ker imamo vsi enako dostojanstvo. Bogu dolgujemo čaščenje in ljubezen, ker je naš Stvarnik in dobri Oče. On nam ne dolguje ničesar. Vse, kar nam daje, je sad njegove neskončne ljubezni. Preveč enostavno bi bilo obravnavati Boga na človeški način in pozabiti njegovo vsemogočnost. Najlepše darilo, ki nam ga daje, je njegova milost.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, včasih vidim stvari zelo človeško in sebično. Včasih sem jezen, ker imajo drugi morda več kot jaz. Pomagaj mi razumeti, da je za resnično srečo v mojem življenju najpomembnejše zavedanje, kako zelo potrebujem tvojo milost!

Sklep: Kristusu se bom zahvalil za njegovo milost in ljubezen; poskušal ga bom posnemati, tako da bom velikodušen do drugih.

Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ko so učenci to slišali, so zelo strmeli in govorili: »Kdo se torej more rešiti?« Jezus pa se je ozrl vanje in jim rekel: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj mu je Peter odvrnil: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli?« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

Uvodna molitev: Gospod, ti veš, kaj je zame najboljše, zato verujem vate. Vedno si zvest svoji besedi in nenehno skrbiš za moje duhovno blagostanje, zato ti zaupam. Kljub mojim grehom mi vedno ljubeče odpuščaš, zato te ljubim, Gospod.

Prošnja: Gospod, v želji, da bi dosegel nebesa, naj razumno ravnam tudi z materialnimi dobrinami!

Razmišljanja:

1. Vstop v Kraljestvo: Iz evangelijev vemo, da je Kristus večino svojega javnega delovanja govoril o nebeškem kraljestvu. Bog želi biti kralj naših src. To pa ni mogoče, če smo navezani na posvetne stvari. Ko Kristus reče, da bo bogatemu človeku težko vstopiti v nebeško kraljestvo, govori vsakemu od nas. Kajti če smo navezani na posvetne stvari pomeni, da ni prostora za Boga. Ne gre za bogastvo. Kot gorski plezalec ne uporablja težke opreme, težkega nahrbtnika, naj bi bili tudi mi v našem duhovnem vzpenjanju po gori (kar je naša intimna zveza z Bogom) osvobojeni vsega, kar nas obremenjuje.
2. Zdi se nemogoče: Odziv učencev nas opomni, kako prikladno je, da smo navezani nase, na stvari, užitke in naše želje. Zdi se nam nemogoče vse to opustiti, da pridemo v nebesa. Pravzaprav je to zares nemogoče in nihče ne more tega premagati brez Božje milosti. Zato Kristus pravi: “Ljudem je to nemogoče, toda za Boga je vse mogoče.” Bog nas bo pripeljal v nebesa, če mu to dovolimo. Preobremenjena ladja se ne potopi zato, ker ne more pluti, temveč ker je teža tovora večja od njene plovnosti. Boga lahko dosežemo, ko dovolimo, da njegova milost napolni praznino v naših srcih.
3. Imeti ničesar, da bi imel vse: Običajno lahko nekaj opustimo, da bi prejeli nekaj boljšega. Zato apostol Peter, ki ni bil doumel, kaj je “nagrada”, če bo sledil Kristusu, vpraša Jezusa: “Kaj bomo torej prejeli?” Nagrada našega odrekanja je s Kristusom večno deliti njegovo slavo. Kristus nam pravi, da to ni nekaj, kar bomo prejeli v prihodnosti, temveč nekaj, kar lahko doživimo že tukaj na zemlji. Sv. Janez od Križa, ki je imel globoko ljubezen do Kristusa, je zelo dobro razumel, da “da bi prišel do lastništva, ki ga nimaš, moraš iti po poti, na kateri ga nimaš” (Vzpon na goro Karmelovo, Knjiga 1, Poglavje 13).

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, ker me opominjaš, kaj moram storiti, da dosežem nebesa! Enostavno se zapletam v posvetne stvari in pozabljam, da niso nič vredne v primerjavi z nebesi.

Sklep: Ponudil bom konkretno žrtev: odpovedal se bom nečemu, kar mi je všeč, in med tem razmišljal o nebesih.

Nekdo je stopil k njemu in rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Dejal mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi!« »Katerih?« mu je rekel. Jezus je dejal: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! In Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, ker veš, kaj je zame najbolje in kaj moram storiti, da dosežem nebesa. Upam vate, ker si me poklical, da se ločim od posvetnih stvari, da bi pripadal le tebi. Ljubim te, ker si večji od vseh stvari, ki si jih ustvaril.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da se odrečem materialnim stvarem!

Razmišljanja:

1. Ali si prepričan? Včasih nekaj zahtevamo ali si nekaj želimo, ne pomislimo pa, kaj je potrebno, da vse to dosežemo. Razumemo, da večino stvari ni mogoče dobiti zastonj, vendar to v duhovnem življenju pogosto pozabimo. To, kar bogat mladenič prosi, je najbolj dragoceno, največji možni dosežek, vendar misli, da ga bo dosegel po lahki poti. Morda je bil navajen, da je lahko s svojim denarjem kupil vse, kar si je poželel. Verjetno sploh ni pomislil, da bi mu Kristus svetoval, naj zapusti svoje premoženje. Nekaj si želimo, vendar ničesar ne storimo, da bi to dosegli; tedaj bi se morali vprašati: Ali si tega resnično želimo?
2. Prvi korak proti večnosti: Kristus resno vzame vprašanje mladeniča. Noče zapravljati njegovega časa ali mu dopustiti, da bi mislil, da so stvari lažje, kot so v resnici. Na žalost so ljudje v današnji družbi navajeni iskati tisto, kar zahteva najmanj truda. To ni prava pot dobrega kristjana. Da bi prišli do nebes - in vsak bi si res moral želeti - je potrebno samo eno: “Izpolnjujte zapovedi!.” To pomeni - izogibati se grehu. Božja ljubezen do nas je pred zapovedmi. Ko nekoga ljubimo, ga sprejemamo na način, ki odraža ljubezen do te osebe. Tako ne izpolnjujemo zapovedi le zato, da bi sledili moralnemu kodeksu, ampak da bi z dejanji pokazali svojo ljubezen do Boga. Ta korak je zelo pomemben, vendar je le prvi na poti k nebesom.
3. Ne prepričani: Bogati mladenič ni imel težav z izpolnjevanjem zapovedi. Prepričan, prosi za več in Kristus mu naroči, naj pusti svoje bogastvo. Tega ni pričakoval. Žalosten je odšel, ker je imel veliko premoženje. Težava ni v tem, da si lastimo materialne dobrine, temveč da smo preveč obremenjeni z njimi in premalo z duhovnostjo, kot bi rekel sveti Pavel (prim. Kol 3:1). V evangeliju Jezus pravi: “Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce” (Mt 6:21).

Pogovor s Kristusom: Sveti Gospod, pomagaj mi, da te bom nadvse ljubil! Zavedam se, da sem navezan na stvari, ki me odvračajo od tebe. Vendar ne morem preslišati tvojih besed, ki odmevajo v globinah moje duše: “Nihče ne more služiti dvema gospodarjema” (Mt 6:24). Pomagaj mi razumeti, da ni vredno imeti materialnih stvari, če nimam tebe!

Sklep: Pogledal bom vase, da vidim, katerih zapovedi ne izpolnjujem v celoti, in opustil tisto, kar me ovira pri izpolnjevanju zapovedi.

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, vem, da si želiš, da bi imel takšno vero, ki posluša tvoje besede brez kakršnegakoli vprašanja. Upam v tvoje besede in se ne zanašam le na svojo lastno moč ali razmišljanje. Še vedno me presenečaš, ko mi pokažeš, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod, napolni moje srce s hvaležnostjo in zaupanjem, tudi ko trpijo tisti, ki jih ljubim!

Razmišljanja:

1. Moja hči … “Mojo hči muči demon.” Trpljenje tujcev v nas prebudi sočutje. V največji stiski pa smo, ko trpi sin ali hči. Predstavljajte si agonijo matere v tem evangeljskem odlomku, bolečino, ki jo je čutila globoko v srcu. Vendar je njena ljubezen hranila njeno upanje in jo vodila k iskanju Kristusa. Ko trpijo tisti, ki jih ljubimo, potrebujemo modrost, da iščemo Gospoda.
2. Neizmerne razsežnosti: Le mati ali oče poznata veličino svoje ljubezni do otroka: “Besede ne morejo izraziti …” Ljubezen resnično razumemo, kadar vključuje ljudi, ki jih poznamo in ljubimo. Premišljujte pasijon našega Gospoda Jezusa Kristusa. Predstavljajte si lažne obtožbe, bičanje, ponižanja in križanje. In potem svojega sina ali hčerko, mamo ali očeta, ljubljeno osebo, kako trpi enako usodo. Pasijon Kristusa dobi novo razsežnost.
3. Naš naslov za Božjo milost: “Prosim, Gospod, saj tudi psi jedo drobtine, ki padejo z mize njihovih gospodarjev.” Vera in ponižnost ganeta Gospodovo srce. Kako enostavno prevzamemo razmišljanje razvajenega otroka in verjamemo, da si zaslužimo več. “Zemlja ti ne dolguje preživetja,” je nekoč dejal modrec. “Bila je tukaj pred tabo.” Kako srečni smo, ko priznamo svojo majhnost in nedostojnost, svojo majhnost pred Božjimi stvaritvami, ki nam dajejo življenje, dihanje in vsak utrip srca! Vse, kar imamo, je dar ustvarjalne Božje ljubezni. Kako srečni smo, ko smo hvaležni in mu to sporočamo tisočkrat na dan.

Pogovor z Jezusom: Gospod, tisočkrat in na tisoč načinov te bom hvalil in se ti zahvalil za vse, kar delaš zame! Tudi za trpljenje, ker vem, prihaja iz tvoje roke za moje večje dobro, čeprav morda v tem trenutku ne vidim tega. Daj mi hvaležnost, vero in zaupanje, da sprejmem svoj križ in se veselim tvoje ustvarjalne ljubezni do mene!

Odločitev: Skozi današnji dan se bom večkrat zahvalil Gospodu.

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo čudovito sijočo slavo, čeprav je skrita mojim očem. Upam v mir in večno veselje sveta, ki prihaja, kajti ta svet je dolina solz. Ljubim te, čeprav včasih, kadar trpim, nisem sposoben prepoznati ljubezni v tvojih namerah. Ti si moj Bog in moje vse!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti ponižen!

Razmišljanja:

1. Vsi rodovi me bodo blagrovali: Ko je papež Pij XII. razglasil dogmo o vnebovzetju, je to povzročilo veliko veselje v svetu katoličanov. Verjeli smo že stoletja, zdaj pa je postalo tudi uradno. Devica Marija je bila povzdignjena v nebesa, da bi delila slavo in veselje svojega Sina in našega Gospoda. Vedno smo gledali Marijo kot našo mater, zato nas praznik Vnebovzetja napolnjuje s srečo. Marija je s Kristusom in ona je naša mati bolj kot kdajkoli. Zaupamo se ji na enak način, kot je to storil sv. papež Janez Pavel II., “Totus Tuus”.
2. Razpršitev ošabnih: Vzvišeni in ošabni ljudje so običajno zelo osredotočeni na vse, kar služi njihovim interesom. Zato je “razpršitev” zelo dober glagol za opis tistega, kar se jim zgodi, ko deluje Božja volja. Marija se veseli te “razpršitve”, toda kdo so ošabni? Morda ni treba gledati dlje od sebe, kajti tudi mi se borimo z grehom ošabnosti! Marija se veseli, če se ta ošabnost razprši in pogledamo drugače. Namesto da bi stvari gledali le iz svojega ozkega vidika, ta “razpršitev” odpre “misli naših src”, da vidimo tudi potrebe drugih. Nič ni bolj marijansko kot to.
3. Povišanje ponižnih: Praznik Vnebovzetja je dokaz, da Bog dobesedno povišuje ponižne. Podobno kot njen Sin in njegov vnebohod, je Marijo Bog povzdignil v kraljestvo večnega življenja. Včasih se oklepamo ponosa iz občutka samoohranitve: “Če ne bom pazil nase, kdo bo?” Toda Marijina ponižnost je zame nauk. Naša prava izpolnitev je v tem, da postajamo vsak dan bolj izpolnjeni v Bogu; to lahko storimo le, če nismo polni samega sebe. Marijo prosim, naj mi pomaga živeti v polnosti in izkusiti pravo veselje - povišanje v ponižnosti.

Pogovor z Jezusom: Gospod, hvala ti, ker si nam dal tako čudovito mater! To mi pomaga, da ostanem na poti izpolnjevanja tvoje volje. Pomagaj mi, da bom sposoben v svoji duši peti Magnificat: “Velike reči mi je storil Vsemogočni!”

Sklep: Radodaren in vesel bom, ko me prosijo za pomoč!

Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.« Tedaj so mu njegovi učenci rekli: »Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti.« On pa jim je dejal: »Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo navzočnost tukaj in sedaj, ko začnem to molitev! Upam vate in vem, da boš vedno skrbel zame. Rad bi, da bi bil ta čas s teboj znamenje moje ljubezni do tebe. Iščem le to, da bi te zadovoljil, ne da bi si želel kakršnekoli duhovne tolažbe zase.

Prošnja: Gospod Bog, napolni me s svojo milostjo, da bom lahko dosegel tvoja visoka pričakovanja!

Razmišljanja:

1. Trdota njihovih src: Farizeji so na Gori slišali Jezusov nauk o razvezi. Ta se je razlikoval od Judovske prakse. Zato so ga poskušali ujeti v nasprotovanju Mojzesove postave in njegovem poučevanju. Upali so, da ga bodo spravili na slab glas. A Jezus je poznal njihove zvite namere in je v svojo razlago postavil prvotni Božji načrt za moža in ženo. Vedel je, da iščejo način, kako zaobiti Božjo voljo in narediti izjeme. Jezus se ni prilagajal množici ali ponujal lažjo pot, ko so ga izzivali. Osredotočen je bil le na Božji načrt. Tudi danes Jezus vsakogar kliče, naj odgovori na Božji klic.
2. Nova postava: Jezusovo poučevanje se zdi nekako protidružbeno, še bolj danes kot v njegovem času. Kako je lahko tako pogumen in prosi toliko od nas, saj še vedno trpimo zaradi istega greha, nepopolnosti in trdote srca, kot ljudje iz Mojzesovega in njegovega časa? Ključ je v tem, da Jezus ne dodaja samo novih zakonov; prinaša milost, da bi lahko živeli, kot je Bog načrtoval “od začetka”, preden je greh vstopil v svet. Kristus lahko od nas zahteva več, ker sam prinaša milost, da bi lahko živeli svoja življenja pred Bogom na nov način. Po milosti smo postali “novi možje (in žene) v Kristusu”, preoblikovani v Božje otroke. Potrjeni smo za življenje v svetosti in polnosti resnice.
3. Nikoli ne obupajte: Učenci so na začetku videti razočarani, ker je Jezusov nauk težko živeti: “Potem je bolje, da se ne poročiš.” Na stvari gledajo skozi svoje omejene izkušnje in skozi lečo običajnega mnenja. Kljub temu se srečajo s Kristusovo milostjo, ki preoblikuje srca. Tudi mi moramo verjeti v to milost in jo posredovati drugim, saj nam omogoča, da ljubimo druge “kakor nas je on ljubil.” To je tisto, kar prinaša vitalnost in svežino v naša krščanska življenja, da lahko ponudimo nekaj novega in upajočega svetu okoli nas.

Pogovor s Kristusom: Jezus, daj mi vero in zaupanje, da bom z vsem srcem verjel, da je tvoja milost dovolj zame! Nauči me verjeti, da tvoje zapovedi vedno podpira tvoja milost in da lahko živim kot nov človek v tebi!

Sklep: Prosil bom za neomajno upanje v moč Božje milosti, ki deluje v meni.

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Ko je Jezus končal te besede, je odpotoval iz Galileje in prišel v judejsko pokrajino na drugi strani Jordana.

Uvodna molitev: Gospod Bog, verujem, da si navzoč tu z menoj, ko začenjam to molitev. Upam vate. Vem, da boš vedno skrbel zame. Želim, da bi ta čas s tabo bil znamenje moje ljubezni do tebe. Iščem le to, da bom tebe razveselil, ne da bi želel kakršno koli duhovno tolažbo zase.

Prošnja: Gospod, podari mi bolj usmiljeno srce!

Razmišljanja:

1. Človeška surovost: “Pograbil ga je in ga začel dušiti ter zahteval: ‘Vrni, kar dolguješ.’” Evangelij prinaša presenetljiv primer človeške surovosti. Zgodovina se spominja še enega primera. V Auschwitzu se je namestnik poveljnika taborišča, Karl Fritzch, odločil, da bi bil najučinkovitejši način, kako preprečiti poskuse pobega zapornikov, preplah z maščevanjem. Deset moških v Bloku 13 je bilo izbranih za stradanje. Misel, da bi umrli nedolžni možje zaradi pobega nekoga drugega, bi zagotovo kogarkoli odvrnila od poizkusa pobega. Gospodar iz pripovedi našega Gospoda je jezen nad surovostjo svojega služabnika. Lahko si samo predstavljamo Gospodovo jezo nad surovostjo kraja kot je Auschwitz, ki ga je papež Benedikt imenoval “kraj groze” in “nepredstavljivih množičnih zločinov” (28. maja 2006). Očistimo svoje lastno srce pred zlom surovosti, ki prinaša veliko bedo v našo lastno dušo.
2. Sv. Maksimilijan stopi naprej: Gospodov odgovor Petru v tem evangeliju, “ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat,” kaže na herojsko življenje kreposti ljubezni in odpuščanja. Sv. Maksimilijan Kolbe, nam daje primer take ljubezni. Ko je poveljnik izbral svojih deset žrtev, sv. Maksimilijan ni bil med njimi. Brez dvoma so bili drugi, katerim je bilo prizaneseno, polni olajšanja. Vendar pa je sv. Maksimilijan stopil naprej in se ponudil, da prevzame mesto enega izmed izbranih, Franciszka Gajowniczka, ki je z vpitjem obupno klical po svoji družini. Lahko se samo čudimo, kako lahko plamen ljubezni tako močno in svetlo gori v tem “kraju groze.”
3. Križ postavlja standard: Zgledi svetnikov nas izzivajo. Ne dajejo nam “nadčloveškega” primera, ampak pričevanje o tem, kaj so moški in ženske sposobni storiti, ko dovolijo Božji milosti delovati v njihovih dušah. Tudi mi imamo veliko priložnosti, ko smo poklicani živeti bolj krepostno, a tako pogosto zamahnemo z roko, češ da to ni naš problem. Ko je Peter vprašal za sedemkratno odpuščanje, je bil precej radodaren. A “sedemdesetkrat sedemkrat,” o katerem govori Jezus, se meri zoper Križ, simbol Gospodove neskončne ljubezni in odpuščanja. Svetniki, kot je Maksimilijan Kolbe, so to razumeli. Poskusimo to danes posnemati, na velike in majhne načine.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, lahko sem samo začuden nad tvojim delom preko duše sv. Maksimilijana Kolbeja. Omogočil si mu, da je daroval svoje življenje za drugega, v posnemanju tvoje lastne daritvene ljubezni. Pomagaj mi, da sprejmem isto pot ljubezni in odpuščanja.

Sklep: Danes bom takoj odpustil vsako krivico, ki jo bom doživel, in se skušal na skrit način žrtvovati za nekoga drugega.

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Uvodna molitev: Oče, hvala ti za to molitveno uro! Pomagaj mi, da bom pozoren na navdihe tvojega Svetega Duha! Današnji dan bo lahko poln izzivov in dejavnosti, a te povabim, da si z menoj ves čas!

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom orodje tvojega miru!

Razmišljanja:

1. Če greši tvoj brat: Življenje kristjana je polno vrhuncev in padcev. Duša Cerkve je Sveti Duh, a člani njenega telesa tega niso vedno vredni. Včasih se ljudje počutijo pohujšane zaradi “človečnosti” Cerkve. “Ali ni katolik? Kako lahko to počne?” Jezusa to ni presenetilo; v današnjem evangeliju beremo, kako ravnati z grešnim vedenjem. Naša ljubezen do Cerkve je resnična: Jezus je prišel reševat grešnike; srečanje z grehom nas ne sme presenetiti. A ta resničnost ni prezirljiva. Vemo, da je Bog neskončno močnejši od naše grešnosti. “Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost” (Rim 5,20).
2. Bratsko poboljšanje: Pogosto se greh, s katerim se srečujemo v Cerkvi, skriva prav pod našo lastno streho. Bratski opomin lahko postane dolžnost ljubezni; a če se veselimo te misli, je to slab znak. Rešiti se moramo svoje prizadetosti ali katerokoli maščevalne misli. Naš motiv naj bo iskrena pomoč bližnjemu. Del tega je tudi želja po učinkovitosti, kar pomeni, da stvari delamo pravilno. Javna razkritja niso prvi korak, kot jasno pove Gospod. Z iskanjem sprave na štiri oči lahko veliko prispevamo k ozdravitvi naših odnosov.
3. Moč molitve: Medosebni spori so lahko med najtežjimi križi, ki jih nosimo. Ko se bolečine in žalitve kopičijo preko meja, je težko odpustiti ali pa težko pridobiti odpuščanje. Kaj lahko storimo? Gospod nam pravi: Molite! Pridobite druge, naj molijo z nami in za nas. “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu…” Gospod želi delovati skozi našo molitev. Kot katoličani, ki verujemo v Božjo besedo, vemo, da se čudeži dogajajo. Včasih se zdi, da bo samo čudež prinesel spravo. Zgodili se bodo le tistim, ki zanje prosijo.

Pogovor z Jezusom: Gospod, naučil si nas, da se zberemo skupaj v molitvi! Daj svoji Cerkvi večjo enotnost in ljubezen! Uči nas pomagati drug drugemu! Daj nam ponižnost, da bomo odprti za dobro in boljše! Verjamem, da bo tvoja ljubezen zmagala!

Sklep: Preden koga opominjam, bom goreče molil.

Tisti čas so učenci stopili k Jezusu in dejali: »Kdo je torej največji v nebeškem kraljestvu?« Tedaj je poklical k sebi otroka, ga postavil mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« »Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.«

Uvodna molitev: Gospod Bog, verujem, da si z menoj, ko začenjam ta trenutek molitve. Upam vate in vem, da boš vedno skrbel zame. Želim, da bi bil ta čas znamenje moje ljubezni do tebe. Iščem le to, da tebi ugodim, ne da bi si želel kakršnekoli duhovne tolažbe zase.

Prošnja: Srce Kristusovo, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

1. Angelske naloge: Na Rafaelovi znameniti sliki Device Marije, znani kot “Sikstinska Devica”, pritegneta izjemno pozornost opazovalca dva mala angelčka v nenavadnem položaju. Videti sta kot naveličana vse pozornosti, ki jo papež Sikst in sveta Barbara posvečata Materi Božji in Detetu; kot da komaj čakata, da se bosta lahko šla igrat, ko bo vse mimo. Očitno Rafaelov humor ne počasti angelske narave. Najvišja duhovna bitja, angeli “vedno gledajo v obličje nebeškega Očeta”. Njihova naloga? Skrbeti za nas in nas varovati. Ali nam to ne pove, kako zelo Bog ljubi vsakega izmed nas? Ali nam to ne pokaže vrednosti vsake duše?
2. Pastirjeva zaveza: Gospod odkriva tančico nevidnega sveta angelov, da bi bolje razumeli, kako zelo nas Bog ljubi; zdaj nam daje dragoceno podobo pastirja, ki se podaja iskat izgubljeno ovco. Pastir se sooča z vremenskimi vplivi in nevarnostmi divjih živali, vendar se neomajno trudi, da bi našel ovco, ki je zablodila. Kristus se zavezuje, da bo čredo držal skupaj. Ali smo tudi mi tako odločni, da vrnemo nazaj izgubljene ovce?
3. Nihče ne sme ostati zadaj: Američani obožujejo trdožive posameznike, tiste, ki se s trudom povzpnejo sami. Zagotovo je to krepost, vendar verni potrebujemo širši pogled. Poleg izgubljenih ovc so tu šibke, bolne, potisnejen ob stran. Če imamo Kristusovo srce, ne smemo nikogar zapuščati. Vsakič, ko se razdajamo in žrtvujemo v ljubezni, naredimo to s Kristusom. Poklicani smo, da bomo njegovi poslanci!

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoja ljubezen nam daje upanje. Dal si nam angele, da nas varujejo in sam nenehno vračaš izgubljene ovce. Daj nam srca, ki bo kot svoje, srca polna krščanske ljubezni!

Sklep: Približal se bom nekomu, ki je bolan ali se je oddaljil od Cerkve.

Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«

Uvodna molitev: Gospod, danes spoznavam zgled Sv. Lovrenca. Svoje življenje je dal, da bi bilo tvoje ime čaščeno in ljubljeno med vsemi ljudmi. Rad bi imel pogum, da bi sledil njegovemu zgledu hrabre ljubezni in se odrekel samemu sebi; tako bi zaslužil milost za mnoge duše v stiski.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi opustiti moje želje, da te bom postavil pred vse!

Razmišljanja:

1. Jezusova ljubezen: Jezus od nas nikoli ne bi zahteval nečesa, česar sam ni preživel. Ni božanstva, ki bi ga človek častil, razen Jezusa Kristusa, saj je žrtvoval svoje življenje iz ljubezni do nas. Prav Kristusova žrtvena ljubezen ima moč, da se ljubezen pomnoži v naših življenjih. Kristusovo dejanje nesebične ljubezni poraja prav taka dejanja.
2. Sv. Lovrenc: Sv. Lovrenc je bil diakon v zgodnji Cerkvi sredi tretjega stoletja. Umrl je mučeniške smrti - pekli so ga na rešetkah. Svoje mučitelje je prosil, naj ga obrnejo, da bi “popekli še drugo stran”! Njegova vera in pogumna ljubezen sta sad Kristusove žrtve. Čeprav morda nismo poklicani k takšnemu junaštvu, je Kristus za nas pridobil enako milost, da lažje nosimo svoje križe in živimo življenje nesebične ljubezni in velikodušnosti.
3. Sad zvestobe: Ko premišljujemo o izkušnjah svetnikov, nas navdihuje njihovo zvesto služenje Kristusu in njegovi Cerkvi. Njihova zvestoba je sad Kristusove zvestobe. Naša lastna dejanja zvestobe bodo dala življenje in pogum drugim, da storijo enako. Nesebična zvestoba je predvsem sad Božje milosti, če se ji odzovemo. Stalna zvestoba do smrti je največji sad te milosti v kombinaciji z našim odzivom. Bog je tisti, ki v duši ustvarja neizogibno veličino, potrebno za zvestobo. Predvsem nam podarja trdnost, da vztrajamo v njej.

Pogovor z Jezusom: Gospod, pomagaj mi, da bom velikodušen v vsakodnevnih obljubah tebi! Čeprav me morda ne kličeš kot mučenike, kakršen je bil Sv. Lovrenc, mi prosim dovoli, da vsak dan ponudim majhne žrtve za Cerkev in odrešenje duš!

Odločitev: Danes bom za duše v vicah ponudil zvestobo v svoji molitvi ali apostolskim zavezam.

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.«

Uvodna molitev: Oče, verjamem vate z vsem svojim srcem. Zaupam v tvojo neskončno dobrotljivost in usmiljenje. Hvala ti, ker me tako potrpežljivo vodiš po poti k večnemu življenju. Vse, kar imam in kar počnem, ti ponujam, za tvojo slavo in odrešenje duš.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom svoje odločitve sprejemal z zaupanjem vate!

Razmišljanja:

1. Božje Ime: Apostoli se niso ustrašili samo valov, ki so premetavali čoln, ampak tudi temne postave na vodi. Jezus pa neposredno nagovori njihov strah. “Bodite pogumni, jaz sem,” - v zgodnji grški različici dobesedno “Jaz sem”. Te biblične besede močno izražajo prisotnost Boga. Ko je Mojzes stal pred gorečim grmom, obupan, ker ni vedel, kako naj on, ki je pobegnil iz Egipta in ne zna govoriti, prepriča faraona, da osvobodi Hebrejce iz sužnosti; menil je, da tega preprosto ne more storiti. Božji odgovor na Mojzesove pomisleke in dvome je bilo razkriti Božje ime, “JAZ SEM”. Božje ime samo po sebi pomeni prisotnost in ta prisotnost prinaša pomiritev. Nismo sami, ko se spopadamo z izzivi življenja.
2. Hoja po vodi: Petrov samodejni odgovor je bila vera v Kristusa. “Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.” Ko stoji na čolnu, se pripravlja na drzen korak, ostali učenci pa so sklonjeni; še vedno se močno bojijo za življenje. Petrova vera nas navdihuje: Včasih se srečujemo s pomembnimi odločitvami, kot da tudi sami skačemo iz čolna. Neodločnost, ki jo doživljamo, se zdi razumljiva, saj se ne želimo utopiti. Toda Petrov korak ni bil preprosto nepremišljen ali neumno drzen. Vedel je, da bi bil sam zelo dobro opremljen z rešilnim jopičem. Toda Kristus mu je zapovedoval: “Pridi.” Ta zgodba ni recept za nepremišljenost. To je prilika o veri, polni poslušnosti. Ko v svojem srcu vemo, da je Jezus rekel “Pridi”, je korak, ki ga naredimo, dobra odločitev, ker temelji na veri in zaupanju.
3. Roka, ki pomaga: Peter naredi korak, a s seboj prinese vse svoje pomanjkljivosti, ko pristane na zanesljivih vodah. Veter in valovi prevladajo nad njegovim zavedanjem o čudežu in skupaj z dvomom se znajde v vodi. Kako lepo je, da Petrov padec ponovno prebudi njegovo vero. Ne poskuša se zanašati na svoje plavalne sposobnosti, ampak zakliče: “Gospod, reši me!” Jezusovo srce je polno usmiljenja. Takoj iztegne svojo roko, da ga reši. Skrbi ga za Petra in tudi za nas z besedami: “O malovernež, zakaj si dvomil?” Z drugimi besedami: “Ne umikaj svojih oči od mene! Jaz te bom držal nad vodo.”

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, Petra si poklical, naj hodi po vodi. Dokler je veroval vate in v tvojo moč, je šlo, toda prevzel ga je dvom. Okrepi mojo vero, da ti bom lahko poslušen! Pomagaj mi ostati na površju, ko veter in valovi divjajo in me napada skušnjava dvoma!

Sklep: Danes bom najprej molil in z vero v srcu sprejemal odločitve.

Ko so prišli k množici, je nekdo stopil k njemu, se vrgel pred njim na kolena in rekel: »Gospod, usmili se mojega sina! Božjasten je in hudo trpi. Večkrat pade v ogenj in večkrat v vodo. Privedel sem ga že k tvojim učencem, pa ga niso mogli ozdraviti.« Jezus je odvrnil: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Privedite mi ga sem!« Jezus mu je zapretil in demon je šel iz njega; deček pa je bil od tiste ure zdrav. Tedaj so se učenci približali Jezusu in mu na samem rekli: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« »Zato, ker imate malo vere,« jim je dejal. »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim poslušati tvoje besede brez vsakega dvoma! Upam v tvoje besede, ne zanašam se zgolj na svojo lastno moč ali razum. Ljubim te. Še vedno me presenečaš, ko mi kažeš, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da ti zaupam!

Razmišljanja:

1. Nikoli dolgočasno: Prav pred tem dogodkom je bil Jezus z apostoli na gori spremenjenja. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste iz priprave prišli odločeni, da boste spremenili svet, potem pa naletite na nepričakovan križ – zavračanje Božje besede, skušnjavo, ki je še niste doživeli, tragedijo v družini? Bili ste v oblakih, obdani z Božjo slavo, potem pa ste strmoglavili v resničnost tega sveta. Naj bodo trenutki slave vaša moč, da se spoprimete in vztrajate skozi vse izzive, ki so pred vami. Moramo biti močni in kljubovati, tudi če se zdi, da letijo krogle mimo naših glav. Moramo imeti vero.
2. Pristna vera: Apostoli gredo v svet in mislijo, da lahko ozdravljajo ljudi, vendar pozabijo na najpomembnejše - vero. To niso apostoli, ki opravljajo delo; to je Bog, ki deluje po njih. Bi lahko to pozabili in dvomili? Kako pogosto smo Bogu blizu med molitvijo, nato pa stopimo skozi vrata in se vrnemo k svoji samovšečnosti? Nobene moči nimamo, razen v Kristusu. Udejanjite svojo vero! Poskrbite, da boste vse opravljali s Kristusom in po Kristusu.
3. Pogled nazaj: Ko je Peter pregledoval nekdanje dogodke, je uvidel, kako potrpežljiv je bil Gospod z njim. Prav tako je spoznaval Kristusovo usmiljeno ljubezen do vseh ljudi. Ali je v tem tudi zame zgled, ko vidim, kako potrpežljiv in usmiljen je naš Gospod? Ali pogosto izgubim živce in postanem nemiren, preprosto zato, ker ne znam obvladovati pomanjkljivosti drugih ali ljudi, ki trčijo z mano? Ali mi je težko, ko ljudje ne vidijo očitnega? Sem neizprosen do drugih, se ne spopadam dobro s svojimi pomanjkljivostmi in neuspehi? Obrnite se h Kristusu! Poglejte ga, poglejte njegov nasmeh in se spomnite, kako dolgo je čakal, da ga pogledate v oči in spremenite svoje poti!

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, vedno si mi podal roko, jaz pa sem pogosto uporabljal svoje roke za lastna prizadevanja. Sedaj me vodi, kamor ti želiš!

Odločitev: Danes bom med molitvijo pregledal dosedanjo pot in izrazil hvaležnost!

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu. Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.«

Uvodna molitev: Nebeški Oče, pomagaj mi doseči, kar je zgoraj, kar traja večno, da bo vse, kar počnem, slavilo tebe in pomagalo mojim bratom in sestram, da bodo bliže tebi, ki živiš in kraljuješ z Jezusom, tvojim Sinom, v enosti Svetega Duha, edini Bog, na veke vekov!

Prošnja: Oče, daj mi poguma, da vzamem svoj križ in grem po stopinjah tvojega Sina.

Razmišljanja:

1. Prijatelji križa: Obstaja veliko kristjanov, ki so pripravljeni prijateljevati z Jezusom v dobrih časih. Malo pa je tistih, ki so pravi Jezusovi prijatelji, kadar je potrebno nositi križ vedno, tudi v slabih časih. Seveda nikoli ni lahko biti prijatelj križa, a kdor želi slediti Jezusu in njegovemu evangeliju, mora sprejeti tudi križ. Naše krščansko življenje je neprestana bitka. Tega nikoli ne smemo pozabiti. Vsakdo izmed nas želi pobegniti od resničnosti naše trenutne situacije. Vendar bo tisti, ki bo vztrajal do konca, rešen. Ne moremo pričakovati, da bomo imeli večnost, polno praznovanj in radosti, če ne bomo tu na zemlji za Kristusa in za dobro naših bratov in sester tudi trpeli.
2. Denar ne more kupiti ljubezni: “Kaj človeku koristi, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kajti kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?” Drugače povedano, Jezus pravi, da ni pomembno, koliko denarja zaslužimo, kakšen avto vozimo, kakšna oblačila nosimo ali kakšno izobrazbo imamo. Morda se boste celo življenje trudili, da bi zaslužili milijone, živeli v razkošju in si zagotovili varnost, toda vse to je zaman! Zamudili boste pravi pomen življenja in pravi zaklad ljubezni. Napačno je nenehno prizadevanje, da bi si življenje olajšali in omiliti. Končali boste obupno nesrečni in zelo osamljeni.
3. Plačilo je trdo: “Kajti Sin človekov bo prišel v slavi svojega Očeta z angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem ravnanju.” Jasno je, da si ne zaslužimo nebesa samo zato, če pravimo, da verujemo v Jezusa. Tudi o tem nas jasno poučuje v drugih evangelijih. Sama vera ni dovolj, da bi bili rešeni. Tudi Satan in njegovi demoni verujejo - in trepetajo (prim. Jak 2,19). Poglobimo se v besede svetega Jakoba: “Kaj koristi, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, dela pa nima? Ali ga more taka vera rešiti? Če pa ima kdo svojega brata ali sestro brez oblačila in mu primanjkuje vsakdanje hrane in eden izmed vas reče: ‘Pojdite v miru, grejte se in sitite se!’ pa jim ne daste telesnih potreb, kaj koristi?” (Jak 2,14-17).

Pogovor z Jezusom: Obljubljam zvestobo križu in Cerkvi, enemu telesu v Jezusu Kristusu, večnemu življenju, z odpuščanjem in odpuščanjem grehov.

Odločitev: Danes bom opravil delo usmiljenja. (“Telesna dela usmiljenja vključujejo zlasti hranjenje lačnih, nastanitev brezdomcev, oblačenje nagega, obiskovanje bolnih in obiskovanje zaprtih ter pokopavanje mrtvih. Med vsemi temi je dajanje miloščine revnim eno od glavnih pričevanj bratske ljubezni; to je tudi delo pravičnosti, ki je všeč Bogu.” [Katekizem Katoliške Cerkve, 2447]).

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

Uvodna molitev: Gospod, predte prihajam kot grešnik; občudujem tvojo veliko ljubezen in usmiljenje. Verujem vate in te postavljam v središče svojega življenja. Ponižno postavljam predte vse, kar sem, in tako kot apostoli prepoznavam svojo majhnost pred tvojo mogočnostjo. S priprošnjo Blažene Device Marije izročam to molitev v tvoje roke, z zaupanjem, da mi boš podaril potrebne milosti.

Prošnja: Gospod, nauči me poslušati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Nepričakovane milosti: Petra, Jakoba in Janeza doleti čast, da gredo z Jezusom na goro, kjer se jim razodene. Kakšen prelep prizor: Jezus govori z Mojzesom in Elijem pred njihovimi očmi. Osupli so in občudujejo, kar vidijo. Tako je Jezus prisoten z vsakim od nas. Ko najmanj pričakujemo, nam podari veliko prgišče svoje milosti, da nas okrepi na naši poti. Vendar ta privilegij ni le za to, da ga občudujemo; to je klic, da odgovorimo na njegovo povabilo k ljubezni. Jezus je povabil te tri apostole, da bi poglobili ljubezen in zaupanje vanj; tako je tudi z nami.
2. “Poslušajte ga”: Ob tem prizoru so apostoli brez besed in ne vedo, kaj naj rečejo. Peter prisiljeno nekaj reče, čeprav očitno ni vedel, kaj govori. V duhovnem življenju se pogosto borimo s skušnjavo, da bi preveč govorili. V tem evangeljskem odlomku slišimo pomembne besede Očeta: “To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” Kristus nas kliče, da pozorno poslušamo njegove besede in ni treba, da bi morali karkoli reči. Bolj kot v besedah, išče odziv v naših dejanjih.
3. “Vstanite in ne bojte se”: Ko se spremenjenje konča, Jezus povabi tri apostole naj vstanejo. To doživetje Kristusa je presegalo njihovo razumevanje. Vendar jih Jezus uči o svoji pravi, svoji božanski naravi. Niso je znali razložiti ali jo v celoti razumeti; morali so verovati. Tudi nas kliče, da verujemo. Ni časa, da bi se bali prihodnosti. Moramo vstati iz našega udobja, naših navad, poslušati Jezusa in delovati, kot pravi, z vero. Toliko moramo še postoriti, pa tako malo časa imamo. Vsak trenutek moramo izkoristiti, da se od Gospoda skozi molitev in zakramente učimo in tako privedemo več duš k spoznanju, ljubezni in življenju za Kristusa.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si se razodel in mi pokazal, kako naj poslušam Boga in zvesto izpolnjujem njegovo voljo! Vem, da ni prav, ko govorim, pa bi te moral poslušati. Rad bi se naučil, kako bolj pozorno poslušati tebe. Prosim, pomagaj mi, da bom odprt in potrpežljiv do tebe in tvojih sporočil, ki mi jih pošiljaš!

Odločitev: Danes se bom med svojo molitvijo posvetil poslušanju Gospoda.

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, vem, da si želiš, da bi imel takšno vero, ki posluša tvoje besede brez kakršnegakoli vprašanja. Upam v tvoje besede in se ne zanašam le na svojo lastno moč ali razmišljanje. Še vedno me presenečaš, ko mi pokažeš, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod, napolni moje srce s hvaležnostjo in zaupanjem, tudi ko trpijo tisti, ki jih ljubim!

Razmišljanja:

1. Moja hči … “Mojo hči muči demon.” Trpljenje tujcev v nas prebudi sočutje. V največji stiski pa smo, ko trpi sin ali hči. Predstavljajte si agonijo matere v tem evangeljskem odlomku, bolečino, ki jo je čutila globoko v srcu. Vendar je njena ljubezen hranila njeno upanje in jo vodila k iskanju Kristusa. Ko trpijo tisti, ki jih ljubimo, potrebujemo modrost, da iščemo Gospoda.
2. Neizmerne razsežnosti: Le mati ali oče poznata veličino svoje ljubezni do otroka: “Besede ne morejo izraziti …” Ljubezen resnično razumemo, kadar vključuje ljudi, ki jih poznamo in ljubimo. Premišljujte pasijon našega Gospoda Jezusa Kristusa. Predstavljajte si lažne obtožbe, bičanje, ponižanja in križanje. In potem svojega sina ali hčerko, mamo ali očeta, ljubljeno osebo, kako trpi enako usodo. Pasijon Kristusa dobi novo razsežnost.
3. Naš naslov za Božjo milost: “Prosim, Gospod, saj tudi psi jedo drobtine, ki padejo z mize njihovih gospodarjev.” Vera in ponižnost ganeta Gospodovo srce. Kako enostavno prevzamemo razmišljanje razvajenega otroka in verjamemo, da si zaslužimo več. “Zemlja ti ne dolguje preživetja,” je nekoč dejal modrec. “Bila je tukaj pred tabo.” Kako srečni smo, ko priznamo svojo majhnost in nedostojnost, svojo majhnost pred Božjimi stvaritvami, ki nam dajejo življenje, dihanje in vsak utrip srca! Vse, kar imamo, je dar ustvarjalne Božje ljubezni. Kako srečni smo, ko smo hvaležni in mu to sporočamo tisočkrat na dan.

Pogovor z Jezusom: Gospod, tisočkrat in na tisoč načinov te bom hvalil in se ti zahvalil za vse, kar delaš zame! Tudi za trpljenje, ker vem, prihaja iz tvoje roke za moje večje dobro, čeprav morda v tem trenutku ne vidim tega. Daj mi hvaležnost, vero in zaupanje, da sprejmem svoj križ in se veselim tvoje ustvarjalne ljubezni do mene!

Odločitev: Skozi današnji dan se bom večkrat zahvalil Gospodu.

In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvomil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin.« Ko so se prepeljali na drugo stran, so prišli na kopno, v Genezaret. Ljudje tistega kraja so ga prepoznali. Poslali so po vsej tisti okolici in privedli predenj vse bolnike. Prosili so ga, da bi se samo dotaknili roba njegove obleke, in tisti, ki so se ga dotaknili, so bili rešeni.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, prepričan sem, da želiš, da verujem vate z vero, ki prepoznava tvoje besede brez kakršnegakoli dvoma. Ne zanašam se le na svojo moč ali razmišljanje. Ljubim te. Še vedno me presenečaš, ko mi kažeš, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod, naj me moja molitev danes popelje iz mojega udobja!

Razmišljanja:

1. Samota in molitev: Jezus je odpustil množice in se sam povzpel na goro, da bi molil. Bil je pripravljen zapustiti družbo drugih, da bi bil sam z Očetom. Če smo sami v tišini, se lahko občasno počutimo osamljeni in notranje prazni. Radi bi poiskali druge ali karkoli, le da bi se odmaknili od boleče osamljenosti. Takrat moramo vztrajati v molitvi. Nelagodnost, ki izhaja iz tišine, se lahko spremeni v radost in mir. Toda ostati moramo pri Bogu in se naučiti uživati v njegovi navzočnosti v tihi molitvi.
2. Strah pred molitvijo: “Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se.” Peter mu je odgovoril: »Gospod, če si ti, mi ukáži, naj pridem k tebi po vodi.« Včasih je naš strah pred tiho molitvijo močnejši od Petrovega strahu na jezeru. Tako smo navajeni na družbo drugih, na misel, da nas potrebujejo, da se bojimo odreči temu udobju vsaj za kratek čas molitve. Vsaj malo se moramo odreči temu udobju, če se želimo naučiti moliti. Moramo se “napolniti” s Kristusom, mu zaupati in se zanesti na njegovo moč.
3. Trden sklep: »Ko sta stopila v barko, je veter ponehal.« Ko se »vkrcamo v barko«, ko se odločimo tiho, osredotočeno moliti, se naši strahovi umirijo, kot se umiri veter. Če želimo izkusiti svobodo, mir in radost prave molitve, se moramo popolnoma posvetiti molitvi in premagati vsako mlačnost. Prosi Gospoda za to milost in bodi velikodušen na tej poti.

Pogovor s Kristusom: Gospod, poznaš mojo mlačnost, ko se odpravljam molit. Poznaš moje skušnjave, da bi molitev odložil in raje naredil kaj drugega. Daj mi vero in pogum, da se poglobim vase in začnem moliti z vsem srcem!

Odločitev: Danes se bom potrudil in pristno molil.

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želiš, da verujem vate in da se moja vera odziva na tvoje besede brez vsakršnega dvoma. Zaradi tvojih besed upam, ne zanašam se le na svojo moč ali razum. Rad te imam. Še naprej me presenečaš s tem, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod Jezus, povečaj mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ko naši napori obrodijo malo sadov: Naša naloga je, da v družbi razširimo Kristusovo pričevanje. Vsak izmed nas mora to opravljati v skladu s svojimi možnostmi. Včasih se zdi, da naši napori ne prinašajo želenih rezultatov. Tako zelo ljubimo Kristusa, vendar ga toliko naših družinskih članov, prijateljev in znancev niti ne pozna in zato ne ljubi. Radi imamo svojo domovino in si želimo, da bi vsi naši rojaki odkrili lepoto naše katoliške vere. Vemo, da v tej veri ležijo vsi odgovori na temeljna vprašanja in hrepenenja človeškega srca. Trdo delamo, razmišljamo o pobudah, se pridružujemo drugim, si prizadevamo po svojih najboljših močeh, vendar se zdi, da drugi včasih ne slišijo Kristusovega sporočila. Kaj je narobe? Kaj lahko še storimo?
2. Hranite jih sami: Naš Gospod pravi apostolom, naj nahranijo množico. Kako naj nahranijo 5000 moških, kaj šele žensk in otrok? Imeli so le pet hlebov in dve ribi. Verjetno je bila to priložnost. Preveč so se osredotočili na to, kako malo lahko storijo; niso videli prek svoje lastne šibkosti. Kaj so si mislili, ko jim je rekel, naj posedejo ljudi v skupine? Kaj so rekli v tem trenutku? Tega ne vemo! Vemo pa, da so poslušali Kristusa in storili, kar jim je bilo rečeno. Niso se pritoževali, da je brezplodno, bili so poslušni in sami začeli hraniti ljudi.
3. Kar je nemogoče za človeka, je pri Bogu mogoče: Naš Gospod je pomnožil hleb in ribe z Božjo močjo. Zanimivo je, da so ljudi nahranili dvanajsteri. Apostoli so kljub svoji šibkosti, bili posode, ki so razdeljevale pomnoženi kruh in ribe ljudem. Kristus lahko deluje tudi v nas, če mu to dovolimo. Pred izzivi nove evangelizacije moramo svojo šibkost in omejitve prinesti pred Kristusa in biti pripravljeni storiti, kar od nas zahteva; šele potem bomo lahko tudi mi obrodili veliko sadov.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ponovno nam kažeš svojo dobrotljivost in prijaznost! Apostoli so se obrnili k tebi in izlili svoja srca. In odgovoril si na njihove molitve, podaril si jim sadove, ki presegajo vsakršno mero. Gospod, želim moliti tako, kot so molili oni! Želim delati, kar od mene zahtevaš, tako kot so oni, v veri in ljubezni.

Odločitev: Prosil bom za milost, da bi bil Kristusova posoda evangelizacije in ne bom dovolil, da me težave odvrnejo od tega.

Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želiš, da verujem vate in da se moja vera odziva na tvoje besede brez vsakršnega dvoma. Zaradi tvojih besed upam, ne zanašam se le na svojo moč ali razum. Rad te imam. Še naprej me presenečaš s tem, da tvoje poti niso moje poti.

Prošnja: Gospod Jezus, povečaj mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ko naši napori obrodijo malo sadov: Naša naloga je, da v družbi razširimo Kristusovo pričevanje. Vsak izmed nas mora to opravljati v skladu s svojimi možnostmi. Včasih se zdi, da naši napori ne prinašajo želenih rezultatov. Tako zelo ljubimo Kristusa, vendar ga toliko naših družinskih članov, prijateljev in znancev niti ne pozna in zato ne ljubi. Radi imamo svojo domovino in si želimo, da bi vsi naši rojaki odkrili lepoto naše katoliške vere. Vemo, da v tej veri ležijo vsi odgovori na temeljna vprašanja in hrepenenja človeškega srca. Trdo delamo, razmišljamo o pobudah, se pridružujemo drugim, si prizadevamo po svojih najboljših močeh, vendar se zdi, da drugi včasih ne slišijo Kristusovega sporočila. Kaj je narobe? Kaj lahko še storimo?
2. Hranite jih sami: Naš Gospod pravi apostolom, naj nahranijo množico. Kako naj nahranijo 5000 moških, kaj šele žensk in otrok? Imeli so le pet hlebov in dve ribi. Verjetno je bila to priložnost. Preveč so se osredotočili na to, kako malo lahko storijo; niso videli prek svoje lastne šibkosti. Kaj so si mislili, ko jim je rekel, naj posedejo ljudi v skupine? Kaj so rekli v tem trenutku? Tega ne vemo! Vemo pa, da so poslušali Kristusa in storili, kar jim je bilo rečeno. Niso se pritoževali, da je brezplodno, bili so poslušni in sami začeli hraniti ljudi.
3. Kar je nemogoče za človeka, je pri Bogu mogoče: Naš Gospod je pomnožil hleb in ribe z Božjo močjo. Zanimivo je, da so ljudi nahranili dvanajsteri. Apostoli so kljub svoji šibkosti, bili posode, ki so razdeljevale pomnoženi kruh in ribe ljudem. Kristus lahko deluje tudi v nas, če mu to dovolimo. Pred izzivi nove evangelizacije moramo svojo šibkost in omejitve prinesti pred Kristusa in biti pripravljeni storiti, kar od nas zahteva; šele potem bomo lahko tudi mi obrodili veliko sadov.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ponovno nam kažeš svojo dobrotljivost in prijaznost! Apostoli so se obrnili k tebi in izlili svoja srca. In odgovoril si na njihove molitve, podaril si jim sadove, ki presegajo vsakršno mero. Gospod, želim moliti tako, kot so molili oni! Želim delati, kar od mene zahtevaš, tako kot so oni, v veri in ljubezni.

Odločitev: Prosil bom za milost, da bi bil Kristusova posoda evangelizacije in ne bom dovolil, da me težave odvrnejo od tega.

V tistem času je četrtni oblastnik Herod slišal govorice o Jezusu. Rekel je svojim dvorjanom: »To je Janez Krstnik! On je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Herod je namreč dal Janeza prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker mu je Janez govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« Hotel ga je umoriti, a se je ustrašil množice, ker je imela Janeza za preroka. Ko je Herod obhajal rojstni dan, je Herodiadina hči plesala pred gosti. Bila mu je všeč, zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi prosila. Ona pa je na materino prigovarjanje rekla: »Daj mi tukaj na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov jo je ukazal dati. Poslal je obglavit Janeza v ječi. Prinesli so na pladnju njegovo glavo in jo dali deklici, ta pa jo je odnesla materi. In prišli so Janezovi učenci, vzeli truplo, ga pokopali, potem pa šli in to sporočili Jezusu.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da me iščeš in si pripravljen priti k meni v tem trenutku molitve! Želiš mi pomagati, da vidim tvojo ljubezen in kje lahko rastem, da postanem bolj podoben tebi. Hvala za tvoje potrpljenje in dobrotljivost! Hočem se ti povsem posvetiti!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi danes bolj jasno slišal tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Moteč glas: Janez Krstnik je bil poslan, da pripravi Jezusu pot. Bil je priča Božje svetosti. Trudil se je, da bi ljudem vzbudil občutek za greh in potrebo po spreobrnjenju. Govoril je jasno in se nikogar ni bal. Včasih je lahko Božji glas v moji vesti prav tako moteč, kot je bil Janezov moteč za Heroda. Vendar je opomin, kaj je prav in kaj narobe, dejanje Božje usmiljenosti. Daje nam priložnost, da se prebudimo iz naše otopelosti in spoznamo, da ogrožamo svoje nesmrtne duše. Bogu bi se moral zahvaliti, kadar mi vest pokaže grešnost, ki jo moram spremeniti.
2. Kaj je narobe z malo zabave? Nič ni narobe z obhajanjem praznovanj in trenutkov veselja in sprostitve. Krščansko življenje je bogato z trenutki sreče. Vendar - kot je bilo v primeru Herodovega rojstnega dne - obstaja nevarnost, da iščemo zabave in sprostitve v dejavnostih ali preživljanju prostega časa, ki preprosto manipulirajo z našimi strastmi, oslabijo našo moralo in globoko užalijo Boga. Če ne znamo pametno izbrati načina zabave, lahko zapravimo bogastvo svoje duhovne dediščine. Herod postane morilec, namesto dober kralj. Njegove nebrzdane strasti po čutnosti in nespoštovanju ljudi ga privedejo do tega, da zlorabi svojo moč in uničuje, namesto da bi jih varoval. Spomniti se moram, da imam tudi v trenutkih sprostitve odgovornost, da zaščitim in spodbujam svojo krščansko poslanstvo. Iskati moram zdrave načine preživljanja prostega časa, da lahko svojim prijateljem in družini naredim krščansko življenje veselo. (prim. Prd 5, 17-19)
3. Pregovorna druga priložnost: Ko Herod sliši za Jezusa, se oglasi njegova vest. Vedel je, da je dal umoriti Božjega človeka in da bo Bog imel zadnjo besedo. Navzočnost Kristusa je dodatna milost, ki jo Oče ponuja Herodu, da bi se spreobrnil. Na žalost Herod milosti, tako kot navzočnosti Janeza Krstnika, noče izkoristiti. Kolikokrat me mora Oče še spomniti na klic k svetosti? Ali se zavedam, kako veliko usmiljenje mi je Gospod že pokazal? Kaj me še vedno zadržuje? Danes bom iskal spreobrnjenje srca tam, kjer se še vedno obotavljam pred Bogom.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, ker tvoj evangelij razsvetljuje mojo vest! Pomagaj mi uvideti, kje sem postal gluh ali neobčutljiv za klic tvojih naukov! Želim, da bi v mojem življenju zmagala tvoja milost! Pomagaj mi, da bom pogumno spremenil vse, kar te žali, in živel življenje krščanske pristnosti.

Odločitev: Kadar je mogoče, bom prejel zakrament sprave in povabil še koga drugega, da ga prejme.

Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo moč! Vem, da si Gospod vseh časov. Verjamem, da vodiš moje življenje. Hvala, ker si mi pokazal, da boš zmagal v mojem srcu in v srcih toliko ljudi! Rad bi ti omogočil popoln nadzor nad mojim življenjem.

Prošnja: Gospod, povečaj mi vero vate!

Refleksija:

1. Preveč poznavanja: Nazarečani so mislili, da vedo vse o Jezusu, saj je odrasel med njimi. Nič izjemnega niso videli na njem, preden je začel učiti. Zanje je bil tak kot vsi drugi. Zatorej - ko slišijo, da dela čudeže in poučuje z avtoriteto, ne verjamejo. Tudi sam včasih tvegam in omejujem Kristusovo moč v svojem življenju. Vidim neučinkovitost in ponavljanje istih starih problemov. Ne verjamem, da lahko Kristus sredi običajne situacije naredi nekaj nadnaravnega. Danes sprejemam vabilo - stopil bom preko rutine in poskušal globlje verjeti v Kristusovo moč.
2. Neželen prerok: Rešitev njihovih največjih težav je bila na dlani, toda prebivalci Nazareta so menili, da domačin ne more prinesti ničesar izjemnega. Ko me Cerkev včasih izzove z nekaterimi svojimi nauki - o dobrodelnosti, o družinskem življenju, o tem, da moram biti pogumna priča - večkrat najdem izgovore, češ da so moje okoliščine pretežke, ali da me Cerkev ne razume? Ali včasih pustim, da mi preroški glas Cerkve zamre v srcu? Za take izzive bi moral biti hvaležen. Kristus me vabi, da odkrijem najgloblji smisel svojega življenja. Daje mi priložnost, da odkrivam, kako njegova prisotnost spreminja moje življenje. Dovoli mi, da ga odkrivam v veri in me popelje ven iz udobja na raven prihoda njegovega kraljestva.
3. Čudežni delavec v čakanju: kakšne čudeže hoče Kristus narediti v mojem življenju? Kristus želi, da bi moje življenje postalo svetla priča moči njegove milosti. Moje življenje želi napolniti s svojo svetostjo in mi pomagati, da sem luč za druge. Če se bom lahko otresel svoje površnosti in pomanjkanja vere, bom odkril Odrešenikovo moč, ki mi pomaga vsak trenutek živeti globoko in ljubeznivo. V mojem življenju lahko dela čudeže. Lahko mi pomaga živeti vrline, ki so zame najdražje. Ali sem pripravljen tvegati in mu popolnoma zaupati?

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da hočeš pokazati velike stvari v mojem življenju. Pomagaj mi, da uvidim, kako lahko običajne, na videz nepomembne okoliščine mojega dne spremenim v trenutke, ko zmaga tvoja milost! Naj bom poslušen Svetemu Duhu, da bo lahko čudežno deloval v mojem življenju!

Sklep: Svojo vero v Kristusa bom povečal tako, da bom v nekem pogledu svojega duhovnega ali apostolskega življenja tvegal zanj.

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus končal te prilike, je šel od tam.

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo moč! Vem, da si Gospod vse zgodovine. Zaupam, ker vodiš moje življenje. Hvala za zmago, ki si mi jo pokazal in jo že dosegel v mojem srcu in v srcih mnogih ljudi. Želim ti popolnoma prepustiti svojie življenje.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zaupal v zmago tvojega kraljestva!

Razmišljanja:

1. Nič ne uide Kraljestvu: Kristus nas opominja, da so vsi ljudje in vsa človeška zgodovina zajeti v Božjem pogledu. Tako dobro kot zlo bosta sojena. On vidi, kaj smo dobrega ali slabega storili. Njegova moč je nad vsemi neuspehi in uspehi človeške zgodovine. Živeti bi moral s prepričanjem, da Bog vidi dobro, ki ga delam, in bo moje prizadevanje za širjenje njegove ljubezni obrodilo večne sadove.
2. Zlo nima zadnje besede: Živeti bi moral s prepričanjem, da zlo nima zadnje besede. Božje usmiljenje je postavilo meje zlu in Gospod mu bo nekega dne odvzel moč. Svoj kratek čas na zemlji moram uporabiti in izkoristiti danes, da storim čim več dobrega in se zavedati, da bo le to cenjeno ob prihodu večnega kraljestva. Ne bi smel biti tako osupel nad zlom, da me ustavlja pri opravljanju dobrega.
3. Že doma: Evharistija je uresničenje Božje zmage. Tako se učimo zaupati, da Bog vodi niti človeške zgodovine. Tam v svojo “mrežo ljubezni” zbira otroke, da bi jih nahranil in okrepil. Ko sodelujem pri maši, naj raste moje zaupanje v Gospodovo previdnost! Trudil se bom tudi druge pripeljati k evharistiji, da bodo lahko doživeli mir in srečo, ki predstavlja nebesa že tukaj na zemlji.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da imaš vso moč! Verujem, da bo tvoje Kraljestvo zmagalo in da boš prišel soditi žive in mrtve. Pomagaj mi, da bom storil vse, kar je v moji moči, da popeljem tudi druge v tvoje Kraljestvo! Tako bodo lahko doživeli radost, ki izhaja iz spoznanja Tebe in življenja, pripravljenega na prihod tvojega Kraljestva.

Odločitev: V nedeljo bom povabil nekoga, ki ima šibko vero ali se je oddaljil od zakramentov, da se mi pridruži vsaj pri virtualni maši.

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

Uvodna molitev: Gospod, ustvaril si me zase in moje srce je nemirno, dokler ne počiva v tebi! Danes bi se rad še globlje srečal s teboj, da boš moj zaklad. Hvala za dar novega dne! Vem, da me ljubiš. Še bolj želim odkriti tvojo ljubezen in jo deliti z drugimi!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ceniti dar tvojega prijateljstva!

Razmišljanja:

1. Iskanje zaklada: Nemir v naših srcih lahko primerjamo z iskanjem zaklada. Na različne načine vsi doživljamo željo po brezpogojni ljubezni, pravi dobroti in odgovorih na naša najgloblja vprašanja. S Kristusom nam je Bog podaril sebe. On je tisti, po katerem resnično hrepenimo; On je naš največji zaklad. Med to molitveno uro naj poglobimo svojo zavest o veličini njegovega prijateljstva in okrepimo to prijateljstvo z odprtostjo za njegovo ljubezen.
2. Neprecenljiv zaklad: V Kristusu smo izkusili neizmerno zvestobo Božje ljubezni do nas. V njegovi milosti odkrivamo, da ima naše življenje neskončno vrednost v Očetovih očeh. V njegovih naukih odkrivamo modrost, da lahko gradimo svoje življenje na trdnih temeljih. V njegovi milosti prejmemo moč za rast v ljubezni in svetosti. Tako lahko zgradimo pravo prihodnost in uresničimo svoj klic k veličini. Da bi resnično posedovali ta zaklad, moramo biti pripravljeni pustiti ob strani vse druge skrbi. Moramo se odpovedati vsemu, kar nam daje lažen občutek varnosti brez Boga. Ali postavljam svoje prijateljstvo z Kristusom kot najvišjo vrednoto, ki vodi moje srce in moje odločitve?
3. Neodprta skrinja zaklada: Pregledovanje tega zaklada je del našega duhovnega življenja. Sodelovati moramo z Božjo milostjo, da bi v resnici imeli ta zaklad. Obnavljanje vere, upanja in ljubezni nam pomaga odkrivati in živeti ta zaklad bolj popolno vsak dan. Naše žrtve in odrekanja, da bi oblekli novega človeka, nam pomagajo odkrivati ta zaklad v našem zemeljskem življenju. Življenje radodarne ljubezni pa nam pomaga, da resnično traja in obogati naša življenja. Ali sem iskren v tem in dovolim, da me Kristusov zaklad preobrazi?

Pogovor z Jezusom: Gospod, hvala za dar tvoje ljubezni! Ti si zaklad, za katerim resnično hrepenim. Pomagaj mi, da danes še globlje vstopim v tvoje srce, da bom ravnal po tvoji volji, ne glede na ceno! Pomagaj mi ceniti dar tvojega prijateljstva pred vsem drugim!

Odločitev: Danes bom naredil majhno žrtev, da bom nekaj dodatnega storil za nekoga, ki potrebuje Božjo ljubezen.

Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za ta nov dan! Verujem, da si prisoten v mojem srcu in mi želiš podariti svojo modrost, da bi plodovito živel svoje življenje. Zaupam, da me bo tvoje usmiljenje varovalo, ko se bom boril proti zlu. Ljubim te, ker si zmagal nad zlom s svojim križem in vstajenjem. Te molitvene minute želim živeti v polnosti, da bom preoblikovan po tebi.

Prošnja: Gospod, z upanjem mi pomagaj zreti k tvoji zmagi!

Razmišljanja:

1. On nas opazuje: Razlika med dobrim in zlim ni izgubljena za Boga. Ve, kako se trudimo delati dobro v tem svetu, ki je tako pogosto prežet z zlom. Zagotavlja nam, da opazi ta naša prizadevanja in nas bo za to nagradil. Trudil se bom vsak dan živel v vedenju, da me Bog gleda, in nenehno skušal sejati dobroto v svojem življenju.
2. Omejitev zla: Ko se zdi, da lahko zlo zmaga v tem svetu, moramo priznati, da ima Bog zadnjo besedo nad zlom. Skrivnostno dovoli, da zlo obstaja, zato da se dobro lahko izčisti. Prišel bo trenutek, ko bo zlu sojeno in ne bo več imelo moči nad našim življenjem. Če smo v svojem življenju sejali dobroto in živimo v Božji milosti, nas bo za vedno osvobodil oblasti zla. Trudimo se, da bomo zaupali v prihod njegovega Kraljestva. Naš boj proti zlu naj bo način za iskrenost naše ljubezni.
3. Kar sejemo, to bomo želi: Kristusova zagotovitev o končni sodbi daje kristjanom hkrati previdnost in radost v življenju. Vemo, da naši napori niso zaman. Zavedamo se, da je to življenje kratka priložnost, ki nam jo Oče daje, da delamo dobro in se pripravimo na naše veliko srečanje z njim. Ko se borim s potrpežljivostjo in se bojim, da se izgubim v preizkušnji, se moram spomniti, da se bo trpljenje kmalu končalo in bo Bog nagradil moje žrtve, saj sledi svoji volji in spodbujanja dobro v svetu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, verujem, da si ti odgovoren za moje življenje! Obnavljam zaupanje v zmago tvoje svetosti v mojem življenju. Ko bom čutil moč zla v svojem srcu, se bom spomnil, da je to življenje kratko in da je moj boj v tvojih očeh dragocen. Pomagaj mi, da bom svoje oči upiral v srečo, ki jo pripravljaš zame!

Odločitev: Danes bom z nekom, ki ga srečam, govoril o veselju prejemanja zakramenta sprave in zasejal v njegovo srce seme želje, da bi prejel ta zakrament.

Tisti čas je Jezus povedal množicam še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.«

In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi, da bi te bolje spoznal. Verjamem, da ti najprej iščeš mene in želiš, da bi te našel. Zaupam, da me boš po svojem usmiljenju pripeljal k sebi in zato danes odpiram svoje srce za prijateljstvo s teboj.

Prošnja: Gospod, uči me hrepeneti po tvojem kraljestvu in tvoji svetosti!

Razmišljanja:

1. Postajati močnejši v tišini: Kristusovo kraljestvo v tem svetu ni nekaj vidnega in bleščečega. Predvsem je to duhovna sila. Deluje v tišini, a z močjo v srcu tistih, ki ga sprejmejo. Kristjani, ki živijo vero, upanje in dobrodelnost, odkrivajo, da velikodušen odgovor Kristusovemu glasu v njihovi zavesti gradi življenje, ki ima moč in vsebino. Živeti krščansko življenje naredi človeka močnega sredi težav, prav tako pa mu omogoča, da podpira druge na njihovi življenjski poti. Ali dovolim, da nebeško kraljestvo raste v mojem srcu tako, da lahko tiho podpiram druge s svojimi vrednotami in dobrodelnostjo?
2. Prikrita razširitev: Ko Kristusu omogočamo, da kraljuje v naših srcih, ugotovimo, da vpliva ne samo na naša notranja stališča, ampak tudi na ljudi okoli nas. Tako svet postane bolj skrben in sočuten. Resnica je posejana. Ljudje so opomnjeni na Božjo prisotnost in ljubezen. Svet postane prostor, kjer lahko drugi najdejo Boga. Gre za tiho, a trdno preoblikovanje sveta, tako kot vzhajanje testa s kvasom. Ali sem dosleden in dopuščam, da vrednote nebeškega kraljestva preoblikujejo preko mene tudi druge? Ali zaupam v preobrazbeno moč evangelija?
3. Odkrivanje skrivnosti: S tem, da govori v prilikah, nam Kristus pomaga doumeti, da je Božje kraljestvo resnično in dostopno. Bog želi kraljevati v naših srcih in za izpolnitev tega načrta nam pomaga njegova milost. Skrivnost za rodovitnost v našem življenju se skriva v naši odprtosti in sodelovanju z Božjo milostjo. Je na dosegu roke, če močno verujemo. Kristus je prišel, da bi nam odprl obzorja za Božjo milost. Ali izkazujemo našo hvaležnost z izpolnjevanjem njegove volje?

Pogovor s Kristusom: Gospod, verjamem v tvoje kraljestvo! Vem, da nenehno raste z močjo tvoje milosti. Pomagaj mi, da bi bil vsak dan poln zaupanja in zavedanja, da s setvijo vere, upanja in ljubezni pokažem svetu okoli mene velike/mogočne stvari.

Sklep: Danes bom z nekom, ki ga bom srečal, načrtno govoril o Božji dobroti.

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa pomečejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« »Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi, da te bolje spoznam. Verjamem, da me iščeš in želiš, da te najdem. Zaupam, da me boš v svojem usmiljenju vodil k sebi. Danes odpiram svoje srce, da sprejmem tvoje prijateljstvo.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da si bom prizadeval za nebeško kraljestvo zase in za druge.

Razmišljanja:

1. Bogastvo Kraljestva: “Iz preobilja srca govorijo usta” (Lk 6,45). Jezusovo srce gori za nebeško kraljestvo in želi, da bi ga iskali vsi . Ko Jezus opisuje nebeško kraljestvo so njegove besede kot voda čez slap - njegova vizija je tako bogata in živahna, da jo je z besedo težko izraziti (p. John Bartunek, LC, The Better Part, 184). Včasih naletimo nanj skoraj po naključju, je kot zaklad na polju. A vemo, da je ta vreden več kot vse zemeljske dobrine, ki si jih želimo. Lahko tudi dolgo in vztrajno iščemo, preden naletimo nanj - kot bi iskali biser velike vrednosti. Njegova lepota osvoji naša srca.
2. Radost kraljestva: Čeprav nebeško kraljestvo blesti kot izjemen dragulj, še posebej izstopa eno: Odkrivanje kraljestva napolni srce z radostjo. Ali smo ga kdaj prepoznali? Lahko ga vidimo v goreči vnemi tisočih mladih ljudi, ki pozdravljajo papeža Benedikta XVI. na svetovnem dnevu mladih. Vidimo ga v častitljivi tišini osamljenega častilca v evharistični kapeli. Vidimo ga v moči sodobnih mater, kot je sv. Gianna Beretta Molla, ki se žrtvujejo za svoje nerojene otroke. Nebeško kraljestvo je vredno vsega in zahteva vse. Smo prodali vse, kar imamo, da bi ga dosegli? Kaj nas še vedno zadržuje? Kakšnih tuzemskih načrtov se še vedno oklepamo, ker se bojimo prodati vse za zaklad, za katerega upamo, da obstaja?
3. “Stokanje in škripanje z zobmi”: Nebeško kraljestvo je podobno mreži, ki jo vržejo v morje. Ni vse, kar se ujame užitno. Prav tako ne vstopijo vsi v kraljestvo. To je nenadno nasprotje do radosti Kraljestva, ki prevladuje v prvih dveh podobah!? Kaj Kristus vključuje v zadnji opis kraljestva? Ve, kako enostavno pozabimo na najpomembnejše resnice našega življenja: na resničnost poslednjega dne, na katerega se moramo pripravljati vsak trenutek. Kristus ve, da so žrtve velike in nas spomni, da moramo imeli pogum, da prodamo vse; le tako lahko dosežemo kraljestvo. “Učenje Cerkve potrjuje obstoj pekla in njegovo večnost” (Katekizem Katoliške Cerkve, 1035). Še naprej molimo in si prizadevamo, da bomo mi sami in tisti, ki so nam zaupani, prispeli do večnih radosti nebeškega kraljestva. Pogovor z Jezusom: Gospod, naj se radodarno odpovem vsemu zaradi tvojega kraljestva v svojem življenju in življenju vseh okoli mene. Veš, da tega ne morem storiti sam. Pomagaj mi s svojo milostjo, da bom radodaren!

Odločitev: Danes bom odprl svoje srce Svetemu Duhu in se odzval priložnostim, da koga približam Kristusovemu kraljestvu .

Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, kljub mnogim neuspehom vem, da me še vedno kličeš. Tvoj Duh me še naprej vodi. Zaupam vate in te hvalim za vse tvoje darove, ki si mi jih dal. Amen.

Prošnja: Gospod Jezus, daj mi čut za potrebe drugih!

Razmišljanja:

1. Poklicani za služenje: V času katolištva, ko so fraze, kot je “poklicani za služenje” bile tako pogosto uporabljene, da so postale vzorec; tvegamo, da pozabimo, kako pomembno je služenje v krščanskem življenju. Minute našega življenja zapravljamo v nenehnem pehanju za navidezno pomembne in nujne stvari. Tako se zgodi, da v resnici zamudimo številne priložnosti za opravljanje dobrih del? Poklicani za služenje - klic pa zamudimo, tudi opustimo. Če služenje mojim bratom in sestram ni vsakodnevna praksa mojega krščanskega življenja, pomeni, da sem podlegel samozavajanju ali naredil kritično napako na tej poti.
2. Nadaljevanje Kristusa: Poklicani smo, da se v celoti darujemo drugim, kot je to počel Kristus. “Nadaljevanje Kristusa”: ali ne bi to bil čudovit epitaf?! Če v resnici naše krščansko služenje ni nadaljevanje Jezusove ljubezni, če drugim ne dajemo njega, če tisti, ki jim pomagamo, ne odkrijejo njega v nas, potem naše služenje preprosto ni pravo. Lahko je človekoljubje, lahko je sočutje, toda če ne odkrijejo Kristusa v nas, nismo dosegli resničnega poslanstva. Kot Janez Krstnik, moramo postati manjši, da lahko Jezus postane večji v nas, da naši bratje in sestre ne bodo prikrajšani za srečanje s Kristusom, ki bi ga želeli odkriti v vsakem od nas.
3. Kaj pomeni služenje: Koristilo nam bo, če enostavno preverimo vprašanja glede nekaterih bistvenih vidikov krščanskega služenja. Ali je moje vsakodnevno življenje zaznamovano z zavzetostjo za pristno dobro drugih in pripravljenostjo, da storim vse dobro za svoje brate in sestre? Se dejansko vsakodnevno posvečam bližnjim, bodisi velikim ali majhnim? Se pogosto sprašujem, kaj sem dobrega opustil? Se trudim, da pomagam bližnjim, kot zahteva moje stanje v življenju, z izjemno premišljenostjo in popolnim zavestnim samodarovanjem?

Pogovor s Kristusom: Oče, kličeš me, da služim, in vem, da to včasih pomeni tudi trpljenje. Če je trpljenje del tvojega načrta zame, mi daj milost, da bom sodeloval s Kristusom, tvojim Sinom, pri odrešenju duš, tako da ti bom daroval svoje trpljenje. To te prosim v imenu Jezusa! Amen.

Odločitev: Iz ljubezni do Kristusa, prisotnega v najmanjših mojih bratih in sestrah, bom raziskal, kaj pravo krščansko služenje pomeni zame v praksi in kakšen prostor običajno zaseda v mojem vsakdanjem življenju.

»Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvoje učlovečenje. Za nas si postal človek. Nisi bil prisiljen zapustiti blaženosti in slave nebes, prostovoljno si se odločil, da nas boš rešil. Verujem vate. Upam vate. Ljubim te. Naredil si prvi korak v ljubezni do mene. Želim enako odgovoriti!

Prošnja: Daj mi milost, da ti bom zavzeto in voljno sledil!

Razmišljanja:

1. Varovanje Besede v svojem srcu: Naš Gospod pogosto govori o sovražniku Boga, hudiču, kot o resničnem bitju, ki ima velik vpliv na naše življenje. Kadar slišimo Božjo besedo, v nas rastejo dobre namere. Hudi duh poskuša te namere “ukrasti” iz našega srca. Katekizem Katoliške Cerkve nam govori, da sta hudič in demona sprejeli radikalno in nepreklicno svobodno izbiro, da zavrneta Boga in njegovo kraljestvo (392. št.). Hudič skuša izpodkopati naše dobre sklepe s podobnim ciljem. Trdno se moramo bojevati, da se Božja beseda ukorenini in raste v našem življenju.
2. Zavzetost pred čustvi: Seme, posejano na kamnita tla, predstavlja tiste, ki sprva z veseljem sprejmejo besedo; drugače rečeno, tiste, ki jih lahko enostavno vodijo čustva in občutki. Ko čutijo veselje, pozitivno odgovorijo Bogu. Ko prejemajo tolažbo od Kristusa, so mu pripravljeni slediti. Toda ko so v slabem ali mračnem razpoloženju, pustijo na strani svoje prejšnje sklepe in zapustijo Gospoda; odidejo poširoki, udobni poti. Ne iščejo Kristusa, ampak lastno tolažbo. Predvsem si želijo topla in prijetna čustva. Kristus nam pokaže pravo zvestobo in ljubezen s svojo smrtjo na križu iz ljubezni do svojega Očeta in duš.
3. Kisik za dušo: Najbolj žalostne osebe v priliki o sejalcu so tisti, ki sprejmejo besedo, toda “skrb za to življenje in slepilo bogastva” duši besedo, da ne rodi sadu v njihovem življenju. Materializem je v današnjem svetu vseprisotna skušnjava. Edini način, da to premagamo, je trdna odločitev, da si vzamemo čas za Boga. Moramo se odločiti in si vsak dan izbrati trenutke zanj. Molitev, zakramenti (maša, spoved), branje Božje besede in rožni venec so primeri načini, kako to doseči. Predvsem pa dobra dela!

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, v mojih mislih si na prvem mestu. V resnici pa velikokrat dopuščam drugim rečem prednost, da prevzamejo tvoje mesto v mojem življenju. Dovoljujem, da moja čustva vodijo moja dejanja, namesto moja vera in zavzetost. Okrepi moje odločitve, da boš resnični Kralj mojega srca v vsakodnevnik izbirah in odločitvah!

Odločitev: Pregledal bom svoj dnevni in tedenski urnik in po potrebi namenil več kakovostnega časa Gospodu.

»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me skozi življenje in me še vedno vodiš. Zahvaljujem se ti za očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in razodel svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala ti, ker si mi pokazal pot domov, k Očetu. Sveti Duh, gost moje duše, ozdravi me, okrepi me in naredi me gorečega iz najintimnejših globin moje duše! Zahvaljujem se ti za tvojo ljubečo navzočnost!

Prošnja: Gospod, pokaži mi, kje lahko naredim nekaj dobrega!

Razmišljanja:

1. Nova srž evangelija: Jezus nas imenuje “sol zemlje”, kar pomeni, da imajo vsi njegovi učenci, vsi tisti, ki so jih skozi stoletja imenovali kristjane, odgovornost, da sledimo evangeliju in tako razsvetljujemo svet z Jezusovim naukom. Sol izboljšuje okus hrane, ker poudarja njen naravni okus. Na podoben način nas Bog kliče, da obogatimo svet okoli nas s “soljo” našega krščanskega življenja. Bog je ustvaril svet dober, vendar ga je greh popačil. Z zakramentom krsta nam Bog daje “sol” svojega božjega življenja - milost, ki naj bi se po krstu razvila v krepostno življenje in krščansko ljubezen, s katerim smo klicani, da “začinimo” svoje okolje. Ali imam to zavedanje in željo, ki izhaja iz mojega krsta?
2. Razsvetljevanje uma in srca: Brez svetlobe tavamo v temi. Človeško oko postane neuporabno tam, kjer svetloba ne more prodreti. Vsem ljudem je dana moč, da spoznajo Boga, ki je resnica, dobrota in ljubezen. Toda brez posebne svetlobe, ki je Jezus Kristus, so te sposobnosti največkrat zamegljene. Jezus želi, da ti in jaz postaneva njegova luč v sodobni družbi. S svojim življenjem moramo pričati tako, da bodo drugi ljudje videli Kristusa v nas. Morajo spoznati dostojanstvo človeške osebe in plemeniti klic, ki ga ima vsak izmed nas, da živi večno z Bogom. Morajo videti, da ljubezen in usmiljenje premagujeta zlo, trpljenje in smrt. Svet potrebuje našo luč, ker potrebuje Kristusa.
3. Svetel zgled svetnikov: Kaj pa ponižnost? Da desnica ne ve, kaj počne leva roka? Jezus nas opominja, da naša življenja in dejanja usmerjajo pogled ljudi k Bogu in ne k nam samim: “Da vidijo vaša dobra dela in dajo slavo vašemu Očetu, ki je v nebesih.” Svet je potreboval mater Terezijo iz Kalkute in njeno delovanje. Potreboval je, da vidi mladostno živahnost in krhkost starega papeža Janeza Pavla II. Njuna luč je osvetljevala našo pot k Bogu. Tudi na tem svetu bomo vedno potrebovali zgled svetnikov in k temu sva klicana ti in jaz.

Pogovor s Kristusom: Gospod, dal si mi vse, kar potrebujem, da ostanem zvest. Daj mi tudi pogum in gorečnost, da živim to, kar verjamem, in pričujem o tvoji zvesti ljubezni v svojih mislih, besedah in dejanjih! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le Jezusovo!

Odločitev: Danes bom z nekom govoril o Jezusu in svoje besede podkrepil z iskrenostjo, s katero živim svoje krščanske obveznosti.

Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam z željo, da bi zrasel v vednosti in ljubezni do tebe. Svojo ljubezen bi rad izkazoval tako, da resnično ljubim druge, tako kot me ljubiš ti. Mnogokrat sem že padel, a zaupam v tvojo milost, da nikoli ne bom ostal na tleh, ampak bom vedno vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spreobrnilo moje srce. Zato sedaj stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, podari mi ljubezen, podobno goreči ljubezni Marije Magdalene!

Razmišljanja:

1. Samotni stražar: Kako žalostna je najbrž bila Marija Magdalena, ko je sedela pred grobom našega Gospoda in jokala! Gospod je ozdravil njeno dušo; iz njenega srca je izgnal sedem demonov. Skupaj z devico Marijo in z apostolom Janezom je stala pod križem. Njene solze so umivale Jezusove noge; zdaj je sama in solze ji polzijo po obrazu. Marija Magdalena je izkusila bivanjsko osamljenost zaradi grenkih dogodkov velikega petka. Vendar ni bila sama, kot tudi mi v našem trpljenju nikoli nismo sami. Ali jaz trpim sam ali odprem svoje srce našemu Gospodu v vseh svojih preizkušnjah?
2. »Marija!« Kako se je morala Marija Magdalena prikupiti Jezusu! Ostali, ki so mu sledili, so zaklenjeni čakali v svojih sobah. A vendar je tam bila ta preprosta, ponižna ženska, ki je želela spremljati Gospoda na edini način, ki ga je poznala. Od te lepe duše se lahko mnogo naučimo. Kako se je dotaknila Jezusovega srca! Bila je prva, ki se ji je Jezus prikazal po vstajenju. Kakšen dar! Kakšen dar, da te vstali Gospod pokliče po imenu! Kljub tesnobi, ki jo je čutila, je želela počastiti svojega Gospoda, za katerega bo kmalu ugotovila, da je Bog. Ali se v trenutkih preizkušnje in bolečine spomnim počastiti Gospoda s svojimi mislimi, željami, nameni in dejanji? Ali ostaja na prvem mestu, ne glede na naše preizkušnje?
3. Končno sporočilo: Tako kot se je Marija Magdalena dotaknila Gospodovega srca, se je tudi on dotaknil njenega in postala je kot apostol drugim apostolom. Prva je, ki svetu oznani, da je naš Gospod vstal od mrtvih. Jezus je gospodar življenja. Kaj se je dogajalo v njenem srcu, ko je hitela k apostolom? Prosimo Gospoda za ta dar – da bi imeli enako gorečnost, kot jo je imela Marija Magdalena, ko je oznanila, da je prepoznala vstalega Gospoda! Ali sem priča odrešujočega sporočila našega Gospoda, še posebej, kadar močno trpim?

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim se ti približati tako, kot se je Marija Magdalena pri tvojem grobu! Prosim te, da me napolniš z radostjo, ki si jo posejal v njeno srce na tisto prvo velikonočno jutro!

Sklep: Danes se bom pozanimal, kako lahko pomagam v svoji župniji tako, kot je Marija Magdalena pomagala Cerkvi pred 2.000 leti.

Ko je Jezus govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje in so želeli govoriti z njim. Rekel mu je nekdo: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in želijo s teboj govoriti.« On pa je odgovoril tistemu, ki mu je to rekel: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In stegnil je roko proti svojim učencem ter rekel: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor koli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati.«

Uvodna molitev: Gospod, svojo molitev začenjam s prošnjo za tvojo milost in pomoč. Brez tebe ne morem storiti ničesar, s teboj lahko storim vse. Verujem, da si v evharistiji resnično navzoč. Tam ostajaš z menoj v podobi kruha. Zaupam vate, Gospod, dal si mi razlog, da živim. Zaupam ti, ker si zvest v svojih obljubah. Ljubim te, Gospod, ker si mi podaril zaklad moje vere, da bi lahko sledil poti v nebesa in bil večno s teboj.

Prošnja: Gospod, podari mi milost, da spoznam tvojo voljo in ji sledim na poti življenja!

Razmišljanja:

1. Kaj je cilj mojega življenja? To je temeljno vprašanje o smislu našega življenja. Oče nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili na tem svetu, da bi lahko bili srečni z njim v prihodnjem. »Človek je ustvarjen po božji podobi v smislu, da je zmožen v svobodi spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. Je edina stvar na tej zemlji, ki jo je Bog hotel zaradi nje same; samo človek je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen njegovega božjega življenja« (Katekizem Katoliške cerkve, 356). Bog nam je dal svojega Sina, da bi nam pomagal, da bi mu sledili in se od njega učili. Zato mu sledimo, zato ga poslušamo; da bi izpolnili svoje poslanstvo.
2. Imam poslanstvo: Naše življenjsko poslanstvo je uresničiti smisel svojega življenja. Uresničevati poslanstvo je temeljna skrb naše vesti. Neposredno merilo za pravilno izvrševanje naše vesti bi lahko bilo naslednje: »Vse, kar mi pomaga izpolniti moje poslanstvo, je dobro zame; vse, kar pride med mano in moje poslanstvo, je slabo zame.» Ali če uporabimo Kristusove besede: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4, 34); »Jaz vedno delam to, kar je všeč njemu« (Jn 8, 29). Razlog je očiten: dejanje sledi bitju, torej to, kar smo, določa to, kar počnemo. Podobno je tudi apostolsko delo naše poslanstvo.. Kdo smo in kaj počnemo sta dve plati iste medalje.
3. Del Božje družine: Kot pravi Kristus v enem od evangeljskih odlomkov: »Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (Mr 3,35). Kristusova družina je večna. On sprejme tiste, ki izpolnjujejo njegovo voljo, ker smo bili ustvarjeni zato, da jo izpolnjujemo. Če smo zvesti svoji poklicanosti in če uresničimo smisel svojega življenja, potem udejanimo upe in sanje, ki jih ima Gospod za nas. On želi, da smo sveti. Ustvaril nas je zase, zato da nam ob koncu časov lahko reče: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« ([Mt 25,34](Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!))

Pogovor s Kristusom: Želim biti del tvoje družine, Gospod! Želim izpolniti tvojo voljo, ker vem, da me bo to osrečilo. Tvoja volja je posvečujoča. Podari mi milost, da bi spoznal, ljubil in izpolnil tvojo voljo!

Sklep: Pred spanjem bom pregledal, kako sem danes izpolnjeval Božjo voljo.

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj!«

Uvodna molitev: Gospod, moja molitev bo uspešna le, če bom v tvoji prisotnosti ponižen. Zato zdaj pristopam predte s krotkim in ponižnim srcem. Nenehno potrebujem tebe in tvoje usmiljenje. Razmišljanje o tem mi pomaga rasti v ponižnosti. Zaupam vate in v tvoje usmiljenje. Hvala ti za nepojmljiv dar tvoje ljubezni!

Prošnja: Gospod, daj, da bi ljubil, tako kot ti – z darovanjsko velikodušnostjo!

Razmišljanja

1. Prepreka, ki jo predstavlja napuh: »Učitelj, od tebe bi radi videli znamenje.« Odnos pismoukov in farizejev z Jezusom je enosmeren. Zahtevajo, da naredi znamenje, da bi bil vreden njihovega spoštovanja, a so vnaprej zaprli svoja srca za kakršnokoli odprtost do njega. Napuh in sebičnost zahtevata od drugih nemogoče stvari in te želje ne bodo potešene, dokler to ni doseženo. Kot vidimo, napuh in sebičnost nikoli nista potešena. To je razlog za razdor, zamero in grenkobo v odnosih. Namesto, da postavljamo zahteve Kristusu, jih moramo postavljati sami sebi. Rasti moramo v ponižnosti, nesebičnosti in prvinski ljubezni, posnemajoč Kristusa.
2. Ljubiti ali ne ljubiti: Papež Benedikt XVI. Nas v svoji encikliki Deus Caritas Est uči o darovanjski ljubezni. V komentarju Visoke pesmi zapiše: »Pesmi v tej knjigi so izvirno ljubezenske, morda namenjene judovskemu poročnemu slavju in z namenom poveličevanja zakonske ljubezni. V tem kontekstu je zelo koristno poudariti, da se v Visoki pesmi za ‘’ljubezen’’ uporabljata dve različni hebrejski besedi. Najprej je tu beseda dodim, množinska oblika za ljubezen, ki je še vedno nesigurna, neodločno in v iskanju. Nato jo nadomesti beseda ahabà. V nasprotju z neodločno ljubeznijo, ki je v iskanju, ta beseda izraža izkušnjo ljubezni, ki vključuje resnično odkritje drugega, presega sebični karakter, ki je pred tem prevladoval. Ljubezen zdaj postane skrb in nega drugega. Ne išče več svojega, ne gre več za potapljanje v opojnost sreče; namesto tega si prizadeva za dobro drugega, prične se odrekati, pripravljena in voljna se je žrtvovati.«
3. Ninive in ljubezen: Jezus nam pove, da bodo na sodni dan vstali Ninivljani skupaj z njegovimi sodobniki, in jih obsodili. Jonovi sodobniki so se namreč zaradi njegovega pridiganja spreobrnili. Prava darovanjska ljubezen se začne s kesanjem. Ko se pokesam, priznam Božjo osebo, ki je vredna vse moje ljubezni. Obžalujem, da sem tako malo ljubil ali da sem prizadel njega, ki je sama ljubezen. S tako iskrenim obžalovanjem se moja volja ljubeznivo nagiba k drugemu. To je oblika darovanjske ljubezni, ki jo lahko vsak doseže v kateremkoli trenutku življenja.

Pogovor s Kristusom: Ljubim te, Gospod! V sebi želim utrditi to darovanjsko ljubezen. Trenutno je moja ljubezen šibka in kratkotrajna. Vedno lahko iskreno obžalujem, ker sem te užalil. Gospod, podari mi milost, da se bom čez dan lahko iskreno pokesal!

Sklep: Danes se bom trudil v kesanju, da lahko rastem v učinkoviti ljubezni.

Podal jim je drugo priliko; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražen človek je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹« Še drugo priliko jim je podal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta. Tedaj je odpustil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovoril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, predte prihajam, ker želim rasti v spoznavanju in ljubezni do tebe. Le če bom resnično ljubil druge tako, kot si ti ljubil mene, jo bom uresničeval. Padci so mi znani, a zaupam v tvojo milost, da bom vstal. Zaupam, da bo tvoje usmiljenje spremenilo moje srce v dobro. Stojim pred teboj, pripravljen poslušati tvoje besede in se popolnoma podrediti tvoji volji.

Prošnja: Gospod Jezus, odpri moje srce tvoji besedi!

Razmišljanja:

1. Izrujmo plevel: Jezus nas obdarja s svojo milostjo in že mahen delež spremeni naša življenja. Zakaj je torej v naših vrtovih toliko plevela? Mali grdobec, ki mu pravimo hudič, ne more saditi plevela, če mu ne dopustimo. Kako bomo prepoznali plevel? Kako ga bomo izruvali? Najprej si moramo postaviti vprašanja: Ali želimo iskati ta plevel? Ali smo se pripravljeni potruditi, da ga izrujemo? Jezus to ve.
2. Naša srca so bila ustvarjena za Boga: Potem ko Jezus govori z nami o plevelu, nam pokaže, kako doseči njegovo Kraljestvo, ki naj bo najprej v naših srcih. Naša življenja naj bodo ustvrajalna, moramo se osredotočiti na to, kar Jezus seje v naših srcih in pozabiti na plevel, ki ga poskušamo izruvati (čeprav je tudi to pomembno). Vrt je namenjen gojenju rastlin, ne plevela. Bog je neskončen, in čeprav smo minljivi, smo obdarjeni z nesmrtnimi dušami, ki lahko razumejo, hrepenijo, upajo …Predati se moramo Bogu in njegovi volji. Njegova beseda je živa, odrešujoča, preoblikuje nas po njegovi podobi. Ali hrepenim po njegovi besedi in sem dojemljiv za Njega, ki je Božja Beseda?
3. Ptice neba prihajajo in gnezdijo na njenih vejah: Kristus pozna seme, ki ga je posadil v naša srca in ve, da bo zraslo v visoko in zdravo drevo, kjer ptice neba najdejo zavetje. Želi, da smo sejalci njegove besede, da smo poslanci, ki bodo njegove besede širili med ljudi. Kristus je svoje apostole poslal v sovražen svet, svet, ki je verjel v malike, svet, ki je križal Kristusa. Kljub temu so apostoli ponesli evangelijsko sporočilo daleč v svet in je našlo pot v mnoga srca. Božje kraljestvo je raslo. Sedaj smo na vrsti mi. Jezus nas kliče, da postanemo apostoli, da sejemo njegove besede naokoli. Mi smo nezlomljiv del verige vere. Naj živimo svoje življenje kot resnični in neustrašni apostoli! Gospod Jezus, kako naj bom tvoj vedno zvesti in pogumni apostol?

Pogovor s Kristusom: Jezus, odstrani plevel iz mojega srca in v njem posadi svoj načrt. Pomagaj mi in spodbujaj me, da bom vedno izpolnjeval to tvojo željo!

Odločitev: Danes bom z nekom govoril o tem, kako moramo graditi in razširjati Božje kraljestvo.

Farizeji pa so šli ven in se posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. Ko je Jezus to izvedel, se je umaknil od tam. Veliko jih je šlo za njim in vse je ozdravil. Zapovedal pa jim je, naj ga ne razglašajo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glej, to je moj služabnik, ki sem ga izvolil, moj ljubljeni, nad katerim ima veselje moja duša. Svojega duha bom položil nanj in narodom bo oznanil sodbo. Ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo na ulicah slišal njegovega glasu. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, dokler ne privede sodbe do zmage. In v njegovo ime bodo upali narodi.

Uvodna molitev: Bog, naš Oče, dal si nam Sina, da bi nas naredil za svoje otroke. Verujem in upam, da bom v njem popolnoma dozorel v nauku evangelija. Hvala ti za svojo brezpogojno ljubezen. V zameno ti ponujam svojo, vedoč, da jo sprejemaš tako kot starši sprejemajo majhnega otroka.

Prošnja: Jezus, usmeri moje srce k potrebam drugih!

Razmišljanja:

1. Ko je Jezus to doumel, se je umaknil s tistega kraja: To je velika lekcija za nas: njegova ura še ni prišla, zato se Jezus odmakne. Ne izziva farizejev in ne povzroča nepotrebnih sporov. Vsakokrat, ko Jezus koga izzove, to stori zato, da bi ga opomnil in vodil k spreobrnjenju srca in življenja. Tako tudi te pismouke in farizeje. Toda zdaj ni čas za pregovarjanja z njimi; njihova srca so zaprta in niso pripravljena poslušati. Ko se včasih znajdemo v nesoglasju (morda celo s svojci), ko so čustva razburkana in postane jasno, da ena ali obe strani nista pripravljeni na resnico, je najbolj preudarno, da se skromno in ponižno umaknemo, dokler niso srca bolj odprta za poslušanje.
2. Mojster zdravnik: Matejeva razlaga v tem delu evangelija precej razkriva: »In za njim so šli mnogi, in ozdravil jih je vse. « Ne smemo si predstavljati, da so bila vsa dela ozdravljenja fizična. Jezus je bil tako krotak in ponižen, da se je lahko približal vsakemu človeku. Če pride k Jezusu “zlomljen trs” - človek, ki ga je življenje precej dotolklo, preizkusilo, tudi njegova lastna grešnost - je njegova prva in edina naloga, da ozdravi to dušo. Tudi danes Jezus neprestano celi in povezuje, kar je zlomljeno. Je mojster zdravilec, ki pozdravi človekove duševne in telesne rane. V luči tega odnosa prepoznamo razliko: med farizeji, ki iščejo ubijanje in Jezusom, ki še naprej daje življenje vsem, ki pristopijo k njemu.
3. Žerjavica vere: Jezus potrebuje le najmanjšo iskro vere in upanja, da spremeni naše življenje. Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi ali nam zaupa. Tudi Bog sam spoštuje svobodo, ki nam jo je zaupal. Kljub temu pa nam Gospod sam daje iščoči um in srce. Zato lahko rečemo, da je človek od samega začetka duhovno bitje. Ateisti se ne rodijo; naredijo jih njihove odločitve. V naši duši nam Bog že v začetku daje iskro vere, upanja in ljubezni. Ko smo krščeni, lahko ta iskra zagori v neugasljiv ogenj. Vendar ga lahko tudi pogasimo, če ga brezbrižno izpostavljamo vetru in valovom nebrzdane sebičnosti, posvetnosti, nezaupljivosti in dvoma. Ne glede na to kako daleč smo morda odplavali, bomo našli Jezusa, če se bomo le obrnili k njemu.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, ti vidiš in veš, kaj postanem, če bom ostal blizu tebe v veri, upanju in ljubezni. V meni poglobi željo, da ostanem združen s tabo v molitvi, da bi te lahko posnemal v ljubezni! Naj s teboj postanem tisto, kar nikoli ne bi mogel brez tvoje pomoči. Mati Najčistejša, naj bo moje srce samo za Jezusa!

Odločitev: Danes se bom srečal z nekom, ki potrebuje spodbudo in posluh.

V tistem času je šel Jezus v soboto skozi žitna polja. Njegovi učenci so postali lačni. Začeli so smukati klasje in jesti. Ko so farizeji to videli, so mu rekli: »Poglej, tvoji učenci delajo, kar v soboto ni dovoljeno delati.« On pa jim je rekel: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim, kako je stopil v Božjo hišo in so jedli položene hlebe, ki jih ni bilo dovoljeno jesti njemu in njegovim spremljevalcem, ampak samo duhovnikom. Mar niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto in so brez krivde? Toda povem vam, da je tukaj nekaj, kar je večje kot tempelj. Če bi vedeli, kaj pomeni: Usmiljenja hočem in ne žrtve, ne bi obsodili teh nedolžnih. Sin človekov je namreč gospodar sobote.«

Uvodna molitev: Vsemogočni in večno živi Bog, iščem novo moč iz hrabrosti Kristusa, našega pastirja. Vem, da verujem in upam vate in te želim ljubiti z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, vsem svojim umom in vso svojo voljo. Želim, da bi se nekoč pridružil svetnikom v nebesih, kjer tvoj Sin Jezus Kristus živi in kraljuje s tabo in Svetim Duhom, en Bog, na vekomaj.

Prošnja: Pomagaj mi, da bo vsaka nedelja zame in za mojo družino poseben dan!

Razmišljanja:

1. Post ob nedeljah? Bila je sobota, dan počitka. Učenci so imeli zahteven in naporen teden, bili so lačni. Jezus jim je dovolil, da poiščejo hrano na poljih, saj ni bilo obroka, ki bi jih čakal. A bili so navajeni stiske. Bili so zaposleni, imeli so veliko dela. Prosti čas je bil redkost. Jezus je bil zaposlen ob koncu tedna; njegovo poslanstvo ni nikoli počivalo. Učenci so bili združeni z Jezusom, sodelovali so v njegovem poslanstvu. Zato so bile vse njihove žrtve smiselne in lažje obvladljive. Ko zaupamo in se združimo z Jezusom, lahko sredi preizkušenj ostanemo potrpežljivi in mirni.
2. Srečanje: Sobota je bila postavljena, da bi se judovski ljudje spominjali in premišljevali o svojem posebnem zavezniškem odnosu z Bogom. Rešil jih je sužnosti in jim dal počitek. Farizeji pa so poudarjali “kar ne morete storiti” in posledično spregledali “kar bi morali storiti”. Ob nedeljah bi se morali bolj osredotočiti na to, kaj bi morali storiti, da bi dostojno prejeli Kristusa. Potem drugotne stvari ne bodo odvrnile pozornosti od bistvenega. Bog ima poseben odnos z nami. Iztrgal nas je iz sužnosti. Še naprej nas ljubi in prosi, naj ljubimo njega in bližnje z vsem svojim srcem. Ali se ob nedeljah spominjam svojega zaveznega odnosa z Gospodom? Sem pozoren in hvaležen za vse dobre stvari, ki jih je storil in jih še naprej dela zame? Je Bog zame na prvem mestu ob nedeljah?
3. Nedeljsko bogoslužje: Kristus je poučeval svoje učence o svojem poslanstvu. Spoznali so, cenili in živeli so ga. Učil jih je, naj s prizadevnostjo sodelujejo pri sobotnem bogoslužju, hkrati pa naj bodo odprti za potrebe drugih, celo ob sobotah. Vsak dan v tednu je dovoljeno delati dobro, še posebej ob Gospodovem dnevu. Kristus je ozdravil moža z suho roko na soboto, nahranil svoje učence na soboto in ozdravil ženo s sklonjenim hrbtom na soboto. Ljubezen nas bo spodbudila, da bomo ob nedeljah delali dobro tudi za druge. “Nedeljsko bogoslužje” in “služenje ob nedeljah” gredo skupaj. Ali katero od nedelj, ali vsaj del nje, posvetim temu, da prinesem počitek tistim, ki ga najbolj potrebujejo? Kaj lahko storim, da pomagam revnim in tistim na obrobju na ta dan? Kako lahko v svoje otroke vlijem ta duh služenja?

Pogovor z Jezusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce! Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti ga zaradi svoje grešnosti, očisti ga in uporabi, kakor hočeš! Ne želim živeti svojega življenja zgolj z izogibanjem velikim grehom. Želim imeti globok, oseben odnos s teboj, zgrajen na trdni ponižnosti.

Odločitev: Prihajajoča nedelja bo moj dan češčenja in počitka. Poskušal bom storiti dobro za nekoga in če je mogoče, pomagati nekomu, da se vrne k nedeljskemu bogoslužju.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Uvodna molitev: Vsemogočni in večni Bog, iščem novo moč v pogumu Kristusa, našega pastirja. V tebe verujem, upam vate in si prizadevam, da te ljubim z vsem srcem, vso dušo, z vsem umom in z vso močjo. Želim, da me nekoč vodiš, da se pridružim svetnikom v nebesih, kjer tvoj Sin Jezus Kristus živi in kraljuje s teboj in Svetim Duhom, en Bog, vekomaj.

Prošnja: Gospod Jezus, krotak in ponižnega srca, pomagaj mi prevzeti tvoj jarem.

Razmišljanja:

1. Pridite k meni: Če se vsakodnevno trudite delati, kar je moralno prav, tudi ko se drugi okoli vas odločajo za bližnjice, pridite k Jezusu. Če se vam življenje sebičnega užitka in nezakonitega pridobivanja zdi izjemno privlačno, pridite k Jezusu. Če vas obremenjujejo vzorci greha in slabosti značaja, ki vplivajo na vašo vlogo zakonca, starša, prijatelja, posvečene duše, kristjana … pridite k Jezusu. Če se vam življenje zdi krivično in Bog oddaljen, pridite k Jezusu. On nas ne kliče k nizu načel in plemenitih idealov, ampak k njemu osebno. Ne sledimo pravilom zaradi samih pravil; sledimo Jezusu. Šele ko mu pridemo naproti, bomo razumeli potrebo po pravilih, ki preprosto pomagajo zaščititi dostojanstvo te naveze.
2. Učite se od mene: Sv. Pavel opominja Galačane, naj živijo v svobodi Kristusa: “Za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato vztrajajte in se ne dajte spet vkleniti v jarem sužnosti” (Galačanom 5,1). Kljub temu jih v svojem pismu Efežanom sv. Pavel vabi, naj bodo “Kristusovi služabniki, v preprostosti srca” (Ef 6,5). Biti suženj pomeni, da se podredim volji drugega ali sem (nenamerno) podrejen nekomu močnejšemu od sebe. Tisti, ki je suženj strasti, ničevosti, sebičnosti ali katere koli druge slabosti, je podvržen tej slabosti kot nečemu močnejšemu od sebe. A Jezus nas imenuje prijatelje in ne sužnje (prim. Janez 15,14–15). Torej biti “suženj” Kristusa pomeni svobodno zaupati svoje življenje njemu z namenom, da sledimo tja, kamor nas vodi. Izkušnje kažejo, da nas vedno usmerja po poti, ki vodi k naši sreči in izpolnitvi, tudi če vključuje križ.
3. Počitek zase: Te besede pomenijo “počitek” ne v smislu prenehanja dela in boja, ampak v smislu miru duše, radosti in globoke sreče. To je počitek, po katerem vsi hrepenimo, počitek, ki bo v nebeškem kraljestvu neprekinjen. Srečali smo že ljudi, ki kljub svojim okoliščinam doživljajo ta mir in radost. Jezus ne obljublja, da bo odstranil bremena, preizkušnje, trpljenje. Toda če prevzamemo njegov jarem, če se podredimo njegovemu načrtu, njegovi volji, njegovi ljubezni, zagotavlja radost. Če tega še niste doživeli, začnite danes; dajte mu tisto, za kar v srcu veste, da vas prosi. Čeprav te bo na začetku tako kot vsak jarem morda bolelo, pa Kristusov jarem prinaša lahkotnost miru in radosti.

Pogovor z Jezusom: Blagoslovljeni Gospod, vodiš me proti večnemu miru, če bom le sledil, toda sledenje se včasih ne zdi preprosto. Daj mi tisto, za kar me prosiš: vero, velikodušnost, pogum, zaupanje, ljubezen. S temi darovi in tvojo milostjo bom imel potrebno moč za potovanje.

Sklep: Danes bom molil dodatno desetko rožnega venca za osebe, ki so najbolj oddaljene od Jezusa.

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Uvodna molitev: Vsemogočni in večno živi Bog, iščem novo moč iz poguma Kristusa, našega pastirja! Verujem in upam vate in si prizadevam, da bi te ljubil z vsem svojim srcem, vso svojo dušo, vsem svojim umom in vso svojo močjo. Želim, da bi se nekega dne pridružil svetnikom v nebesih, kjer tvoj Sin Jezus Kristus živi in kraljuje s teboj in Svetim Duhom, en sam Bog vekomaj!

Prošnja: Jezus, pomagaj mi da te bom iskreno iskal!

Razmišljanja:

1. Skrito pred modrimi: Modrost, znanje in razumevanje tvorijo tri od sedmih darov Svetega Duha. Človek ne more biti sam po sebi biti moder in učen! Jezus tukaj govori o tistih, kateri so zaradi napuha, napihnjenosti videti modri in učeni, a le po lastni presoji in za lastne namene. Božje skrivnosti so pred njimi skrite prav zato, ker so usmerili svoja srca in um vase kot najvišje dobro: “Večje kot je bitje, bolj si želi krojiti lastno življenje. Postati želi vse manj odvisen in tako vse bolj samo svojevrsten bog, ki ne potrebuje nikogar drugega. To je tisto, kar imenujemo ponos” (Kardinal Joseph Ratzinger, Bog in svet, str. 125). Na koncu so oni tisti, ki so zaprli vrata Bogu, saj Bog nikoli ne bo zaprl vrat pred nami.
2. Razodeto otročičem: Kasneje v istem evangeliju bo Jezus to osnovno resnico še enkrat potrdil na drugačen način: “Razen če se ne spreobrnete in postanete kakor otročiči, ne boste mogli vstopiti v nebeško kraljestvo” (Mt 18:3). Tudi kot odrasli ne smemo nikoli prenehati biti otročiči, preprosti in zares odvisni. Otroci niso naravno zapleteni in prekanjeni. Skrivanje za maskami in sprenevedanja se naučimo sčasoma. Postopoma postanemo preračunljivi, uporabljamo izgovore, omejujemo svojo velikodušnost in se oddaljujemo od preprostosti in pravični poti, ki jo je zarisal Bog. Truditi se moramo, da bomo z našim Gospodom iskreni, pa tudi sami s seboj ter si prizadevati, da bi ga zadovoljili pred vsem drugim. Neuspeh v našem življenju je posledica neiskrenosti, pomanjkanja popolne plemenitosti in najvišje zvestobe, ki sta potrebni, da bi v celoti častno izpolnili, kar od nas zahteva naš Gospod.
3. Kristus, razodetje Očeta: Znanje Očeta je največje dobro, ki ga človek lahko doseže, saj ustreza najglobljemu hrepenenju človeškega srca po sreči. Sv. Tomaž Akvinski nam pove, da sreča leži v spoznanju, da imamo dobro, ki ga iščemo. Polno poznavanje dobrega, ki ga posedujemo, imenujemo “nebesa,” kar je naš končni cilj v življenju. Komu Jezus ne bi želel razodeti Očeta? Ali je živel kdo, za katerega Jezus ne bi želel, da spozna Očeta in pride v nebesa? Jezusova dejanja - njegovo oznanjevanje, njegove žrtve in smrt na križu - dokazujejo, da želi vsakomur razodeti Očeta. Toda hkrati si izbere nas, da mu pomagamo doseči ta cilj. Ali res želim, da bi vsi spoznali Očeta in prišli v nebesa? Moja dejanja bodo odgovor na to vprašanje.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi milost, da bom imel modrost in znanje, ki izhajata iz združenosti s teboj, obenem pa ohranjal otroško preprostost, ki jo zahtevaš! Pomagaj mi, da bom odvisen od tebe kot ljubeči otrok! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le za Jezusa!

Odločitev: Danes bom s premislekom prebral Filipljanom 2,5-11.

Tedaj je začel grajati mesta, v katerih se je zgodilo največ njegovih mogočnih del, ker se niso spreobrnila: »Gorje ti, Horazín! Gorje ti, Betsajda! Če bi se v Tiru in Sidónu zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v vaju, bi se že zdavnaj spokorila v raševini in pepelu. Toda povem vama: Tiru in Sidónu bo na sodni dan laže kakor vama. In ti, Kafarnáum! Se boš mar do neba povzdignil? Do podzemlja se boš pogreznil! Če bi se v Sódomi zgodila mogočna dela, ki so se zgodila v tebi, bi še danes stala. Toda povem vam: Sódomski deželi bo na sodni dan laže kakor tebi.«

Uvodna molitev: Bog, naš Oče, ti si moje zavetje pred žgočo vročino dneva in nevihtami življenja. Vem in verujem, da se lahko zanesem na tvojo pomoč, ko se spotaknem ali padem, me boš ujel in v veri trdno vodil moje korake proti obljubi večnega življenja.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da te iskreno iščem!

Razmišljanja:

1. Blagoslovi in odgovornost: Od tistega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in tistemu, ki mu je bilo dano še več, se bo zahtevalo še več (prim. Lk 12,48). Z vsakim blagoslovom se stopnjujejo tudi odgovornosti. Velikih del, ki so bila storjena v teh mestih, niso videli vsi Izraelci, kaj šele preostali svet! Zato imajo tisti, ki so jih videli, večjo odgovornost od tistih, ki jih niso. Jezus jih graja, da jih prebudi iz omamljenosti. Ker čudeži niso premaknili njihove vere na globljo raven, bi jih morda dejstvo, da bodo nekoč odgovarjali Bogu. Ali potrebujem podoben strah pred kaznijo, ki bi me odvrnil od mojih grehov? Ali sem bolj osredotočen na to, da bi Bogu ugajal v podrobnostih svojega življenja?
2. Cilj je spreobrnjenje: Cilj vseh Jezusovih znamenj je doseči spremembo srca. Tudi v Stari zavezi se pojavljajo znamenja in čudeži, ki jih je delal Jahve, da bi tako iz Izraela izvabil odziv vere in zaupanja. Nevarnost za Izrael, tako kot za Jezusove poslušalce in za nas je, da se navadimo na ta znamenja in jih zahtevamo še več; tako se izgubi njihov namen – od zagledanosti vase preusmeriti naše življenje h Kristusu. Kot Herod, bi bili radi očarani od Jezusovih čudežev, svojega življenja pa nočemo spremeniti. Jezus nikoli ne dela čudežev, zato da bi nas navdušil, ampak le zato, da bi naše srce spreobrnil nazaj k Bogu ali ga še bolj združili z njim.
3. Nagrada ali kazen: Iz te močne izjave se lahko veliko naučimo: Prvič - da bomo sojeni po naših dejanjih, ki smo jih storili ali opustili; in drugič - da ima Božja razsodba različne stopnje. Ker Bog vse vidi in ve, bo sodba objektivna; tisti, ki so vedeli manj, bodo sojeni manj strogo. Z drugimi besedami; Sodoma, Tir in Sidon bodo resda sojeni, vendar po naravnem zakonu in ne po krščanski veri, ki je takrat niso poznali. Nazadnje lahko sklepamo, da bodo v večnosti različne sodbe glede na to, kako dobro so naša dejanja ustrezala temu, kar smo spoznali, da je resnično in dobro. Ta spoznanja bi nas morala spodbuditi, da bi bili bolj radodarni z Bogom in bolj osredotočeni na duhovnost. Naš Gospod bo obilno nagradil celo najmanjše dobro delo, ki ga bomo storili.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, odpri moje oči za stalno delovanje tvoje milosti v mojem življenju! Nikoli ne dovoli, da bi postal samozadosten ali da bi podcenjeval ogromno darilo vere v mojem življenju! Hvala ti, ker si me opomnili na pomembnost mojih vsakodnevnih odločitev! Najčistejša Mati, naj bo moje srce samo za Jezusa!

Odločitev: Danes bom prebral odstavke od 1783 do 1785 iz Katekizma Katoliške cerkve

»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« Ko je Jezus končal naročila svojim dvanajsterim učencem, je šel od tam naprej učit in oznanjat po njihovih mestih.

Uvodna molitev: Vsemogočni in večni Bog, iščem novo moč v pogumu Kristusa, našega pastirja. Verujem in upam vate in želim te ljubiti z vsem svojim srcem, vso svojo dušo, vsem svojim umom in vso svojo močjo. Ta dan bi rad, da me vodiš, da se pridružim svetnikom v nebesih, kjer tvoj Sin Jezus Kristus živi in kraljuje s teboj in Svetim Duhom, en Bog na veke vekomaj.

Prošnja: Jezus, želim te ljubiti tako, kot me ljuiš ti!

Razmišljanja:

1. Ne miru, ampak meč: Samozadovoljstvo se lahko opredeli kot “samozadovoljstvo, ki ga spremlja nezavedanje dejanskih nevarnosti ali pomanjkljivosti”. To je lažen mir, celo škodljiv. To je samozadovoljni mir, ki nas uspava in nas lahko odvrne od vsega, kar je resnično najdragocenejše v življenju: od Boga, vere, družine itd. Jezus prihaja, da bi prekinil ta lažni mir, ko prevrača mize našega življenja (prim. Jn 2,15), da bi nas zbudil iz nevarnosti, saj nas je naš lažni mir zaslepil. Kot je izgnal trgovce iz templja, tako bo tudi uporabil okoliščine, preizkušnje in težave kot svoj “meč”, da bi izgnal iz našega življenja vse, kar je v nasprotju z Božjo dobroto in našim dostojanstvom.
2. Nič pred Bogom: S tem izrazom lahko zaslutimo vrsto meča, ki ga naš Gospod uporablja. Daje nam merilo, ki izhaja iz nebes k nam, ker nas poskuša dvigniti z zemlje navzgor. Kateri naravni odnos je bližji, kot odnos med staršem in otrokom, še posebej med materjo in otrokom? Vendar mora biti tudi ta vez podrejena ljubezni, ki jo imamo do Boga. Zakaj? Ker nas nobeno bitje, niti naši starši, ne morejo pripeljati do polnosti življenja in sreče, ki izhaja le iz Boga. Bog želi, da ga ljubimo; ne zato, ker potrebuje našo ljubezen, temveč ker mi potrebujemo Njega. On je prava resničnost in vedno moramo prehajati iz subjektivnega na objektivno, če želimo imeti resnico. Jezus nas vabi, naj prilagodimo svoja merila od preprosto naravnih in minljivih k presežnemu in večnemu.
3. Ljubezen do Boga je vključujoča, ne izključujoča: Kozarec vode, ki smo ga ponudili enemu izmed najmanjših naših bratov ali sester, ne bo ostal neopažen. Na ta način Jezus kaže, da nas ne kliče k ljubezni do Boga, ki izključuje druge. Merilo, da postavimo Boga na prvo mesto, ne izključuje ljubezni do matere ali očeta, sestre ali brata. Ko bomo Boga ljubili tako, kot si zasluži, se bomo naučili ljubiti druge tako, kot si resnično zaslužijo. Dejansko si zaslužimo pogled na Boga, ki ga ne moremo videti, z ljubeznijo do bližnjega, ki ga lahko vidimo.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, slediti tebi zahteva od mene vse. Včasih pa se zdi, da nimam moči, da bi ti dal, kar prosiš. Pomagaj mi, da ostanem blizu tebi v molitvi in zakramentih; tako bom imel milost živeti po merilu ljubezni in velikodušnosti, ki ga zahtevaš! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le za Jezusa!

Sklep: Danes se bom trikrat nečemu odpovedal in to daroval za nekoga, ki potrebuje molitve.

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.« »Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate; vem, da me vedno opazuješ in usmerjaš. Zaupam ti in upam vate, ker vem, da me boš vedno spremljal. Ljubim te, ker si dober in potrpežljiv z menoj in želim si, da bi vsak dan bolj zvesto živel zate.

Prošnja: Gospod Jezus, odpri moja ušesa, da bom lahko poslušal in sprejel tvojo Besedo v svoje srce, da bo rodila obilno sadu!

Razmišljanja:

1. Poslušaj! Jezus dvakrat v tem evangeljskem odlomku nagovarja množice, naj “poslušajo!” Dandanes se je tako težko ustaviti, prenehati z svojim delom, odložiti svoje predsodke, skrbi in zaposlitve ter resnično poslušati Boga. Kako lahko drugače upamo, da bomo spoznali Božjo voljo? Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus pogosto - kot v tem odlomku - govoril v prilikah. Želi, da bi si prizadevali razumeti njegovo sporočilo in ga uporabili v svojem življenju. To je prvi in bistveni korak, da vstopi v naše življenje skozi Besedo in nas preoblikuje, da bomo lahko rodili sadove.
2. Blagoslovljeni smo: Jezus pravi svojim učencem, da so blagoslovljeni, ker vidijo to, kar vidijo, in slišijo to, kar slišijo. Morda se počutimo manj blagoslovljene, ker Jezusa ne vidimo in ne slišimo neposredno. Vendar smo! V Jezusovem času so učenci težko razumeli njegovo sporočilo. To je bilo zanje novo in težko spoznavanje in bili so prvi, ki so razlagali, poučevali in uporabili to sporočilo. V letih po Kristusu so svetniki in učenjaki s svojimi življenji in razmišljanji razlagali evangelij. Prejeli smo Svetega Duha; učenci so ga po Jezusovem odhodu. In Jezus je vedno navzoč v evharistiji. Hvaležni bi morali biti za vse te darove in upati, da obrodijo sadove v našem življenju.
3. Stokratno: Če res poslušamo Jezusovo sporočilo, njegove besede, kako nam razodeva svojo voljo in če to darilo cenimo, moramo izraziti hvaležnost s svojim načinom življenja. Moramo biti dobra zemlja, ki obilo obrodi. To pomeni ne samo rasti v veri in živeti v skladu z njo, ampak vse to podarjati tudi drugimi. Ne smemo biti zadovoljni s tem, da smo dobri in ne grešimo; da bi bili dobri kristjani, moramo širiti sporočilo na vse mogoče načine, ki so nam v času našega življenja na voljo. Vsak dan bi se morali vprašati: Kaj sem danes storil, da bi širil seme evangelija?

Pogovor s Kristusom: Hvala, Jezus, za vse, kar si mi dal! Žal mi je za trenutke, ko ti nisem dal prednosti pred drugimi stvarmi, ko te nisem poslušal in ko nisem delil z drugimi darov, ki si mi jih dal. Pomagaj mi obroditi obilen sad!

Sklep: Danes bom preživel nekaj časa z Bogom, da pregledam svoje življenje in vidim, kako lahko bolje poslušam ter delim Božje darove z drugimi.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

Uvodna molitev: Verujem vate, Gospod. Ti si moje življenje in vir vse sreče. Zaupam, da bom zvesto rastel za tvoje navdihe, poglobil svojo vero in spoštoval tvoje zapovedi. Ljubim te, Gospod. To molitev ti darujem, da bo moja ljubezen intenzivnejša in bom ohranil svoje življenje v tebi. Ti si moje upanje in moja moč.

Prošnja: Brez tebe, Jezus, ne morem ničesar storiti. Gospod Jezus, naj ostanem v tebi.

Razmišljanja:

1. Če ne verujete …: “Kdor veruje vanj, ni obsojen, kdor pa ne veruje, je že obsojen, ker ni verjel v ime edinorojenega Božjega Sina” (Janez 3,18). V sodobnem svetu se resnica in vera dojemata kot relativna pojma, kljub temu da je Jezus poučeval zelo natančno in avtoritativno. Kako dojemam njegove besede? So zame dragocene in pomembne? Kako dobro poznam svojo vero? Ali zanjo skrbim, jo preučujem in varujem? Od moje vere je odvisno moje večno življenje. Kako jo lahko razložim drugim? Mučenci so umrli za pričevanje svoje vere v Kristusa. “Tisti, ki pripadajo Kristusu po veri in krstu, morajo pred ljudmi priznati vero svojega krsta.” (Katekizem Katoliške Cerkve, št. 14)

2. “Če ne izpolnjujete mojih zapovedi …”: “Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni …” (Janez 14,10). Ni dovolj, da verujemo v svojem srcu in umu ali da vero izpovedujemo z ustnicami, če v svojem življenju ne živimo Kristusovih naukov. Jezus bogatemu mladeniču predoči zapovedi kot prvi korak do večnega življenja (Matej 19,16-22). Apostol Pavel opominja prve kristjane: “Ali ne veste, da krivični ne bodo dediči Božjega kraljestva?” (1 Kor 6,9). Življenje Kristusa, življenje trte, je svetost, krepost in žrtvena ljubezen. V njem ostanem, če rastem. Ali rastem v moralnosti in hoji za Kristusom? Kje Jezus želi, da rastem? Verjamem, da se rast lahko zgodi, če sem povezan s trto? Ali mogoče mislim, da to lahko naredim sam, brez Njega? “Tisti, ki veruje v Kristusa, postane Božji sin. Ta sinovska posvojitev ga spremeni, saj mu daje sposobnost, da sledi njegovemu zgledu. Naredi ga sposobnega za pravilno delovanje in dobro delo. V združenju s svojim Odrešenikom učenec doseže popolnost ljubezni, ki je svetost.” (KKC, št. 1709)

3. “Če ne molite …”: Apostol Peter je bil od Kristusa opozorjen, da brez molitve ni zvestobe (prim. Matej 26,41). Moralno življenje je odvisno od stopnje naše notranje povezanosti s Kristusom. “Njegova oseba prek Svetega Duha postane živo in notranje pravilo našega delovanja.” (KKC, št. 2074) Njegova milost, navdihi in moč nam omogočajo premagovanje naše šibkosti in izpolnjevanje Očetove volje. Dokler ne doživimo Boga v molitvi, nas bo vodila in obvladovala sebičnost. Molitev in še posebej zakramenti krepijo našo povezanost s Kristusom, spodbujajo naša dejanja z njegovo ljubeznijo, napolnjujejo naš um z njegovimi besedami in spodbujajo naše življenje z njegovo navzočnostjo. V tem hitrem svetu smo skušani, da bi molitev zmanjšali na spontane akte vere ali nujne klice na pomoč. Ujeti smo v vrvežu življenja in nimamo dovolj časa za Kristusa, zato mu namesto tega ponudimo ostanke. Naraščajo izzivi, kako svet obrniti h Kristusu. Ali smemo pričakovati apostolske sadove brez ustrezne predanosti molitvi? Ali v hrupu življenja verjamemo v potrebo po resnih, izključnih in globokih trenutkih s Kristusom? Jezus se je odločil, da bo ostal z nami v evharistični daritvi. Kolikokrat ostajamo v Njem?

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, pomagaj mi, da doživim tvojo ljubezen v molitvi. Omogoči mi s tabo razviti odnos. Pomagaj mi pozorno poslušati tvojo besedo, ki mi jo daje Cerkev. Naj moje življenje potrdi mojo vero in besede! Kako pogosto hrepenim po zakladih tega sveta, ki pa vendar ne morejo zadovoljiti mojih notranjih hrepenenj. Gospod, pomagaj mi, da bom hrepenel le po tebi! Naj se obrnem k tebi, ki me moreš napolniti s tolažbo, veseljem in tesnim prijateljstvom.

Odločitev: V času molitvene ure pred Najsvetejšim bom premišljeval o evangeliju in Jezusa vprašal, kaj naj storim, da bom ostal v Njem.

»Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje. Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen. Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo. Resnično, povem vam: Ne boste obhodili Izraelovih mest, dokler ne pride Sin človekov.

Uvodna molitev: Gospod, ti si edina stalnica v mojem življenju. Ti si moj začetek in konec. Ljubim te kot svojega rešitelja. Zaupam ti kot svojemu najbližjemu sopotniku. Upam vate, saj me boš sprejel v večno veselje.

Prošnja: Daj mi, Gospod, da bom združen s teboj, kot z edinim, ki me nikoli ne bo razočaral!

Razmišljanja:

1. Zaupanje, vendar ne preveč: Ključno protislovje Jezusa je bilo, da nas je tako zelo ljubil, da je pretrpel strahote križanja, nas tako odkupil in nam dal možnost odrešenja. Vendar pozna tudi naše slabosti. Ve, kako muhasto je lahko človeško srce. “Jezus pa ni zaupal vase, ker je poznal vse ljudi in ni potreboval, da bi mu kdo pričal o človeški naravi. Sam je namreč vedel, kaj je v človeku” (Jn 2,24-25). Podobno nas Kristus opozarja, naj ne polagamo prevelike upe v druge ljudi. Saj imajo kot mi, tudi oni svoje slabosti. Naše zaupanje vanje naj bo sorazmerno in realistično. Nikakor ne na isti ravni kot naše zaupanje v Kristusa. Ali polagam preveč zaupanja v druge? Ali se zavedam, da prevelika pričakovanja vodijo v nepotrebno trpljenje?
2. Izdajstvo med sorodniki: Kristus je skala, ob katero se lomijo valovi človeštva. Njegove zahteve se dotikajo srca vsakega izmed nas in zahtevajo oseben odgovor. Kako se vsak posameznik odzove, je skrivnost. Nekateri bodo rekli da, drugi bodo rekli ne. Delitve znotraj posameznika se lahko odražajo tudi v delitvah znotraj družin. Ni čudno, da lahko sorodniki postanejo naši najhujši sovražniki. Kristusova lastna zvestoba nam zagotavlja, da on ostaja najbolj zvest, celo bolj kot naši člani družine. Ali lahko sprejmem, da bo sledenje Kristusu povzročalo trenja z mojimi ljubljenimi? Ali lahko ponudim svoje preizkušnje za njihovo odrešenje?
3. Ljubezen brez žrtvovanja: Kristus svojim učencem nikoli ni obljubil lahkega življenja, sicer ne bi primanjkovalo učencev. Ve, kaj nas resnično naredi zrele v ljubezni - žrtvovanje. Žrtvovanje nas očiščuje, nas povzdiguje. Ljubezen brez žrtvovanja je pravljica. Ljubiti pomeni soudeležiti se bolečine drugega. “Ko moški in ženske zahtevajo, da so avtonomni in popolnoma samozadostni,” je dejal papež Benedikt XVI. v govoru 9. februarja 2008, “tvegajo, da bodo zaprti v samozadostnost, ki … jih zreducira na zatohlo osamljenost.” Podobno, če se zapremo Božjemu veselju, ostanemo ujeti v svoji majhnosti. Ali lahko sprejmem trpljenje za Kristusa kot način, da presežem svojo udobnost?

Pogovor s Kristusom: Jezus, ni enostavno biti tvoj učenec! Nasprotovanje lahko doživimo na vseh straneh, tudi znotraj družine. Pomagaj mi iz ljubezni do tebe dobro prenašati vse to! Daj mi mirnost, da vztrajam v veri! Darujem svoje žrtve za odrešenje tistih, ki ne marajo moje poti za Teboj.

Sklep: Danes bom molil ali daroval žrtev za družinskega člana, ki je oddaljen od vere.

Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu.«

Uvodna molitev: Gospod, v tvoji navzočnosti opuščam duhovno lenobo in ravnodušnost, ki me ovirata pri tej molitvi, ki jo tako močno potrebujem. Zavedam se svoje nemoči, obenem pa vem, da si ti neznansko bogat vir vsega, kar potrebujem. Tako počasi dajem od sebe, medtem ko mi ti hitro in v polnosti poklanjaš darove. Predajam ti to svoje neposlušno srce, da bi danes storilo vse, kar si ti od mene želiš.

Prošnja: Gospod, prosim te, podari mi milost, da bi lahko vselej bil še boljši apostol!

Razmišljanja:

1. Pojdite: Zapoved je «Pojdite!«. Kraljestva ne moremo širiti z udobjem. Ne moremo čakati, da bo svet, ki potrebuje Kristusa, prišel k nam na dom. Če opustimo priložnosti, ko bi lahko služili in se zanašamo na pobude drugih, je preprost «ne» Kristusovi zapovedi. «Pojdite« pomeni osveščati naša srca za tiste, ki hrepenijo po Kristusu, videti na obrazih naših družinskih članov in sodelavcev željo po njegovi moči in milosti. V tej bolni in ravnodušni družbi »pojdite« pomeni priti v stik s tistimi, ki morajo spoznati Kristusa in tako širiti njegovo kraljestvo. Ne moremo si izbrati lahke poti in oznanjevati tistim, ki ga že poznajo. Usmeriti se moramo k tistim, ki so izgubili vsakršen smisel za človekovo dostojanstvo – še posebej na področju medicine, prava, politike in izobraževanja. To nas prosi Kralj. Kakšen odgovor mu bom dal?
2. »Nihče ne daje, česar nima«: Kristusova zapoved je razdajati, kar smo prejeli. Če se bomo vsak dan bolj zavedali darov, ki so nam bili dani s Kristusovo močjo, bomo znali Kristusa prinašati drugim. Kot apostoli ne delujemo iz naše lastne moči, temveč nosimo v sebi Kristusovo moč, da bi zdravili, rešili in premagali zlo. On je tisti, ki usmerja to poslanstvo, ki iz apostolov naredi skupino. Kako pogosto sam premislim, kaj lahko doprinesem k poslanstvu s svojimi darovi, talenti? Kako pogosto dajem le iz sebe, iz svojih lastnih sposobnosti, namesto da bi dajal iz milosti, ki sem jih prejel od Svetega Duha? Nadalje, ali merim svojo učinkovitost le po lastnem pogledu, namesto iz vidika celotne Cerkve, v kateri so drugi apostoli z menoj v poslanstvu? Odrešilno Božjo moč najdemo tudi tam, kjer sta poslušnost in skladnost in ne samo naravni talenti, darovi in sposobnosti.
3. Porazi in razočaranja: Kristus potrjuje: ko v življenju naletimo na brezizhodno situacijo, to ni znak pomanjkljivosti našega poslanstva. Njegovi sadovi so povezani z odločitvami, na svobodno voljo drugih in tudi na načrt, kjer je navidezna nerodovitnost del Božjega odrešenja. Če naše poslanstvo obrodi manj sadov, to lahko le okrepi našo zavezanost, da mu bomo vselej sledili. Vzemimo si čas in odvrnimo malodušje in dvom in dokažimo, kako pristen je naš »da«. Takšen bo iskal Božjo voljo in poslanstvo enostavno zato, ker si to želi in ne lahkih ali kratkoročnih rezultatov.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim vzpodbuditi lastno vnemo za tvoje kraljestvo iz ognjišča ljubezni, ki gori v tvojem srcu! Kot vojak v boju obljubljam, da bom pogumen, časten, vztrajen in vreden imena, ki ga nosim – »apostol Kristusovega kraljestva.« Vse opravljam v zavedanju, da mi je na tem svetu dano živeti le eno življenje. Niti ene minute ne smem zapraviti z iskanjem udobja in sebičnosti. Moje srce je pripravljeno na nalogo, Gospod; prosim te, ohranjaj ga danes z svojo močjo!

Sklep: Danes bom pred Kristusom pregledal svoja dnevna in tedenska opravila in poskrbel, da bom svoj čas uporabljal čim bolj rodovitno za širjenje njegovega kraljestva na svetu.

Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi in se zavedam gorečnosti tvojega srca za vse. Slava tvojega nebeškega Očeta lahko oblikuje moje srce. Prepričan sem, da lahko tako, kot so dvanajsteri zanetili plamen svoje ljubezni iz tvoje božanske ljubezni, danes tudi jaz prebudim vse, kar je mlačno in brezbrižno v moji lastni duši. Rad bi bolj popolno izpolnjeval svoje poslanstvo!

Prošnja: Gospod, podari mi milost, da bom velikodušen in zaupljiv do tvojega načrta zame!

Razmišljanja:

1. Jezus potrebuje apostole: Če hočemo, da kraljestvo raste, mora imeti pričevalce. Kristus noče biti enačica enega samega človeka. Spoštujemo in se poklanjamo Božji izbiri, Kristusovi želji, da se njegova zmaga uresniči preko drugih, začenši z njegovimi dvanajsterimi apostoli. V njih najdemo način vsakega Kristusovega klica, kako graditi njegovo Kraljestvo, širiti vero z besedo in dejanji. Če ni odziva na njegov klic, ni Kraljestva. Ali sem pogosto razmišljal o svojem klicu? Ali ga povezujem s svojo družino in delovnim mestom? Sem nanj odgovoril?
2. Klic: Tisti dan je bilo na gori mnogo ljudi. Pritegnil jih je in želeli so njegove bližine, vendar so samo dvanajsteri zaznali klic, da postanejo apostoli. Občutek izbrane ljubezni je prisoten v vsakem poklicu in vsakem božjem poslanstvu. Za kar smo izbrani v življenju, nihče drug ne more izpolniti. Poklicani smo po imenu, kar pomeni, da nas Kristus dobro pozna, vključno z vsemi našimi pomanjkljivostmi in slabostmi. Dvanajsterih ni vprašal po njihovih željah, ni gledal njihovih rezultatov testov ali preverjal njihovih življenjepisov. Božja izbira, razkrita v molitvi, je neodvisna, vseobsegajoča v svojem delovanju. Dvanajsteri ne morejo misliti, da je prišlo do kakšne napake ali napačnega izračuna. Govori Božji glas, ki ne zavaja in ne more biti prevaran.
3. Svoboden odziv: Kristus je svobodno klical in dvanajsteri so tako tudi odgovorili. Ni povabil angelov z neba, da bi jih prisilil k sodelovanju; preprosto je molil Očetu. Kot Gospod žetve je poklical prav vsakega izmed nas. Naš apostolski poklic ni vprašanje naše želje, ni vprašanje naših talentov ali močnih občutkov za to ali ono, ampak gre za naše jasno zavedanje, da nas Bog vpraša in mu odgovorimo. Zakaj smo v življenju tam, kjer smo zdaj, tudi v svojem poklicu? V našem posebnem zakonu? V določenem laiškem gibanju? Nikoli ne moremo popolnoma vedeti, saj samo Bog pozna globine svoje modrosti. To je prva skrivnost Kraljestva, ki nas osebno zadeva: Bog je klical, tako je hotel, in mi smo rekli “da”. To je edini odgovor, ki ga apostol išče. Karkoli drugega ovira naše poslanstvo in prekine sodelovanje ljubezni in služenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim, da bi bilo vse moje današnje delo odgovor na tvoj klic! Rad bi postal tvoj učenec in luč za druge na tem svetu! Obljubljam, da nikoli ne bom dvomil v tvoj poseben in popoln načrt zame. Naj bo moje srce vedno polno zaupanja in velikodušnosti pri odzivanju na tvoj glas!

Odločitev: Najtežji del svojega dne bom sprejel z večjim veseljem, iz ljubezni do Tistega, ki me je klical.

Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi in se zavedam, kako tvoje srce gori za duše. Slava tvojega nebeškega Očeta lahko oblikuje moje srce. Prepričan sem, da bom danes lahko odvrgel vso mlačnost in otopelost iz svoje duše. Želim si bolj popolno izpolnjevati poslanstvo, ki si mi ga namenil!

Prošnja: Gospod, daj mi milost obnovljene gorečnosti, da bom lahko pritegnil k tebi še druge!

Razmišljanja:

1. Prva izbira: Tako veliko moralnih zagat, ki si jih ljudje nakopljejo, niso, kot bi nekateri rekli, delo “krutega” Boga. Božja volja je sreča, ki jo ljudje vztrajno iščejo v srcu. Vendar v vsakemu srcu divja boj: ali naj Bog vstopi v način mojega življenja? Če Kristusu ne dovolimo, da se nas dotakne, ne moremo biti ozdravljeni ali odrešeni. Farizeji svobodno izberejo življenje z demoni namesto z Jezusom; se mu ne prepustijo. V našem boju z lastnimi slabostmi in skušnjavami moramo biti občutljivi za resnico, da se bomo soočili z isto izbiro. Ali bomo “v nadzoru” in živeli z demoni ali pa se bomo popolnoma predali Kristusu in tako zagotovili zmago nad vsakim zlom v našem življenju?
2. Videti z Kristusovimi očmi: Če bi lahko odprli svoje srce in videli, kar vidi Kristus, bi vsak dan sledili temu, kar od nas zahteva: »Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9:38). Seveda moramo pomagati pri poslanstvu, vendar tudi moliti, da bi v Cerkvi ne manjkalo pastirjev. Če bi lahko gledali s Kristusovimi očmi, bi vedeli, da je mnogo takih, ki so mu pripravljeni slediti, potrebujejo le vzpodbudno besedo. Ne potrebujejo zapletene govore ali stroge zagovornike. Samo nekoga, ki bi odločno rekel: »Tako!«, in šli bodo za njim. Ne bi se smeli bati apostolskega poslanstva, kajti veliko več kot si mislimo, je teh, ki so pripravljeni sprejeti naša sporočila!
3. Skrbna priprava: Če bi lahko gledali s Kristusovim srcem, ne bi pokazali niti najmanjšega pesimizma, ko se soočamo s kulturo smrti ali kulturo absolutnega jaza. Vedeli bi, da Kristus popolnoma zadosti človekovo žejo po Bogu, kljub nesrečam, bolečinam ali pretiranemu zadovoljevanju lastnih potreb. Pripravi se: bolj ko so ljudje oddaljeni od Boga, bolj se bodo kazali znaki njihove potrebe po njem. Pripravite se z molitvijo! Pripravite prostore odrešenja, kjer bo samo skozi molitev zagotovljeno, da bodo tam zdravniki, ki bodo sposobni zdraviti in jih postaviti na pot popolnega okrevanja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, kako zelo imaš rad vse ljudi in s to ljubeznijo prihajaš k nam vsak dan. V evharistiji srečam tistega, ki me ima rad; v evharistiji bom prosil, da uslišiš potrebe mojega srca in številnih duš, tako da bodo v srcih mladih ljudi zanetili ogenj zate in bodo v tvojem imenu z veseljem sprejeli poslanstvo za vse.

Sklep: Ta teden bom eno uro namenil za čaščenje ali osebno molitev za poklice duhovništva in posvečenega življenja.

Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci. Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke. Pri sebi je namreč rekla: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena. Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, je govoril: »Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali. Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.

Uvodna molitev: Jezus, ti si moj Odrešenik in Odkupitelj; verujem, da želiš moj odziv. Stopam k tebi z zaupanjem in ti ponujam to molitev za tiste, ki ne vedo, kako se ti približati.

Prošnja: Jezus, podari mi globljo vero v tvojo moč, da ozdravi mene in moje ljubljene!

Razmišljanja:

1. Čakajoč na naše dejanje: Opazimo, da Jezusa vera uradnika usmeri k dejanju. Izjemno! Božji Sin se prilagodi zgolj stvarstvu zaradi izraza vere. Pogosto opazimo težave okoli nas in pričakujemo, da jih bo Bog rešil brez naših prizadevanj. Vendar jih pozna bolje, kot mi sami. (prim. Mt 6,8). Zato včasih ne ukrepa, dokler ne vidi naših dejanj vere.. Uradnik je pokazal takšno vero. Bilo je izjemno, saj se je pred drugimi ljudmi približal Jezusu in neposredno zaprosil za čudež. Ali imam takšno zaupanje, ko pristopam k Jezusu v molitvi? Je moja vera dovolj močna, da ga prosim za nekaj izjemnega?
2. Trenutek dotika: Tudi žena, ki je trpela zaradi krvavitve, je imela veliko vero v Jezusa. Tega ni izražala z besedami, temveč z dejanjem, neopaznim dotikom Jezusove obleke. Takšna vera veliko pove in pomaga, če našim besedam sledijo dejanja. Prošnje same po sebi niso vedno dovolj. Moramo delovati, se truditi, zapustiti svojo cono udobja, da bi se približali Jezusu. Molitev je dobra, saj skupaj z dejanji daje Bogu še bolj rodovitno zemljo za delo. Kako lahko dopolnim svoje življenje molitve? Ali lahko pomagam svojemu duhovniku pri posebnem projektu, na primer?
3. Prekinitev žalovanja: V Jezusovem času je bil običaj, da so se ob smrti človeka pojavili žalovalci. Ti so se posmehovali Jezusovi izjavi, da je hči uradnika zgolj zaspala. Kdo potrebuje žalujoče, če je mladenka živa? Včasih smo tudi sami podobni tem žalovalcem, nagnjeni k slabemu in smrti okoli nas. Lahko dvignemo roke v zrak in rečemo, da ne moremo upati na nič boljšega. Lahko smo celo kot žalovalci skušani, tako da prezremo Jezusovo tolažilno navzočnost in si mislimo: “Kaj! Jaz, naj postanem svetnik?” Ali: “Jaz naj bi bil poklican v duhovništvo ali posvečeno življenje?” Ali: “Ali res pričakujete, da se zdaj spopademo še z enim otrokom?” Na srečo je Kristus neomajen. Prihaja, da nam prinese življenje, da nas izvleče iz greha, nas naredi bolj radodarne. Skratka - kliče nas k svetosti. Ali se upiram takemu klicu?

Pogovor s Kristusom: Uradnik in žena, ki je trpela, kažeta hvalevredno vero. Rad bi imel takšno vero, Gospod! Včasih se počutim ohromljenega zaradi svojih težav, tako da težko samozavestno pristopim k tebi. Okrepi mojo vero in upanje! Naj živim in resnično verjamem, da ti kraljuješ nad svetom.

Odločitev: Danes se bom žrtvoval (ali obiskal Najsvetejše ali izvršil dobrodelno dejanje) za poseben namen!

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina. Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.«

Začetna molitev: Gospod, v tem razmišljanju pristopam k tebi, pripravljen storiti, kar mi naročaš. Pogosto izberem enostavno in priročno pot; vendar vem, da pot kristjana vodi skozi ozka vrata. V tebi najdem razlog, da zapustim enostavno pot za bolj popolno poslanstvo ljubezni. Pripravljen sem spoznati pomen tvoje zapovedi: “Sledi mi!”

Prošnja: Gospod, pomagaj mi spoznavati pomen posta v mojem življenju!

Razmišljanja:

1. Vzbuja lakoto po Bogu: Post ima svoje mesto v svetosti življenja. Kot zapoved revščine, je post namenjen namernemu odrekanju naravnim dobrinam, (prim. Izaija 58 1 – Pravi post) da bi duša postala bolj dovzetna za darove Svetega Duha. To je utišanje telesa, da bi bolje čutili duhovno lakoto po Bogu. Prav tako kot so Izraelci v puščavi doživeli lakoto, da bi dostojno prejeli mano - kruh z neba, tudi v našem življenju obstaja prostor, kjer odložimo moteče dejavnike tega, kar je dobro, v korist tistega, kar je sveto. V samoodrekanju bomo našli duhovno sprejemljivost kot nov vinski meh, ki se ne bo raztrgal, saj Bog preko molitve vlije novo Kraljevsko vino.
2. Spoštovanje cilja: Vaja v pobožnosti ni sama sebi namen. Nasprotno! Usmerjena je h končnemu cilju duhovnega življenja: združenju s Kristusom. Kristus mora Janezove učence odvrniti od skrajnosti v njihovem duhovnem življenju, ki je izgubilo Boga kot svoj prvotni cilj. Duhovna ošabnost lahko občutljivo raste pri ljudeh, ki kažejo le pobožnost ali odrekanje zase. V vsem, tudi v duhovnem življenju, moramo strmeti k cilju. Če kakršna koli duhovna praksa ne vodi k izpolnjevanju Božje volje ali k njegovi navzočnosti na bolj ljubeč način, nam ne koristi.
3. Post in trpljenje vodita do duhovne pojedine: Prišel bo trenutek trpljenja, prišli bodo dnevi žalosti. Post, ki ga živijo učenci in Cerkev, je združevanj s trpečim Kristusom. Samoomejevanje, da bi izpolnjevali Božjo voljo, postane sodelovanje pri Kristusovem odrešenju. Najbližji Kristusovi prijatelji želijo deliti njegovo žalost, njegovo odrekanje in javno drugim pokazati njegovo žrtev s svojim načinom življenja. Naj bom pripravljen živeti združen s Kristusom, sprejemati občasna samoodpovedovanja in svoje dolžnosti zaradi ljubezni do soljudi in njegovega Kraljestva!

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da se utrjujem v pravi pobožnosti in žrtvi! Obnovi v meni gorečo željo, da te iščem, tako da bo vse, kar imam v življenju, usmerjeno v boljše služenje tebi in v tvojo slavo!

Sklep: Danes bom opravil posebno žrtev, da bi izpolnil dolžnost svojega stanu (samskega, zakonskega, družinskega, duhovniškega, redovniškega…) v življenju, in se tako bolj združil s trpečim Kristusom.

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za dar vere, ki sem ga prejel ob krstu! Verujem v vse, kar si razodel, čeprav se zavedam, da je moja vera še majhna. Sedaj prepuščam svojo šibko vero tvoji obilni dobrotljivosti in usmiljenju ter se ti popolnoma zaupam: Ljubim te, moj Gospod in moj Bog, z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero!

Razmišljanja:

1. “Ne bom verjel”: Gospod, živim v okolju, kjer moram vedeti vse. Če ne poznam dejstev, če mi manjka dokazov, potem nočem verjeti. Vendar včasih nočem verjeti, tudi ko imam pred seboj dejstva in dokaze. Vem, Gospod - vera zahteva, da človek “v celoti izroči sebe Bogu” (Dei Verbum, 5). Tomaž tega ne stori, ko apostoli povedo razburljivo novico: “Videli smo Gospoda” (Janez 20:25). Njihove besede se ne ujemajo s tem, kar Tomaž ve: da si umrl. Morda je šel tisto soboto do groba, da bi videl straže, ki so bile postavljene . Ni si predstavljal, kako bi te lahko vzeli iz groba. Ali si izmišljujem prepričljive razloge, da ne verjamem? Če si jih, kako lahko bolje odgovorim skozi vero?
2. “Ne bodite nezaupljivi, ampak verujte”: Gospod, Tomaž te gleda v zgornji sobi, ko govoriš besede: “Vsak, kdor prizna mene pred ljudmi, ga bom priznal pred svojim nebeškim Očetom” (Matej 10:32). Vabiš Tomaža, naj naredi korak vere: naj zapusti svojo nevero in sprejme tvoje vstajenje. Videl je, ko si obudl Lazarja, zdaj pa ga vabiš, da verjame, kako si za vedno živ. Si Bog, živ in resničen. In tako kot Tomaža, tudi mene kličeš, naj verjamem, da živiš tudi v mojem življenju. Gospod, želim si, da bi bil resnično prisotnen v mojem življenju!
3. “Blagor tistim, ki niso videli in so verovali”: Gospod, brez tebe ne morem priti v nebesa. Tvoje besede Tomažu nakazujejo, kaj me čaka, če verujem do smrti. Nisem še živel, ko si hodil po zemlji, toda zaradi tega, kar praviš Tomažu, imam še toliko več razlogov, da uresničujem svojo vero in vzkliknem tako kot on: “Moj Gospod in moj Bog!” Hrepeniš po moji veri, Gospod, tako kot si hrepenel po Tomaževi. Kako velik si, Gospod! “Vera je najprej in predvsem osebno pristajanje človeka na Boga” (Katekizem katoliške Cerkve, 150). Želim hoditi ob tebi, moj Gospod in moj Bog!

Pogovor s Kristusom: Gospod, verjamem, da želiš biti pomemben del mojega življenja. Želiš biti moj Gospod. Moja vera je tako majhna. Pomagaj mi, da povečam svojo vero! Daj ji, kar potrebuje za rast!

Odločitev: Danes bom prebral odlomke 150-152 Katekizma katoliške Cerkve o veri, da bi tako povečeval svojo vero v Boga.

Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.« Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.

Uvodna molitev: Gospod, prihajam k tebi v tem razmišljanju, pripravljen storiti vse, kar me prosiš. Ko sem s seboj, pogosto izberem lahko in priročno pot, toda vem, da pot kristjana vodi skozi ozka vrata. Zaradi tebe bom zapustil lahko pot in se posvetil popolnejšemu poslanstvu. Pripravljen sem slediti tvojemu klicu: “Hodi za menoj!”

Prošnja: Gospod, podari mi globlje doživljanje tvoje milosti!

Razmišljanja:

1. Ohromljen od nadzora: Za svetega Hieronima je telesna ohromelost nemoč človeka, da bi se s svojimi lastnimi prizadevanji vrnil k Bogu. To je nemoč, da bi se trudil za lastno odrešenje, da bi določil lastne pogoje, po katerih bi vzpostavil mir z Bogom. Ohromelost je namenjena bolj farizejem kot hromemu. Kristus je videl zakrknjenost v srcih farizejev. Želeli so skriti Boga v predal, kjer bi njihov odnos do Boga pomenil udobno sprejet status in udobje. Tudi mi imamo podobno kot farizeji, radi svojo rutino. Radi se prepuščamo duhovnemu počitku in se ne maramo prilagajati Bogu, ko zahteva več vere, zaupanja ali ljubezni. Za verujoče je Kristus vedno nov; vedno prosijo za več in nove izkušnje Kristusa jih napolnijo. Njihova ljubezen nikoli ne omahuje, vedno vedo, kaj jim Bog ponuja.
2. Edini pravi problem je greh: Hromi in njegovi spremljevalci so prišli zaskrbljeni samo zaradi njegovega fizičnega stanja. Vendar to za Kristusa ni najpomembnejše! Najvažnejše je stanje njegove duše. Za Boga naše vsakodnevne skrbi niso težave. So le izgovori, ki jih nam pošlje, da ozdravimo in razvijamo naš odnos z njim: “Tvoji grehi so ti odpuščeni.” V življenju je najtežje predvsem odstranjevati glavne ovire za svetost - grehe. Globoko nas lahko prizadenejo le ovire greha in egoistični življenjski slog.
3. Čakanje na Božje odgovore: Pavza med besedami “Bodi pogumen, otrok, tvoji grehi so ti odpuščeni” in ozdravitvijo ohromelosti je morda sprva povzročila razočaranje tistim, ki niso poznali načina Kristusovega dela. V tem razmaku se pojavi naš odziv na Boga, in se odigra naša vloga v odrešenjskem načrtu. Takojšnje zadovoljevanje otrokovih želja razvrednoti pomen starševske ljubeče podpore. Da bi dosegli krščansko zrelost, moramo oblikovati kreposti vere in zaupanja. Na ozdravitev je treba gledati bolj kot na del Božje volje in ne kot lastno samoumevno olajšanje. To terja svoj čas. Kljub temu se v tej pavzi, v tem temnem obdobju vere, nekaj dogaja. Medtem ko se čudeži odvijajo, se spreminjamo. Ukaz, naj vstane, se zdi le potrditev ali vidno uresničenje nečesa, kar se je že zgodilo v bolnikovi duši: skozi vero in zaupanje Kristus vlada v njej.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da bom vstal samo v tebi, ker le ti lahko premagaš greh v meni. Po svojih močeh sem, podobno kot sveti Pavel, skušal biti borec, okrepljen s tvojo milostjo in usmiljenjem. Pomagaj mi, da vsako težavo sprejmem kot novo priložnost za očiščevanje srca in posvečevanje duše!

Odločitev: Danes se bom skušal izogniti hitrim in obsojajočim mislim o drugih in v svojem srcu ohranjal usmiljeno naravo Kristusovega srca.

Ko je prišel Jezus na drugo stran, v Gadarsko deželo, sta ga srečala dva obsedenca, ki sta prišla iz grobišča, tako silno divja, da nihče ni mogel iti mimo po tisti poti. In glej, zakričala sta: »Kaj imaš ti z nama, božji Sin? Ali si prišel semkaj nas pred časom mučit?« Pasla pa se je ne daleč od njih velika čreda svinj. In hudi duhovi so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, pošlji nas v čredo svinj!« In rekel jim je: »Pojdite!« Izšli so torej in obsedli svinje. In glej, vsa čreda je po bregu planila v morje in v vodi poginila. Pastirji pa so zbežali, odšli v mesto in razglasili vse, tudi o obsedencih. In glej, vse mesto je šlo Jezusu naproti; in ko so ga ugledali, so prosili, da bi šel iz njihovih krajev.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tu, z menoj. Današnji dan bi rad preživel v tvoji bližini in gledal na svet skozi vero. Želim ti zaupati in verjeti. Vem, da mi boš podaril vse milosti, ki jih danes potrebujem, le prositi moram. Rad bi te ljubil z vsem srcem, zlasti v dobrodelnosti, tako da sem na voljo vsem, ki jih bom danes srečal, da jim posredujem tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi premagati zlo greha v mojem življenju!

Razmišljanja:

1. Greh nas oddaljuje od Boga: Katekizem nas uči, da smrtni greh odvzame posvečujočo milost naši duši in nas loči od Boga. V današnjem evangeliju je to predstavljeno z dogodkom o srečanju dveh obsedencev s Kristusom. Želita, da ju pusti pri miru. Naš greh, majhen ali smrtni, odrine Boga iz našega življenja. Kot da bi mu rekli, da ga ne potrebujemo in ne želimo, da je del našega življenja. Sem prostovoljno podlegel grehu v svojem življenju in se s tem pričel izogibati Bogu? Tudi na najmanjši način?
2. Greh rani naše odnose z drugimi/bližnjimi: Več kot očitno je zlo teh obsedencev že prizadelo njun odnos z drugimi. Ne moreta biti več del njihove skupnosti, živeti morata ločena od družbe. Vsak greh je nekako »socialni greh,«, ker ima socialne posledice. Tudi naši najbolj skriti grehi, ki jih zagrešimo v mislih, lahko prizadenejo druge in potemtakem vplivajo na vse. Grehi, ki jih drugi opazijo, so še večji, ker lahko povzročijo slab zgled in druge vodijo oziroma napeljujejo na greh. Kristus pa želi, da zavračamo greh. Pridružimo se mu in izženimo zlo iz našega vsakdanjega življenja.
3. Greh rani tudi nas same: Zlo, ki ga zagrešimo, je v prvi vrsti škodljivo za nas same. Obsedenci so pogosto ranili sami sebe, se samopoškodovali. Ta fizična poškodba njihovega telesa ponazarja globljo duhovno trpljenje. Naše duše so ustvarjene za Boga, zato je ločitev od njega resnično žalostna. Greh ne prepoznamo v njegovi zli obliki, vendar ko smo ga zagrešili, nas prične naša vest opozarjati. Spoznamo, da je bila naša odločitev (za greh) napačna, saj nas je ločila od tistega, h kateremu nas že po naravi vleče. Občutimo bolečino te ločitve in prekinitve, ki nas notranje ločuje.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi odstraniti greh iz mojega življenja! Potrebujem tvojo pomoč, saj tega ne morem storiti sam. Tako kot obsedenca, ki sta želela biti odrešena muk, si tudi jaz želim premagati greh v svojem življenju. Mnogokrat me nadvladajo moje strasti ali preizkušnje zla. Daj mi moč, ki jo potrebujem, Gospod!

Sklep: Kristusu bom danes obljubil, da se bom odrekel vsaj enemu določenemu grehu, ki ga po navadi zagrešim.

Ko je stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!« Dejal jim je: »Kaj se bojite, maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?«

Uvodna molitev: Gospod, v tem razmišljanju prihajam k tebi, pripravljen storiti, kar me prosiš. Ko sem prepuščen samemu sebi, pogosto izberem enostavno, priročno pot, vendar vem, da pot kristjana vodi skozi ozka vrata. V tebi najdem razlog, da zapustim enostavno pot in se posvetim popolnejšemu poslanstvu ljubezni. Pripravljen sem spoznati pomen tvojega ukaza: “Sledi mi!”

Prošnja: Gospod, podari mi milost zrele vere!

Razmišljanja:

1. Božja tišina, človekova vera: Predstavljajmo si, da smo na mestu apostolov v tej skromni ladji, ki jo premetavajo burni valovi. Takoj planejo na dan naši največji strahovi; a Jezus spi. Prikrade se skušnjava, da bi ga prebudili … veliko ljudi to počne z nenehnim pritoževanjem, obupanimi držami, umikom od molitve ali s stresanjem jeze na druge. Ko v trenutku preizkušnje spoznamo, da življenje ni več popolnoma pod našim nadzorom, obstaja verjetnost, da se zrušimo. Toda tej poti se moramo izogniti; premišljevati moramo o moči te “speče” Kristusove navzočnosti. Preizkušnje nas približajo Bogu in povečajo našo odvisnost od njega. Živeti moramo iz vere; sicer prevladajo le strah, negotovost in grenkoba. “Molčanje Kristusa” je močno. Če ga spregledamo, smo opustili nekatere njegove najgloblje nauke. “Molčanje Kristusa” nas mora učiti!
2. “Molčanje Kristusa” govori o naši veri: Kakšen je Jezusov spanec? Kot mlada mati, je Marija pogosto opazovala, kako Jezus spi. Nadškof Martinez piše: “Jezus je bil izjemno lep, ko je izgovarjal besede večnega življenja, delal čudeže, gledal z ljubeznijo, odpuščal z usmiljenjem in nežno božal. A rad bi ga videl, medtem ko spi, saj bi ga lahko neskončno dolgo občudoval, ne da bi me očaral njegov pogled, brez popolnosti njegove lepote in slave, ki bi zaslepila moje oči in očarala mojo dušo. Lepota Jezusa, ko je buden, je predaleč za mojo majhnost. Kdo bi jo lahko prenesel? V spanju se mi zdi bolj primerna, kakor je bolj prilagojena mojim očem, ko ga gledam skozi prosojno lečo” (Ko Jezus spi, str. 15). Naj vedno zaupam v moč Kristusa: ko se odloči, da ne bo ukrepal, in tudi takrat, ko posreduje.
3. Večna pedagogika Boga: Voda, ladja, apostoli in Kristus … Ta prizor se ponavlja znova in znova v evangeliju. Voda je simbol življenjskih izkušenj na človeški ravni; ladja je izkušnja vere na nadnaravni ravni - to je naše življenje s Kristusom. Kristus sporoča, da nikoli ne smemo dopustiti, da bi izkušnje življenja prevladale nad izkušnjo vere. Ne smemo živeti na ravni trenutnih vtisov, ampak iz globokega vodnjaka vere, ki razkriva delovanje Boga, modrost njegove previdnosti in končno usodo večnosti. Vera razkriva Kristusovo navzočnost na naši ladji; vera nas prepriča, da je vsak val in vsak sunek vetra povabilo, naj zaupamo Tistemu, ki vsem gospoduje. Vera je tisto, kar Bogu omogoča, da tolaži naša srca, umirja naše strahove in ohranja našo radost sredi težav, ki se lahko razvlečejo v mesece ali celo leta.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da me vera naredi ranljivega. Vem pa tudi, da ne bom spoznal tvoje ljubezni, če ne bom verjel, da me lahko osrečiš bolj, kot to zmorem sam. Če se ne soočim s preganjalci svoje duše in svojega poslanstva ter se prepuščam tvoji milosti, ne bom spoznal tvoje zmage!

Odločitev: Danes se bom s popolnim zaupanjem vanj soočil s težavo in se popolnoma prepustil Bogu!

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«

Uvodna molitev: Jezus, verujem vate! Verujem, da si prišel na ta svet, da bi nam s svojim trpljenjem in smrtjo dal možnost večnega odrešenja. Želim se ti približati v tej molitvi! Naj bo ta čas s teboj izraz moje ljubezni!

Prošnja: Gospod pomagaj mi, da vzpostavim globlji, osebni odnos s tabo!

Razmišljanja:

1. Kriza identitete: Jezusa ne zanima, kaj “drugi” mislijo o njem, ampak kaj jaz mislim o njem. Vsak odnos je preizkušen v zvestobi do drugih ljudi. Prej ali slej se bo mlado dekle vprašalo, kako resen je njen fant? Po nekaj tednih predavanj profesor želi vedeti, kdo so resni študentje? Na predvečer bitke se vojak morda vpraša, ali se lahko zanese na svoje prijatelje, ko se začne boj. Podobno naš Gospod razmišlja o nas. Kaj pomeni Kristus zame? Je le slika na podobici? Megleno zaznan dobrotnik iz preteklosti? Ali ima resnično mesto v mojem življenju? On je vendar Druga oseba Trojice, ki je prišla na svet, da bi nas rešila! Kako ta resnica vpliva na mojo vero?
2. Nebesno razodetje: Peter izpove, da je Jezus Mesija. In Jezus mu odvrne, da to spoznanje ne izhaja iz sveta, ampak od Boga Očeta. Jezusa kot Mesija spoznavamo preko dejanj vere. Skozi zgodovino so skeptiki poskušali razumeti Jezusa zgolj z razumom in preko raziskovanj. Ampak od kdaj poskušamo z razumom odkriti celovitost osebe? Spoznavanje sočloveka pogosto zahteva osebni stik, predvsem pa poslušanje. Ali poskušam poslušati Jezusa v molitvi, v Svetem pismu? Ali preprosto poskušam “razumeti ga”?
3. Vezi in razvezovanje: Ključi so simbol oblasti. Naš Gospod je imel vso oblast na zemlji (prim. Mt 28,18 in Mr 2,10). Takšna pristojnost pa vključuje tudi veliko odgovornost; zato je Jezus dal Petru kot prvemu papežu, moč, da povezuje in razvezuje, to pomeni, da določa pravila znotraj Cerkve. Otrok, ki ne uboga pravičnega ukaza svoje matere, greši. Zakaj? Ne zato, ker bi bila mater Bog, ampak ker ima mama oblast od Boga. Avtoriteta, v tem primeru papeška, ni nekaj vsiljenega, ampak služba. Papeževo edinstveno poslanstvo je zanesljiv vodnik pri moralnih vprašanjih. Papež nima moči, da bi določal moralnost, ampak avtoritativno opredeli vprašanja, ki so pred njim. Kako dobro poznam papeško poučevanje? Se trudim izvedeti, zakaj poučuje na takšen način? Ko naletim na težave, ali se posvetim cerkvenim preučevanjem? “Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zavrača, mene zavrača” (Lk 10,16).

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bo moja vera izraz mojega osebnega odnosa s teboj! Ne dopusti, da bi se moja vera kdaj ohladila! Obnovi moje spoštovanje do daru papeškega poslanstva!

Odločitev: Prebral bom nekaj odstavkov iz Katekizma katoliške Cerkve, na primer nekaj o papeštvu (880-887, 895, 1559).

Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je ta imenovan prerok, bo dobil plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta imenovan pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«

Uvodna molitev: Gospod, rad bi se ti približal v miru in popolnoma osredotočen nate. Danes bo zame najpomembnejše molče premišljevati o tvoji dobroti in dejavni vlogi v mojem življenju. Čeprav se ne čutim vrednega tvoje navzočnosti, zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. S tem molitvenim trenutkom želim stopiti bliže k tebi in se naučiti živeti podobno tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi srce, ki je resnično vredno tvoje navzočnosti!

Razmišljanja: 1 .Tisti, ki izgubijo svoje življenje zaradi mene, ga bodo našli: Izbira, ki jo ponuja Kristus, je jasna in ostra. Ni srednje poti. Gre za življenje ali smrt. Mojzes je prav tako jasno govoril Izraelcem: “Danes pozivam nebesa in zemljo za pričo proti vam, da sem dal pred vas življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo; izberite torej življenje, da boste vi in vaši potomci živeli, ljubili Gospoda, svojega Boga, poslušali njegov glas in se vanj oklepali, saj to pomeni življenje za vas in dolžino dni, da boste prebivali na zemlji, ki jo je Gospod prisegel vašim očetom Abrahamu, Izaku in Jakobu, da jo bo dal njim” (5 Mz 30:19-20)). Ali je moja največja skrb, da dosežem takšno življenje, o katerem govori Kristus? Večno življenje, zase in za tiste, ki jih ljubim? Ali lahko zares rečem, da izbiram življenje, tako da se oklepam njega nad vsem drugim? 2. Dajanje brez postavljanja pogojev: Življenje s Kristusom zahteva popolno predajo, ki ni obremenjena z našimi pogoji, izračuni ali osebnimi željami. Mnogi ugotavljajo, da dajejo dovolj Bogu, vendar so še vedno prazni brez njega. Dajejo, vendar jim ni dano. Le sebe prikrajšajo za živo izkušnjo Kristusa in ljubezni do njegovega kraljestva, ki bi napolnila njihovo srce in okrepila njihovega duha. Moram si prizadevati, da se moja odločitev za Kristusa spremeni v držo, kjer sebe dam na razpolago Kristusu. 3. “… ni vreden mene”: Prav tako kot je visoki svečenik v stari zavezi lahko vstopil v svetišče samo s krvno daritvijo, smo vredni vstopiti v božansko navzočnost samo s Kristusovo daritvijo. Ko je vojak potegnil sulico iz Kristusove strani, se je pokazala neustavljiva moč Kristusove ljubezni. Prebodeno Gospodovo srce je pokazalo usmiljenje, ki ga svet še nikoli ni videl: srce kristjana je izpolnjeno in razširjeno, šele ko se popolnoma podari. Kristus želi vstopiti v naše srce, a nič nas ne naredi bolj vredne, kot naš trud, da sprejemamo bolečine in trpljenje iz ljubezni do njega. Samozatajevanje, odveza, izbira težje poti … to nas ne bo uničilo; to nas bo oživilo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da me strasti in šibkosti vodijo stran od tebe. Pomagaj mi ponovno urediti svoje življenje! Tvoje srce naj bo moj svetilnik, da se ne bom bal izgubiti ničesar na tem svetu, samo da te ohranim v svojem življenju in poslanstvu!

Odločitev: Danes se bom trudil tam, kjer sem pogosto preveč potrpežljiv.

Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.

Ko je Jezus prišel v Petrovo hišo, je videl, da njegova tašča leži in ima vročico. Dotaknil se je njene roke in vročica jo je pustila. Vstala je in mu stregla. Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.

Uvodna molitev: Gospod, zaupam vate. Verujem, da hodiš z menoj in me spremljaš s svojo močjo. Prihajam pred prestol tvojega srca. Vem, da me boš danes blagoslovil s svojim prijateljstvom in uslišal moje molitve. Hvaležen sem za tvojo zvesto in radodarno ljubezen!

Prošnja: Gospod, pomnoži mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ponižnost se dotakne Božjega srca: Stotnik nima le veliko vere, ampak tudi ponižnosti. Njegova ponižnost ni navidezna, saj so okoliščine preveč nevarne, da bi se v svoji ponižnosti pretvarjal, še posebej, ker je Jezus že obljubil, da bo prišel ozdravit njegovega služabnika. Prav tako ni njegova ponižnost odraz nizke samopodobe, saj je v njegovem stiku z Jezusom velika mera samozavesti. Njegova ponižnost izhaja iz zavedanja, kdo je Jezus. To je ponižnost, h kateri nas Cerkev vabi, ko se zbližamo z našim Gospodom v evharistiji pri sveti maši. »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, a sem ti hvaležen, da prihajaš, ker bo ozdravljena moja duša.«
2. Ko je Jezus to slišal, je bil navdušen: To je neverjetno! Da bi lahko resnično začutili Jezusa, je potrebno verovati! Verovati vanj, v njegovo moč in njegov načrt za naše življenje. Jezus je Petra pograjal, ker ga je zgrabil za roko, da ne bi potonil: »Malovernež, zakaj si podvomil?« (Mt 14,31). Pomen vprašanja bi bil bolj razumljiv, če bi bilo zastavljeno drugače: »Kaj je takega v meni, kar bi ti preprečevalo, da mi zaupaš?» Odgovor je: Nič! Vsakršna pomanjkljivost je v nas in to razrešujemo s pomočjo molitve, predvsem pa s premišljevanjem poglavitnih resnic vere: Jezusovo utelešenje, trpljenje, smrt in vstajenje; zakramenti, še posebej krst, sveta spoved in evharistija. Če Jezus sprevidi našo vero, potemtakem ga naše pomanjkanje vere in zaupanja vanj prizadene.
3. Zgodi se po naši veri: Kristusove besede so nekako podobne delu molitve Oče naš: »odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Naša mera odpuščanja naj bo merilo: kolikor odpustimo drugim, bo tudi nam oproščeno. S tem,ko je Jezus stotnika nagovoril s temi besedami, je razkril, da prav z našo vero pridobimo to, za kar prosimo Boga. V prvi evharistični molitvi pri maši molimo: »Njihovo vernost in vdanost poznaš.« To je tolažilno in zastrašujoče hkrati. Tolažilno v tem, da Kristus pozna moč naše vere – pozna iskrenost našega srca. Ni se nam treba opravičevati pred njim. Zastrašujoče je, da naša vera ni vedno tako močna, kot bi lahko bila. Torej ponovimo, kar je dečkov oče v Markovem evangeliju rekel Jezusu (Mr 9,24): »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Pogovor s Kristusom: Gospod, vreden si vse moje vere! Tako kot temu stotniku, mi pomagaj, da osredotočim svoj pogled nate v veri in prepričan, da je vse, kar od mene zahtevaš, vedno dobro zame! Mati prečista, naj bo moje srce le za Gospoda!

Sklep: Danes si bom vzel nekaj minut časa za prebiranje in razmišljanje o 11. poglavju pisma Hebrejcem.

Ko je prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in v tvojo ljubezen! Zame si kot pot, po kateri naj živim. Upam v moč tvojega križa, da me osvobodi vsega, kar nisi ti. Ljubim te in želim, da bo moja ljubezen bolj resnična, da bom mogel posnemati tvojo čisto in popolno ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se obrnem stran od svojih grehov!

Razmišljajna:

1. Gospod, če hočeš, me lahko očistiš: Ko pristopimo k zakramentu spovedi, želimo imeti besede tega ponižnega gobavca na svojih ustnicah: “Jezus, ti me lahko ozdraviš tistega, kar me teži - od mojega greha.” Ta globoka vera gobavca je primerljivo z vero skesanega razbojnika. Pribit na križ poleg našega Gospoda, je rekel: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!” Oba sta gledala s pogledom vere onkraj tega, kar so jima povedale njune oči. Ko priznamo svoje grehe z očmi vere, želimo gledati onkraj duhovnika in videti Jezusa, tistega, ki nam ne le odpušča grehe, ampak ozdravlja naše duše.
2. Iztegnil je roko, prijel mu jo je in ga ozdravil: Farizeji so nekoč vprašali učence: “Zakaj vaš učitelj jé z davkarji in grešniki?” (Mt 9,11). Jezus se ne boji moje gobavosti, ne boji se mojega greha. Njegova ljubezen je preprosto močnejša od greha vsakega človeka, ne glede na to, kako velik je. Ne boji se povezanosti z grešniki ali se dotikati gobavcev. Enaka ljubezen je gnala Besedo, da je postala “meso in prebivala med nami” (Jn 1,14). Ko je prevzel našo človeško naravo, je “iztegnil roko in se nas dotaknil.” Ko Jezusu izročimo svoje grehe, jih pribije na križ - in prav na križu odkrijemo dve stvari: pravo naravo našega greha in neskončno ljubezen, s katero se nas Jezusa dotakne.
3. Hočem. Bodi očiščen: Jezus želi, da je gobavec ozdravljen; prav tako želi, da smo ozdravljeni, očiščeni mi vsi. Skozi roke duhovnika Jezus iztegne svojo roko in nam naroči, naj se očistimo, da ne bi živeli v svojih grehih. Greh trka na vrata našega življenja, vendar nam Jezus omogoča, da ga odpravimo. Ko nas ozdravi, nam daje tudi moč (milost), da zdravi tudi ostanemo. Ozdravlja nas, da lahko svobodno hodimo z njim in ga posnemamo v svojem življenju. Toda ali si resnično želim opustiti vse svoje grehe? Kateri ozdravljeni gobavec bi se kadarkoli želel vrniti h gobavosti? Nazadnje je srce tisto, ki se mora očistiti z molitvijo, zakramenti in prizadevanjem, da delamo tisto, kar vemo, da je Bogu všeč.

Pogovor s Kristusom: Jezus, veš, kdaj sedim in kdaj vstanem. Preden izrečem besedo, ti že veš vse; z vsemi mojimi potmi si seznanjen (prim. Ps 139). Pomagaj mi živeti v luči, ustreči tvoji milosti in doživeti zdravilno radost, ki izhaja iz prijateljstva s tabo.

Odločitev: Ta teden se bom spovedal in si vzel čas, da se dobro pripravim!

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.

Uvodna molitev: Gospod, preden lahko ustvarim karkoli trajnega v svojem življenju, moram biti združen s teboj! Zavedam se svoje slabosti in nagnjenosti h grehu, zato se zanašam na tvoje odpuščanje in usmiljenje. Verjamem v tvojo prisotnost v evharistiji. To mi daje zagotovilo, da resnično bivaš v svoji Cerkvi, med nami do konca časov.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi izboljšati vsaj eno področje svojega življenja, ki sem ga zanemaril!

Razmišljanja:

1. Gospod, Gospod: “Vera brez del je mrtva” (Jakob 2:20). Pričevanje za vero skozi naša dela je ključnega pomena. Ni dovolj, da gremo k maši ob nedeljah, da imamo Biblijo na polici, da obesimo rožni venec na vzvratno ogledalo. Vera v Kristusa pomeni vsakodnevno spreobračanje, spreminjanje naših življenj v skladu z njegovo voljo. “Ne vsak, ki mi govori: ‘Gospod, Gospod,’ bo vstopil v nebeško kraljestvo, ampak tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Matej 7:21). Izpolnjevanje Očetove volje pomeni predvsem dela: usmiljenja, potrpežljivosti, nesebične službe. Pravi izraz naše vere zahteva, da se darujemo in nas ne pušča zadovoljne. Ali se kdaj počutim pravičnega, ker “sem s Papežem”? Ker “nikoli nisem bil zasačen” pri nečem slabem? Ali me moja vera v Kristusa pušča zadovoljnega? Ali me žene k delom usmiljenja?
2. Trdna skala: Poslušati in slediti Kristusu pomeni živeti tako, kot bi morali. Res je, da kot človeška bitja vedno potrebujemo odziv. Poznati, ljubiti in služiti Bogu v tem svetu in deliti srečo z njim v večnem življenju – to je namen naših življenj (glej Katekizem, št. 1). Ko grešimo, se ločimo ne samo od Kristusa, ampak tudi od sebe. Počutimo se notranje razdeljeni zaradi strasti, jeze, nečimrnosti, pohlepa. Kristus nas vabi, da “pridemo domov”, da postanemo to, kar naj bi bili. To je največja gotovost, ki jo lahko imamo, ko pride kriza. Kje “gradim na pesku”? Je moja molitev šibka? Sem skop? Je moje srce pretrdo do družinskega člana?
3. Fasada: Predpostavljamo lahko, da je bila hiša zgrajena na pesku videti trdna - zato ni nihče preizkusil njene trdnosti pred veliko nevihto. Včasih v našem življenju delujemo prav tako. V času miru je vse videti v redu, brez skrbi, brez strahov. Na zunaj je vse dobro, mirno, kot v oguljenih hollywoodskih filmih: vse je samo zunanjost, a brez globine. V resnici pa se pod površjem morda skriva propad, kronične in nerešene težave, praznina - vse zato, ker Kristus ni središče našega življenja. Obstajajo področja v mojem življenju, kjer živim površno? Se samo pretvarjam za sosede? Za starše? Za svojega zakonca? Za svojo drago osebo? Za svojega duhovnika? Katere težave moram odstraniti iz svojega življenja?

Pogovor s Kristusom: Gospod, preveč me imaš rad, da bi stal ob strani in pustil, da živim površinsko življenje. Veš, da mi je težko odložiti svojo masko, ker se vedno težko soočam s svojimi slabostmi. Daj mi moči, da se spoprimem s tistim, kar moram spremeniti v svojem življenju!

Sklep: Poiskal bom tisto področje, kjer ne živim v skladu s podobo, ki jo predstavljam na zunaj. Nato bom daroval desetko rožnega venca, da premagam to slabost ali šibkost.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim. Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.

Uvodna molitev: Gospod, pri svojem prizadevanju v molitvi mislim na svojo dušo in duše mojih ljubljenih. Verjamem, da si umrl zanje in želiš, da zato trudimo za nebesa.

Prošnja: Gospod, daj mi spoznanje, da bom spoštoval starše!

Razmišljanja:

1. Neizmerno veselje: Prihod novega otroka je vedno vir veselja, Božje darilo za ta svet! Vsak novorojenček odseva del neskončne lepote in skrivnosti Boga. Z njimi se učimo potrpežljivosti in nesebičnosti in tako nam malčki pomagajo rasti v svetosti. S svojo otroško preprostostjo so nam zgled in tako omehčajo naša srca. Pravzaprav ni treba, da so to naši lastni otroci, saj čutimo dolžnost, da pomagamo vsem otrokom, njihova življenja obogatijo nas vse. Kaj sem nazadnje storil, da bi pomagal malim, rojenim in nerojenim? Ali obstaja center za krizne nosečnosti, ki potrebuje pomoč? Ali sem podpiral starše, ki so odprti za velike družine?
2. Božja izbira: Za stare Jude je ime določalo identiteto osebe. Tako je bilo pomembno, da je Elizabeta svojemu sinu nadela ime Janez. S tem je pokazala, da priznava veliki Božji načrt za otroka. Janez je bil od začetka pod posebno Božjo skrbjo. Tudi danes je vsak otrok ljubljen od Boga, njegova prihodnost je zapisana v Očetovem načrtu. Vsak je poklican k Cerkvi. Ali cenim vlogo, ki jo imajo malčki v Božjih načrtih? Spoštujem njihovo dostojanstvo? Ali jim skušam vsiliti svoje predsodke? Jutri bodo odrasli in kako si želim, da bi jim bil zgled?
3. Osvobojena usta: Zaharija je dvomil v Boga in postal nem. Govor mu je bil povrnjen šele potem, ko je sprejel Božji načrt in dovolil svojemu novorojenemu sinu, da nosi ime Janez. Tudi mi imamo lahko v sebi nekaj tega Zaharija. Upiramo se Bogu, in zaidemo v slepo ulico. Slaba prijateljstva, navade resnega greha, naraščajoča obupanost - vse to nas lahko razjeda. Kesanje se prikrade počasi. Zakaj? “Mislimo, da je zlo v osnovi dobro,” je rekel papež Benedikt XVI. (8. decembra 2005). “Mislimo, da ga potrebujemo, vsaj malo, da bi doživeli polnost biti. … Če pa pogledamo svet okoli nas, lahko vidimo, da temu ni tako; drugače povedano, da je zlo vedno strupeno, da ne dviguje človeka, ampak ga ponižuje in osramoti.” Ali se upiram Božjim načrtom?

Pogovor z Jezusom: Gospod, člane družine in druge ljubljene osebe si vnesel v moje življenje iz določenega razloga. Moram jim pomagati na poti v večnost in oni bodo pomagali meni. Spomni me na to resnico in mi pomagaj, da ne bom oviral tvojih načrtov, ki si jih namenil otrokom!

Odločitev: Danes bom molil desetko rožnega venca, da najdejo pot v nebesa vsi člani moje družine.

»Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

Uvodna molitev: Verujem v moč molitve, Gospod! Ta čas, ki ga preživim s teboj, je najpomembnejši del mojega dneva. Naj bom prepričan o tvoji navzočnosti in tvoji ljubezni, da bom v celoti izkoristil te privilegirane trenutke.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi bolje ceniti pomen krščanske vere!

Razmišljanja:

1. Naše resnične vrednote: Zelo skrbimo za to, kar je za nas najdragocenejše, kajne? V resnici pa pogosto tvegamo s tem, kar je najbolj dragoceno. Govorimo, da cenimo življenje, a vendar brez skrbi hitimo v gostem prometu. Govorimo, da želimo priti v nebesa, vendar se skoraj vsak dan uklanjamo grehu, celo hudim grehom. Brskamo po provokativnih spletnih straneh, obrekujemo ljudi na delovnem mestu, zapiramo svoja srca pomoči potrebnim, volimo politike, ki zagovarjajo splav. Skratka - greh vzamemo zelo na lahko. Enako zanemarimo svetost naše vere: zakrament sprave, nevredno prejmemo obhajilo, molčimo, ko sorodnik hvali uporabo kontracepcije. Nič ne storimo, ko se otrok pet ur na dan odmakne v svet interneta. Ali obstaja nekaj, o čemer bi moral spregovoriti?
2. Stori drugim tako, kot bi želel, da storjo tebi: Da bi se odločili, kako se obnašati v določeni situaciji, se vprašajmo, kako bi si želeli, da nas obravnavajo. “Z mero, s katero merite, se vam bo odmerilo” (Lk 6,38). Spoštovanje, ki ga imamo do sebe, se pogosto odraža v spoštovanju, ki ga izkazujemo drugim. Neprijaznost, ravnodušnost in razdražljivost do drugih kažejo, kje je naša težava. Zlata pravila niso samo za druge, temveč tudi za varovanje našega lastnega dostojanstva. Ali obstajajo ljudje, do katerih nisem ljubeznjiv? Ali se zavedam, da lahko takšen odnos bolj prizadene moj značaj, kot njihova čustva?
3. Široka pot in ozka vrata: Sodobnost je kot trgovina, odprta 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Lahko dobimo vse, kadarkoli. Lahko se zmotno prepustimo misli, da bi moralo biti vse v življenju enostavno: naj bo to zakonska zveza, samodisciplina ali celo naše odrešenje. Slepilo enostavnosti naj nas ne zavede! Delo za naše odrešenje ni enostavno. Izvirni greh je pustil globok pečat na vseh nas. Za odrešenje se borimo z molitvijo, žrtvovanjem in nenehno budnostjo. Ali čutim, da je življenje moje vere v današnjem svetu enostavno? Če je tako, potem verjetno ne živim prav. Kje sem se izognil ozki poti svetosti? Sem preveč navezan na hrano, materialne dobrine ali mnenja drugih?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom videl svoje pravo dostojanstvo v tem, kako dobri so moji odnosi z drugimi in kako se odpovedujem svojim nemirnim strastem! Naj odvržem povprečnost v svojem duhovnem življenju in izkoristim čas, ki mi ga daješ!

Odločitev: Danes se bom še posebej potrudil za ljubljeno osebo!

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Začetna molitev: Verjamem v moč molitve, Gospod. Čas, ki ga preživim s teboj, je zame najpomembnejši del dneva. Naj bom prepričan v tvojo navzočnost in ljubezen, da bi lahko v polnosti izkoristil te trenutke!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi se znebil svojih predsodkov!

Razmišljanja:

1. Ne sodite: Včasih se najraje kratkočasimo z obsojanjem drugih. Z lahkoto izbiramo in izpostavljamo slabosti drugih, njihove napake. Tako se lahko imamo za večvredne. Vendar nam to odvrne pozornost od naših lastnih napak. Te napake drugih so ravno tiste, ki jih delamo sami. Zaradi tega lahko mož, ki nešteto ur prebije pred računalniškim zaslonom, kritizira in se pritožuje nad ženo, ki prav toliko časa porabi v nakupovalnem centru. Nad čim se največkrat pritožujem? Ali to tudi sam počnem?
2. Tišina iz človeškega spoštovanja: Naš Gospod nas spodbuja, da skušamo drugim pomagati, da bi se izboljšali. Če nekoga bratsko opozorimo, je to oblika dobrodelnosti, če – velik ČE – to storimo dobrodelno (Mt 18,15). Resnično, poučevati nevedne je duhovno delo usmiljenja. A največkrat raje pustimo, da se ljudje ostajajo v grehu, saj s tem opravičujemo lastne napake. Kristus ne želi, da bi ob pogledu na napake bližnjih ostali ravnodušni. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost. Ali se bojim opozarjati tiste, ki mi jih je Gospod zaupal v oskrbo? Ali ostanem tiho, da bi ohranil navidezni mir? Na sodni dan bomo morali odgovarjati za grehe opustitve (Lk 19, 20-24).
3. Odstranjevanje naše povprečnosti: Vsi smo poklicani k svetosti. Življenje je kratka priložnost, da se pripravljamo za večnost. Kaj počnemo tu, na Zemlji, bo merilo naše večne nagrade ali kazni. Zato moramo paziti, da se ne navadimo na lastne napake. Bog ne želi, da smo povprečni, ampak da se borimo proti svojim slabostim. Se trudim znebiti svojih pregreh? Najboljši način za odstranjevanje slabe navade je oblikovanje dobre navade. Ali preveč jem? Navaditi se moram na manjše obroke. Sem s svojim sozakoncem nepotrpežljiv in se hitro razjezim? Zato se vsak dan zavestno odločim za dobrodelno dejanje.

Pogovor s Kristusom: Življenje je kratko, Gospod, zato moram zgrabiti priložnost vsakega dne, ali kot pravi latinski pregovor Carpe diem! – Zgrabi dan!. Včekrat moram pogledati vase in ne druge. Pomagaj mi, Gospod, da prepoznam svoje napake!

Odločitev: Mnenje o osebi, o kateri sem nazadnje rekel nekaj slabega ali jo kritiziral, bom popravil.

»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za dan, ko praznujemo tvoje vstajenje! Verujem, da se bo moje življenje nekoč združilo s tvojim. Upam v tvoje usmiljenje in neskončno dobrotljivost. Danes, ko te prejemam v evharistiji, naj me oplemeniti ogenj tvoje ljubezni!

Prošnja: Gospod, naj bom svetilka vsem okoli mene!

Razmišljanja:

1. Brez strahu: “Ne bojte se jih.” Kristus nam odpira nov pogled in s svojimi besedami zagotavlja, da smo varni, tudi ko nas svet ogroža in skuša zavesti. Kaže nam, da gradimo na trdni podlagi, ko oznanjamo evangelij. Resnica o Bogu in človeku, ki jo oznanjamo, posega v globino človekove duše in pričevanje za to resnico ima posebno milost, ki se odziva v svetu. Kristusova obljuba večnega življenja nas “varuje”, ko izpolnjujmo njegovo voljo.
2. Božji “ojačevalci”: “Kar ste slišali šepetati, oznanjajte na strehah.” Kristus se je trudil, da bi nas njegov nauk prepojil, dosegel naša ušesa in srca. Zaupa, da vzbuja nekaj, kar nas bo globoko spremenilo. Tih glas in prve iskre ljubezni se bodo razplamtele v ogenj, ki bo dosegel vse okoli nas. Drugim prinašamo vse, kar smo sami doživeli v molitvi, v tistih intimnih trenutkih, ko nam Kristus govori o svoji ljubezni in resnici. Naj naša srca močno zaznamuje molitev, da bomo orodje v Kristusovih rokah.
3. Varni v Očetovem naročju: “Vsak, ki bo priznal mene pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.” V našem življenju je nekakšno protislovje, da smo poslani na veliko pustolovščino, ki nas vodi domov, v hišo našega Očeta. Skupaj s svojim Sinom prosi, da odkrijemo poti v svojem srcu, ki vodijo k njemu in da povabimo vse okoli nas, naj se vrnejo domov. Kristus nam zagotavlja, da smo na tem potovanju varni, da so naše preizkušnje in tveganja le majhen, a zelo dragocen prispevek k ljubezni, ki nas čaka. Oče nas čaka in naš dom se nam korak za korakom bliža. Vemo, da nas bo spremljal z ljubeznijo, ki je nihče ne more odvzeti, če pogumno kljubujemo svojim strahovom.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da imaš zadnjo besedo. Ti si Gospod življenja in stvarstva! Pomagaj mi, da s pogumom gradim tvoje kraljestvo! Danes spoznavam, da je priložnost oznanjevanja tudi tvoja milost. Pomagaj mi, da se bom spomnil, kako lahko s tvojo pomočjo obrodim sadove, ki bodo večni!

Odločitev: Ta teden bom povabil prijatelja ali znanko, da se mi pridruži pri maši ali molitvi rožnega venca.

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Uvodna molitev: Gospod, že v začetku dneva zaupam v tvojo zanesljivo previdnost! Si najgloblja želja mojega srca. V tem trenutku molitve želim ugajati le tebi. Tudi če sem utrujen ali brez navdiha, tudi če doživljam le praznino, naj bo to moja molitev: Tebi darujem vse, kar sem in kar imam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da še globlje zaupam v ljubečo skrb našega nebeškega Očeta!

Razmišljanja:

1. Zakaj skrbeti? Kaj bi lahko dodali k lepim Kristusovim podobam v evangeliju, ki nas spodbujajo, naj zaupamo v ljubečo skrb našega nebeškega Očeta? Le razmisliti moramo, kako Bog hrani ptice neba in oblači lilije polja, ter pustiti, da se ta njegova očetovska skrb za te minljive stvari globoko zasidra v našo dušo. Kako bolj bo skrbel za nas, vrhunsko delo njegovih rok, za svoje sinove in hčere, saj je zanje poslal svojega edinorojenega Sina, da umre na križu? Kristus prodre do pravega vzroka naših skrbi in tesnobe ki nas včasih preplavljajo v življenju: imamo premalo vere. Malo vere in še manj zaupanja v dobroto našega nebeškega Očeta. Zahvalimo se mu za njegovo potrpežljivost in dovolimo njegovi očetovski dobroti, da poseže v globine našega duha!
2. Ohranite osredotočenost: Skrbi in pomisleki glede materialnih potreb našega vsakdanjega življenja nas zaslepijo, da ne vidimo, kaj je resnično potrebno: prizadevanje za svetost, za graditev Kristusovega Kraljestva v naših življenjih in v življenjih ljudi okoli nas. Če bi le dovolili Kristusu, da naša srca in duše razvname, kako bi se spremenila naša življenja! Gnalo bi nas poslanstvo, neprestano bi nas spodbujalo - in vse naše prejšnje skrbi in tesnobe bi postale nepomembne. Tudi mi bi lahko s Kristusom zaklicali: “Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!” (Lk 12:49)
3. Preprostost srca: Ena od kreposti, ki nam pomaga, da bolj zaupamo Bogu in rastemo v apostolski gorečnosti, je preprostost srca. Ob tem nikoli ne boste zahtevali od Boga, naj vam na kak način pojasni vašo poklicanost ali vaše trpljenje. Zahvaljujoč preprostosti srca boste vedno v vsem videli Božjo voljo Tudi v bolečini postanejo vodnjaki in reke kraj miru in radosti. Zahvaljujoč preprostosti srca boste sposobni razumeti ljudi in njihovo stisko ter jim podali roko pomoči. Nikoli ne boste gojili sovraštva, zlobnih želja, zamere ali zlobnih misli v svojem srcu. Vse vas bo pripeljalo k Bogu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi skozi to molitev, da bom rasel v preprostosti srca, da bom življenju prepoznal, da vse izhaja iz tvoje ljubeče roke!

Odločitev: Danes bom obnovil svojega duha vere, da bom v vsem, kar se mi zgodi danes, videl del ljubeče Božje previdnosti.

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate! Verujem, da me ljubiš, da si blizu in boš hodil z menoj skozi ta dan. Zaupam ti, Gospod, ker si neskončno dober in vsemogočen. Ljubim te, ker si umrl na križu zame, da me rešiš.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi prepoznati tvoj klic, da si naberem zaklade za nebesa!

Razmišljanja:

1. Zemeljski ali večni zakladi: Kdo si ne želi odkriti skritega zaklada? Človeško srce je ustvarjeno za srečo in varnost, ki naj bi ju ta zaklad obljubljal in za veselje, ki ga prinaša. Vendar se postavlja vprašanje: komu naj zaupamo svoje srce, našo notranjost, našo celotno bit? Kristus nas opozarja na lažne zaklade, ki na dan za dnem mamijo – zemeljske zaklade kot so: draga oblačila, lastnina ali denar. Vsak od teh “zakladov” nam bo odvzet. Ravno v trenutku, ko najbolj potrebujemo pomoč, ob našem prehodu v večnost, bomo zapustili vse zemeljsko, materialno. Kot pravi realistični španski pregovor: “V krsti ni žepov.”
2. Globoka hrepenenja srca: Kristus nam ponuja en sam zaklad, vreden človeškega srca, zaklad, ki nam ne bo nikoli odvzet, edini, ki nas lahko spremlja preko groba, preko praga v večno življenje. Ta zaklad je Kristus sam in vsa dobra dela, ki jih opravljamo zaradi njega. Živeti le za Kristusa, ga ljubiti nadvse, izročiti mu svoje življenje, svojo celotno bit - to je edini zaklad, dovolj obsežen, da zadovolji človeško srce in lahko uresničiti naša najgloblja hrepenenja. Samo ta bo ostal za večno in nas popeljal v večno veselje. “Kjer je tvoj zaklad, tam bo tvoje srce.”
3. “Luč telesa”: Kristusove besede o očesu kot luči telesa so na prvi pogled morda nejasne, nepovezane z njegovo prejšnjo spodbudo, da si nabiramo zaklade v nebesih. Vendar drugi pogled razkriva notranjo povezavo. Razlagalci Božje besede so oči razumeli kot namene, ki naj bi jim sledila naša dejanja. Kristus nas spodbuja k otroški preprostosti v vsem, kar počnemo, tudi v našem pogledu na dogodke in druge ljudi. Če v drugih vidimo Kristusa, če smo sposobni videti Očetovo skrbniško roko za vsem, kar se nam zgodi v življenju, če vse, kar počnemo, počnemo iz ljubezni do Kristusa, potem bomo resnično in celostno preplavljeni s svetlobo.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za jasno sporočilo tvojega evangelija! Hvala ti, ker mi kažeš, kako naj živim svoje življenje, vedno zazrto v večnost! Hvala ti, ker si edini zaklad, ki lahko zadovolji hrepenenja mojega srca!

Odločitev: Danes bom vse, kar počnem, delal iz ljubezni do Kristusa, da pomagam graditi njegovo kraljestvo; potrudil se bom, da bom znal nabirati zaklade v nebesih.

Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate! Prepričan sem, da me ljubiš, da si mi blizu in boš hodil z menoj skozi ta dan. Vate zaupam, Gospod, bolj kot vase, ker si neskončno dober in vsemogočen. Ljubim te, ker si umrl na križu zame, da me rešiš.

Prošnja: Gospod, nauči me moliti!

Razmišljanje:

1. Popolno zaupanje v Božjo previdnost: “Vaš Oče že ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite.” Kristusove besede so neskončen vir tolažbe in upanja, saj nas spodbujajo, da se nenehno obračamo k Očetu v molitvi. “Prava pobožnost ne gre toliko za število besed, temveč za pogostost in ljubezen, s katero kristjan obrne svoje srce k Bogu v vseh dogodkih, velikih ali majhnih, svojega dneva” (sveti Matej, Navarinska Biblija, str. 72). Toda če že naš Oče pozna naše potrebe, zakaj bi jih izpostavljali v molitvi? Sveti Avguštin nam zagotavlja, da med molitvijo Bog oblikuje naše srce in dušo, tako da bomo pripravljeni prejeti dobro, kar je njegov odgovor na naše molitve.
2. Popolna molitev: Sveti Avguštin trdi, da je Očenaš tako popolna molitev, da v nekaj besedah povzame vse, kar človek potrebuje in prosi Boga (prim. Govor 56). “Običajno ga vidimo kot sestavljenega iz vabila in sedmih prošenj - trije se nanašajo na hvalo Boga, štiri pa na človekove potrebe” (sveti Matej, Navarinska Biblija, str. 72). Prvi dve prošnji, da se Božje ime posveti med vsemi ljudmi in da pride njegovo kraljestvo, bi se nas morali globoko dotakniti. Poklicani smo, da smo apostoli tega kraljestva, da širimo ljubezen do Kristusa med svojimi brati in sestrami. Naš apostolski zanos naj se začne vsakič, ko izgovorimo te besede Očenaša. Prositi, da se zgodi Božja volja, pomeni, da se predamo njegovi volji.
3. Naše duhovne in človeške potrebe: “Daj nam danes naš vsakdanji kruh.” Delamo zato, da bi z lastnimi rokami zaslužili svoj vsakdanji kruh, ki pa je vendarle Božji dar. Prosimo samo za tisto, kar potrebujemo vsak dan. Očetje Cerkve vidijo tudi v tej prošnji željo po evharistiji, kruhu življenja. Trudimo se živeti tako, da bomo vredni prejeti evharistijo vsak dan. In ko prosimo Boga za odpuščanje, moramo biti tudi sami pripravljeni odpustiti drugim, tako kot nam Oče odpušča. Ali v polnosti živim ta nauk kot Kristusov sledilec? Nazadnje prosimo, da nas reši in osvobodi skušnjave, zla ali hudega, saj je veliko močnejši od vsake skušnjave, ki jo predstavlja hudič. S kakšno samozavestjo in zaupanjem nas Kristus prosi, naj zaključimo Očenaš!

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker si nas naučil moliti! Hvala ti za zaupanje in v našega Očeta, ki ga navdihujejo tvoje besede. Pomagaj mi, da bodo besede tvoje lastne molitve vedno na mojih ustnicah in v mojem srcu.

O molitvi: Cankar: Tuja učenost: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-GWDNTEDB/a3d546d8-5c8f-40f5-8970-dfc0c66ae633/PDF

Sklep: Danes bom molil Očenaš kot pogovor z Bogom ob različnih trenutkih dneva.

»Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

Uvodna molitev: Gospod, z živo vero verujem vate! Čeprav sem nagnjen h grehu in slabosti, zaupam v tvoje usmiljenje. V tem razmišljanju ti želim pokazati svojo ljubezen. Hrepenim po tvojem plačilu, ne po pohvalah ljudi!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom s čistim namenom deloval v svojem življenju!

Razmišljanja:

1. Koga si želiš zadovoljiti: V današnjem evangeljskem branju Kristus postavlja težak izziv in obenem veliko tolažbo. Njegov nauk se lahko strne v enostavno izjavo: V vsem, kar počnemo, delujmo vedno pred Bogom samim. Ob koncu našega življenja bo ostalo le tisto, kar smo storili za Boga, torej za naše brate in sestre. Vse drugo, vsa naša praznina, želja po cenjenju, ljubezni ali upoštevanju, bo na zadnji dan izginilo, kot se megla razblini pod žarki sonca. Izziv je jasen: delovati pred Bogom z res iskrenom namenom. Toda kje je tolažba? Naš nebeški Oče “vidi v skrivnosti”. To, kar morda ne bo nikoli zaznano, priznano ali cenjeno s strani sveta, bo nekoč poplačano v nebesih.
2. Med tabo in Bogom: Evangelijski nauk odmeva v kratki pesmi z naslovom “Med tabo in Bogom” - Sveta Terezija iz Kalkute

Ljudje so pogosto nerazumni, nelogični in sebični.
   Vseeno jim odpusti.
Če si dober, te bodo morda obtožili sebičnih, skritih motivov.
   Bodi vseeno dober.
Če uspeš, boš pridobil nekaj lažnih prijateljev in nekaj pravih sovražnikov.
   Bodi vseeno Uspešen.
Če si iskren in odkrit, te ljudje morda prevarajo.
   Vseeno bodi iskren in odkrit.
To, kar si leta gradil, lahko nekdo čez noč uniči.
   Vseeno gradi.
Če najdeš mir in srečo, bodo drugi morda ljubosumni.
   Kljub temu bodi srečen.
Dobro, ki ga danes storiš, bodo ljudje jutri pogosto pozabili.
   Vseeno stori dobro.
Daj svetu najboljše, kar imaš, in morda nikoli ne bo dovolj.
   Vseeno daj svetu najboljše, kar imaš.
Zakaj?
   Ker je v poslednji sodbi vse to med tabo in Bogom …
   V resnici nikoli ni bilo med tabo in njimi.

3. Naše večno poplačilo: Kristus trikrat pove, da so hinavci, ki se postavljajo pred drugimi, že prejeli svoje plačilo. Nekega dne bo vsak izmed nas sam stopil pred Kristusa. Naša večna usoda bo odvisna od tega trenutka. Ne pustimo, da bi bile naše roke prazne, ker smo skrivaj delovali, da bi si pridobili pohvalo drugih. Raje opravljajmo dobra dela v anonimnosti, da naša leva roka ne bo vedela, kaj počne naša desna. Tako nas bo naš nebeški Oče, “ki vidi, kar je skrito”, poplačal.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker vedno vidiš, kar je skrito, ker si vedno pripravljen poplačati to, kar storimo zate! Tvoje besede in zgled svetih mož in žena me navdihujejo. Želim živeti obrnjen k tebi in večnosti ter se odpovedati vsem mojim praznim željam in skrbem, kaj si drugi mislijo o mojih dejanjih.

Odločitev: Obnovil bom iskrenost v različnih dejavnostih dneva in jih opravljal iz ljubezni do Kristusa in za pomoč pri ustanavljanju njegovega kraljestva.

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Uvodna molitev: Gospod, moja šibka narava težko sprejema tvoje sporočilo. Kljub temu verujem v tvoje besede in zaupam vate, ker imaš samo ti besede večnega življenja. Ko začenjam molitev, se obračam k tebi po pomoč. Tebi želim ugoditi v vsem, kar počnem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki me preganjajo!

Razmišljanja:

1. Prava ljubezen do svojih sovražnikov: Nikjer se temeljna novost krščanske etike ne izrazi tako jasno kot v Jezusovem preprostem stavku: “Ljubi svoje sovražnike.” V grščini obstajajo štiri besede za “ljubezen”. Storge se nanaša na ljubezen med starši in otroki. Eros pomeni privlačnosti med moškim in žensko. Philia je ljubezen prijateljstva. Končno, agape je ljubezen kot dobrohotnost, dobronamerna ljubezen, ki ne more biti premagana; ljubezen, ki hoče samo dobro za ljubljeno osebo. Karol Wojtyla v svoji knjigi Ljubezen in odgovornost pripomni, da ljubiti nekoga s prav dobrohotno ljubeznijo pomeni zanj hrepenenje po Bogu, saj je Bog najvišje dobro vsakega človeka. Prav ljubezen kot agape je tisto, kar Jezus zahteva od vsakega svojega slednika: “Molite za tiste, ki vas preganjajo.”
2. “Božji otroci”: Zakaj Jezus zahteva, celo zahteva! od nas tako skrajno obliko ljubezni? Prav zato, ker Bog Oče ljubi vsakega svojega sina in hčerko, ne glede na to ali so dobri ali zli. “Kajti daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (prim. Mt 5,45). Kako bi se svet okoli nas spremenil, če bi tisti, s katerimi smo v stiku, v nas zaznali ljubezen, podobno Očetovi! Njegova ljubezen je povsem brez kakršnegakoli interesa. Še naprej ljubi in izliva svoje darove, tudi če mu tega ne vračamo. Jezus nas kliče k visokemu in zahtevnemu idealu, ki pa lahko preoblikuje življenja. Kajti - katera radost je večja od tega, da bi bili resnični sinovi in hčere našega nebeškega Očeta?
3. Iskanje prave popolnosti skozi ljubezen: Zakaj Jezus vztraja, da moramo biti popolni - in ne samo človeško popolni, ampak popolni tako, kot je popoln naš nebeški Oče? Ve, da je to Očetov prvotni načrt za človeštvo že od začetka stvarjenja. “Ustvaril jih je Bog po svoji podobi, po Božji podobi jih je ustvaril; kot moškega in žensko ju je ustvaril” (1 Mz 1,27). Jezus dobro ve, da je greh zatemnil Božjo podobo v nas, da je njegov klic k popolni ljubezni težko sprejemljiv za našo šibko človeško naravo. Vendar ve, da se bo z močjo svoje lastne smrti in vstajenja, po novem življenju Svetega Duha, ki ga bo poslal, Božji prvotni načrt za človeštvo obnovil. Ni močnejšega motiva za upanje, tudi v središču naših lastnih neuspehov v ljubezni in človeških slabostih.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za tvoje temeljno sporočilo, za nenehni izziv, ki mi ga predstavlja, da ne postanem preveč zadovoljen s samim seboj! Pomagaj mi, da bom boljša priča krščanske ljubezni, da bo svet veroval vate!

Odločitev: Molil bom za tiste, s katerimi imam težave, in storil dobro dejanje zanje!

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.«

Uvodna molitev: Gospod, tvoje sporočilo za mojo šibko naravo ni enostavno sprejeti. Vendar verujem v tvoje besede in zaupam vate, ker imaš samo ti besede večnega življenja. Ko začenjam to molitev, se obračam k tebi kot človek, ki te potrebuje. Samo to si želim, da bi tebe razveseljeval z vsem, kar počnem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi sprejeti tvoj klic, da nastavim drugo lice!

Razmišljanja:

1. Ponavljajoča se tema: Ali lahko odkrijemo prepletajočo nit v evangeljskih berilih tega tedna? Ena od izstopajočih misli je temeljna novost Kristusovega Kraljestva. Je nova v osnovnem načelu: ljubezen, ki se mora razširiti tudi do sovražnikov (ponedeljek in torek). In v namerah, ki morajo motivirati vsa naša dejanja (sreda). Tudi v načinu, kako naj molimo k našemu Očetu v nebesih (četrtek). In predvsem v temeljnih zahtevah, ki jih postavlja pred nas kot svoje učence: To Kraljestvo moramo napraviti za svoje edino bogastvo (petek) in ga iskati pred vsem drugim v življenju (sobota). Kakšen privilegij je biti poklican pri ustanavljanju takšnega Kraljestva! Kakšna radost, kakšna čast, kakšna slava je biti podložnik takšnega Kralja! Ali ljudje v mojem pristopu do življenja doživljajo “novost”, svežino? Ali je ukoreninjena v Kristusovem novem učenju?
2. Novi zakonodajalec: Smo v središču Kristusovega govora na gori. Naš Gospod si pripisuje oblast, ki bi morala presenetiti ali celo šokirati njegove judovske poslušalce. Trdi, da ima moč spremeniti to, kar je bilo razglašeno v samem Mojzesovem zakonu in prerokih – kar je najvišja zapoved za judovsko vero. Spomnimo se, da je Bog dal Mojzesu deset zapovedi in Bog je položil svojo besedo v usta prerokov. Torej, ko Jezus pravi: “Slišali ste, da je bilo rečeno… A jaz vam pravim…”, sta možni samo dve razlagi: ali je Kristus nor ali pa je resnično Božji Sin; tisti, ki je prišel “ne da bi ukazal odpravo postave in prerokov, ampak da bi jo dopolnil.” Morda se strinjam, da je resnično Božji Sin, ampak - ali sprejemam vse njegove nauke?
3. Nastavite drugo lice: Težko bi našli besede, ki bi bile bolj odločne od teh. Kdo bi si drznil spregovoriti o njih, če ne sam Božji Sin? V svojem lastnem življenju jih je popolnoma uresničil, saj je dovolil, da ga zlovešči ljudje pribijejo na križ. Vendar ali jih lahko kot njegovi sledilci, kot kristjani tudi uresničujemo? Ali res nastavimo drugo lice, ko nas nekdo udari? Če ljudje do nas krivični, ali jim lahko še več dajemo? Kakšen je namen teh Kristusovih zapovedi, ko se zdi, da nas puščajo ranljive in brez obrambe? Vendar je mogoče le s takšno herojsko ljubeznijo premagati zlobne ljudi v imenu evangelija. In to je natanko tisto, kar Kristus, naš Odrešenik, želi. “Bog… želi, da bi bili vsi ljudje rešeni in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2:3-4).

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim imeti srce, ki bo bolj podobno tvojemu! Ogrevaj moje sebično srce, da bom s tvojo ljubeznijo nastavil še drugo lice, kot od mene zahtevaš! Pomagaj mi, da bom vztrajal v gorečnosti, da bi vsi ljudje bili rešeni in spoznali tebe v svojem življenju!

Odločitev: Poskušal bom biti prijazen do nekoga, s katerim se težko razumem.

3 Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da me ljubiš, da boš ob meni skozi ta dan. Zaupam vate, Gospod, bolj kot sebi, ker si neskončno dober in vsemogočen. Ljubim te, ker si umrl na križu zame, da me rešiš.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom znal pomnožiti talente, ki si mi jih dal!

Razmišljanja:

1. “Ovce brez pastirja”: Mnogi trpijo, ker nimajo nikogar, da bi jim pomagal. Zapuščeni so in prepuščeni samim sebi. Velikokrat morda pozabijo Jezusove besede: “Kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Naša lenoba, ker opustimo, kar bi lahko dobrega storili, je vzrok za trpljenje drugih. Enostavno je razmišljati, da je skrb za duhovne in materialne potrebe vseh v pristojnosti duhovnikov in posvečenih oseb. Vendar skrb za naše bližnje ni samo odgovornost cerkvene ustanove, ampak tudi naša odgovornost. Če želimo postati resnično kristjani, potem moramo živeti ljubezen. “Ljubezen je največja družbena zapoved. Spoštuje druge in njihove pravice. Zahteva pravičnost in samo ona nas naredi zmožne zanjo. Ljubezen navdihuje darovanje samega sebe” (KKC 1889).
2. “Nebeško kraljestvo je blizu”: Enostavno se ujamemo v vsakodnevne dejavnosti in izgubimo izpred oči, kar je pomembno v življenju. Preprosto je misliti, da bo nebeško kraljestvo prišlo pozneje, ob koncu sveta. Vendar je nebeško kraljestvo že tu, med nami, z Jezusovim prihodom. Prišel ga je oznanjat. In mi smo kot kristjani ta prisotnost Kraljestva na tem svetu, kvas, ki ga mora preobraziti. Ne samo da moramo sami vstopiti v Kraljestvo, ampak je tudi naša dolžnost, da na to opomnimo bližnjega brata in sestro in jima pomagamo na poti po tja.
3. “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte”: Bog nam je dal talente, ki jih moramo uporabljati ne le zase, ampak tudi za druge. Ob koncu nas bo vprašal: “Kaj ste storili s talenti, ki sem vam jih dal? Vaša vera, vaš krst, zakramenti, vaša družina, vaša pamet, vaši talenti, vaš čas…?” Smo le skrbniki Božjih darov, vendar je od nas odvisno, kako jih bomo najbolje izkoristili v času, ki ga imamo na tem svetu - za svoje dobro in dobro drugih.

Pogovor s Kristusom: Gospod, talente, ki si mi jih dal, vedno želim uporabiti po tvoji volji! Nisi mi jih podaril, da bi jih uporabljal po svoji volji. Moje življenje na tem svetu je kratko, zato mi pomagaj, da jih bom dobro uporabil.

Odločitev: Potrudil se bom, da bom bolje izkoristil svoj čas in talente, še posebej, da bom pomagal vsakomur, ki potrebuje pomoč.

»Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me in me še vodiš skozi življenje! Hvala ti za očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, na križu si umrl zame, da bi plačal za moje grehe in razodel svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala ti, ker si mi pokazal pot domov k Očetu. Sveti Duh, dobri gost duše, zdraviš me in me krepiš ter netiš ogenj iz globin moje duše. Hvala ti za svojo ljubečo navzočnost v meni!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom odkrit in iskren v svojih odnosih z drugimi!

Razmišljanja:

1. Tako mi Bog pomagaj! Prisega je slovesno klicanje Boga kot pričo za resničnost tistega, kar nekdo trdi, ali za iskrenost obljub v zvezi s prihodnjimi dejanji. Večina kristjanov priznava pomembnost in primernost prisege ob pomembnih priložnostih. Vidimo predsednika, kako priseže ob prevzemu položaja; vidimo moške in ženske v vojski, ki prisežejo, da bodo zvesto služili in branili domovino; vidimo ljudi, ki pričajo v sodni dvorani: položijo roko na Sveto pismo, dvignejo desnico in prisežejo, da bodo govorili resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico… in zaključijo z besedami: “Tako mi Bog pomagaj!” Tako kličejo Boga, naj jim pomaga ostati zvesti dani besedi, saj je to, za kar prisežejo težka naloga, ki zahteva Božjo pomoč, da bi jo lahko izpolnili.
2. Svoje medsebojne odnose gradite na tej resnici: V času Kristusa je bilo dajanje prisege tako pogosto in etična načela tako zapletena, da je bila praksa grobo zlorabljena. To pa je zmanjševalo ugled Božjemu imenu. Tu pa Jezus postavi merilo, ki ga morajo njegovi učenci v svojem življenju upoštevati. Temelji na ponovni vzpostavitvi medsebojnega zaupanja, plemenitosti in iskrenosti. Hudič je “oče laži” (Jn 8,44). Zato Kristusova Cerkev uči, da medsebojni odnosi ne morejo temeljiti na zvijačah in neiskrenosti. Bog je resnica, zato morajo otroci Kraljestva osnovati medsebojne odnose na resnici. Jezus je v svojem nauku dosledno obsojal hinavščino in pohvalil iskrenost kot eno najvišjih kreposti: “Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače” (o Natanaelu, Jn 1,47). Ali zavračam kakršno koli obliko hinavščine v svojem življenju?
3. Vse, kar je več, je od hudega: Bi bilo preveč brati med vrsticami besed našega Gospoda - reči preprosto “da”, če mislimo da, in “ne”, če mislimo ne - če bi jih uporabili za izvor in namere laži v našem življenju? Jezus potrjuje, da vse, kar zamegli izrečene besede, kar zavaja, prikriva ali vara z napačnim poudarkom, “prihaja od hudega”. Pokaže nam, da zaradi neiskrenosti politično in gospodarsko življenje postaneta in ostaneta oddaljena od resnice in kako uničujoče postane za Božje kraljestvo, kraljestvo tistega, ki je bil in ostaja “znamenje, o katerem se govori” (Lk 2,34). Ali sem iskren s svojimi družinskimi člani in sodelavci?

Pogovor s Kristusom: Gospod, ti vidiš vse in bereš moje srce. Z žalostjo gledaš, ko se spogledujem s pravili hudega. Pomagaj mi, da se znova zavežem k življenju v luči in odpravim laži! Od zdaj naprej bo moj “da” da in moj “ne” ne!

Odločitev: Dan bom začel tako, da bom skušal popraviti vsak odnos - zlasti odnos z mojim zakoncem - ki bi bil lahko pomanjkanje resnicoljubnosti in iskrenost prizadelo.

Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, prosim te za milost, da bom v tej molitvi in v vsakem trenutku rekel “da” tebi. Ta obljuba naj temelji na veri in zaupanju. Verjamem vate, ker si sam resnica in zvest svojim obljubam. Nikoli me ne zapustiš ali me ne razočaraš. V tem trenutku molitve naj izrazim svojo ljubezen do tebe.

Prošnja: Gospod, nakloni mi velikodušnost vseh bližnjih!

Razmišljanja:

1. Kratko in jedrnato: Ko se soočamo z vsakodnevnimi težavami in preizkušnjami, se pogosto zmedemo, ker se vrtimo v krogu, dokler se ne zapletemo v prepleten labirint, da nas resnično potegnejo navzdol. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi v našem duhovnem življenju. Začnemo se ukvarjati z različnimi idejami in dobrimi željami, vendar nikoli prav zares ne pridemo nikamor, ker nam manjka jasnost in smer. V resnici potrebujemo samo eno misel in eno besedo: “da”. To je beseda, ki jo je lahko izgovoriti, vendar včasih težko uresničiti. Morala bi postati del našega vsakodnevnega besedišča, da rečemo “da” Bogu in našim bratom in sestram. Jezus nam pravi: “Vzemite nase moj jarem in se učite od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen; in našli boste počitek svojim dušam. Kajti moj jarem je blag, moj tovor pa lahek.”
2. Učimo se od Kristusa: Naš Gospod Jezus Kristus je tisti, od katerega se učimo, kaj pomeni reči “da”. Trenutek njegovega utelešenja in rojstva je bil “da”. Rekel je “da” med tistimi tridesetimi leti v Nazaretu. In v trenutkih svoje groze, smrti in vstajenja in še naprej pravi “da” v evharistiji. Po vsem svetu je prisoten, znova nam podarja samega sebe skozi ta zakrament.
3. Sveto Srce Jezusovo: Srce, ki vedno pravi “da”, je srce, ki ljubi nas vse z neskončno ljubeznijo. Človeštvu želi pokazati, da njegova ljubezen doseže celo tiste, ki rečejo “ne” njegovi volji. Njegovo srce vabi vse, da se vrnejo v njegovo čredo. Nikoli ne smemo obupati. Vse, kar moramo storiti, je obrniti se k njemu in se spreobrniti. Čaka nas z odprtimi rokami.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, vem, da si vedno rekel “da” Očetovi volji. Prosim te, da mi podariš enako pripravljenost, da izpolnim tvojo voljo v vsakem trenutku svojega življenja!

Odločitev: Danes bom molil Oče naš za mir v svetu.

Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me in me še vodiš skozi življenje. Hvala za tvojo očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in izkazal svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala, ker si mi pokazal pot domov k Očetu! Sveti Duh, dobri gost duše, zdraviš me, me krepiš in netiš ogenj iz globin moje duše. Hvala za tvojo ljubečo navzočnost!

Prošnja: Jezus, krotkega in ponižnega srca, naredi moje srce bolj podobno tvojemu!

Razmišljanja:

1. Jeza v naših srcih: Jezus tu govori predvsem o jezi, želji po maščevanju ali drži, ali preprosto - neodpuščanju. Vedno nas vrača k človeškemu srcu. Dejanja izvirajo iz odločitev, ki so sprejete v srcu, tudi če na prvi pogled niso očitna. Ko v srcu gojimo čustvo - bodisi dobro ali zlo - bo prej ali slej našlo načine za uresničitev. “Jezi se, a ne greši; sonce naj ne zaide nad tvojo jezo in ne dajaj prostora hudiču” (Ef 4:26). Vsaka nepripravljenost za odpuščanje vodi v zamerljivost srca in nenazadnje uničuje življenja in odnose. “Kaj pomeni odpustiti, če ne apelirati na dobro, ki je večje od vsakega zla?” (papež sv. Janez Pavel II., Spomin in identiteta, str. 15).
2. Žalitve so resne zadeve: “Kamenje me lahko razbije …” Vsak od nas na lastni koži dobro pozna moč besed. Z njimi lahko dvigujemo ali uničujemo, izboljšujemo ali oskrunimo, zdravimo ali ranimo. Precej presenetljivo je, da Jezus govori o žalitvah “brata ali sestre”: s tem misli na žaljenje tistih, ki so nam najbližje, še posebej tistih, ki so nam najbližji pri srcu. Ni presenečenje, da so tisti, ki jih najbolj ljubimo, tudi tisti, ki nas lahko najbolj globoko prizadenejo, in obratno. Katero bodalo bi moglo prodreti bolj, kot grenka beseda ljubljene osebe? Resnično razodetje je, da Bog jemlje vsako našo izrečeno besedo resno. Dejansko bomo poklicani na odgovor, ker so besede zunanje izražanje tistega, kar imamo v svojem srcu. Moč besed razkriva težo besed.¹
3. Ne gojimo zamer: “Če se spomniš, da tvoj brat ali sestra nekaj zameri tebi …” Ta stavek nas malce utesnjuje, kot bi Jezusu pogledali v srce. Božje bistvo je enotnost ljubezni - tri osebe, ena narava. Ustvarjeni smo po Božji podobi in zato, da živimo večno združeni z Bogom. Toda enako velja tudi za moje brate in sestre. Če smo storili karkoli, kar je prizadelo odnose s tistimi okoli nas, moramo to popraviti. Pri Bogu je to (in tudi nam) tako pomembno, da ne bo sprejel naše “daritve”, če smo namerno prizadeli bližnje. Prinesimo te še posebej težke odnose v molitev in poiščimo od Boga moč, da bomo ljubili tako, kot bi morali. Ne bo zahteval določene vrline in nato zavrnil svoje milosti. Primer: Oče naš – karkor tudi mi odpuščamo …

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me ljubiti in pomagaj mi, da postanem svetnik. Ustvaril si me in poklical k veri. Pomagaj mi, da bom to vero velikodušno živel skozi predanost ljubezni v mojem vsakdanjem življenju. Najčistejša Mati, naj bo moje srce samo za Jezusa.

Odločitev: Danes bom opravil tri skrita dela dobrodelnosti.

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me skozi moje življenje in me še vedno vodiš. Hvala za tvojo očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, zame si umrl na križu, da bi plačal za moje grehe in razodel svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala, ker si mi pokazal pot domov k Očetu! Sveti Duh, gost moje duše, ti me ozdravljaš, krepiš in v meni vnemaš ogenj prav iz globin moje duše. Hvala za tvojo ljubečo navzočnost v meni!

Prošnja: Jezus, pomagaj mi živeti pristno svobodo v združenju s tvojo voljo!

Razmišljanja:

1. Uresničevanje za vse: Bog je skozi zakone postave in preroke pripravljal svoje ljudstvo na odrešenje. V Kristusu je to odrešenje doseženo: Jezus - Beseda, ki je postala človek, bo izpolnil zakon in preroke ter jih prav razložil. Zakon se bo premaknil s kamnitih plošč v srca ljudi, kar je prikazano v blagrih. Jezus je prišel predvsem zato, da bi izpolnil globoko hrepenenje človeškega srca po sreči, ki jo končno najdemo v večnem življenju pred Bogom. “Ko pa je prišla polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod zakonom, da bi odkupil tiste, ki so bili pod zakonom, in da bi prejeli posinovljenje” (Gal 4,4-5).
2. Kršenje pravil: “Pravila so zato, da se kršijo” - po prvem zakonu “najstniškega kodeksa”. Ko se približujemo odraslosti, odkrivamo zunanja nasprotja naši sreči. Imenujemo jih pravila. In ko se želja po izražanju lastne svobodne volje povečuje, začnemo čutiti navidezno težo teh pravil - “Naredi to, ne naredi tega!”. Avtoritete lahko dojemamo kot neposredno nasprotovanje našemu osebnemu zadovoljstvu. Napačno sklepamo, da so pravila in sreča kot olje in voda. Nato dovolimo, da se oblikujejo vzorci greha, kljub temu da nam vest govori drugače: nehote dobimo vpogled v način, kako nam hudič predstavlja svoja “merila”. Če nismo previdni, lahko oblikujemo globoko ukoreninjene drže, ki nas bodo silile v nasprotovanja Bogu in proti njegovim desetim zapovedim, blaženosti, križu in naukom Cerkve.
3. Pravilna uporaba svobode: “Moralni zakon ima svoj izvor v Bogu in vedno najde svoj izvor v Njem” (papež sv. Janez Pavel II., Sijaj resnice, 40). Naša prava svoboda ni v zavrnitvi, temveč v sprejemanju Božjega moralnega zakona. Bog ni brezsrčni diktator, ampak Oče, ki nas ljubi in nam želi le najboljše. Če postavlja svobodi merila, jih zato, ker nam želi večno srečo; kot spreten trener, ki izziva športnika, da doseže svoj polni potencial. “Kdo med vami bi svojemu sinu dal kamen, ko ga prosi za kruh, ali kačo, ko prosi za ribo?” (Mt 7,9-10). Jezus postavlja vprašanje, ker pozna Očeta. Tudi če bi poznali starša, ki ne bi ljubil svojega otroka, je nemogoče, da nam naš Bog Oče ne bi želel vse, kar je resnično najboljše za nas. Bog je in bo vedno ljubezen.

Pogovor s Kristusom: Gospod, greh vedno trka na moja vrata, vendar si mi obljubil, da bo tvoja milost vedno na voljo. Pomagaj mi, da prepoznam tisto milost, ki jo daješ, da bom živel v skladu s tvojim večnim zakonom! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le za Jezusa!

Odločitev: Danes si bom vzel nekaj trenutkov, da razmislim o desetih Božjih zapovedih ali dolžnostih mojega bivanja v življenju.

»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Oče ljubezni, vir vseh blagoslovov, vodil si me skozi življenje in me še vedno vodiš. Zahvaljujem se ti za očetovsko skrb! Jezus, Božji Sin, umrl si zame na križu, da bi plačal za moje grehe in razodel svojo brezpogojno ljubezen do mene. Hvala ti, ker si mi pokazal pot domov, k Očetu. Sveti Duh, gost moje duše, ozdravi me, okrepi me in naredi me gorečega iz najintimnejših globin moje duše! Zahvaljujem se ti za tvojo ljubečo navzočnost!

Prošnja: Gospod, pokaži mi, kje lahko naredim nekaj dobrega!

Razmišljanja:

1. Nova srž evangelija: Jezus nas imenuje “sol zemlje”, kar pomeni, da imajo vsi njegovi učenci, vsi tisti, ki so jih skozi stoletja imenovali kristjane, odgovornost, da sledimo evangeliju in tako razsvetljujemo svet z Jezusovim naukom. Sol izboljšuje okus hrane, ker poudarja njen naravni okus. Na podoben način nas Bog kliče, da obogatimo svet okoli nas s “soljo” našega krščanskega življenja. Bog je ustvaril svet dober, vendar ga je greh popačil. Z zakramentom krsta nam Bog daje “sol” svojega božjega življenja - milost, ki naj bi se po krstu razvila v krepostno življenje in krščansko ljubezen, s katerim smo klicani, da “začinimo” svoje okolje. Ali imam to zavedanje in željo, ki izhaja iz mojega krsta?
2. Razsvetljevanje uma in srca: Brez svetlobe tavamo v temi. Človeško oko postane neuporabno tam, kjer svetloba ne more prodreti. Vsem ljudem je dana moč, da spoznajo Boga, ki je resnica, dobrota in ljubezen. Toda brez posebne svetlobe, ki je Jezus Kristus, so te sposobnosti največkrat zamegljene. Jezus želi, da ti in jaz postaneva njegova luč v sodobni družbi. S svojim življenjem moramo pričati tako, da bodo drugi ljudje videli Kristusa v nas. Morajo spoznati dostojanstvo človeške osebe in plemeniti klic, ki ga ima vsak izmed nas, da živi večno z Bogom. Morajo videti, da ljubezen in usmiljenje premagujeta zlo, trpljenje in smrt. Svet potrebuje našo luč, ker potrebuje Kristusa.
3. Svetel zgled svetnikov: Kaj pa ponižnost? Da desnica ne ve, kaj počne leva roka? Jezus nas opominja, da naša življenja in dejanja usmerjajo pogled ljudi k Bogu in ne k nam samim: “Da vidijo vaša dobra dela in dajo slavo vašemu Očetu, ki je v nebesih.” Svet je potreboval mater Terezijo iz Kalkute in njeno delovanje. Potreboval je, da vidi mladostno živahnost in krhkost starega papeža Janeza Pavla II. Njuna luč je osvetljevala našo pot k Bogu. Tudi na tem svetu bomo vedno potrebovali zgled svetnikov in k temu sva klicana ti in jaz.

Pogovor s Kristusom: Gospod, dal si mi vse, kar potrebujem, da ostanem zvest. Daj mi tudi pogum in gorečnost, da živim to, kar verjamem, in pričujem o tvoji zvesti ljubezni v svojih mislih, besedah in dejanjih! Najčistejša Mati, naj bo moje srce le Jezusovo!

Odločitev: Danes bom z nekom govoril o Jezusu in svoje besede podkrepil z iskrenostjo, s katero živim svoje krščanske obveznosti.

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate z vero, ki te nikoli ne preizkuša. Zaupam ti in upam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko se iz mojega pogleda ne zdi smiselno. Tebe in vse okoli sebe želim ljubiti s podobno ljubeznijo, kot si jo pokazal meni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi sprejemati žrtve in premagovati težave, da pridem v nebesa!

Razmišljanja:

1. Blagri niso smiselni: Cerkev nas vabi, da premislimo obljube, ki jih Jezus daje vsem, ki mu sledijo. Na prvi pogled niso privlačne. Jezus našteva marsikaj, kar večina ljudi verjetno ne bi sprejela. Zdelo bi se jim bolj oviranje njihovih želja in hrepenenj, toda Jezus pravi, da bomo blagoslovljeni, če jih imamo v svojem življenju. Beseda v izvirnem grškem jeziku je makarios, kar pomeni “srečen”. Vendar - naj bi bil srečen, ko sem reven, v žalosti, ponižen, brez pravičnosti, usmiljen, čistega srca, mirovnik, preganjan in ponižan? To ni tisto, kar vidim na televiziji, v filmih, na internetu. Ni tisto, kar bi mi mnogi ljudje, ki jih poznam, priporočali. Kaj torej Jezus želi povedati s tem? Ali želi, da sem nesrečen?
2. Žrtvovanje za posvetno slavo: Ni tako vse črno, saj Jezus pravi, če to sprejmemo, bomo nagrajeni. In to zveni precej dobro, pravzaprav odlično: kraljestvo nebes, tolažba, dedovanje dežele, zadovoljstvo ob pravičnosti, prejemanje usmiljenja, gledanje Boga, biti Božji otrok, velika nagrada v nebesih… Kdo si tega ne bi želel?! Ali ljudje ne delajo veliko več za veliko manj? Ali športniki ne trenirajo dolga leta, se odpovedujejo marsičemu in se včasih podrejajo celo trpljenju samo za trenutek slave na kakšnem tekmovanju? Ali ne delajo poslovneži dolge ure, se odrekajo marsičemu in sprejemajo ogromne žrtve samo zato, da bi zaslužili nekaj več? Ali ni tisto, kar nam Jezus ponuja, veliko boljše od vsega tega? Boljše od zlate medalje ali bogastva?
3. Vendar mene zanimajo nebeške stvari: Za vse, kar je vredno imeti, se je vredno žrtvovati in več kot je vredno, na večje žrtve bi morali biti pripravljeni. Morda je zlata medalja vredna žrtev, ki jih športnik stori, da jo osvoji. Morda je bogastvo vredno žrtev, ki jih poslovnež stori, da ga pridobi. Če so nebesa res vse, ali niso vredna vseh žrtev, ki jih Jezus omenja tukaj - in še več? Če so ljudje pripravljeni na tako velike žrtve, da bi pridobili stvari, ki jih ne morejo obdržati, ali naj ne bi bil jaz pripravljen storiti še večje žrtve, da bi pridobil večno srečo nebes? Seveda mnogi ljudje, ki imajo talente in bi lahko naredili velike stvari na tem svetu, tega nikoli ne storijo, ker jih enostavno ne zanima ali niso motivirani. Je to razlog, da ne storim več za pridobitev nebes? Preprosto ni dovolj zanimanja? Kaj naj me motivira, da si resnično zaželim, kar Jezus ponuja?

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, premalo storim, da bi blagri zaživeli v meni! Pomagaj mi, da bom nebesom pripisal njihovo polno vrednost in si jih vsak dan bolj želel! Pomagaj mi, da bom premišljeval o tem, kakšna bodo nebesa in bil pripravljen storiti karkoli je potrebno, da jih dosežem in pomagam tudi drugim na poti tja!

Odločitev: Danes bom vsaj pet minut v domišljiji preživel v raju, da bom še bolj hrepenel po nebesih in se bom pripravljen žrtvovati, da jih dosežem. Jezus mi tam pripravlja prebivališče, kjer bo vse, kar me razveseli in osreči.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Ti si prava dobrota in življenje, Gospod! Ko si blizu, čutim mir in veselje. Zaslužiš si vse moje zaupanje in ljubezen. Hvala ti za dar življenja, za mojo družino in predvsem za mojo vero! Hvaležen sem tudi za to Cerkev, ki si jo ustanovil po apostolih.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom preprost in neposreden v svoji veri!

Razmišljanja:

1. Preprostost je blaženost: Judje so cestninarje smatrali za izdajalce, saj so se udinjali Rimljanom, “zatiralcem” Božjega izvoljenega ljudstva. Navaden Jud se z njimi sploh ne bi pogovarjal. Toda Jezus pravi Mateju: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in mu brezpogojno začel slediti. Kakšna čudovita preprostost! Ni vedel, da ga bo Kristus sprejel med svoje dvanajstere. V določenem smislu bi lahko rekli, da je podpisal prazen ček in ga dal Jezusu. Matej ne preračunava, le sprejme. Nato gre še korak dlje: povabi Jezusa na večerjo v svojo hišo. Jud bi običajno povabil na večerjo samo pravoverne, najbližje prijatelje in sorodnike. To je bil znak intimnosti, prijateljstva in ljubezni. Matej gre čez vse meje in razprostre rdečo preprogo za Kristusa v svojem življenju.
2. Zapleteni izračuni: V nasprotju z Matejevo neposrednostjo vidimo lažno pravičnost farizejev. Jezus večerja z grešnikom, kot je Matej - zanje je to škandal. Čutijo se dolžni, da opomnijo tega rabina o njegovem “sramotnem vedenju”. Problem je v tem, da niso razumeli ničesar o Mesiji. Njihovo gledišče je povsem napačno. Kristusa (in Boga) gledajo ozko razumsko, pa sta vendar edina veljavna pogleda vera in ljubezen. To se pogosto dogaja tudi v naših življenjih, ko začnemo soditi dogodke, okoliščine in druge ljudi brez lastne vere in ljubezni. Še preden se zavedamo, smo morda zavrnili in celo obrekovali našega bližnjega, civilno oblast, duhovnika ali škofa. Ne gledamo nanje z “Božjim pogledom”, ampak zgolj z našimi človeškimi očmi.
3. Nazaj k osnovam: Kristus postavi vse na temelj: “Tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite in se naučite pomena besed: ‘Usmiljenja hočem, in ne žrtve.’ Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike.” Jezus nas ponovno vabi, da dvignemo svoje misli na nadnaravno raven. Zakaj je Bog postal človek? Pogosto to ponavljamo, vsaj vsako nedeljo v veroizpovedi: “Za nas ljudi in za naše zveličanje je prišel iz nebes…” Pomembno je preveriti, v kolikšni meri vidim in sodim vse v svojem življenju skozi prizmo vere. Pravi vernik, pravi apostol, mora oblikovati ta “šesti čut” v vseh svojih vsakodnevnih opravilih. To navado oblikujemo skozi naš odnos do bližnjega, z molitvijo, naš pogost in osebni stik z Bogom. Moramo prositi Boga za dar vere, ki nam daje nov pogled na življenje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim biti preprosta oseba, ki tebe in tvoje zahteve sprejema brez preračunljivosti in zapletanja. Osvobodi me vseh ovir in mi podeli svojo milost, da bom prepričan, zvest in neustrašen apostol tvojega kraljestva, kot je bil sveti Matej!

Sklep: V pogovoru z Bogom bom preučil vsaj tri trenutke ali dogodke svojega dneva. (To lahko storim doma, v avtu, med čakanjem v vrsti, itd.)

Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate, si cilj mojega življenja. Tvoje zadovoljstvo je vredno več kot kakršna koli pohvala ali priznanje, ki ga svet lahko da. Zaupam, da boš vedno navdihoval moje srce, da bo v vsem, kar počnem, izraz moje ljubezni do tebe. Rad bi pozabil na svoje želje, da bom lahko preko tebe ljubil tiste, ki mi jih pošiljaš na pot.

Prošnja: Gospod Jezus, naj vse, kar počnem, storim v slavo tvojemu imenu!

Razmišljanja:

1. Skalpel za mojo nadutost: Ljudje so menili, da pismouki vse delajo pravilno. Jezus je videl, da je to le zunanji videz (Mt 23, 4-7). Ljudje so jim morali izkazovati čast. Danes je še vedno tako. Kot da nam videz daje vrednost; kako se oblačimo, kakšen avto vozimo in kakšne nazive imamo. Vendar pa so ti farizeji s takim ravnanjem priklicali le obsodbo nase. Njihov položaj voditeljev in učenjakov jim je nalagal veliko odgovornost. Vendar so namesto dobrega, ki bi ga lahko storili za druge, to izkoriščali. Katera dejanja lahko pokažem zaradi svojega položaja ali znanja, ki ga imam?
2. Izničenje mojega samoljubja: Za koga živim? Pismouki so živeli zase. Če so poučevali, so le zato, da bi napravili vtis na druge. Če so dajali, so zato, da bi gradili svoj ugled. Njihova molitev je bila opravičilo za vse, kar so kradli revežem. Niso bili zlobni ljudje; bili so “dobri fantje”. Vendar jih je gnalo le samoljubje. To je opravičilo vseh njihovih dejanj. Tudi če so slučajno storili kaj pravičnega, je bilo to prazno, saj so iskali svojo slavo.
3. Pozor, pristna dobrodelnost: Jezus kljub zunanjemu blišču vidi svetel zgled kreposti. Vidi tisto, kar nihče drug ni videl - nekoga, ki so ga skoraj vsi spregledali. Vdova je namreč darovala iskreno, iz srca! To je bilo dejanje v tihoti, brez misli na pohvale: dar je bil namenjen samo Bogu. Ni bil velik, v resnici pa je bilo vse, kar je imela. Čista dobrodelnost se opravlja za Boga in vključuje vseobsežen dar. Vedno naj bomo iskreno pripravljeni ljubiti in služiti, kadar, kje in kako nas prosijo - kako redki so takšni ljudje! Kako darujem? Je moja dobrodelnost kdaj skrita? Na kakšen način se v celoti darujem Bogu?

Pogovor z Jezusom: Dragi Gospod, osvobodi me ljubezni do sebe, ki ubija vrednost mojega dajanja in moje prizadevanje za kreposti! Pomagaj mi, da bom opustil svoje sebične želje in se daroval drugim! Nikoli naj ne zanemarim nikogar, ki potrebuje mojo pomoč. Vendar naj bo moje dajanje neopazno, da edino ti veš zanj.

Odločitev: Danes bom neopazno naredil dobro delo.

Ko je Jezus učil v templju, je spregovoril in rekel: »Kako pismouki govorijo, da je Mesija Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: Gospod je rekel mojemu Gospodu: ›Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga torej imenuje Gospod, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem, da si me ustvaril in me odrešil; poklical si me, da danes molim. Zaupam, da me boš naučil spoznavati, kar je prav, resnično, dobro in lepo. Ljubim te, Gospod, saj je v tebi vsa polnost, dobrota in ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, upodobi moje srce po svojem srcu!

Razmišljanja:

1. Govoriti, da bodo vsi slišali: Predstavljaj si Jezusa, kako uči v okolici templja, obdan z množico duhovno lačnih ljudi. Nekje v ozadju na razdalji so pismouki: hladni pogledi, mrke oči, polne nezaupanja, strahu in naklepanja. Jezus povzdigne glas, da bi ga lahko slišali tudi tisti zadaj. Vse nagovarja. Kako so razpoloženi? Večji del množice ga ne samo sliši, ampak tudi zavzeto posluša. Verjamejo, da jim bo Bog spregovoril preko Jezusa, da bo prepoznal njihove potrebe, njihova srca ter jim podaril ljubezen, resnico in navdih, ki ga potrebujejo. Ostali ga poslušajo površno. Bolj iz radovednosti, zabave in nečimrnosti – da se bodo lahko o nečem pogovarjali. Pismouki prisluhnejo samo tistemu, kar bi jim lahko pomagalo pri kovanju načrtov. Jezus jih vseeno poskuša doseči, tako kot danes poskuša doseči mene. Sem odprt?
2. Skrivnostna prepoznavnost, Gospod in Sin: Pismouki Jezusu nasprotujejo iz več razlogov: iz ljubosumja, nevednosti, ponosa .. A najbolj jih vznemirja njegovo obnašanje, kot da je Mesija, morda celo Bog sam. Kako blizu so resnici! Jezus pokaže na resnico s citiranjem pisem: Mesija bo Sin in Gospod. Kar spodbija njihovo ugovarjanje, da bi se jim rad približal. Povabi jih, da se dvignejo na raven vere. Spominja na besede, ki jih je namenil staršema - »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) – je Jezus po rojstvu sin človekov, a po izvoru in poslanstvu Sin Najvišjega. Ali premagujem svoj ponos in nevednost z vero in s tem dovolim Bogu, da deluje po svoje, kar presega moje razumevanje?
3. Poslušati z veseljem: Molitev je težka in zahtevna umetnost: zares, je več kot umetnost. Trudimo se zbrati, iti vase in se pogovarjati z nekom, ki ga z našimi čuti niti ne vidimo niti ne slišimo. Najhuje pa je, da največkrat ničesar ne čutimo: »Od tega nimam nikakršne koristi!« Čeprav molitev ni povezana s čustvi, ampak z ljubeznijo, je to vsekakor izkušnja, ki bi nas morala spodbuditi, da bi nekaj spremenili. Množica je Jezusa z veseljem poslušala. Jasen in prepričljiv razlog! Čudenje ob odkritju resnice! Veselje in zadovoljstvo ob pogledu na zmagoviti udarec njihovega prvaka! Ne glede na okoliščine, lahko naša izkušnja Kristusa v molitvi obrodi radost, vendar le v tolikšni meri, kolikor si delimo ali uskladimo svoje misli, želje in radosti z njegovimi. Pismouki niso našli veselja, saj si z njim niso delili ne srca ne uma. Kje se skriva moje veselje?

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, odpri moje srce za tvoje besede in mi pomagaj verjeti, tudi če to boli in od mene zahteva, da spremenim svoje prepričanje! Dvigni me nad moje predsodke in negotovosti! Pokaži mi, kaj moram spremeniti v svojem življenju in to bom storil, da te bom lahko bolj ljubil in se veselil tvojega prijateljstva in tvoje ljubezni!

Sklep: Izbral in vzljubil bom eno duhovno vrednoto, vrlino ali dobroto. V njej bom iskal Kristusa, razmišljal o njeni lepoti in ga prosil, da mi jo podari.

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Uvodna molitev: Moj Bog, verujem vate! Iz nič si me poklical v obstoj in me skrbno spremljaš v življenju. Celo moji lasje na glavi so prešteti. Zaupam v tvojo neskončno dobrotljivost in v tvoje ljubeče roke predajam svoje strahove, upanja, potrebe, želje - vse! Ljubim te, Gospod, in želim te ljubiti z vsem svojim umom, srcem, dušo in močjo!

Prošnja: Gospod, daj mi, da bom rasel v veri v evharistijo!

Razmišljanja:

1. Novo življenje: Vedno je dobro razmišljati o temeljnih resnicah naše vere. Lahko se tako navadimo nanje in tako izgubimo občutek za njihovo veličino. Bog je postal človek, da bi se mu lahko približali. Mi, ki smo bili zaradi greha naših prvih staršev obsojeni na življenje brez upanja, smo po Božji milosti prejeli dar novega življenja, življenja, ki bo večno. Tega smo prejeli ob krstu, ko smo postali del skrivnostnega Kristusovega telesa in zato Božji otroci. Sodelujemo v božanskem delovanju Svete Trojice preko Božjega Sina, ki je postal človek zaradi nas. Kako izjemno darilo smo prejeli! Vsi bi morali premisliti o tej Božji navzočnosti, da bi rasli v hvaležnosti in ljubezni do Boga, katerega usmiljenje do nas je neizmerno.
2. Novo življenje - nova hrana: Prejeli smo življenje, življenje Boga, ki ga imamo v Kristusu. Izvira od njega - ne iz sveta, ne iz ljudi in ne iz angelov. Kristus je postal človek, da bi imeli to novo življenje. Toda - kot je vedno značilno za človeka - smo šibki in potrebujemo za preživetje tudi hrano. Vendar nobena zemeljska hrana ne more vzdrževati tega novega življenja. Zato je Kristus postal naša “prava hrana” v evharistiji. Prejmemo novo hrano za novo življenje. Čudimo se tej hrani, ki jo prejmemo za naše življenje. Zaustavimo se in se zahvaljujmo v tihem čaščenju pred velikodušnostjo Božjega Sina.
3. Obljube hrane: Evharistija je izjemen dar. Njenega neskončnega bogastva ne moremo doumeti, saj je to sam Božji Sin. Kruh ni več kruh in vino ni več vino. Smo pred Telesom in Krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v polnosti. Prišel je in nam dal samega sebe, da bi nas podpiral na naši poti. To je obenem tudi hrana obljube, saj bo vsak, ki bo jedel njegovo sveto Telo in pil njegovo dragoceno Kri, prejel večno življenje in bo obujen poslednji dan. Druge hrane po smrti ne potrebujemo. Evharistija prinaša zmago nad smrtjo; je nova hrana za novo življenje - večno življenje.

Pogovor s Kristusom: Gospod, kam naj gremo? Ti si Kruh Življenja! Še premalo se ti zahvaljujemo za veličino evharistije! Tu sem, da te ljubim, kolikor zmorem. Zaupam, da mi bo s pomočjo tvoje Matere Marije uspelo.

Odločitev: Svojo družino bom povabil, da se odpravimo na evharistični obisk ali pa opravimo duhovno obhajilo.

K njemu so prišli saduceji, ki so govorili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otroka, naj njegov brat vzame to ženo in obudi zarod svojemu bratu. Bilo je sedem bratov. Prvi je vzel ženo, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.« Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O tem pa, da bodo mrtvi obujeni, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.«

Uvodna molitev: Gospod, ponižno stopam predte. Kot tisti, ki je pogosto padel v greh, se zavedam svoje slabosti. Tvoja velika ljubezen pa mi zagotavlja, da me bo tvoja milost spremljala na poti svetosti.

Prošnja: Gospod, omogoči mi, da te posnemam v mojem odnosu do bližnjih!

Razmišljanja:

1. Če bi le razumeli Božjo moč: Pogosto smo podobni saducejem. Ne tako, da zanikamo vstajenje mrtvih, ampak da živimo, kot da bi ne verjeli v Božjo moč. Poplava slabih novic nas lahko spravi na rob obupa. Morda se sprašujemo: Kaj sploh ima smisel? Zdi se, da zlo prevladuje na vseh straneh. Družine razpadajo. Pornografija je na vsakem koraku. Materializem je razširjen. Kljub temu pa ima oblast Vsemogočni. “Zlo nima zadnje besede na svetu,” je dejal papež Benedikt XVI. 22. decembra 2005. Kristjani smo poklicani, da smo priče upanja in veselja. Ali naše življenje izžareva veselje? Če ne, zakaj ne?
2. Branje Svetega pisma: Razmišljanje o Svetem pismu je, kot da je “duša svetega teološkega študija”, pravi Drugi vatikanski koncil (glej Dei Verbum, 24). Naš Gospod pravzaprav reče saducejem: “Ker ne poznate Svetega pisma, me ne poznate. Ne veste, kaj sem - moje sporočilo usmiljenja, moj klic k spreobrnjenju, moje povabilo, da poiščete izgubljeno ovco.” Tako veliko Kristusovih domnevnih učencev porabi svoj čas za kritiko Cerkve, hierarhije, župnije in šole. Pozabijo, da jih Kristus kliče, naj zidajo in ne podirajo. Če bi le bolje poznali njega v Svetem pismu! Kje porabim največ svoje energije iz dneva v dan? Za gradnjo Cerkve in skupnosti? Ali za kritiziranje njenih članov?
3. Kot angeli v nebesih: Sveti zakon je lep. Je zakrament in lahko bi rekli - ikona notranjega življenja Trojice. Vendar lahko prinese le relativno srečo. Njegov cilj je voditi zakonca v nebesa. Če preveč pričakujemo od zakonca (ali kogarkoli že), tvegamo razočaranje. Ljudje smo šibki, imamo pa tudi svojo veličino. Ali ta zakonec, ta družinski član, ta sodelavec ne bi mogel postati svetnik kljub svojim napakam? Ali vidimo tiste okoli sebe kot potencialne svetnike? Ali jih spodbujamo na njihovi poti?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi videti v ljudeh njihove dobre lastnosti in njihovo možnost, da postanejo učenci! Naj uvidim, kako jim lahko pomagam na tej poti!

Odločitev: Danes bom pohvalil resnično vrlino bližnje osebe.

Poslali so k njemu nekaj farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Prišli so in mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo, temveč v resnici učiš Božjo pot. Ali smemo dajati cesarju davek ali ne? Naj ga dajemo ali ne dajemo?« On pa je vedel za njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me preizkušate? Prinesite mi denarij, da ga pogledam!« Prinesli so ga. In rekel jim je: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« In zelo so se mu čudili.

Uvodna molitev: Gospod, ponižno stojim pred teboj. Kot nekdo, ki pogosto pade v greh, se zavedam svoje slabosti. Tvoja velika ljubezen pa mi zagotavlja, da me tvoja milost lahko ohranja na poti svetosti.

Prošnja: Gospod, daj mi usmeritev ob velikih odločitvah, ki jih moram sprejeti!

Razimšljanja:

1. Nastavljanje pasti: Farizeji in herodovci uporabljajo star trik - laskanje - da bi ujeli Jezusa. Tak trik ima dolgo življenjsko dobo. Laskanje nas hitro oslabi. “Ti si inteligentna oseba, zakaj ne bi …?” Ali: “Si dober starš, že imaš dva otroka. Ali res verjameš Cerkvi glede …?” Biti kristjan v svetu pogosto pomeni živeti med prekanjenimi ljudmi. Zato nas je Jezus opozoril, naj bomo “previdni kot kače in preprosti kot golobi” (Mt 10,16). Za ohranjanje ravnotežja moramo živeti le za Boga. Ali je Kristus tisti, ki oblikuje moj dan?
2. Na preži: Jezusa postavijo pred lažno dilemo “ali/ali”. Ali naj bi popolnoma sprejel cesarja ali pa se uprl Rimu. Tako to danes razumemo ljudje. Ali sprejemamo darvinizem (brez vprašanj) ali se oklepamo stvarstva. Ali smo strpni do drugačih življenjskih slogov ali smo neznosni fanatiki. Ni tako enostavno. Poleg tega je katoliška vera pogosto “hkrati/in”. Zato dajemo cesarju in Bogu tisto, kar jima pripada. Kako pa se odločimo, kaj pripada komu? Tu postane zapleteno, saj smo kot kristjani poklicani, da razvijemo svoje darove, svoje talente, svoje prošnje - da bi sprejemali prave odločitve. Katolištvo ni religija za robote. Zahteva, da svojo svobodo in darove uporabljamo odgovorno za izpolnjevanje Božje volje. Ali dobro uporabljam svoje darove? Ali razvijam svoje spretnosti in zdrav razum, da bi bolje služil Bogu?
3. Past se sproži, igra je končana: Jezusov odgovor preseneti njegove kritike. Zakaj? Delno zato, ker jim vrže vprašanje nazaj. Zdaj morajo sami odločiti, kaj pripada cesarju in kaj pripada Bogu. “Vi morate odločiti,” je bila značilna fraza Karola Wojtyłe kot spovednika. Nič nas ne more tako prestrašiti kot svoboda. Bali so se ljudstva, ki je sledilo Jezusu. Kako pa jaz uporabljam lastno svobodo? Kako izkoristim čas, ki mi ga daje Bog?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi spoznati, da me kličeš k svobodi! Spoštuješ svobodo, ki si mi jo dal, tudi če jo zlorabljam. Ampak je nočem! Na dan sodbe želim podati dobro poročilo o svojem življenju.

Odločitev: Danes bom prebral nekaj vrstic Svetega pisma ali nekaj odstavkov iz katekizma ali papeževega dokumenta in tako poglobil svojo vero.

Začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. Ob določenem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi dobil od njih del sadov iz vinograda. Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. Nato je poslal k njim drugega služabnika. Ranili so ga na glavi in ga zasramovali. Poslal je še enega in so ga ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega in rekel: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!‹ Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali niste brali tega Pisma: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. In poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice. Spoznali so seveda, da je to priliko rekel proti njim. Pustili so ga torej in odšli.

Uvodna molitev: Gospod, ponižno pristopim predte. Kot tisti, ki je pogosto padel v greh, se zavedam svoje šibkosti. Tvoja neskončna ljubezen mi zagotavlja, da me tvoja milost lahko ohrani na poti svetosti.

Prošnja: Gospod, prosim te, da bom odprt za tebe in tvoja sporočila!

Razmišljanja:

1. Prenovljeno stališče: Popravljanje boli. Javno priznati zmoto boli še bolj. Popraviti celoten način življenja - to resnično boli. Tako je čutila skupina voditeljev, ki so pristopili k Jezusu. Naš Gospod naravnost pove, da se motijo. Napačno razumejo svojo samopravičnost, površno branje Svetega pisma in tudi, kako Bog deluje v svetu. To jih je zaslepilo pred Božjim sinom, ko je prišel mednje. Radi si mislimo, da smo drugačni - govorimo si, da mi vendar ne bi zavrnili Jezusa. Ali smo prepričani, da je tako? Ali nismo pravzaprav podobni voditeljem iz Jezusovega časa, kadar ne poslušamo njegovih odposlancev - duhovnikov? Sem v zadnjem času rekel NE Kristusu?
2. “Še en služabnik”: Bog se nam ne odreče kar po enem poskusu. Pogosto pošilja več poslancev v naša življenja, da bi nas približal sebi. Takšna je pač Božja ljubezen Očeta. Kje spregledamo namige, ki nam jih Bog pošilja? Lahko je nekaj, kar nam reče otrok; ali vrstica iz pridige; e-pošta prijatelja v krizi - to so običajni načini, ki jih Bog uporablja, da bi se nam približal. Starozavezne preroke je ljudstvo zavračalo. Se je veliko spremenilo? Ali sem morda gluh za preroke?
3. “To je dedič”: Najemniki niso videti prav bistri. Ubijejo sina, da bi pridobili njegovo dediščino. Kateri oče pa bi dal dediščino tistemu, ki je ubil njegovega sina? To vendar nima smisla. Vendar tudi greh nasprotuje logiki. Mnogokrat v življenju zavrnemo Kristusa in se nato sprašujemo, zakaj naše molitve k Bogu Očetu ostanejo brez odgovora. Kaj si mislimo? Kako pogosto darujem žrtev ali dejanje dobrodelnosti za molitveno namero?

Pogovor s Kristusom: Gospod, naj živim v skladu z zahtevami svoje vere! Naj si prizadevam živeti življenje, ki je vredno mojega krsta - da se ne sprijaznim z življenjem tega sveta!

Odločitev: Danes bom daroval desetko rožnega venca za družinskega člana, ki je morda izgubil vero.

Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate! Poklical si me k veri in mi pomagaš, da jo širim. Zaupam, da me boš napolnil s svojim duhom poguma in resnice, da jo bom lahko zvesto sprejel in prenašal. S svojo molitvijo in svojim življenjem bi te rad ljubiti in rastel v edinosti ljubezni, ki si jo deliš z Očetom in Svetim Duhom.

Prošnja: Sveta Trojica, naj te bolje spoznam, da ti bom lahko bolje služil!

Razmišljanja:

1. Velika novica: Današnji evangelij je zares velika novica. Jezusovo poslanstvo je Očetova ljubezen, da svet odreši greha. Ne prihaja, da bi sodil, ampak da bi odrešil. Ali težko za sprejetje tega odrešenja uporabim dar vere? Vera ne pomeni močnih čustev do Jezusa; bistvo prave vere je živeti v skladu s Kristusovim naukom, s sinovsko poslušnostjo ljubezni. Ali Jezusove besede, »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi,« jemljem resno? Ali moja vera v Kristusa prežema vse vidike mojega vsakdanjega življenja?
2. Jezusovo poslanstvo razodene Sveto Trojico: Bog Oče pošlje svojega Sina, in nam tako razkrije skrivnost njegove ljubezni. Jezus nam pošlje Svetega Duha, da bi bil nas učil, nas spomnil in nas spremljal. Preko zakramenta krsta smo postali soudeleženi v življenju Boga. Ko je Božja milost v nas, v nas prebiva Sveta Trojica. Preobraženi smo bili v Božje otroke in tempelj Svetega Duha. Sem hvaležen za neposredno Božjo prisotnost v moji duši in ali moja dejanja odražajo moj obstoj kot «tempelj Svetega Duha?«
3. Darovanjska ljubezen: Jezusovo razodetje Svete Trojice nam omogoča majhen vpogled v skrivnost edinosti in darovanjske ljubezni: Boga samega. Je ljubezen, izražena v vzajemnem odnosu med Očetom in Sinom, in združena s Svetim Duhom. Ta izraz edinosti oziroma »družinski« odraz Boga je vzor edinosti vseh Kristjanov, krščanskih družin in tudi celotne družbe. Se zavedam, da je moja družina odsev presvete Trojice? Si prizadevam za veselo družinsko življenje? Kako lahko manj služim samemu sebi in izkazujem več ljubezni do bližnjega?

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, vem, da sem resnično blagoslovljen, ker si moj spremljevalec in Odrešenik. Pomagaj mi, da bom zvest moji krščanski poklicanosti in slavil Očeta s poslušnostjo Svetemu Duhu!

Sklep: Zmolil bom en Očenaš in tri Zdrava Marije za več vere, upanja in ljubezni.

Jezus s svojimi učenci spet pride v Jeruzalem. Ko hodi po templju, pridejo k njemu veliki duhovniki, pismouki in starešine in mu rečejo: »S katero oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast, da to delaš?« Jezus jim pravi: »Vprašal vas bom neko stvar; odgovorite mi in povedal vam bom, s katero oblastjo to delam: Janezov krst – je bil iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« In mislili so sami pri sebi: »Ako rečemo: ›Iz nebes,‹ bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ako pa rečemo: ›Od ljudi?‹« Obšel jih je strah pred ljudstvom; Janeza so namreč vsi imeli za resničnega preroka. Odgovorijo torej Jezusu: »Ne vemo.« Jezus jim pa reče: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

Uvodna molitev: Ponovno prihajam k tebi, da bi molil. Verujem, da si tu z menoj in me želiš poučiti o svojih naukih. Ti mi izkazuješ ljubezen, ker preživljaš ta čas z menoj, jaz ti jo vračam tako, da posvetim ta čas z duhom vere, zaupanja in pozornosti. Tu sem Gospod, pripravljen poslušati in ti odgovoriti z ljubeznijo.

Prošnja: Jezus, podari mi resnično pristnost in poštenost za življenje!

Razmišljanja:

1. Dan po tistem: Bilo je dan po tistem, ko je Jezus povzročil vsesplošno razburjenje v Jeruzalemskem templju, kar se ni zgodilo že dolgo časa. Menjalcem denarja je prevrnil mize in pregnal njihove živali. Kdorkoli drug bi pristal v zaporu, a to je bil Kristus; vendar njegov čas še ni prišel. Veliki duhovniki in pismouki kljub temu iščejo razlago – oziroma izgovor – da bi Jezusa lahko obsodili. Preudarno odgovori na njihovo vprašanje z vprašanjem, na katerega ne morejo odgovoriti, saj se bojijo, da bi s tem množici razkrili svojo neiskrenost. Kako je ta neiskrenost pismoukov in farizejev užalila našega Gospoda! Z njimi ni govoril preprosto, saj so hoteli izkriviti njegove besede. Ali tudi jaz sovražim neiskrenost? Najdem njene sledove v svojem življenju? Se bolj ukvarjam s tem, kaj si drugi mislijo o meni, ali s tem, kaj si misli Kristus?
2. »Zakaj mu torej niste verjeli?« Jezus ni izgovoril teh besed, a vedeli so, da bi jih lahko. Njihova vest jih je opominjala, da bi bila taka sodba prava. Zakaj niso verjeli Gospodovemu predhodniku? Mar ne iz istega razloga, kot niso verjeli Gospodu samemu? Janez Krstnik jim je očital neiskrenost. Prejeli so njegov krst spreobrnjenja, vendar se niso trudili spremeniti svojega življenja. Bi mi Jezus lahko očital kakršnokoli mero neiskrenosti? Ali kdaj prejmem zakrament sprave brez želje, da bi spremenil svoje življenje? Ali se svete spovedi popolnoma izogibam, ker v svojem obnašanju ne vidim ničesar, kar bi moral spremeniti?
3. «Ne vemo«: To ni ne prvič ne zadnjič, da so se sklicevali na nevednost z namenom umika od posledic resnice; a takšna nevednost je vsekakor obsojanja vredna. To niso bili neizobraženi možje, ampak voditelji izvoljenega ljudstva, odgovorni, da ga vodijo po poti Božje zaveze. Medtem ko je bilo splošno sprejeto, da je bil Janez Krstnik dober prerok, ki je s svojim pridiganjem in zgledom preprostosti spodbudil grešnike k spreobrnjenju, so Judovske oblasti hotele same uveljavljali avtoriteto v imenu Boga. Zavedale so se resnice, a je niso želele sprejeti. Se jaz kdaj sklicujem na nevednost, ko vztrajam v dejanjih, za katerega nisem prepričan, da so prava?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, včasih prepoznam tvojo voljo, vendar jo težko udejanjim. Včasih se preveč obremenjujem z mnenjem drugih, ali pa se bojim posledic. Podari mi duha vednosti in moči, da bi vedno sprejel tvojo voljo in ji sledil!

Sklep: Če je mogoče, bom jutri k sveti maši prišel prej, da bi z našim Gospodom preživel nekaj trenutkov v tišini in prosil za milost, da bi bila moja dejanja vedno iskrena in poštena.

Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate z vero, ki te nikoli ne išče, da bi te preizkušala. Zaupam ti in upam, da se bom naučil sprejemati in slediti tvoji volji, tudi ko se mi ne zdi smiselna. Ljubim te, Gospod. Naj bo moja ljubezen do tebe in do bližnjih podobna ljubezni, ki si jo pokazal meni!

Prošnja: Kristus Jezus, podari mi vero!

Razmišljanja:

1. Gospod pomaga tistim, ki si sami pomagajo: Bartimej ima značaj. Kot berač je dovolj preudaren in se zaveda, da ni dobro nadlegovati ljudi. Vendar, ko gre Jezus mimo njega, spregovori, čeprav ga drugi grajajo. Vodi ga prepričanje, da lahko Jezus spremeni njegovo življenje. Zato ga nihče ne bo ustavil pri srečanju s Kristusom. Ali sem tudi sam prepričan, da je bližina našega Gospoda zame nujna, da samo on lahko celi moje rane in me usmerja po pravi poti proti nebesom? Ali poskrbim, da me nič ne ločuje od njega?
2. “Jezus, pomagaj mi!” Papež Benedikt XVI. nas spodbuja, naj se obrnemo na Gospodovo usmiljeno srce: “” V svojih težavah, problemih in skušnjavah se ne smemo preprosto ukvarjati z teoretičnim premišljevanjem - od kod izvirajo? - ampak se moramo pozitivno odzvati, vzklikati h Gospodu, ohranjati živo povezavo z Gospodom. Poleg tega moramo izrekati ime Jezusa, ‘Jezus, pomagaj mi!’ In lahko smo prepričani, da nas posluša, ker je blizu tistim, ki ga iščejo. Ne obupajmo, ampak tečimo z gorečnostjo… in tudi mi bomo dosegli življenje, Jezusa, Gospoda (Angelus, 8. februar 2006).
3. Dar vere: Vera slepega berača je bila tista, ki je Kristusu omogočila, da ga ozdravi. Vera ni nekaj, kar si lahko prislužimo ali pridobimo s trudom ali prizadevanjem. Vera je dar in milost. Iskati jo je treba v ponižni in vztrajni molitvi. Vsi smo jo prejeli ob krstu, vendar je dar, ki mora rasti. “Gospod, okrepi mojo vero!”

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod! Tako kot si podaril Bartimeju vid, si meni podaril toliko milosti in posebnih darov, začenši s čudovitim darom moje vere. Iz srca ti hvala za toliko ljubezni!

Odločitev: Z vztrajnostjo in zaupanjem bom molil za tiste kreposti, ki jih najbolj potrebujem, še posebej za dar vere, da bom v svojem vsakdanjem življenju vselej zaznaval Kristusa.

Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali. Spet je vzel dvanajstere k sebi in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim. Rekel je: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.« Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Uvodna molitev: Gospod ponovno prihajam k tebi, da molim. Čeprav te ne vidim, zaupam, da si navzoč in me želiš poučiti v svojih naukih. Enako kot izražaš svojo ljubezen do mene s tem, da preživljaš ta čas z menoj, želim izraziti svojo ljubezen do tebe tako, da ta čas posvetim tebi z duhom vere, zaupanja in pozornosti. Tukaj sem, Gospod, da te poslušam in odgovorim z ljubeznijo!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi posnemati tvoj primer ljubeče službe!

Razmišljanja:

1. Jezus se odpravlja proti Jeruzalemu: Jezus hodi pred svojimi učenci, odločno in vztrajno. Nekateri od tistih, ki mu sledijo, postajajo nemirni, vendar Janez in Jakob očitno ne razumeta resnosti razmer. Jezus je v spremstvu, vendar je v določenem smislu sam. Znova in znova je poskušal svojim učencem pojasniti, da ga bo njegova naloga pripeljala do zavrnitve, posmehovanja in nazadnje do trpinčenja in najhujše smrti. Vendar se zdi, da ne morejo doumeti sporočila; zanje nič od tega nima smisla. Tudi mi včasih slišimo Kristusove besede, da moramo vsakodnevno sprejeti svoj križ, ki lahko pomeni izgubo življenja zaradi njegovega imena; zato smo bodisi prestrašeni zaradi slabih napovedi ali pa nam njegov pomen ubeži. Toda Jezus nas še naprej vabi, naj gremo po njegovih stopinjah in nosimo svoje vsakodnevne križe s pogledom uprtim v našo nebeško domovino, Novi Jeruzalem.
2. Pričakovanja Janeza in Jakoba: Janez in Jakob sta bila izbrana Gospodova učenca. Pogosto jima je dovolil, da ga spremljata, ko je odhajal sam molit. Oba sta čutila globoko naklonjenost do Gospoda, zato ni presenetljivo, da sta si želela njegove bližine, ko je vstopal v svojo slavo. Jezus ne graja njune prošnje, čeprav prihaja v trenutku, ko je njegovo srce obteženo z večjimi skrbmi. Nasprotno! Jezus ju vabi, naj razmislita o posledicah svoje prošnje. Biti na desni in levi strani Jezusa v njegovi slavi pomeni preiti skozi podobno preizkušnjo, kot jo bo moral kmalu prestati – postavljena bi bila na njegovo desno in levo na dan, ko bo pribit na križ. Jezus nas vabi, naj »iščemo stvari zgoraj« in usmerimo svoja pričakovanja v nebesa in ne v zemeljsko slavo. Če je naša ljubezen do Jezusa resnična, potem mora prenesti preizkušnje in trpljenje.
3. Pravi pomen oblasti: Večina izmed nas raje ukazuje kot uboga. Težnje hitro vodijo v tekmovalnost in grenke občutke, kot se je zgodilo dvanajstim apostolom. Jezus posreduje in nam daje dragoceno lekcijo o pomenu oblasti, ki si jo moramo vzeti k srcu. Katerakoli oblast ima le en cilj: služenje. Ali dojemam oblast, ki mi je dana, kot službo? Ali me bolj skrbi, da bi ljudje okoli mene ubogali - takoj in natančno - kot pa da bi bil zgled za druge? Kako sem lahko bolj podoben Jezusu, ko uveljavljam svojo avtoriteto? Ali se zavedam, da je to dejanski način, da vzamem svoj križ in sledim Jezusu?

Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi biti goreč za stvari, ki so zgoraj! Ne dovoli, da moje srce postane častihlepno, ampak naj bo blago in nežno kot tvoje!

Odločitev: Zavezal se bom, da bom služil drugim, ne glede na to, kdo so.

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

Začetna molitev: Gospod, ponovno prihajam k tebi molit. Čeprav te ne morem videti, zaupam, da si navzoč in me želiš poučiti s svojimi nauki. Na enak način, kot mi izkazuješ svojo ljubezen s tem, ko preživljava ta čas skupaj, želim izraziti svojo ljubezen do tebe tako, da ta čas posvetim tebi z duhom vere, zaupanja in pozornosti. Tukaj sem, Gospod, da te poslušam in odgovorim z ljubeznijo!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bodo moje namere pri dejanjih samozanikanja čiste!

Razmišljanja:

1. Petrovo vprašanje: Na prvi pogled Peter deluje sebično, kot da bi rekel: “Mi smo vse zapustili, kaj bo zdaj za nas?” Njegovo vprašanje ni odraz sebičnosti, ampak je odgovor na Jezusovo prejšnjo izjavo, da je za bogatega pot v nebesa težka. Ob težavah bogastva želi Peter izvedeti, kakšne so možnosti za vstop v Božje kraljestvo za tistega, ki je vse zapustil, da bi sledil Kristusu. Kako se moramo odreči materialnim dobrinam, da si zagotovimo mesto v nebesih? Jezus nam ne poda konkretnega odgovora na to vprašanje, vendar pove, da bodo tisti, ki so vse zapustili, prejeli ne samo nagrado večnega življenja v prihodnjem veku, temveč že v tem življenju.
2. Pravi motiv: Nagrada ni dana samo tistim, ki zgolj nekaj žrtvujejo, temveč tistim, ki žrtvujejo za Kristusa in iz ljubezni do evangelija. Žrtvovanje zaradi žrtvovanja - ali zaradi sebičnega razloga - nima vrednosti v Božjih očeh. Vrednost ima le, če je storjeno iz ljubezni do Kristusa in njegovega oznanila. Naša namera pri samozanikanju mora poveličevati Kristusa ali pričevati za evangeljsko sporočilo. Je to resničen motiv mojega samo zatajevanja?
3. Večno življenje: Nagrada za naše samozatajevanje se začne v tem življenju in doseže vrhunec v prihodnjem življenju. Razlika med enim in drugim je v tem, da v tem življenju doživljamo tudi preganjanja, saj uživamo Božjo ljubezen pa tudi trpljenje zaradi njega. To življenje je življenje čiščenja naše ljubezni, čiščenja naših namer. S svojo ljubeznijo, ki jo dokazujemo zdaj, bomo uživali življenje s Kristusom za večno.

Pogovor s Kristusom: Gospod, veš, kako sem navezan nase, na svojo lastnino in udobje! Pomagaj mi, da se odpovem temu iz ljubezni do tebe in tvojega evangelija, ne iz ljubezni do sebe ali tistega, kar bi lahko pridobil iz tega! Pomagaj mi, da se ne bom bal samozatajevanja zaradi približevanja tebi!

Odločitev: Opustil bom nekaj, kar mi preprečuje, da bi se približal Bogu.

Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Uvodna molitev: Gospod, ponovno molim pred teboj. Čeprav te ne morem videti, zaupam, da si navzoč in me želiš poučevati v svojih naukih. Na enak način, kot ti izražaš svojo ljubezen do mene, kadar preživljava ta čas skupaj, želim izraziti svojo ljubezen do tebe tako, da posvetim ta čas tebi z duhom vere, zaupanja in pozornosti. Tukaj sem, Gospod, da te poslušam in odgovorim z ljubeznijo.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da ne bom priklenjen na dobrine tega sveta, saj ti bom tako lahko bolje sledil!

Razmišljanja:

1. Bog je dober: Bogataški mladenič je prepoznal Kristusovo dobrotljivost. Padel je pred njim na kolena, ker je vedel, da ima Jezus nekaj, česar sam nima. Kaj je to? Duh brezpogojne ljubezni. Kristus nas vodi zunaj nas samih in nas prosi, naj mu še bolj zaupamo. Tako nas spodbuja tudi papež Benedikt XVI., “Rečem vam, dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! On ne odvzame ničesar, ampak vam daje vse. Ko se mu posvetimo, prejmemo stokratno nadomestilo. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu - in našli boste pravo življenje” (Nagovor, 24. april 2005).
2. Gledati dobro na stvari: Enostavno se je osredotočiti na ceno nečesa. Obraz mladeniča je zaprepaden, ker gleda bolj na ceno kot na nagrado. Cena je nekaj, kar bi začutil zdaj, medtem ko je nagrada nekaj, kar bo prišlo kasneje. Kako pogosto v življenju doživljamo to resnico! Svet, v katerem živimo, išče trenutno zadovoljstvo. Namesto da bi se osredotočili na ceno, bi se morali osredotočiti na obljubljene koristi, ki jih daje Bog. Odkrili bomo, da je cena majhna, korist pa traja večno. Ali imam duhovno vzdržljivost? Ali sem sposoben čakati na Gospoda in vsakodnevno potrpežljivo vlagati v večne dobrine?
3. Nenavezanost: Sveti Pavel nam govori, da ne more nič nadvladati spoznanja Kristusa Jezusa. V tem primeru pa je ta mladenič dovolil, da nekaj drugega prevlada nad Kristusom. Udobnost, varnost in materialne stvari so premagale Kristusovo povabilo k popolnosti. Navezanosti vodijo v žalost; v srcu, ki je že polno stvari tega sveta, ni prostora za Boga. Samo nenavezanost vodi v pravo veselje. Bog se daje tistemu, ki ga išče brez vseh navezanosti.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, pomagaj mi živeti življenje svobode! Pomagaj mi prepoznati tvojo dobrotljivost! Naj moja vera vedno opazi dobro plat vsega, naj vidim vse v mojem življenju kot priložnost za ljubezen do tebe. Želim biti povezan s tabo in popolnoma odvezan od svoje grešnosti.

Odločitev: Danes bom izbral eno stvar, ki se je bom odrekel.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Uvodna molitev: Gospod, danes praznujemo dar tvojega Svetega Duha, ki si nam ga pridobil s svojim potrpežljivim trpljenjem na križu. Verujem in zaupam v njegovo moč, da me naredi boljšega apostola tvojega kraljestva, da vnese gorečnost tja, kjer sem se ohladil, da vzpostavi odvečnost tam, kjer sem postal preveč razvajen; popolni naj nedolžnost mojega krsta, ki pušča mojo dušo bolj čisto in vredno, da ti vsak dan služi in časti.

Prošnja: Pridi, Sveti Duh, napolni moje srce s svojo milostjo in razplamti v meni ogenj svoje ljubezni!

Razmišljanja:

1. Vrata so bila zaklenjena: Kaj je tisto, kar Kristusovega učenca nenadoma ustavi na poti spreobrnjenja in zavezanosti? Pod našo duhovno otopelostjo in pomanjkanjem gorečnosti se skriva- ne toliko naše osebne pomanjkljivosti ali pomanjkanje človeških vrlin - ampak slepota pred osvobajajočo močjo križanega in vstalega Gospoda. Iz lastnih okov ječe se lahko rešimo le tako, da odpremo svoja srca veri v Kristusa, ki je popolna: popolno zaupanje (kljub sedanji zmedenosti in negotovi prihodnosti), popolno upanje (z odmikom od zahtev, da najprej vidimo ideal v sebi, preden bomo ukrepali) in popolno Božje zaupanje (z opuščanjem grehov drugih in naših osebnih neuspehov, ki nas zadržujejo v ozkem pogledu v življenje). Danes Kristus znova prihaja skozi zaklenjena vrata in nas prosi, da jih odklenemo z osebnim doživetjem vstalega Gospoda v moči Svetega Duha.
2. Mir vam bodi: Pomembno je preučiti naš “mir” in preveriti, ali resnično govorimo o miru Namesto besede “mir” vstavite besedo “zadovoljstvo” in preverite, kam so se v preteklem tednu usmerjala naša srca, da bi našla tolažbo. Nato vstavite besedo “izpolnjenost”. To je mir, ki ga Kristus prinaša skozi darove Svetega Duha. Nekatera bežna zadovoljstva so del življenja in zanje se lahko zahvaljujemo. Vendar - ko jih iščemo zaradi njih samih, lahko enostavno zatremo življenje Duha, ki prihaja, da nam prinese globok mir in izpolnjenost v življenju. Binkošti nas morajo predvsem prepričati o načinu življenja, ki nam omogoča stik z viri milosti in Božjega navdiha.
3. Prejmi Svetega Duha: V zakramentu spovedi so nam po duhovniku odpuščeni naši grehi po delovanju Svetega Duha. Verjamemo, da usmiljenje poraja upanje in spreminja našo dušo. Zakaj potem ne bi verjeli, da prav ta milost Svetega Duha lahko naredi iz nas svetnike, zmagovalce v preizkušnjah, potrpežljive v težavnih odnosih in bolj učinkovite apostole? Kristus nam zagotavlja, da nas nikoli ne bo zapustil, zato nimamo razloga, da bi po nekaterih slabih dogodkih v našem življenju “prešli v nevtralno stanje”. Nasprotno! Sveti Duh nas vodi od usmiljenja k preobrazbi v Kristusu; duhovno nam omogoča, da nosimo in razkrivamo njegove rane nevernemu svetu.

Pogovor z Jezusom: O, Jezus, bolj kot v lastne napore, bom zaupal v moč tvojega Svetega Duha, da me spremeni! V tistem srečanju iz oči v oči, ki ga moram imeti s tabo vsak dan, se bom prepustil tebi. Naj postanejo viri Božje milosti moja prava hrana, naj ne polnim svoje duše z minljivimi užitki in praznimi željami!

Odločitev: Ta teden bom vsakodnevno zapisoval vse navdihe, svetla dejanja, ki jih prejmem od Svetega Duha, in se poskušal nanje odzvati z zavzetostjo, zaupanjem in velikodušnostjo.

Peter se je obrnil in videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in se je pri večerji naslonil na njegove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko ga je Peter zagledal, je rekel Jezusu: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je dejal: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!« Zavoljo tega se je med brati razširila ta govorica, da tisti učenec ne bo umrl. Toda Jezus mu ni rekel, da ne bo umrl, ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar?« To je učenec, ki o tem pričuje in je to napisal, in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate zaradi vsega, kar si razodel za naše odrešenje in zaradi tvojega obilnega usmiljenja. Vsako tvoje dejanje na tem svetu je izražalo tvojo ljubezen do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov vzbuja upanje, da se ti nekoč pridružim. Ljubim te in želim, da si središče mojega življenja!

Prošnja: Gospod, okrepi mojo vero, upanje in ljubezen!

Razmišljanja:

1. Učenec, ki ga je Jezus ljubil: Peter hodi z Jezusom ob obali, kjer je Jezus pravkar napovedal svojo mučeniško smrt. Obrne se in vpraša Jezusa o Janezu, ki jima je sledil. V svojem evangeliju Janez večkrat govori kot učenec, ki ga je Jezus ljubil. Zdi se, da je bila najpomembnejša točka in izkušnja Janezovega življenja Jezusova ljubezen. To je postala njegova identiteta. Kolikokrat razmišljam o Kristusovi ljubezni do mene? Kolikokrat jo cenim?
2. Kaj pa ta? Jezus odgovori na Petrovo vprašanje z vprašanjem. Kaj ti mar, kaj se dogaja z Janezom? Kristusov odnos do učencev je globoko oseben. Vsak ima svoje poslanstvo v življenju. Lahko se zgubljamo v razmišljanju o drugih ljudeh, primerjamo se z njimi in razglabljamo, ali sledijo Kristusu ali ne. Pogosto so te primerjave z drugimi (ali njihovimi darovi, njihovim poslanstvom) znak naše zagledanosti vase. Imamo lastno poslanstvo, ki ga moramo izpolniti in nihče ne more zavzeti našega mesta. Moramo se osredotočiti na tisti del našega poslanstva, ki je še pred nami in ga moramo izpolniti.
3. Vemo, da je njegovo pričevanje resnično: Janez je priča vsemu, kar se je zgodilo v evangeliju, ki ga je pisal. Evangelij nam predstavlja, kaj je Jezus dejansko rekel in storil. Trdno se moramo držati vere v evangelij in se ne ozirati na tiste sodobne razlage, ki vse postavljajo pod vprašaj. Ko beremo svetopisemska besedila, slišimo Božji glas. Ali jih berem z vero?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti za pričevanje tvojega življenja, ki ga najdem v evangeliju! Okrepi mojo vero! Pomagaj mi, da bom s še večjo gorečnostjo bral Sveto pismo in premišljeval o njem! Vem, da želiš preko Svetega pisma govoriti z mano. Pomagaj mi, da ti bom danes sledil.

Sklep: Danes bom pomagal drugi osebi, da bo ob molitvi prebrala odlomek iz evangelija.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in sprejemam vse, kar si nam razodel za naše odrešenje. Upam vate zaradi tvojega obilnega usmiljenja. Vsako tvoje dejanje na tem svetu je bilo izraz tvoje ljubezni do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov spodbuja moje upanje, da se bom nekega dne pridružil tebi. Ljubim te in želim, da si središče mojega življenja.

Prošnja: Gospod, daj mi moči, da bom z ljubeznijo odgovoril na tvojo ljubezen!

Razmišljanja:

1. “Ali me ljubiš?” Prišel je trenutek, za katerega se je Kristus pripravljal vse od svojega vstajenja. On je sam, s Petrom. Njuno zadnje srečanje pred Jezusovo smrtjo je bilo žalostno; Kristus je pogledal Petra in mu odpustil, čeprav ga je trikrat zatajil. Sedaj pokliče Petra stran od drugih in mu omogoči, da trikrat potrdi svojo ljubezen. Prvi, najvažnejši pogoj Petrovega poslanstva je, da skrbi za njegove ovce, kajti tako bo izkazal ljubezen do svojega Gospoda. Ljubezen je prvi in največji pogoj za vsakega izmed nas, ki si prizadeva postati apostol. Petrova ljubezen se je očistila z izdajo Kristusa med pasijonom: bila je krotka in ponižana. Sedaj Peter izroča vse - tudi svojo ljubezen - v Kristusove roke: “Da Gospod, ti veš, da te ljubim.” Ali mi moje napake omogočajo, da Kristusa ljubim še bolj, z večjim zaupanjem?
2. “Ali je ljubezen lahko ukazovalna?” Papež Benedikt XVI. v svoji prvi encikliki Deus Caritas Est (Bog je Ljubezen) postavlja provokativno vprašanje. Kako lahko Kristus od nas zahteva ljubezen, da bi bili njegovi privrženci, njegovi apostoli? Drugače povedano, “Ljubezni ni mogoče ukazati; to je v končni fazi čustvo, ki bodisi je ali pa ni, ne more pa biti proizvedeno z voljo” (št. 16). Odgovor na to navidezno zagato je dvojen. Prvič, ljubezen se lahko ukazuje, ker je bila najprej podarjena. “Bog od nas ne zahteva čustva, ki ga sami ne moremo izkusiti. On nas ljubi, pokaže nam, da vidimo in okusimo njegovo ljubezen, in ker nas je ‘najprej ljubil,’ se lahko tudi kot odgovor na to v nas razcveti ljubezen” (št. 17). Drugič, “jasno je razodeto, da ljubezen ni le čustvo. Čustva prihajajo in odhajajo. Čustvo je lahko čudovit prvi plamen, vendar ni polnost ljubezni” (št. 17).
3. “Ljubezen v svoji najradikalnejši obliki” Kaj je torej bistvo ljubezni, tiste ljubezni, ki jo je Kristus najprej podaril nam in ki jo hkrati zahteva od nas, ki mu želimo slediti? “Značilno za zrelo ljubezen je, da vključuje vse človekove potenciale; vključuje tako rekoč celotnega človeka. Stik z vidnimi manifestacijami Božje ljubezni lahko v nas prebudi občutek radosti, ki izhaja iz izkušnje biti ljubljen. Toda to srečanje vključuje tudi našo voljo in naš um. Priznanje živega Boga je ena pot k ljubezni, in reči da njegovi volji, združuje naš um, voljo in čustva v vsem-objemajočem dejanju ljubezni” (Deus Caritas Est, št. 17). Kot je pogosto izrazil sveti papež Janez Pavel II., je prava ljubezen dar celotne osebe.

Pogovor s Kristusom: Hvala, Gospod, ker si mi pomagal preko svetega papeža Janeza Pavla II. in papeža Benedikta XVI. razumeti pomen pristne ljubezni! Hvala ti za tvojo neskončno ljubezen do mene! Tvoja ljubezen je merilo, ki mu mora slediti tudi moja slabotna ljubezen.

Odločitev: Danes se bom v dejanjih ljubezni v celoti posvetil Kristusu: svojemu umu, volji in čustvom.

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in vse, kar si razodel za naše odrešenje. Upam vate zaradi tvojega neskončnega usmiljenja. Vsako tvoje dejanje na tem svetu je odsevalo ljubezen do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov spodbuja moje upanje, da se ti bom nekega dne pridružil. Ljubim te in rad bi, da si središče mojega življenja.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero v tvojo ljubezen!

Razmišljanja:

1. Kdo je Bog? V svojem prvem pismu Janez pravi, da je Bog ljubezen. Že pred stvarstvom sveta je Oče ljubil Sina. V Trojici je popolno deljenje življenja in ljubezni. Tudi po učlovečenju je Jezus ostal v ljubezni svojega Očeta, saj je ob njegovem krstu Oče spregovoril: “Ta je moj ljubljeni sin” (Matej 3,17). Ob spremenjenju na gori je spet ponovil: “Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte” (Matej 17,5). Ti trenutki razkrivajo notranje Božje življenje.
2. Košček njegovega življenja: Bog nas je ustvaril, da bi delili ljubeč odnos Trojice. Želi nas ljubiti v svojem Sinu z očetovsko ljubeznijo. Če bi lahko ujeli le bežen pogled na resničnost te ljubezni, bi to spremenilo naša življenja. Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina (prim. Janez 3,16). Ljubezen je v središču vesolja.
3. Deliti v Božji Ljubezni: Bog je ljubezen, predvsem če je v nas. Svojo ljubezen, sam sebe izliva v naša srca. Ko podarja življenje, deli svojo ljubezen. In želi, da jo dajemo drugim. Jezus je svojim učencem predal ljubezen, ki jo je prejel od svojega Očeta in jih poslal, da nadaljujejo njegovo delo - deljenje te ljubezni z vsemi ljudmi. Pomislimo na ljudi, ki so danes osamljeni, izgubljeni, lačni ljubezni in pozornosti. Ne vedo, da jih Bog ljubi z večno ljubeznijo, globoko in popolno od nekdaj. Ne vedo, da jih je ta ljubezen oživila in ohranja. Ljudje potrebujejo Božjo ljubezen. To pa je naše poslanstvo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, pomagaj mi deliti tvojo ljubezen z ljudmi okoli mene! Ne dopusti, da se osredotočim le nase in svoje potrebe. Potrebujem te! Potrebujem tvojo ljubezen, tako kot mnogi drugi. Potrebujem ljubezen, da se lahko posvetim tvojemu delu, vendar potrebujem tudi tvojo stalno pomoč in podporo.

Odločitev: Nekomu bom povedal, da ga Bog ljubi.

Tisti čas je Jezus oči povzdignil proti nebu in rekel: »Sveti Oče, ohrani v svojem imenu té, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval v tvojem imenu; katere si mi dal, sem jih obvaroval, nobeden izmed njih se ni pogubil razen sina pogubljenja, da se spolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja. Jaz sem jim izročil tvoj nauk, svet pa jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. Zanje se jaz posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si tukaj z menoj. Zahvaljujem se ti za tvojo ljubečo navzočnost v mojem življenju. Vate polagam vse svoje upanje. Ponižno ti ponujam ljubezen v svojem srcu in željo, da nadaljujem tvoje poslanstvo v svetu.

Prošnja: Gospod, okrepi mojo odločnost, da ti služim!

Razmišljanja:

1. Vedno je ljubil svoje na svetu: Jezus je dokončal svoje poslanstvo, zaščitil je tiste, ki so mu bili zaupani. Izpolnil je svoj klic kot človek; nobeden od njegovih apostolov ni bil izgubljen, razen sina pogube. Še vedno nas ščiti; sedi na desnici Očeta, da posreduje za nas. Imamo pomoč njegove matere Marije in smo obkroženi z veliko množico svetnikov, ki podpirajo naša prizadevanja, da živimo, kot želi Bog. So Božje darilo, ki nas varuje na našem potovanju skozi življenje.
2. Tukaj za duhovno bitko: Ko je Jezus zapuščal svet, je molil za svoje učence. Ni molil, da bi bili odvzeti iz sveta, temveč da jih obvaruje pred hudim. Včasih se počutimo premagane in zlomljene, iščemo pobeg pred stisko. Jezus nas potrebuje v boju in nam ga zaupa. Ne prekine naše bitke, ampak nam ponudi svojo moč. On je z nami in se bori ob naši strani. Daje nam notranjo moč, da izpolnjujemo njegovo voljo.
3. Le prehod: Čeprav smo v svetu, smo tukaj le romarji na poti v večnost. Imamo poslanstvo: rešiti duše, ki nam jih je Bog zaupal. Lahko se enostavno zmotimo, začnemo iskati mir, udobje ali bolj udobno zavetje za naše izmučene duše in telesa. Našo šibko naravo še vedno privlači svet. Zapeljive reklame lahko pustijo sled v nas, tako da si bolj želimo posvetne stvari kot nebeške zaklade. Zato moramo dajati prednost molitvi in razmišljati o življenju z vidika večnosti.

Pogovor s Kristusom: Jezus, obvaruj me pred hudim! Bori se z menoj v mojih bojih! Ohrani me močnega v tvoji ljubezni! Ne pusti, da podležem obupu! Tvoja ljubezen in tvoje priprošnje me varujejo. Povečaj moje upanje vate! Pomagaj mi, da nadaljujem tvoje delo na tem svetu!

Odločitev: Danes bom z nekomu spregovoril o Kristusu in z njim delil ljubezen, ki jo Kristus širi na nas.

Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in vse, kar si razodel za moje odrešenje. Upam vate zaradi tvojega neskončnega usmiljenja. Vsako tvoje dejanje na tem svetu je izkazovalo tvojo ljubezen do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov vzbudi upanje, da se bom nekoč pridružil tebi. Ljubim te in želim, da si središče mojega življenja.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v ljubezni do Očeta in do mojih bližnjih!

Razmišljanja:

1. Dedovanje molitve: Za Jezusa je prišla najvišja ura. Ko v agoniji pričakuje samopodaritveno ljubezen, ne misli nase. Njegovo srce se obrne k edini ljubezni, za katero je izvršil vsa dejanja svojega zemeljskega obstoja: k svojemu Očetu. Istočasno pa ta nepremagljiva ljubezen do Očeta objema vse tiste, ki mu jih je Oče zaupal. Jezus zapušča tistim, ki mu bodo sledili, dediščino; ta bo ostala njihov največji vir upanja skozi vse čase: svojo duhovniško molitev. S tem nas uči, kako moliti. Jezus najprej prosi, naj Oče poveliča Sina, da bi se Oče poveličal . Kakšna je največja slava, s katero se bo življenje Božjega Sina končalo? Odgovor je v njegovi daritvi na križu.
2. Križ je prava slava: “Beseda ‘slava’ se nanaša na sijaj, čast in moč, ki pripadajo Bogu” (Sveto pismo: Janezovo evangelij, str. 202). Vendar - kako lahko ponižujoča smrt na križu in zapuščenost najbližjih učencev pripomoreta k časti Boga ter razodetju njegovega sijaja in moči? Kako lahko križ predstavlja Jezusovo največjo slavo? Najprej razodeva ljubezen brez meja, ljubezen, ki ne pravi: “Grem le do sem in ne dlje.” Jezusove besede “Oče, odpusti jim!” pričajo o ljubezni, ki je močnejša od greha. Vstajenje, ki sledi križu, priča o ljubezni, ki je močnejša od same smrti. Križ pa je izpolnitev Jezusovega poslanstva. Njegova poslušnost Očetu, celo do smrti, odrešuje celotno človeštvo. Ali sem v svojem življenju sprejel križ kot edini način, da sledim Jezusu? To je edini zanesljivi pokazatelj, da ljubim Jezusa in poveličujem Očeta.
3. Jezus še naprej zaupa vame: V tem evangeljskem odlomku besede Kristusa odzvanjajo z neomajnim zaupanjem. Čeprav bo umrl, zapuščen s strani svojih učencev, v agoniji in ponižujočem neuspehu, Jezus še naprej zaupa. Zaupa tako Očetu kot tudi prav tistim učencem, ki ga bodo kmalu zapustili. Gospodovo zaupanje v nas, ki mu sledimo, naj v nas vzbudi podobno neomajno zaupanje v naše poslanstvo reševanja duš, da privedemo druge ljudi h Kristusu; to pa pomeni preobrazbo družbe same. Sami ne moremo doseči ničesar. Imamo pa zagotovilo Kristusovih molitev in obljubo Svetega Duha. Ta bo spregovoril v srcih vseh tistih, ki jih Kristus kliče, da bi jih približal sebi. Pogosto molimo k našemu velikemu zagovorniku: “Sveti Duh, navdihni v meni, razsvetli moje misli, kaj naj izgovorim in kaj naj pustim neizrečeno, da bom uresničil dobro za vse svoje brate in sestre, izpolnil svoje poslanstvo in uresničil Kristusovo kraljestvo.”

Pogovor z Jezusom: Hvala ti, Gospod, ker me ljubiš do konca, tudi do smrti na križu! Hvala ti za dar Svetega Duha, da lahko sledim tvoji poti samopodaritvene ljubezni!

Sklep: Ves dan bom govoril s Svetim Duhom in Očetom, ter za duše daroval vsak križ, ki mi ga pošlje Kristus.

Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in vse, kar si razodel za naše odrešenje. Upam vate zaradi tvojega obilnega usmiljenja. Vsako tvoje dejanje na tem svetu je izražalo tvojo ljubezen do nas. Tvoj vnebohod pred očmi apostolov vzbuja moje upanje, da se ti bom nekoč pridružil. Ljubim te in si želim, da bi bil središče mojega življenja.

Prošnja: Gospod, podari mi trdno zaupanje v tvojo zmago nad grehom in v mojem življenju ter v svetu.

Razmišljanja:

1. Jezus pozna naše slabosti: Jezus v vrtu Getsemani opozarja svoje učence, da ga bodo vsi zapustili, ko bodo prišli vojaki in ga odvedli. Ne pripravlja jih na njihov padec, ampak na njihovo ozdravljenje. Nikoli ni pričakoval, da bodo popolni, brez napak ali brez pomanjkljivosti. Tega tudi od nas ne pričakuje. Pride čas, ko ga vsi zapustimo in sledimo sebičnosti greha. Mi smo iskali svoje veselje, medtem ko je on trpel bičanje in žeblje križa. Kje se trenutno borim? Se obotavljam in iščem opravičilo za greh v svojem življenju? Jezus, prosim te za moč in luč, da živim kot tvoj zvest prijatelj.
2. Zaupaj v navzočnost Očeta: Tudi ko so se učenci oddaljili, Jezus ni bil sam. Z njim je bil njegov Oče. Ta temeljni odnos z Očetom je bil moč njegovega življenja, ki ga je vodila naprej, da je sprejel križ. Bil je miren sredi viharja in prenašal neizmerna trpljenja do svoje krute smrti. Jezus nam kaže pot med našimi lastnimi težavami in preizkušnjami v življenju. Naravno je, da se počutimo osamljene, ko trpimo in se borimo, sami v bolečini in praznini našega življenja. Vendar je Bog z nami, v nas. Nikoli nismo sami.
3. Njegova zmaga je moja zmaga: Jezus nikoli ni obljubil svojim učencem lahkega življenja. Zelo jasno je povedal, da bodo imeli težave na tem svetu. Tako kot on sam. Če je svet zavrgel Kristusa, bo tudi nas zavrgel. Ne smemo biti presenečeni, ko doživimo nasprotovanja in težave. To je del sledenja Kristusu in kaže, da smo na pravi poti. Težko je vztrajati in se boriti proti sovražnikom znotraj in zunaj nas, toda Jezus je z nami. Potrebujemo vero, da vidimo, da je zmagal. Premagal je greh in smrt ter je tam na desnici Očeta.

Pogovor z Jezusom: Jezus, težko je vztrajati v boju. Včasih se zdi, da tako malo napredujem. Vsak dan se soočam z enimi in istimi. Preplavi me zlo, ki ga vidim v svetu, in težko je videti tvojo zmago na različnih krajih, v mnogih družinah in domovih. Daj mi upanje, ki ga potrebujem, da bom še naprej iskal tvojo voljo v vsem!

Sklep: Molil bom za tiste, ki se borijo v svoji veri.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Uvodna molitev: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, moj Stvarnik in Odrešenik. Ljubim te kot samega sebe. Hvala ti, da lahko živim v občestvu s teboj. Naj se nikoli ne ločim od tebe!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi delovati za edinost tvoji Cerkvi.

Razmišljanja:

1. »Jaz prosim zanje«: Kristus hrepeni po združenosti svojih. Želi deliti ljubezen, ki od vekomaj delita z Očetom. Zato je prišel na svet, ki ga lomijo sebične razprtije. V nasprotju z Očetovo voljo, se grešniki tega sveta ne sprejemajo kot bratje in sestre, ampak večkrat kot sovražniki in nasprotniki. Kristus se razodeva v njihovi sredi kot edina pot k Očetu in kot tisti, ki je poslan, da združi vse ljudi v eno skrivnost odrešenja. Ali gledam na Kristusa kot na vir edinosti med menoj in drugimi?
2. »Da bi bili eno, kakor sva midva eno«: »Veliki načrt« je enakost, da bi bili vsi ljudje združeni v Kristusu, ne glede na raso, spol, starost, nacionalno pripadnost, družbeni položaj, politiko ali zmožnosti. Stremi k »vključenosti« in ne »razdeljenosti.« Slednja lahko razdira skupnost, če poudarja številne razlike. Tudi če smo povezani v enotnosti, bo usmerjenost na raznolikosti največkrat poudarjala pomanjkanje edinosti. Po drugi strain pa osredotočanje na edinost gradi Cerkev tako, da vsakemu pomaga najti prostor v skrivnostnem telesu Kristusa. Smo namreč eno telo v Kristusu (Rim 12,5).
3. »Ohrani jih v svojem imenu«: Nihče ne more zares popolnoma bivati v tej združenosti s Kristusom in Očetom, če ne sprejme povabila, da postane del enega telesa, Cerkve. Zato moramo vstopiti skozi Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. Sicer ne moremo biti odrešeni. Nikakor ni mogoče, da bi želeli in poskušali sodelovati v njegovi Cerkvi, hkrati pa bi zavzemali nasprotujoča si stališča, ki bi nas ločevala od Očeta, Kristusa ter naših bratov in sester. Ali znam ceniti različne talente in darove drugih? Ali dajem Cerkvi na razpolago svoje darove in talente za služenje?

Pogovor s Kristusom: Gospod, veš, da je v mojem življenju veliko razprtij. Za nekatere sem kriv sam. Pomagaj mi, da jih premagam, jih prepoznam in odpravim, zlasti tiste, ki jih povzročata moja sebičnost in ponos! Pomagaj mi, da boš vogelni kamen mojega življenja!

Sklep: Ta teden se bom trudil, da bom z molitvijo in deli popraviti zlomljene vezi med ljudmi.

In tisti dan me ne boste ničesar spraševali. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal v mojem imenu. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« »To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu.«

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem sebe vsega: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, slabosti, neuspehe in majhne uspehe. Ves se odpiram tebi, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Oče, pomagaj mi zaupati vate!

Razmišljanja:

1. Prosi in boš prejel: Kot otrok sem bil ob srečanju z neznanci pogosto izjemno sramežljiv. Spominjam se, kako me je nekoč oče prosil, naj pustim paket hrane v župnišču kot prispevek za župnijsko akcijo za pomoč revnim. Bil sem zelo prestrašen. Ko sem se končno opogumil, sem pozvonil na vratih, odložil paket in odhitel stran. Včasih se tudi pred molitvijo počutimo prav tako zaskrbljeni in negotovi. Nismo prepričani, ali bo Bog “motnjo” v svoji skrbi za stvarstvo dobro sprejel in prisluhnil naši prošnji. Vendar se moramo spomniti, da Bog sliši naše prošnje in zaupati, da nas bo zagotovo uslišal, če je naša prošnja koristna za nas ali druge.
2. Božje samorazodetje: Jezik je sredstvo sporazumevanja in kot vsak način izražanja idej, je tudi jezik omejen. Govor pa resnično doseže svoje meje, ko poskuša izraziti resničnosti, o katerih ljudje nimamo jasnih predstav. Božja moč, njegova čudovita veličina in njegovo bivanje so daleč onkraj našega omejenega obsega razumevanja. Jezus, kot pravi Bog in pravi človek postane most med našim človeškim jezikom in Bogom, ki ga intimno pozna. Jezus uporablja najustreznejše izraze za Boga - kot Očeta - vendar nas tudi opominja, da govori v prispodobah. Obljublja, da nam bo nekega dne dal jasno spoznanje o Bogu in nas celo predstavil Njemu. Je to moje največje upanje? Bi bil pripravljen že zdaj spoznati Boga Očeta?
3. “Sam oče vas ljubi”: Papež Benedikt XVI nas je spomnil na Očetovo ljubezen: “Res je, nihče doslej ni videl Boga takega, kot je. Vendar Bog ni povsem neviden za nas; ne ostaja popolnoma nedosegljiv. Bog nas je prvi ljubil, pravi Janezovo pismo, in ta Božja ljubezen se je pokazala med nami. Postal je viden v tem, da je ‘poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi živeli po njem’. Bog se je naredil vidnega: v Jezusu lahko vidimo Očeta. Resnično, Bog je viden na več načinov. V ljubezenski zgodbi, ki jo pripoveduje Sveto pismo, prihaja proti nam, želi si osvojiti naša srca, vse do zadnje večerje, do prebodenja njegovega srca na križu, do prikazovanj po vstajenju in do velikih dejanj, s katerimi je skozi apostolsko delovanje vodil nastajajočo Cerkev na njeni poti.” (Okrožnica Deus Caritas Est [Bog je ljubezen], 17).

Pogovor z Jezusom: Jezus, z največjim darovanjem svojega življenja si razodel neskončno ljubezen, ki jo Oče čuti do vseh ljudi. Pomagaj mi, da nikoli ne dvomim v tvojo ljubezen do mene! Pomagaj mi, da bom tudi sam z ljubeznijo in zvestobo tvoji volji odgovoril na tvojo ljubezen!

Odločitev: Molil bom desetko rožnega venca za misijonarje, ki drugim oznanjajo Božjo ljubezen.

Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. In tisti dan me ne boste ničesar več prosili. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal v mojem imenu.

Začetna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem svoje celotno bitje: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, šibkosti, neuspehe in drobne uspehe. Odpiram ti celotno svoje bitje, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvoje prodorne ljubezni.

Prošnja: Gospod, ko pridejo življenjske preizkušnje, mi nakloni veliko miru in veselja!

Razmišljanja:

1. »Jokali boste«: Žalost sama po sebi ni prijetna izkušnja. Jezus ne obljublja svojim učencem, da bodo obvarovani pred žalostjo, če mu bodo sledili, ki je značilna za vsako izgnanstvo. Krščanski vrednostni sistem je v veliki meri nasproten običajnemu pojmovanju morale. Če si iskren, bodo nate gledali kot zaostalega ali naivnega. Če si prijazen, te bodo videli kot naivneža. Če si zvest v ljubezni do svojega zakonca, te bodo videli kot nekoga z represivnimi težnjami. Seznam bi se lahko nadaljeval. Pravičen kristjan izstopa v svetu kot najbolj opazen. Sem sprejel ta neprijeten in zahteven vidik krščanstva?
2. »Ponovno vas bom videl«: »Vaša žalost se bo spremenila v radost.« Učenci so bili presenečeni in obupani zaradi Jezusovega križanja, vendar Jezusova smrt ni bila zadnje dejanje v igri. Po dramatičnih dogodkih Kalvarije, je prišla radost vstajenja, novo in čudovito življenje. Kako srečni so morali biti učenci, da so ponovno videli Gospoda! Vendar pa se zdi, kot da se igra “skrivalnice” s svojimi učenci. Pride nanadoma, skozi steno, jim prinaša radost, nato pa nenadoma izgine. Podobno izkušnjo lahko doživimo v molitvi. Duhovna samota in tolažba je bistveni del Božje vzgoje. Včasih se zdi, da je Gospod tik ob nas, drugič pa, da se mudi kje daleč. Ali sem sposoben uresničiti svojo vero v Božjo navzočnost onkraj trenutnega stanja svojih občutkov?
3. »Vaša srca se bodo razveselila«: Krščanstvo včasih obtožujejo, da so Božje zapovedi vir žalosti in frustracije. Če pogledamo natančneje, pa vidimo drugačno sliko. Ko smo blizu Gospodu in se zavedamo, da so dobrine tega sveta temeljna dobra darila, ki jih Oče obilno daje svojim otrokom, prinaša globoko veselje. Ko smo sposobni prepoznati navzočnost in delovanje Gospoda skozi vse stvarstvo in v vsaki okoliščini, doživimo radost, ki je svetu neznana. »Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« Ali ta radost temelji na moji veri in zavedanju ogromne Božje ljubezni? Ali moja pokorščina moralnemu zakonu izhaja iz popolnega zaupanja v Boga, ki želi moje srečo?

Pogovor s Kristusom: Moj Jezus, ko si mi blizu, doživljam veliko veselje. Vem, da si vedno z menoj. Pomagaj mi utrditi vero, da bom sposoben okrepiti vero mojih bratov in sester, ki me potrebujejo, da jim pokažem tvojo ljubezen!

Sklep: Danes bom vse težave, ki mi jih pošlje Gospod, daroval za tiste ljudi, ki še niso okusili veselja njegovega prijateljstva.

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem vate. Verujem, da si me poklical k veri in da delim njene sadove. Zaupam, da me boš napolnil s svojim duhom poguma in resnice, da bi lahko zvesto sprejemal in prenašal vero. Ljubim te! Želim te ljubiti še bolj s svojo molitvijo in s svojim življenjem, da bi rasel v enosti ljubezni, ki jo deliš s svojim Očetom in Svetim Duhom.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi bolje razumeti in sprejemati to veliko skrivnost Svete trojice!

Razmišljanja:

1. Stati med nebom in zemljo: Jezus Kristus stoji na gori Vnebohoda in vabi vse stvarstvo k svojemu nebeškemu Očetu. Stoji med nebom in zemljo kot naš Bog, naš odrešenik, naš najboljši prijatelj in kot tisti, ki bo z nami na vsakem koraku. Skupaj z apostoli ga častimo. Gospod, častimo te, hvalimo te, slavimo te! Zahvaljujemo se ti za tvojo veliko dobrotljivost, gorečo ljubezen in neskončno usmiljenje. Nebesa in zemlja sta polna tvoje slave.
2. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: Kaj počne Jezus s svojo oblastjo nad nebom in zemljo? Z njo združuje grešnike z vsemogočnim Bogom. Kako močna mora biti njegova moč, da lahko spreminja grešnike v Božje otroke in dediče nebes?! In kako se Jezus loti te preobrazbe? Svojim apostolom da oblast, da poučujejo njegovo resnico in širijo delež njegovega božanskega življenja. Gospod Jezus, hvala ti za luč resnice, ki preganja temo naših misli! Hvala ti za milostno življenje, ki nam je bilo dano ob krstu! Gospod hvala ti za škofe in duhovnike, ki nam po tvoji božanski moči prinašajo Božjo resnico in delež v življenju najsvetejše Trojice! Hvala ti za svetega Petra in vse njegove naslednike, ki nas ohranjajo združene v eni, sveti in univerzalni Cerkvi, medtem ko potujemo proti nebeškemu kraljestvu.
3. Krščevanje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha: Brez vode bi umrli od žeje. Brez Odrešenja bi umrli v svojih grehih, za vedno izobčeni iz našega cilja - združitve z Bogom v neskončni nebeški sreči. Kako primerno je torej, da Jezus uporablja vodo, ko nam podari sadove svojega slavnostnega Odrešenja. Ne samo vodo, ampak tisto vodo, ki je blagoslovljena v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ponižno se poklonimo v slavljenju pred neskončno močjo našega Gospoda. Po službi svojih duhovnikov Jezus povzdiguje mrtve v nadnaravno življenje milosti. Hvala ti, Gospod, za čudovito daritev krsta in ker si me posvojil kot svojega otroka.

Pogovor s Kristusom: Dragi nebeški Oče, ti si zdaj moj lastni Oče! V Kristusu sem tvoj ljubljeni otrok. Sveti Duh Božji, dar Očeta in Sina, naseli moje srce! Vodi mojo vsako misel, besedo in dejanje, da bi poveličeval najsvetejšo Trojico!

Odločitev: Pogosto bom ponavljal z otroki iz Fatime: “O blažena Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, globoko te častim! Darujem ti najdragocenejše - Telo in Kri, Dušo in Božanstvo tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je prisoten povsod po svetu.”

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem celotno svoje bitje: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, slabosti, neuspehe vse kar me napolnjuje. Odpiram ti celotno svoje bitje, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in odrešujočo moč tvojega prežemajočega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, dovoli mi, da ti resnično in iskreno pripadam!

Razmišljanja:

1. Moja resnica Pred Bogom: Jezus pove svojim apostolom, da je še veliko stvari, ki bi jih rad povedal, vendar se zdi, da še niso pripravljeni tega sprejeti. Niso mogli sprejeti, da se bodo v nekaj urah vsi razbežali v strahu pred križem in pustili Kristusa povsem samega. Tudi jaz včasih le stežka uvidim ali sprejmem pravo sliko svojega odnosa z Jezusom ali stanja svoje duše. Morda iščem izgovore, da bežim stran od Njega ali se vdajam ravnodušnosti s številnimi psihološkimi tolažbami. Morda se prepričam, da mi ne gre tako slabo, kot nekomu drugemu. Morda na zunaj kažem svoj popoln izgled, opravljam vse obrede, vendar je moja duša prazna in neiskrena.
2. Poceni zvijače: V našem potrošniško naravnanem svetu se pogosto zdi, da prvi vtis šteje bolj kot dobrota ali zlo nečesa. Zdi se, da mnenjske raziskave postavljajo merilo za to, kaj je prav in kaj je narobe, lažna predstava o strpnosti pa je visoko cenjen ideal. Resnica se lahko včasih dojema kot neposredno žaljiva, zato je “predelana” v bolj privlačen način. Vendar noben poskus posvetnega duha ne more nikoli uspeti, prav tako kot še tako črna tema ne more nikoli zaustaviti najmanjšega žarka svetlobe. Sveti Duh deluje v svetu, jasno in glasno razglaša resnico v globinah človeške duše. Le resnica, ki izvira iz Kristusa, ima moč, da prinese pravi mir in veselje človeškemu srcu in takrat se razblinijo vse utvare.
3. Živeti v Resnici: Kot kristjani se moramo varovati duha neiskrenosti. Nihče, ki živi zunaj resnice, ne more trditi, da je Kristusov učenec. Majhne laži v našem življenju so včasih popolnoma uničujoče za delovanje Duha Resnice v naših dušah. Naš Odrešenik je najbolj odločno nasprotoval igrani pravičnosti voditeljev njegovega časa. Kaj sem v zadnjem času storil le zato, da bi me drugi pohvalili? Koliko dobrih dejanj sem storil, ki so znana le Bogu? Sem sposoben vztrajati v svojih prepričanjih, kljub nerazumevanju ali posmehu?

Pogovor s Kristusom: Jezus, zgled tvojega življenja in smrti je popolna iskrenost. Moč Duha Resnice mi omogoča, da bom iskren v vsem, kar počnem pred Bogom in drugimi.

Odločitev: Ob prvi možni priložnosti bom pri zakramentu spovedi prosil za odpuščanje za vso neiskrenost v svojem življenju.

zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ›Kam odhajaš?‹, temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo dokazal svetu krivdo. glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

Začetna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem moje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, slabosti, neuspehe in majhne uspehe. Odpiram ti svoje celotno bitje, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi doživeti radost in tolažbo Svetega Duha!

Razmišljanja:

1. Žalost ob slovesu Jezusa: Ko se Jezusova žrtev približuje, so apostoli preplavljeni z zmedo in žalostjo. “Kdo ga bo izdal?”, “Zakaj odhaja?”, “Kaj bomo storili brez njega?” Vprašanja, ki izhajajo iz njihove skrbi za svojega Mojstra in prijatelja, se tiho izmenjujejo. Pustili so vse, da bi mu sledili. Jezus jih poskuša tolažiti, čeprav je tudi sam prežet s žalostjo. Žalost ni odsotna v življenju nobenega romarja in kot kristjani smo tujci v tuji deželi. Naša radost in upanje izvirata iz vere, ki nam omogoča, da hodimo po stopinjah našega Gospoda. Njegova žrtev in zmaga dajeta smisel našim vsakodnevnim preizkušnjam.
2. Prihod Tolažnika: Poklicani smo k tesnemu prijateljstvu s Svetim Duhom, “sladkim gostom duše”. Jezus nam je ob krstu vdihnil Svetega Duha, da bi bil oblikovalec naše svetosti ter naša tolažba in moč, medtem ko čakamo na vrnitev Kristusa. Nihče se ne bi želel sam in brez pomoči soočiti s kazenskim postopkom; prav tako se ne smemo poskušati spoprijemati s preizkušnjami greha brez pomoči zagovornika Kristusa. Ali se zavedam nežne navzočnosti Svetega Duha v svoji duši? Sem pozoren in poslušen njegovim navdihom in gibom?
3. Usklajevanje stvari: Nič ni tako nevzdržno kot gledati, kako “slabi fantje” zmagujejo. Naj gre za filme ali resnično življenje, se zdi, da je zapisano v samem tkivu vesolja, da naj dobro prevlada. Mnogokrat je kazalo, da zlo za trenutek prevzame nadzor, toda vedno je posredovala Višja Moč in povzročila, da je tiranija in diktatura ena za drugo omahnila. V našem času se zlo pomnožuje v družbah, kjer so življenja najbolj ranljivih zelo podcenjena. Toda Kristus nas opominja, da je Sveti Duh aktiven. Sveti Duh nenehno obnavlja obličje zemlje in spreminja srca, iz zla izvablja dobro. Ali sem preveč pesimističen, ko gledam zlo v svetu, ali imam optimizem kristjana? Zaupam v milost in delovanje Svetega Duha?

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, zapustil si nas, da bi šel k Očetu, vendar si še vedno z nami skozi delovanje svojega Svetega Duha. Pomagaj mi najti moč in tolažbo, ko se trudim slediti njegovemu vodstvu!

Sklep: Danes si bom vzel trenutek, da se zahvalim Svetemu Duhu za njegovo delovanje v svetu in v mojem življenju.

Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. In to bodo počeli, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.« »Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil z vami;

Začetna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, se ti ves darujem svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, slabosti, neuspehe in drobne uspehe. Odpiram celotno svoje bitje tebi, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščujočo moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod Bog, pomagaj mi živeti kot prava Kristusova priča!

Razmišljanja:

1. Pričevanje za Kristusa: Nekateri ljudje poskušajo uporabiti Svetega Duha kot opravičilo za ideje, ki so v nasprotju s Kristusovim naukom. Pazljiv pogled na današnje evangelijsko berilo ponazarja, da to nikoli ne more biti v skladu z Božjim načrtom. Sveti Duh ni v nasprotju s Kristusovim sporočilom, prav tako ne opravlja odrešitvenega načrta, ki bi bil ločen od Kristusove Cerkve. Sveti Duh je duh Kristusa in Očeta; njegov namen je pričevanje za Kristusa. Vsak resničen navdih Svetega Duha nas premika k večji zvestobi resnici. Ali sem pozoren na Svetega Duha, ki me spodbuja k večji zvestobi mojim krščanskim zavezam?
2. Priče v Duhu: Naša vera nikakor ni statična resničnost. Podobno kot prvi učenci doživljajo Kristusovo oznanjevanje, čudeže in osebno ljubezen, vsi kristjani, ki se zavedajo svoje vere, odkrivajo Kristusovo navzočnost skozi svoje vsakodnevne izkušnje. To še posebej velja za zakramenta spovedi in evharistije. Jezus je vedno z nami, njegovo odpuščanje in bližina sta vir naše radosti. Sveti Duh nam daje moč prek milosti krsta, da pričujemo o tem, kar smo prejeli. Ali kot kristjan jemljem resno svoj klic, da pričujem o Kristusovi ljubezni? Ali se zavedam, da je prvi pokazatelj pričevanja resnično krščansko življenje? Ali se spominjam, da se v tej na videz zastrašujoči nalogi lahko naslonim na Svetega Duha kot svojega “družabnika”?
3. Zvestoba nasproti nasprotovanju: Kristus pove apostolom, zbranim v zgornji sobi, da pričevanje o njem ne bo vedno sprejeto. Nasprotovanje se zdi neločljiv del krščanskega življenja. Globoko ukoreninjena in nepopustljiva pripadnost Kristusu in glasu vesti nikoli ni bila združljiva s priljubljenim načinom razmišljanja. Pravzaprav kristjani pogosto niso poklicani, da bi se prilagajali, ampak da bi “izstopali”, kar ima neizogibne posledice, tako kot v življenju našega Gospoda. Čudovito je, da nam je obljubljena končna zmaga. Kristus gre pred nami in Sveti Duh je ob naši strani.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, vedno je bilo zahtevno biti pristen pričevalec zate. Nauči me, da se ne zanašam na svoje sposobnosti, ampak da rastem v moči in doslednosti prek zvestobe in z navdihom tvojega Svetega Duha.

Odločitev: Danes bom na nek način javno izpričal svojo vero.

»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Uvodna molitev: Gospod, ko začenjam to molitev, ti darujem svoje celotno bitje: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanja, strahove, slabosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in v čisto moč tvojega prodornega, ljubečega pogleda.

Prošnja: Gospod, želim verovati v tvojo osebno in strastno ljubezen do mene.

Razmišljanja:

1. Zasebnost z Jezusom: Ko strmimo v križ, se moramo spomniti, da je tam umrl za vsakega izmed nas, za “mene”. Umrl je, da bi mi odpustil grehe in v mojo dušo izlil svoje božje življenje. Želi, da med nami ne bi bilo delitev, ovir, ki jih povzroča greh. Želi, da bi bili združeni v vsem. Zato pravi: “Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.” Želi, da se naša volja združi, saj njegova volja predstavlja naše resnično dobro. Prosi za našo pokornost iz ljubezni in ne iz strahu. V današnji družbi je pogosta tendenca ločiti ljubezen od pokorščine. Ljubezen do Boga se zmanjša na neko nejasno občutje dobre volje do Boga in drugih. Ljubezen zahteva žrtev. Ljubezen je darovanje samega sebe. Prosi Jezusa za milost, da bi ljubil tako, kot nas je on ljubil.
2. Zasebnost s Svetim Duhom: Jezus je obljubil svojim učencem drugega tolažnika, ki bo ostal z njimi za vedno. Učenci so bili prizadeti, ko so slišali Jezusa govoriti o svoji smrti in odhodu. Bili so pretreseni ob misli, da bodo sami na svetu, da se bo sesulo vse njihove upanje in načrti. Jezus jih ni hotel zapustiti same, prav tako nas ne želi pustiti same. Ne pušča nas sirot na tem svetu; pošilja nam pomočnika, dar ljubezni. V Svetem Duhu najdemo vodnika in prijatelja, drugega, ki prebiva v nas. Nikoli nismo sami. Vedno je z nami, tudi ko se počutimo zapuščeni s strani drugih.
3. Intimnost z Očetom: “Kdor me ljubi, bo ljubljen s strani mojega Očeta.” Sedaj se obrnemo k Očetu in k njemu pridemo preko Jezusa Kristusa. Očetov načrt od vekomaj je bil, da nas ljubi v svojem Sinu. Želi nas ljubiti s svojo očetovsko ljubeznijo, ljubiti nas z isto ljubeznijo, ki jo ima do svojega edinorojenega Sina od vekomaj. Kako zelo nas Bog ljubi! Želi nas pritegniti v svoje živo in večno razmerje ljubezni. Na tisoče različnih načinov nas kliče, vabi, vleče k sebi. Jezus razodeva trikratnega Boga in nas vabi, da bi delili v občestvu življenja in ljubezni, ki je Sveta Trojica.

Pogovor z Jezusom: Jezus, pomagaj mi verovati vate in v tvojo ljubezen. Globoko vtisni svojo ljubezen v moje srce. Vedno želim ostati v tvoji ljubezni. Želim ostati v ljubezni Očeta in Svetega Duha, vendar potrebujem tvojo moč in milost. Pomagaj mi opustiti vse, kar te žalosti.

Sklep: Tekom dneva bom trikrat obhajal duhovno občestvo z Jezusom.

»Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za priložnost, da sem s teboj! V življenju so stvari, ki me privlačijo, vendar me ti privlačiš bolj. Upam vate in te ljubim. Morda ne razumem povsem, kaj pomeni ljubiti in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da z veseljem sprejmem svoj križ!

Razmišljanja:

1. Nositi breme: “Svet me je sovražil pred vami.” To je neverjetna zgodba evangelijev. Kristus je prišel, ljudje pa so bili proti njemu. Bolj ko se pričevanja o Kristusu v evangelijih razvijajo, se sile nasprotovanja povečujejo: nevarnosti? se stopnjujejo z vsako prebrano stranjo. To je bilo resnično breme za Kristusa; kot breme starša, če se otroci obrnejo proti njemu. Morda tudi sam čutim to breme. Morda doživljam zavrnitev tistih, ki me ljubijo ali tistih, ki ne verjamejo.
2. Ljubeče sprejemanje: Kristus je pogumno in vdano sprejel to breme. Ni se pritoževal. Morda je prosil svojega Očeta za lažjo pot. Enako je v mojem življenju. Pogosto se soočam s težavami, tudi ko bi rad delal dobro. Pride trenutek v življenju, ko moram sprejeti svoje omejitve pa tudi tiste, ki mi jih nalagajo drugi. To je nepozaben trenutek v življenju - trenutek, ko sprejmem svoj križ, kot ga je Kristus. Nikakor ni lahko, vendar hkrati napolni moje srce z globokim mirom, včasih celo veseljem.
3. Iskanje rešitev: Potem ko sprejmem svoj križ, občutim nov pogum in moja domišljija se razplameti. Ljubezen vedno išče rešitve: Kristus nikoli ni prenehal iskati načinov, kako se približati ljudem. Moral bom storiti vse, kar je v moji moči, da širim in udejanjam Božjo besedo, četudi se bom srečeval z nasprotovanjem. S Kristusovo pomočjo nobena ovira ni prevelika! Pomagal mi bo premagati vse težave, s katerimi se srečujem. Pomembno je, da iz ljubezni ostanem osredotočen na izpolnjevanje njegove volje. On bo poskrbel za vse ostalo.

Pogovor s Kristusom: Gospod ti poznaš moje breme. Veš, kaj mi krati spanec in zaradi katerih skrbi se zbujam ponoči. Pomagaj mi sprejeti križ, tako kot si ti sprejel svojega!

Odločitev: Prenehal se bom pritoževati in razmislil, kaj lahko storim in kako lahko pomagam, da olajšam breme in trpljenje drugih.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.

Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

Uvodna molitev: Verujem vate, Gospod, in v tvojo mogočno ljubezen do mene! Ti si moj Stvarnik in Odrešenik. Zaupam v tvoje prijateljstvo, vem, da boš z menoj delil vsa spoznanja in hrepenenja, da bi ljubil, kot si ljubil ti. Svojo ljubezen bi ti rad pokazal tako, da bi jo prinesel v življenje drugih.

Prošnja: Z ljubeznijo tvojega srca, vžgi moje srce!

Razmišljanja

1. Nova zapoved: »Ali je ljubezen lahko zapovedana?« ugovarja papež Benedikt XVI v svoji encikliki Bog je ljubezen (Deus Caritas Est). Ljubezen ni le čustvo ali občutek, ampak odločitev. »Bog od nas ne zahteva občutka/čustva, ki ga mi sami ne moremo ustvariti.«¹ Ne more biti zapovedano, naj nam bo kdo všeč ali se vanj zaljubimo, vendar se lahko odločimo, da bomo ljubili svoje sovražnike. Še pomembneje: ko izkusimo ljubezen, ki jo Bog goji do nas, nas radost, da smo ljubljeni, vodi našo ljubezen do drugih. Bog nas je prvi ljubil. »Nisi me ti izbral …« Njegovo ljubezen izkusimo kot danost vsakokrat, ko prejmemo zakramente, a tudi vsakokrat, ko premišljujemo o tem, kako ohranja naš obstoj. Ta osebna izkušnja nam omogoča, da razumemo ljubezen in jo želimo deliti.
2. Za vedno prijatelji: Tako kot ljubezen, je tudi prijateljstvo v današnjem svetu večkrat narobe predstavljena, saj je več kot pripomoček, vzajemna strpnost ali korist. Prijatelji ne delijo le ljubezni, ampak tudi skrivnosti in zaupno znanje. Ljubezen vodi v »skupnost volje in mišljenja« (prav tam). Želim vedeti, o čem moj prijatelj razmišlja in česa si želi, da lahko z njim delim te misli ali tudi zadovoljim ta hrepenenja. »Ljubezenska zgodba med Bogom in človekom je sestavljena iz dejstva, da se bo to občestvo volje povečalo v občestvu misli in občutka, in se bosta na ta način naša in Božja volja vse bolj pokrivali: Božja volja zame ni več nekakšna zunajzemeljska volja, nekaj, kar mi od zunaj nalagajo zapovedi, temveč je to sedaj moja volja, ki temelji na ugotovitvi, da mi je Bog dejansko globlje navzoč, kot sem sam sebi« (prav tam).
3. Izbrani, da bi obrodili sad: Malo je Jezusovih zapovedi, a so vse povezane z ljubeznijo: »To delajte meni v spomin;« »Ljubite se med seboj;« »Ljubite svoje sovražnike;« »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence;« itd. Ključna in nujna narava te zapovedi ljubezni je vezana prav na Kristusovo poslanstvo. Izbrani smo in določeni, da ljubimo bližnje. Če je ta ljubezen pristna, če je zrastla iz trte njegove ljubezni in je velika žrtev, bo obrodila sadove. Sad, ki traja, za katerega je on umrl, je večno življenje v prijateljstvu z njim. Kar drugi najbolj potrebujejo od mene, niso materialne dobrine ali tolažba, niti moje prijateljstvo, ampak izkušnja Božje ljubezni do njih in poznavanje Kristusa. »Ko gledam skozi Kristusove oči, lahko drugim podarim več kot le stvari, ki jih na zunaj potrebujejo; lahko jim dam pogled ljubezni, po katerem hrepenijo.«²

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zagotovi mi trajno, rastoče hrepenenje, da bi živel po zapovedi ljubezni! Prebudi v meni zavedanje, da je tvoja ljubezen nenehno prisotna v mojem življenju! Naj me navdihuje, da ljubim čezmejno, ne da bi delal razlike med ljudmi, brez strahu, da bi izgubil vse, kar je manj kot ljubezen!

Odločitev: Danes se bom odločil nekomu služiti; ne zaradi želje, ampak zaradi ljubezni do Kristusa.

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti, ker sem lahko s teboj! V življenju so stvari, ki me pritegnejo, vendar si ti tisti, ki me privlači bolj. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem povsem, kaj pomeni ljubezen, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo ljubezen in spoštovanje do Cerkve in njenih voditeljev!

Razmišljanja:

1. Kristus in njegova Cerkev: Ko Kristus pravi: “Držite se mojih zapovedi in ostanite v moji ljubezni”, ne govori samo o desetih zapovedih, ampak tudi o Cerkvi. Kaj je Cerkev? To je Kristusov podaljšek skozi čase. Ne moremo reči: “Kristus, da, Cerkev ne!”, ker je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo; oba sta neločljiva, kot glava in telo. Cerkev mi preko svojih zakramentov in svojih naukov omogoča, da je Kristus navzoč v meni zdaj, danes. Preko nje sem prejel dar vere. Želim ostati v Kristusu. Želim navdušeno ostati v njegovi Cerkvi.
2. Izbrani Božji služabniki: Izbral si apostole, da bi nadaljevali tvoje delo odrešenja. Zato, Gospod, želim ljubiti tvoje duhovnike in škofe. Hvala ti zanje! Vem, kako težko je njihovo delo. Opazujem njihovo vztrajnost. Evharistija je dosegljiva po vsem svetu zaradi zvestobe duhovnikov. Hvala ti za našo župnijo. Z veseljem želim podpirati župnijo, s svojim časom in finančnimi darovi.
3. Papež: Gospod, želim ljubiti svetega Očeta. On je skala, na kateri si se odločil zgraditi svojo Cerkev. Ker je ostal na pravi poti, svet priznava njegovo moralno avtoriteto. Gospod, želim izvedeti več o tem, kar govori. Danes je s pomočjo družbenih omrežij to tako enostavno. Potrebujem samo malo volje in malo časa. To je način, kako ostanem v tvoji ljubezni. Tako bo moje veselje popolno.

Pogovor s Kristusom: Ko si prišel, Gospod, si nas želel ozdraviti. Ustanovil si Cerkev, ki deli zkramente. Ker si navzoč v svoji Cerkvi, deluje že več kot dva tisoč let. Hvala ti, ker si nam tudi tako dal možnost odrešenja.

Odločitev: Prebral bom nekaj, kar je napisal papež Frančišek. Veliko lahko najdem na spletni strani Vatikana.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti, ker mi daješ priložnost, da sem s teboj! V življenju me pritegne veliko stvari, vendar najbolj ti, Gospod. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem povsem, kaj pomeni ljubiti, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v mojem notranjem življenju, da bom ostal združen s teboj!

Razmišljanja:

1. Pozabiti Boga: Gospod, tako enostavno te je pozabiti, ko je življenje naporno, ali ko gredo stvari dobro. Skoraj nezavedno se začnem ločevati od trte. Moj čas molitve je dober pokazatelj: ko se ločujem od trte, postaja čas molitve vse krajši, dokler se skoraj ne izgubi. Grem po svoji poti. Pozabim moliti. Vendar ni pomembno, kako bi odstranili dejavnosti, temveč da bi vse te naloge opravljali združeni z njim.
2. Neplodnost: Če se ločim od Kristusa, trte, in usmerim svojo energije v nekaj drugega, vem, kaj se bo zgodilo. Ne bom obrodil nobenega sadu. To je moja izkušnja; Se je že zgodilo. Nazadnje bom ovenel in bom vržen ven kot suha veja. Te ovenele, stare, izsušene veje bodo zbrane in vržene v ogenj, kjer bodo zgorele. Nikakor ne morem obroditi sadu, če sem ločen od trte.
3. Obilni sad: Rad bi obrodil obilen sad! Rad bi pomagal ustvariti spremembo na tem svetu. To me privlači in mi veliko pomeni. Preizkusil sem različne načine in vem, da lahko obrodim trajne sadove za Kristusovo Kraljestvo le, če sem združen s trto. To je način, da bom poveličal Očeta. V tem razmišljanju že čutim, kako sok teče nazaj v mojo dušo. Moje življenje bo obrodilo sad za druge. Gospod, pomagaj mi, da se ohranim na trti! Pomagaj mi, da okrepim to vez združenosti! Pomagaj moji veri in ljubezni do tebe, saj si moje vse!

Pogovor s Kristusom: Gospod, enostavno je zaupati tistemu, kar vidim, občutim in česar se dotikam. Neskončno bolj plemenito je zaupati tebi, tudi če si trenutno skrit pred mano.

Odločitev: Vsaj trikrat bom danes eno od svojih dejavnosti ponudil Bogu!

Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

Začetna molitev: Gospod, hvala ti, ker mi daješ možnost biti s teboj. Obstajajo stvari v življenju, Gospod, ki me privlačijo, vendar me ti privlačiš še bolj. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem v celoti, kaj pomeni ljubiti, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi vedno pomniti, kdo sem, od kod prihajam in kam grem.

Razmišljanja:

1. Aktivizem: V današnji kulturi mnogi ljudje skoraj religiozno verjamejo, da jih bo tisto, kar počnejo, na koncu naredilo nekoga. Verjamejo, da iz dejanj izhaja obstoj, saj jih njihova dejavnost opredeljuje. To olajša njihovo izkoriščanje. V Ameriki v 19. stoletju sužnja pogosto niso obveščali o njegovem rojstnem dnevu, tako da nikoli ni mogel zares vedeti, kdo je bil. Samo delati je moral. Podobna situacija obstaja tudi danes. Mnogi ljudje delajo dolge ure - nekateri kot sredstvo za beg pred težavami ali odgovornostmi doma, drugi zaradi zadovoljstva, ko vidijo opravljeno delo, spet drugi le zato, da zaslužijo več denarja in si lahko privoščijo bolj udobno življenje. Vendar so to vse manifestacije istega suženjstva.
2. Moja prava identiteta: Kristus nam s svojim zgledom kaže drugačen način življenja, način, ki se postavlja proti toku. Najprej moram biti. Nato bo moje delovanje izhajalo iz mojega obstoja. Kristus znova in znova govori: Sem Sin svojega Očeta. Sedaj bom ravnal skladno s tem. Ko je Mojzes vprašal Boga v gorečem grmu, kdo je, je Bog odgovoril: “JAZ SEM, ki SEM.” Kdo sem jaz? Kar me opredeljuje, je moj odnos do Boga. Samo predstavljaj si to: Imam privilegij, da sem Božji otrok! Bog me je tako zelo ljubil, da me je posvojil kot svojega otroka! To je nekaj neprecenljivo vrednega. To sem resnično jaz in tako bi moral tudi delovati, kot me je Kristus učil.
3. Pravi mir: Kristusov veliki mir izhaja kot posledica meditiranja in življenja svoje prave identitete. Ko meditiram, odkrijem, da sem Božje bitje. Naglo najdem moč, da se soočim z resničnostjo. Drugi me ne bodo mogli izkoriščati, in jaz bom prenehal izkoriščati druge, saj smo jaz in oni otroci Boga. Moje dostojanstvo izhaja iz te temeljne resnice: ustvarjen sem po Božji podobi in podobnosti. Prišel sem od Boga, in On me vabi, da se vrnem k Njemu in z Njim srečno živim vse večne dni.

Pogovor z Kristusom: Gospod, imam slabo navado, da se osredotočam na rezultate svojega dela. Zato sem vedno zaskrbljen. Želim biti kot Ti, Gospod, najprej videti, kdo sem, in iz tega pustiti, da teče moje delovanje. To mi bo prineslo mir. Vendar, Gospod, potrebujem tvojo milost. Pomagaj mi živeti kot pravi sin ali hči.

Sklep: Danes bom storil/a dva prijazna dejanja nekomu, ki je v stiski, da bi jim pomagal/a doživeti Božjo ljubezen.

Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Začetna molitev: Gospod, hvala ti , da sem lahko s teboj! V življenju so stvari, Gospod, ki me pritegnejo, vendar me najbolj ti. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem v celoti, kaj to pomeni in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar se trudim.

Prošnja: Gospod, veliko reči me odvrača od tebe. Pomagaj mi, da bom bolj pozoren!

Razmišljanja:

1. Nevarnost: Lahko te pozabim, Gospod, še posebej ob vsem zunanjem, ki me obkroža. Vsak prizor, ki ga zadržujem v svojem srcu, vsako čustvo, ki se mu prepustim, pusti svoj pečat. To lahko prihaja iz radia, interneta, pesmi, romanov …od kjerkoli. Zdi se, da preplavijo moj um, da pozabljam nate. Lahko tudi osiromašijo, ponižajo, omejijo in zmanjšajo mojo sposobnost, da bi v življenju iskal veličastno vsebino, koristnost in srečo¹. Opomniš me, naj vse uporabim pametno, če mi le pomaga prepoznati tebe, moj končni cilj.
2. Dar: Vem pa tudi, da si nam poslal dar Svetega Duha. Kot obljubljaš v tem evangeliju, me bo vedno znova opominjal nate. Le dovoliti moram, da me napolni z domišljijo, s slikami, mislimi, spoznanji. Seveda moram tudi družbene medije pravilno in zmerno uporabljati. Sveti Duh, vem, da si blizu; razsvetli mojo dušo in jo naredi za svojo! Vodi vsako mojo odločitev, da izberem, kar je prav in zavržem, kar je zlo.
3. Sprejemanje daru: Ko pozabljam, me bo Sveti Duh spomnil na vse, kar je Kristus rekel. Vsa čustva in misli, ki jih navdihuješ, Sveti Duh, bodo obogatila mojo sposobnost živeti navdušeno in odločno. Napolnil bo moj um s prepričljivimi spoznanji. Le odpreti se moram!

Pogovor s Kristusom: Gospod, včasih me zanese jeza, poželenja in moč - misli, ki me bodo postarale in me zagrenile. Pomagaj mi, da sprejmem potrebne korake in se izognem skušnjavam! Dovoli, da Sveti Duh oživi moj um in mojo dušo!

Odločitev: Svoj um in misli bom napolnil z Bogom!

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti, da mi dovoliš preživeti ta čas s teboj. V življenju, Gospod, me marsikaj privlači, vendar si ti tisti, ki me najbolj. Upam vate in te ljubim. Morda res ne razumem popolnoma, kaj pomeni ljubiti, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, vendar te ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da potrpežljivo sprejmem čas s teboj.

Premišljevanja:

1. Nostalgija: Malokdo se počuti domače na tem svetu. Smo izgnanci, pogosto hrepenimo po domu in čakamo novice iz oddaljene dežele. Velikokrat smo slišali za to deželo, a je nikoli nismo videli. Da bi nadomestili to praznino, se napolnjujemo svoje življenje z materialnimi dobrinami. Ko jih pridobimo, nas muči dolgčas. Ko jih nimamo, nas muči častihlepje. »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«. Pridigar 1,2 Hrepenimo po nečem, kar bi lahko zapolnilo to praznino.
2. Prav zdaj: Gospod Jezus, vem, da si skrit za tančico evharistije in da si v hiši svojega Očeta. V hiši tvojega Očeta je mnogo bivališč. Prav zdaj, ko molim, pripravljaš zame prostor. Gospod, ali ti lahko povem, kako si želim ta prostor? (Predstavljaj si, da si notranji oblikovalec in lahko sobo urediš po svojem okusu.)
3. Nekega dne: Nekega dne, ko ga najmanj pričakujem, boš prišel in me odpeljal domov. Tam bom vedel, da je to kraj, po katerem sem hrepenel vse življenje. Na nek način bo tak, kot sem si ga predstavljal, pa vendar drugačen. To bo kraj, brez domotožja, brez hrepenenja. Tam bom najbrž srečal veliko prijateljev. Vsak dan bo boljši in boljši. Da, pomembno je sanjariti o tistem dnevu, saj se tako vsak dan lažje trudim, da bi dosegel večno življenje.

Pogovor s Kristusom: Prav v tem trenutku Gospod sem tukaj, da opravim svoje delo. Nekatere današnje naloge mi niso po volji, vendar jih bom opravil zate. V trenutkih dneva, ko te ne čutim, čakam. Vem, da prihajaš.

Odločitev: Potrpežljiv bom in sprejel Gospodov čas, saj se tisti, ki ljubijo, težko naučijo čakanja.

Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

Uvodna molitev: Oče, kako prazno je življenje, ki ne pozna radosti Jezusa, tvojega Sina. Danes sem prišel k tej molitvi, da tebe in tvojega Sina bolje spoznam, da te bolj ljubim in posnemam tvojo popolnost. Hvala ti za ta čas molitve.

Prošnja: Oče, pomagaj mi, da bom zvest tvoji navzočnosti v svoji duši.

Premišljevanja:

1. Oče in Jezus sta eno: Liturgija nam na ta evangeljski odlomek daje drugačen pogled. Velika resnica, ki jo Jezus deli s Filipom, je, da sta Jezus, druga oseba Svete Trojice, in Oče eno – sta nerazdružljiva. Mi častimo Kristusa. Ne samo, da ga častimo kot najboljšega med ljudmi; on je Bog-človek, ki ga častimo. To, kar je Jezus po naravi, smo po milosti sposobni biti tudi mi. S krstom smo postali posvojeni otroci Boga. Vstopili smo v družino Svete Trojice, božje osebe prebivajo v naši duši kot v templju. Ali se zavedamo dostojanstva, ki nam je bilo dano?

2. Delati ista dela kot Jezus: Tu se skriva možnost, da delamo Jezusova dela. Če on živi v nas, lahko deluje tudi skozi nas. Kakšna priložnost za sodelovanje z milostjo! Ko smo ljubeči, prijazni in disciplinirani, nismo samo dobri. Ta dobra dela so več kot samo dobra; imajo večno vrednost. Navsezadnje so to Jezusova dela Jezusa. Za njegova dela prejmemo nagrado. Takšna je velikodušnost Gospodarja, ki mu služimo!

3. Prosite in vam bo dano: Ime Jezusa je močno. Zapoveduje nam, naj prosimo v njegovem imenu za stvari, ki jih potrebujemo, da bi bil v njih poveličan Oče. Ko klečimo pred tabernakljem, se Gospodu približujmo z absolutnim zaupanjem. On ve, da bo naša vera rasla, ko bomo v konkretnih dejanjih doživeli njegovo moč: “Prosite in dano vam bo!” (Matej 7,7-9).

Odločitev: V zavedanju, da Bog prebiva v moji duši, bom poskušal druge obravnavati tako, kot bi jih obravnaval on.

Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem v tvojo moč! Vem, da si Gospod vseh časov. Verjamem, da vodiš moje življenje. Hvala, ker si mi pokazal, da boš zmagal v mojem srcu in v srcih toliko ljudi! Rad bi ti omogočil popoln nadzor nad mojim življenjem.

Prošnja: Gospod, povečaj mi vero vate!

Refleksija:

1. Preveč poznavanja: Nazarečani so mislili, da vedo vse o Jezusu, saj je odrasel med njimi. Nič izjemnega niso videli na njem, preden je začel učiti. Zanje je bil tak kot vsi drugi. Zatorej - ko slišijo, da dela čudeže in poučuje z avtoriteto, ne verjamejo. Tudi sam včasih tvegam in omejujem Kristusovo moč v svojem življenju. Vidim neučinkovitost in ponavljanje istih starih problemov. Ne verjamem, da lahko Kristus sredi običajne situacije naredi nekaj nadnaravnega. Danes sprejemam vabilo - stopil bom preko rutine in poskušal globlje verjeti v Kristusovo moč.
2. Neželen prerok: Rešitev njihovih največjih težav je bila na dlani, toda prebivalci Nazareta so menili, da domačin ne more prinesti ničesar izjemnega. Ko me Cerkev včasih izzove z nekaterimi svojimi nauki - o dobrodelnosti, o družinskem življenju, o tem, da moram biti pogumna priča - večkrat najdem izgovore, češ da so moje okoliščine pretežke, ali da me Cerkev ne razume? Ali včasih pustim, da mi preroški glas Cerkve zamre v srcu? Za take izzive bi moral biti hvaležen. Kristus me vabi, da odkrijem najgloblji smisel svojega življenja. Daje mi priložnost, da odkrivam, kako njegova prisotnost spreminja moje življenje. Dovoli mi, da ga odkrivam v veri in me popelje ven iz udobja na raven prihoda njegovega kraljestva.
3. Čudežni delavec v čakanju: kakšne čudeže hoče Kristus narediti v mojem življenju? Kristus želi, da bi moje življenje postalo svetla priča moči njegove milosti. Moje življenje želi napolniti s svojo svetostjo in mi pomagati, da sem luč za druge. Če se bom lahko otresel svoje površnosti in pomanjkanja vere, bom odkril Odrešenikovo moč, ki mi pomaga vsak trenutek živeti globoko in ljubeznivo. V mojem življenju lahko dela čudeže. Lahko mi pomaga živeti vrline, ki so zame najdražje. Ali sem pripravljen tvegati in mu popolnoma zaupati?

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da hočeš pokazati velike stvari v mojem življenju. Pomagaj mi, da uvidim, kako lahko običajne, na videz nepomembne okoliščine mojega dne spremenim v trenutke, ko zmaga tvoja milost! Naj bom poslušen Svetemu Duhu, da bo lahko čudežno deloval v mojem življenju!

Sklep: Svojo vero v Kristusa bom povečal tako, da bom v nekem pogledu svojega duhovnega ali apostolskega življenja tvegal zanj.

Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo: Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni. Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da sem jaz. Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si Bog! Verjamem, da si postal človek, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Verjamem, da si nam poslal Svetega Duha, ki nas vodi po zemeljski poti proti tvojem nebeškem kraljestvu. Hvala ti za tvojo neskončno, brezpogojno ljubezen! Hvala, ker si mi pokazal pot! Vate polagam vso svoje zaupanje in hrepenim, da bi te vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom raje sam služil drugim, kot da mi drugi služijo.

Razmišljanja:

1. Učitelj: Učenci so Jezusa za časa življenja imenovali “Gospodar”. Tako so ga imenovali tudi drugi; in upravičeno, ker je Jezus Gospodar. Tretjič, ko je sveti Peter videl Gospoda po vstajenju, je priznal: “Gospod, ti vse veš” (Jn 21,17). To je sicer pomenilo sprejeti težke preizkušnje v življenju, vendar je sveti Peter ponižno sprejel dejstvo, da je bil Kristus resnično Gospodar, ki res vse ve. Ko premišljujemo o Kristusu, se moramo spomniti, kdo govori, deluje, dela čudeže, trpi, dela in poučuje. To je Bog, Gospodar vsega: človek kot mi, a tudi Bog, ki ima ključe do vsega.
2. Učenec: Učitelj je postal suženj. Bog je služil ljudem. Lahko se le ponižno priklonimo, da je naš vsemogočni Bog prišel na zemljo, da bi nam služil. Jezus znova in znova daje svojim učencem zgled poslanstva: služiti drugim! Ljubi Boga tako, da služiš drugim; živi kot Jezus, tako da se ponižno podrediš Božji volji. To je bistvo krščanstva: živeti življenje ponižne službe vsem, še posebej tistim, ki jim je najtežje služiti. Vse to zajema ena beseda: Ljubezen.
3. Blagoslov: Kristus nas vabi, da služimo. Biti služabnik drugim ni lahko, zato je potrebna ponižnost. Tudi za Kristusa ni bilo lahko, vendar je vedel, da nas rešuje z ljubeznijo. Služenje je blagoslov - tudi takrat, ko se razvnamejo naše strasti in bi želeli opravičiti sami sebe - ker lahko ljubimo. Ljubezen spreminja naš svet; spreminja srca in omogoča Božji milosti, da se dotakne globin duše. Če nam takšna ljubezen omogoča služenje, postane vsaka priložnost, ko smo lahko služabniki, blagoslov. Bagoslov, da živimo kot Gospodar, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu drugi služili, saj je dal svoje življenje kot odkupnino za mnoge.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, danes mi pomagaj, da te bom v vsem posnemal kot ponižni služabnik! Razvnemi moje srce za bližnje, da bom v vsakem trenutku želel prinašati tvojo ljubezen drugim!

Odločitev: Danes bom iz ljubezni do nekoga v stiski naredil dobro delo…

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad vse, ki prebivajo na obličju vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verujem vate in v kraljestvo, ki ga gradiš v meni in preko mene! Verujem v vrednost moje žrtve in težav, ki so združene s tvojimi.

Prošnja: Prebudi moje srce, Gospod, da bo živelo v tebi!

Razmišljanja:

1. Zaspana srca: Naše življenje je čas priprave, ne samo na večno prijateljstvo z Bogom, ampak na »napad trpljenja«, ki se mora najprej zgoditi. Duhovni boj je resničen, tudi če se ga ne zavedamo ali ne želimo. Z vsakim dnem se borimo na različne načine, zmaga pa je lahko le v globini naših src. Vsega, kar uspava naše srce in nam daje lažen občutek varnosti, se moramo izogibati. Morda se ne »zabavam in opijanjam« na očiten način, vendar- ali se potepam in iščem zadovoljstvo v svetu? Sem v svojih sodbah površinski? Ali postajam zatopljen v materialne stvari, dela in skrbi do te mere, da se ne morem z jasnostjo in osredotočenostjo posvečati svojemu duhovnemu življenju in poklicanosti?
2. Tisti dan: Zdi se, da nihče od nas ne more uiti poslednji sodbi. Za nekatere bo to nenadno in boleče; za druge bo to dolgotrajno in zahtevno. A vsi smo umrljiva bitja. Vsi veliki svetniki so živeli z mislijo na svoj konec. Smrt je bila zdravo premišljevanje, ki jih je spodbudilo, da so vsak dan živeli v polnosti. Smrt predstavlja vrata v moje resnično življenje. Pričakovanje tega dne naj nas ne oropa veselja; namesto tega bi nas moralo klicati k ljubezni. Kako bom živel današnji dan odloča, kako bom živel »tisti dan« in vse dneve večnega življenja z Bogom. Kako si želim živeti »tisti dan«?
3. Pazljivost in molitev: Tako je Jezus povabil svoje najtesnejše prijatelje, apostole, da živijo »tisti dan« njegovega trpljenja: »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Mt 26,41). Zadnje besede v molitvi Oče naš morajo odmevati v našem načinu življenja. Zavedati se moramo ne samo sovražnikov in groženj, ki nas obdajajo, ampak tudi svoje šibkostih. To doživljamo vsak dan, zato moramo biti nenehno na straži, da preverjamo njihov vpliv. To naj bo prva misel v našem življenju. Vedno nas mora voditi h Kristusu, da bi pred njim v molitvi stali iskreno in z zaupnostjo. Molitev in pazljivost vodita druga k drugi. Če nam molitev ne postane tako pomembna kot zrak, ki ga dihamo, se bomo zadušili v onesnaženem svetu. Kako velik pomen pripisujem svojim navadam in molitvenem življenju?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi občutek nujnosti! Zbudi me iz kakršnekoli zaspanosti ali duhovne brezskrbnosti! Naj prepoznavam tako grožnje kot priložnosti za življenje, polno milosti! Ohrani pred mojimi očmi resnični pomen mojega življenja in omejen čas, ki ga imam za premagovanje in rast v ljubezni.

Sklep: Danes bom molil za dušo v vicah, ki je bila najmanj pripravljena na »tisti dan« svoje smrti.

Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. Jezus je hodil v templju gor in dol po Salomonovem stebrišču. Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

Začetna molitev: Jezus, verjamem, da si to, kar praviš, da si. Hvala ti za dar vere. Prišel si, da bi našel mene, izgubljeno ovco. Hvala ti. Prinesel si mi spoznanje, kdo sem in kakšno vrednost imam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi slišati tvoj glas, ki me kliče.

Razmišljanja

1. V pričakovanju: Pričakovanje je stanje odločitve ali dvoma. Kolikokrat sem bil v pričakovanju, da bo Jezus naredil neverjetne stvari v mojem življenju? Kolikokrat sem dvomil, da lahko reši takšnega grešnika, kot sem jaz? Ali sem odločen verjeti v Jezusa? On je s svojimi dejanji že povedal in pokazal, kdo in kaj je. Jaz, mi smo njegove ovce in ga čakamo; ovce poznajo glas svojega pastirja in mu sledijo. Nato pričakujejo večno življenje. Pričakovanje pomeni “prijetno vznemirjenje glede izida”. Kakšen bo izid življenja? Odgovor je v resničnem odrešenju in večnosti z nebeškim Očetom. Dobro bi bilo, da bi imeli danes in vsak dan “prijetno vznemirjenje” pri čakanju na končni izid. Ko gremo spat, se ozrimo k Jezusu in recimo: “Še en dan bliže nebesom.”
2. Duhovno slepi: Jezus je vedno ob nas. Kaj nas slepi, da ga ne vidimo? V človeškem smislu gledamo skozi oko. Vendar moramo imeti z našim Gospodom duhovno povezavo, da ga vidimo: Duh nadomešča človeški vid. Ko je ta povezava vzpostavljena, vidimo Boga povsod: v ljudeh, v dobrih delih, v lepoti narave. Nato ga vidimo v sebi. Ko vidimo Jezusa v sebi, začnemo imeti mir in zagotovilo, da lahko obilno obrodimo.
3. Obroditi sad: V nas teče Jezusov mir, ko smo odprti in vidimo pot odrešenja. Pomislimo, kako voda iz pomladnega dežja prinaša življenje, ki rodi pridelek. Verjamemo v živo vodo. Živa voda nam v Kristusu daje mir in harmonijo. Napolnjuje nas in v nas izvaja delo miru. Verjeti in ostati v Kristusu prinaša velike sadove, bogate pridelke. Naj bomo napojeni z zaupanjem in obrodimo veliko sadov v imenu Kristusa. Pridi, Gospod Jezus.

Pogovor s Kristusom: Gospod, velikokrat si me že klical. Mnogokrat sem ti obrnil hrbet v neveri, da bi lahko nosil moje breme. Gospod, danes mi pomagaj, da ti bom verjel; pomagaj mi pričevati o tebi, Gospod; pomagaj mi, da bom med tvojimi ovcami, da ti bom sledil. Ko bom mislil, da je pretežko, mi pomagaj iskati tebe v molitvi in mi daj videti, kar si mi povedal. Naj verjamem, da bom imel večno življenje v tebi in skozi tebe.

Odločitev: Danes bom vsaj eni osebi spregovoril o neskončni Božji ljubezni in usmiljenju.

Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala za priložnost, da te lahko srečam v molitvi. Moje srce je pripravljeno prisluhniti besedam večnega življenja, da se bom lahko odločil zate in te bolj od blizu spremljal na poti resnične ljubezni.

Prošnja: Gospod, naj bom zvest tvoji volji.

Refleksija:

1. Odložim: Oče je Kristusu zaupal poslanstvo. Kristus nas odrešuje skozi daritev samega sebe. Ker je Bog, se Očetu oddolži za naše grehe; kot človek se poistoveti z našo padlo naravo in ji dvigne dostojanstvo, da bi zares postali Očetovi otroci. Kristus je popoln most med padlim človekom in neskončno svetim Bogom. Njegovo poslanstvo, da premosti ta prepad, je v sprejemanju Očetove volje. Naš Gospod v zameno ne prejme ničesar, vendar je zvest vse do smrti.
2. Sam po sebi: Jezusu Oče ni ukazal, naj se izroči za naše grehe. Ponudil se je. Svobodo je najbolje uporabiti takrat, ko prostovoljno sprejemam Božjo voljo, ne glede na ceno. Ne smem pozabiti, da je Jezus vedel, kaj ga čaka – poleg oznanjevanja in čudežev: pot na Kalvarijo. V molitvi in pripravah je več noči preživel na Oljski gori. Svojim učencem je o tem govoril in kljub njihovemu nerazumevanju šel naprej. Na koncu, ko je prišla ura, je izkazal svojo zvestobo. Ko je nadenj prišla ura teme, je stopil naprej in rekel: “Jaz sem.” Kristus pred Očetovo voljo ni omahoval. Čutil je njeno težo, saj mu je celo žalost preplavila srce. Njegova človeška narava je hotela drugo pot. Toda dokazal je, da je ljubezen močnejša od smrti, da lahko resnična svoboda premaga greh in ga obvlada.
3. Življenje ljubezni: Misel, da bi se dal v roke Boga, me lahko straši. Kaj bo zahteval? Kaj bom moral zapustiti? Ali mi bo uspelo? Strah izgine, ko začnem živeti iz ljubezni, tako kot Kristus. Ne smem pozabiti, da ga je Oče prosil, naj umre zame. Kakšne sadove je rodilo to dejanje! Ko je prevzel mojo človeškost, je za seboj pustil sijaj božanskosti in me dvignil na novo raven. Nemogoče je postalo mogoče. Nosil je težo vseh mojih grehov. Zaupal je v Očeta, da mu bo dal moč. Danes bom morda pozvan, da umrem svoji egoistični ljubezni do sebe, naj nekaj pustim za seboj, da zaupam v milost, s katero lahko zares živim v svetu, ki je sovražen do krščanstva. Če imam res rad Kristusa, strah ne bo zmagal, saj je Kristus že pokazal pot – premagal je smrt.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi pogum, da ti bom vedno in povsod zvest: v besedah, srečanjih in dejanjih. Pomagaj mi, da bom pričeval Ljubezen.

Sklep: Danes bom naredil konkretno dejanje samoobvladovanja kot izraz ljubezni do Kristusa.

Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za tvojo velikodušnost in potrpežljivost! Moja edina želja je ugoditi tebi. Moje srce hrepeni po tem, da bi bilo preplavljeno s tvojo milostjo, da bi lahko v celoti izpolnil tvojo voljo.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te spoznam!

Razmišljanja:

1. Kristus me pozna: »Svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven« (Jn 10,3). Za Jude je poklicati nekoga po imenu pomenilo dotakniti se njegove osebnosti, njegovega jedra. Odstiralo je tvoj pomen človeka. Čeprav smo kot človeška bitja sad ljubezni naših staršev, je našo dušo neposredno ustvaril in oblikoval Bog. Kristus je ustvaril naše duše! Kristus pozna naše najgloblje bitje. Ne samo da nas pozna po imenu, pozna tudi naše misli, občutja, sanje, strahove, pa tudi najgloblja hrepenenja. Zaradi tega bi morali zaupati v molitev, morala bi postati vir neizmernega miru. – Kristus resnično ve, kaj se dogaja v mojem srcu in me ljubi.
2. Kristus me ljubi: Z učlovečenjem se je Kristus zame odrekel svoji nebeški slavi! Kakšno bi bilo življenje brez svete maše, evharistije, svete spovedi, evangelija, kjer odkrivamo pot, ki naj ji sledimo, brez Cerkve in njenega učiteljstva? A vse to je imelo strašansko ceno. Kristus iz ljubezni do mene na križu prelije svojo kri. In sedaj vsakega izmed nas, brez izjeme prosi, da storimo enako. Prosi nas, da smo pričevalci njegove ljubezni v svetu teme in obupa.
3. Kristus mi ponuja življenje v izobilju: Ko ga sprejmem za svojega dobrega pastirja, mi je zagotovljeno, da bom »našel pašo.« Za ovco to pomeni zadostna količina hrane, varnost pred plenilci in sožitje z drugimi ovcami. Jezus obljublja življenje v izobilju tistim, ki ga sprejmejo. Seveda to »življenje v izobilju« ne pomeni materialno bogastvo in uspeh. Hrana, varnost in mir, ki jih obljublja, so duhovne narave, a nič manj resnične. Ali cenim, kar ceni on? Ali resnično hrepenim po duhovni hrani? Ali hrepenim le po posvetnih in praznih stvareh, ki nikoli ne bi mogle potešiti moje duše? Radost, ki jo Gospod želi izliti v moje srce, lahko širim naprej le, če opustim vse, kar me od njega oddaljuje. Jezus nas opozarja, da ne moremo služiti dvema gospodarjema.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Kristus, da me opominjaš na tvojo veliko ljubezen in mojo dolžnost, da jo posnemam! Pomagaj mi, da se ne bom bal življenja v velikodušnem služenju in darovanju samega sebe vsem, ki si mi jih zaupal!

Sklep: Trdno sklenem, da bom poboljšal svoje evharistično življenje.

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Uvodna molitev: Gospod, hvala, ker si si vzel čas, da si z menoj. V življenju so stvari, ki me privlačijo, a ti me privlačiš bolj. Upam vate, ker si vedno zvest svojim obljubam. Ljubim te. Morda ne razumem popolnoma, kaj pomeni ljubiti, in morda ne ljubim tako, kot bi moral, toda ljubim te.

Prošnja: Gospod, pomagaj se mi osredotočiti na to, kaj lahko storim, da drugim povem o tvoji ljubezni.

Razmišljanja:

1. Kristus: Ko Kristus blagoslavlja, se nekaj zgodi. Ko vzame kvas in ga pregnete s tremi merami moke, vzhaja testo. Ko blagoslovi kruh, se množi. Ko blagoslovi evharistijo, je tam za nas. Kristus blagoslavlja svoje apostole. Tudi meni in mojemu delu želi blagoslov. To niso le dogodki iz preteklosti, saj je Božja beseda živa. Tudi mene in moje delo želi blagosloviti. Kako lahko pritegnem Kristusov blagoslov nase, na svojo družino, na ljudi, ki jih ljubim, in na delo, ki ga opravljam? Vse, kar moram storiti, je, da ga prosim, naj me blagoslovi, in verjeti, da zmore in želi to storiti. Za vse ostalo bo poskrbel On.
2. Apostoli: Predstavljaj si apostole po Jezusovem vnebohodu, ki se pogovarjajo. Andrej bi lahko rekel Petru: “Peter, Kristus nam je naročil, naj oznanjamo vsem narodom.” “Prav imaš, Andrej, moramo iti v naslednje mesto,” bi se strinjal Peter. “Ne,” bi vztrajal Andrej, “iti moramo v Ateno in Rim.” Peter bi se lahko uprl: “Atene in Rim! Toda tam ne poznamo nikogar.” Da bi ga prepričal, bi Andrej argumentiral: “Peter, Jezus je želel, da začnemo tukaj v Jeruzalemu, ker je to največje judovsko mesto. Vendar je pokazal, da je k spreobrnenju poklical tudi pogane. Moramo iti v njihove prestolnice, v njihova vplivna mesta, da tudi oni slišijo sporočilo, ki nam ga je Jezus zaupal.” Kljub strahovom so Kristusa ubogali in oznanjali veselo novico v novih krajih.
3. Mi: Zdaj smo na vrsti mi. Kot vedno, je težko danes biti apostol. Ko smo starejši, postaja še težje. Kljub temu smo zdaj na vrsti mi. Živimo na razpotju zgodovine. Vem, da me Kristus blagoslavlja. Pošilja me na pot. Čutim strah, a vem, da me prosi, naj posnemam zvestobo prvih apostolov. On samo čaka, da začnem oznanjati, da lahko blagoslovi vse, kamorkoli grem v njegovem imenu.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala, ker si prišel. Hvala, ker si apostolom dal moč, da so vztrajali. Zdaj sem na vrsti jaz. Podeli mi potrebne milosti, da bom oznanjal dobro novico.

Odločitev: Življenje živim samo enkrat. Danes se bom osredotočil na to, kako bom izkoristil svoj čas in se odločil, da bom odpravil eno od slabih navad, ki me vodijo v zapravljanje časa.

Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi se soočiti z izzivi, da bi ti še naprej v veri sledil.

Refleksija:

1. Kaj je tisto, kar resnično iščem? Malo prej je Jezus razmnožil kruh in ribe, da je nahranil množico. Judje so se zavedali, da je Jezus nekaj posebnega, če ne Mesija pa vsaj prerok. Zaradi radovednosti mu sledijo in mu zastavljajo vprašanja. Všeč jim je bilo, kar je govoril do sedaj. Čeprav niso popolnoma ali pravilno razumeli vsega, kar je govoril, jim je bilo to, kar so slišali, dovolj blizu, da jim ni povzročalo večjih težav. Še naprej so postavljali vprašanja in iskali odgovore, še posebej razumevanje, s katerim bi se lahko poistovetili. Kakšen odnos imam, ko Gospoda sprašujem o dogodkih in izzivih v svojem življenju? Ali skušam razumeti, da bi lahko bolje sprejel Božji načrt? Je moj odziv odvisen od tega, koliko razumem?
2. Odpiranje naših obzorij: Jezus je rekel nekaj resnično pretresljivega: da bi jedli njegovo meso in pili njegovo kri! Do tega trenutka ga je bila večina množice pripravljena sprejeti kot ponudnika kruha. Prejšnji dan jih je nahranil. Mogoče, če se bodo dovolj dolgo zadrževali, bo to ponovil. Njihove ideje o Mesiju so bile vse preveč materialistične in so temeljile le na ponovni vzpostavitvi Davidovega kraljestva na račun Rimljanov. Jezus jih je želel dvigniti na novo raven. Želel jih je popeljati v skrivnost ljubeče radodarnosti Boga, podariti jim nekaj veliko več, kot je bila mana v puščavi, kot Davidovo kraljestvo … Jezusovo vabilo je temeljilo na sprejetju njega samega v veri, v preseganju tega, kar iščejo, njihovega razumevanja.
3. Velika darila pridejo v majhnih paketih: Marsikaj lahko razumemo, celo marsikaj duhovnega. V svoji dobroti nam je Bog dal pamet, da tudi o njem lahko razumemo nekaj resnic. Vendar te preproste resnice ne razkrivajo celotne božje slave in niso tako izpolnjujoče kot nekatere pomembnejše resnice. Jezus nam hoče dati jesti svoje meso in piti svojo kri. To nam razkriva in ob pomanjkanju vere, ga ne moremo razumeti. Nekateri ljudje se odmaknejo, da bi našli čudovitejša “čudežnega dela”. Drugi, ki iščejo razumevanje, odidejo iskat “učitelja”, ki se jim zdi smiseln. Upajmo, da nekateri iščejo razodetje Božjih skrivnosti, največjih darov, ki nam jih Bog lahko ponudi – nekaj kar ne napolni želodca ali misli, temveč srce. To je dar, ki nam ga Jezus daje v izobilju.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pogosto si želim materialnih daril od tebe. Pomagaj mi, da spoznam, da so največja darila, ki jih daješ, lahko onkraj mojega razumevanja. Ko jih bom pripravljen sprejeti z vero, bodo napolnila moje srce. Morda bo s časom mogoče, da bom nekaj takšnih podarjenih daril tudi razumel, vendar veličina vere leži v mojem zaupanju vate.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da te bom bolj cenil, tebe, ki se mi daješ v evharistiji.

Refleksija:

1. Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je poslal Jezusa in Jezus bo k njemu vodil duše. “Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče.” Očetov dar vere pomaga, da slišimo Jezusove besede in smo mu bližje. Vera v Kristusa je Očetov dar, prek katerega nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali pa je naša vera šibka, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verujemo s celim srcem in umom.
2. Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Položen je bil v jasli, kamor običajno postavljajo hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, naša hrana, je postal človek. To, da nam daje samega sebe, je neizmerno več, kot to, da nam da nekaj blagoslovljenega kruha. Bog nas ima nerazumljivo rad: daje nam samega sebe v polnosti.
3. Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila, kako Jezus razmnoži kruh, pravijo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ki že tri dni vztraja pri meni in nima kaj jesti; lačnih nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. Isto sočutje ga spodbuja, da se nam v evharistiji daje v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Še večjo ponižnost pa je izkazal s tem, da je postal naša duhovna hrana.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Postal si podoben meni, človeku. Še bolj si se ponižal, ko si postal hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da bi te v evharistiji sprejel s hvaležnostjo in bi se zavedal tvoje ljubeče prisotnosti.

Sklep: Že danes bom svoje srce začel pripravljati na nedeljsko srečanje s Kristusom v podobi kruha v obhajilu.

Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Želiš mi podariti milost, ki jo danes potrebujem. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti izročam svoje življenje in ljubezen.

Peticija: Gospod, pomagaj mi, da ti bom bolj zaupal.

Razmišljanja:

1. Luknja, velika kot Kristus: “Občutek sem imel, kot bi imel v srcu veliko luknjo in je ne bi mogel z ničemer zapolniti,” je vzkliknil človek, ki se je po dolgih letih vrnil k zakramentom, lačen in žejen Kristusa. Na srečo Kristus ni dovolil, da bi kar koli drugega zapolnilo praznino v njegovem srcu, ki je pripadalo samo njemu. Ob ponovnem srečanju z usmiljenim Jezusom v zakramentu spovedi, v njegovi hranljivi milosti v občestvu je oseba zopet izkusila dobrote, ki jih je obljubil Kristus: “Kdor pride k meni, ga ne bom nikoli zavrgel.” Vsak izmed nas v svojem srcu prej ali slej najde majhne ali velike luknje, katerih mesto pripada Kristusu. Da bi ga ponovno sprejeli, moramo iskati njegovo usmiljenje in ga hkrati gojiti sami.
2. Zakaj se bojimo? Če je tisti, ki ga potrebujemo, Kristus in če po njem resnično hrepenimo, kaj nam preprečuje, da bi šli k njemu? Pot k njemu nam lahko zapira ponos, duhovna lenoba ali morda površnost duhovnega življenja. V ozadju teh razlogov je pogosto strah, da bomo, če se odpremo Kristusu, nekaj izgubili. Benedikt XVI. je v svoji prvi homiliji nagovorjal: »Ne bojte se Kristusa! Ničesar ne vzame, da ti pa vse. Ko se mu damo na razpolago, v zameno dobimo stokratno povrnjeno. Da, odprite, široko odprite vrata Kristusu – in našli boste resnično življenje. Amen.« (maša ob imenovanju za papeža, 24. april 2005)
3. Izgubljeno in najdeno. Očetova volja je, da Kristus ne izgubi nobenega, ki mu je bil zaupan. Kristus v svojem poslanstvu nikoli ne zataji. V današnji Besedi obljublja: “Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, temveč vse obudim poslednji dan.” V tem je naše zagotovilo, da nas ne bo nikoli zapustil in ne bomo ostali brez njegove milosti. Nobena težava, ovira ali skušnjava zanj ni prevelika. Pomagal nam jih bo premagati.

Pogovor s Kristusom: Jezus, zaupam vate. Kljub težkim bojem in oviram na poti vem, da me vodiš k sebi. Ti si edini, ki lahko zapolniš globino mojega srca. Na skrivnosten način je vsaka preizkušnja del zapolnjevanja moje praznine.

Sklep: V današnjem soočenju s težavo, četudi majhno, bom zmolil kratko molitev, da v preizkušnji zaupam Kristusu.

Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si zdaj tukaj prisoten, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi danes podariš vso milost, ki jo potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za tvojo neskončno velikodušnost do mene. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo vero vate in v tvojo evharistično navzočnost.

Razmišljanja:

1. Bog postavlja mizo: Za Izraelce je bila mana iz nebes v času izhoda iz Egipta rešilno darilo. Vsak dan je padala z neba, da na poti ne bi stradali, temveč bi bili prehranjeni in okrepljeni, da bi lahko dosegli obljubljeno deželo. Potovanje skozi puščavo je bilo naporno in dolgotrajno, vendar je bilo vsako jutro dovolj mane, ki so jo nabrali in je zadoščala za tisti dan. Pravi kruh iz nebes, ki nam ga daje Oče – Kristus v evharistiji – prav tako ravna z našimi dušami: nahrani nas, da ne bi tukaj, kjer je duhovna hrana redka, stradali. Ohranja nas in krepi, da lahko dosežemo svojo večno obljubljeno deželo.
2. V Cerkvi se resnično nasitimo: Tisti, ki niso lačni, ne potrebujejo kruha in zato ne prosijo zanj. Tisti, ki so lačni, si sami pripravijo ali kupijo potrebni kruh. Toda vsak človek v svoji duši čuti lakoto po kruhu, ki ga sam ne more proizvesti in ga zanj ne more narediti niti nihče drug. Edina možnost, da prejme to hrano, je, da se ponižno obrne k edinemu, ki jo lahko da. Pred Gospoda mora priti z odprtimi rokami in odprtim srcem. »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Gre za kruh iz večnosti in za večnost. Poteši našo najglobljo lakoto. Toda »kruh iz nebes« ni kruh, narejen s človeškimi rokami. Kristus se lahko podari le tistim, ki priznajo svojo potrebo po njem in ga prosijo: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«
3. Onkraj naših najbolj divjih sanj: Si je kdo lahko predstavljal, da bo Bog med nami hodil kot človek? Si je kdo lahko predstavljal, da bo še naprej hodil med nami in postal naš kruh? Ali obstaja še kaj, česar za nas ne bi storil? Da bi prejeli ta neizmerni dar njegovega kruha, od nas zahteva dve stvari: »Kdor pride k meni …« in »Kdor veruje vame …« Priti h Kristusu zahteva gibanje – vstati od tam, kjer smo, iti tja, kjer je on; spustiti vse, česar se naše roke oklepajo, in obrniti naše dlani navzgor, da bodo napolnjene z njegovimi darovi. Verjeti v Kristusa pomeni postaviti svoje zaupanje in vero vanj. Pomeni verjeti njegovi besedi in z občudovanjem sprejeti resničnost njegove resnične navzočnosti v evharistiji.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja resnična navzočnost v evharistiji je nekaj, v kar moram z vsem srcem verovati še bolj. Verujem, da s tvojim kruhom nikoli ne bom stradal in da z vero vate nikoli ne bom žejen. Pomagaj mi, da bom rasel v veri v tvojo resnično navzočnost. Vem, da me boš skozi ta dragoceni dar samega sebe pripeljal do večje ljubezni do tebe.

Odločitev: Danes se bom ustavil v cerkvi (če pa to ni mogoče, bom prejel duhovno obhajilo) in preživel nekaj trenutkov v pogovoru s Kristusom v evharistiji in ga prosil za močnejšo vero vanj.

Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si zdaj tukaj prisoten, ko se obračam k tebi v molitvi. Zaupam v tvojo željo, da mi danes podariš vso milost, ki jo potrebujem. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za tvojo neskončno velikodušnost do mene. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomnoži mojo vero.

Razmišljanja:

1. Hrana večnega življenja: Nekateri televizijski »evangelisti« oznanjajo »evangelij blagostanja«. Tistim, ki sledijo »Kristusu« v njihovi cerkvi, obljubljajo finančne in zdravstvene koristi ter dobro počutje. Pravijo: »Dobre stvari bodo prišle k vam!« Čeprav so te zemeljske stvari dobre, nam Kristus pokaže, da njegov največji dar ni »kruh, ki nasiti«, ampak sta milost in večno življenje, ki ga lahko po veri prejmemo. Vera je hkrati naša daritev Bogu in njegov dar nam. Odpira nam srce, da prejmemo dar, ki ne propade: večno življenje.
2. Brez samozadovoljstva v veri: Kristus ni ostal z množicami, ampak je šel v Kafarnáum. Množice, ki so bile še vedno site od kruha od čudeža z hlebi, so morale ugotoviti, kam je Jezus odšel, odvezati so morale svoje čolne in ga poiskati. Ko se zdi, da je Kristus odšel stran od nas, se moramo vkrcati na svoj čoln in veslati – iskati ga moramo v molitvi, se obnavljati v njegovih zakramentih. Kristus želi, da mu sledimo aktivno, ne pasivno, sedeč na obali s čolnom na suhem. Moramo odriniti v morje molitve in veslati.
3. Kaj naj storimo?: To je delo Boga … Naša vera v tistega, ki ga je Oče poslal, je rezultat Božjega delovanja v našem življenju in našega truda, da ta dar vere uporabljamo in razvijamo. Predvsem je vera Božji dar nam. Toda to je dar, ki raste le, če ga treniramo, uporabljamo in prosimo za več. Tako kot mora tekač več teči, da postane boljši tekač, tako moramo mi bolj verovati, da bi še bolj močno verovali. Šele tedaj se naše srce odpre, da prejme dar večje vere.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ne želim se zadovoljiti z iskanjem samo »kruha, ki nasiti«, temveč iščem radost in rešitev, ki izhajata iz vere vate. »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24). Pokaži mi, kaj naj storim, da ti bom sledil. Razjasni svojo pot zame in mi daj moči, da ji bom sledil.

Odločitev: Ko se bom danes soočal s težavami, ovirami ali frustracijami, bom vadil vero v Boga in si prizadeval za izpolnjevanje njegove volje.

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si navzoč v moji molitvi. Zaupam in verjamem, da mi želiš podariti vsakršno milost, ki jo bom danes prejel. Hvala ti za tvojo ljubezen, hvala ti za neizmerno dobrotljivost, ki mi jo izkazuješ. V zameno ti dajem svoje življenje in svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, naj vedno sprejmem in prepoznam tebe in tvojo milost!

Razmišljanja:

1. Približno šestdeset stadijev od Jeruzalema: Lahko bi bilo šestdeset stadijev od koderkoli. Učenca nista bila v sinagogi ali templju, ali v svetem mestu Jeruzalem. Nista molila ali oznanjevala, le potovala sta v drug kraj. Premišljevala sta o svojih propadlih sanjah. A natanko v tem nepričakovanem trenutku – ko sta najbolj potrebovala – hodi Kristus z njima. Kristus se nikoli ne pojavi trenutek prehitro ali trenutek prepozno.
2. Ostani z nama: Kristus se tema dvema učencema ne vsiljuje. Daje vtis, da bo nadaljeval s potovanjem in počaka, da ga onadva povabita, naj tisti večer ostane pri njima. Enako je z našim življenjem in našimi srci. Kristus gre samo tja, kamor je povabljen in kjer je dobrodošel. Vstopil bo – zares si želi vstopiti -a le, če mu bomo mi odprli vrata.
3. Ali ni najino srce gorelo v naju? Le če se ozremo nazaj, pričenjamo razumevati Božji čas in prepoznavati pomen njegovega delovanja v naše življenju. Šele takrat lahko vidimo, zakaj nam je v določenih trenutkih podaril kakšne milosti. Kaj bi se zgodilo, če ne bi odgovorili in se ne bi oklenili milosti, ki nam jo je ponudil? Vzemimo si čas in se spomnimo na Božje delovanje v težkih trenutkih našega življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoja pota so mi nepojmljiva. Tvoj čas je zame skrivnost. A vem, da mi boš podaril vsakršno milost ki jo potrebujem, v trenutku, ko bosta moje srce in moj um odprta v molitvi.

Sklep: Danes se bom poskusil poboljšati. Morda poiščem knjigo z duhovno vsebino, ki mi bi pomagala priti bližje k Bogu. Lahko bi poiskal predavanje ali film, ki bi mi pomagala pri tem, kar Bog pričakuje od mene – o starševstvu, molitvi, delih usmiljenja itd. – in se še danes prijavil nanj.

Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, v Kafarnáum. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset stadijev vožnje, so videli Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli.

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z neskončno ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.

Prošnja: Naj nikoli ne popustim svojim strahovom, saj vem, da si vedno ob moji strani.

Razmišljanja:

1. Težki časi: Naše življenju se lahko poistoveti z zapisanim: nemirne vode, tema in malo napredka. Včasih je naša duša razburkana zaradi naših neukrotljivih čustev, naše ošabnosti ali brezbrižnosti; izgubimo občutek za smer in zdi se, kot da veslamo brez napredka. Ali bi bilo lahko drugače, če bi bil v našem čolnu Kristus? Ko se borimo, bi se morali ozreti v svoje molitveno življenje. Morda v njem leži odgovor na nekatere naše težave.
2. »JAZ SEM.«: Jezusov odgovor na strah njegovih učencev je v resnici veličastna beseda. V grškem jeziku je odgovor »Jaz sem« dobesedno Božje ime, ki ga je Bog uporabil, ko je spregovoril Mojzesu iz gorečega grma. To je ime, ki govori o navzočnosti in moči. Bog ne opazuje naših težav nemočno od daleč. Priskoči nam na pomoč tako kot učencem v evangeliju.
3. Varno pristanišče: Takojšnji prihod čolna na obalo, opisan v evangeliju, je težko predstavljiv. Za učence je bil skoraj kot prebujenje iz nočne more: iz nevarnosti nemirnih voda sredi morja do tega, da so se z Jezusom znašli na obali. Kaj nam to lahko pove? Morda to, da ko se odločimo, da bomo Jezusa vzeli v svoj čoln, smo v nekem smislu že dosegli svoj cilj.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da me ne odnesejo nemirne vode moje ošabnosti, brezbrižnosti in podrejenosti čutom. Ko na poti za tabo ne napredujem, koga naj obtožim razen sebe? Kljub temu zaupam v tvoje usmiljenje. Tvoja božanska navzočnost me tolaži. Gospod, nikoli ne zapusti mojega čolna!

Odločitev: Danes se bom odpravil pred Najsvetejše, osebno ali virtualno, da obnovim svoje popolno zaupanje v Kristusa.

Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem ubog in nevreden. Kljub temu me sprejemaš z veliko ljubeznijo. S svojim prizadevanjem med to meditacijo ti želim vsaj malo povrniti za tvojo veliko dobroto.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi razumeti preizkušnje, ki mi jih pošiljaš, in ceniti tvoj dar milosti.

Razmišljanja:

1. Preizkušnje življenja: Evangelij nam pripoveduje, da Jezus »preizkuša« učence, opazuje reakcije, ki jih imajo na vidno nemogoče situacije. Ta preizkus, ko jim je primanjkovalo hrane, jih je verjetno vznemiril. Ko so apostoli pogledali na množico, so se pred Jezusovim vprašanjem počutili povsem nezmožne. Morda so v tem smislu opravili preizkus. Kristus jih je želel naučiti, da človeška iznajdljivost sama ne more biti temelj Cerkve. Ne glede na to, kako pametni so apostoli ali njihovi nasledniki, bodo potrebe duš in sveta vedno presegale naše človeške sposobnosti. Kaj je torej rešitev? Obstaja le ena: Gospod!
2. Slabotno darilo: Medtem ko so učenci zmedeni, je majhen deček velikodušen. Z nedolžnostjo in preprostostjo pristopi s svojo košaro. S to hrano bo Gospod naredil nekaj čudovitega. Morda je imel Gospod v mislih tega dečka, ko je rekel: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Učenci od tega zaupajočega otroka dobijo čudovito lekcijo: vse prepuščaj Kristusu; ni pomembno, kako malo se zdi tebi ali drugim – z njegovo božansko močjo se lahko z našimi petimi hlebčki in dvema ribama zgodijo velike reči.
3. Nič naj se ne zavrže: Zanimivo je, da naš Gospod po tej veliki pojedini pošlje učence, naj poberejo ostanke hrane. Eno od spoznanj, ki ga lahko prejmemo iz tega, je vrednost Božje milosti. Čeprav je Gospodova moč neskončna, do nje ne smemo postati brezbrižni in obravnavati njegove milosti kot neko dobrino v presežku. Dragocena je in se ne sme zapraviti. Kljub temu pa se zdi, da se dogaja ravno to. Prejeli smo toliko zakramentov, vendar še zdaleč nismo svetniki. To nam spet govori o čudoviti Božji potrpežljivosti. Tudi ko ne cenimo v celoti vrednosti njegovih darov, jih Gospod ne preneha dajati.

Pogovor s Kristusom: Gospod, vidim sočutje v tvojih očeh, ko gledaš na veliko množico. Lačni so, jaz pa sem reven in šibek pred takšno potrebo. Pomagaj mi! Podari mi milost, ki jo potrebujem, da bom lahko radodarno sodeloval s teboj pri nenehnem delu odrešenja.

Odločitev: Radodarno bom pomagal drugim in zaupal Božji milosti bolj kot sebi.

»Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.«

Uvodna molitev: Gospod, pred teboj sem siromašen in nevreden. A vseeno me sprejemaš s tako veliko ljubeznijo. S trudom med to meditacijo ti želim izkazati vsaj majhno hvaležnost za tvojo veliko dobrotljivost.

Prošnja: Pomagaj mi sodelovati s tvojim največjim darom, Svetim Duhom.

Razmišljanja:

1. Brez omejitev: Jezus ne omejuje daru Duha. Po Svetem Duhu vzdigne naše celotno življenje na drugo raven. Božja velikodušnost je osupljiva. Pomislimo na evharistijo. Vsakič, ko prejmemo Gospoda, on obnovi našo dušo in prisotnost Svetega Duha v njej se poglablja. Z vsakim obhajilom pripravljamo svoje telo in dušo na vstajenje. Seveda tak dar zahteva odgovor. Kako lahko taki velikodušnosti vračamo s skopostjo?
2. Dar enotnosti: Dar Svetega Duha je ključen za naše človeške odnose. Jezus je na zadnji večerji goreče molil za enotnost svojih učencev: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21). Za takšno enotnost je nujno potreben Sveti Duh. Dar Duha je protistrup za vse naše nagnjenosti k razhajanjem. Duh se bori proti našemu napuhu in sebičnosti, spominja nas na Jezusovo ponižnost, nas spodbuja, da živimo v ljubezni, in nam daje moč, da dajemo brez preračunavanja stroškov. Omogoča nam, da vztrajamo v enotnosti.
3. Osebni dar: Ta dar Svetega Duha doživljamo v globinah naših src. Včasih pa se počutimo bolj kot suh vodnjak kot izvir vode, ki vre v večno življenje (prim. Jn 4,14). Sveti Duh deluje – v obilju – ne slabše v trenutkih teme kot v trenutkih tolažbe. Trudi se nas očistiti nepomembnih navezanosti, ki nas oklepajo. Usmerja nas, naj iščemo Boga zaradi njega samega in se nanj ne obračamo le kot na božanskega razdeljevalca duhovnih sladkarij. Kljub temu naj bi z upanjem pričakovali trenutke tolažbe, saj je Gospod blizu. Ko bomo doživeli tolažbo, bomo doživeli potrditev, da je Gospodov dar Duha neprimerljiv s katerim koli drugim!

Pogovor s Kristusom: Gospod, Sveti Duh je duša Cerkve. Je dar, ki si ga nam podaril z veliko velikodušnostjo. Pomagaj nam živeti bolj v skladu s to resnico. Pomagaj nam, da bomo pokorni, ko nas skuša ponos. Pomagaj nam ljubiti, ko smo skušani, da bi zavrnili to ljubezen. Naj tvoj Sveti Duh nenehno krepi vezi, ki nas držijo skupaj.

Odločitev: Ljubezen bom spodbujal tako, da bom še posebej pozoren na navdihe Svetega Duha.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Uvodna molitev: Gospod, ti poznaš moje potrebe boljše kot jaz sam. Obračam se nate, Sveti Duh; nauči me, kaj naj prosim v tej molitvi. Želim izpolnjevati tvojo sveto voljo za svoje življenje. Ljubim te, Gospod, in vate polagam vse svoje upanje.

Prošnja: Gospod, okrepi mojo vero v moč vstajenja.

Razmišljanja:

1. Bog ljubi svet: Cunami, ki je prizadel države ob Indijskem oceanu leta 2004, potres na Haitiju leta 2010 in pandemija COVID-19 so mnoge spodbudili, da se vprašajo o Božji dobroti. Kako bi lahko Bog, če je dober, dopustil takšne katastrofe? Toda kaj nas uči naša vera? Da Bog svet tako močno ljubi, da je poslal svojega edinega Sina. Zlo v svetu je resnično in prisotno in takšne masovne žrtve kažejo, da narava sama sodeluje z močjo smrti. Toda ta moč se lomi. Prvi odločilni udarec v verigo, ki veže svet, je bila Kristusova smrt na križu. Usmrtitev našega Gospoda je bila največje dejanje zla, kar jih pozna zgodovina. Toda skozi Božjo moč je postala vir večnega življenja za vse nas, kot zdaj praznujemo v velikonočnem času. S pomočjo moči vstajenja se odpravljamo proti končni zmagi nad trpljenjem in smrtjo.
2. Grešnost je najhujše zlo: Fizično zlo, ki ga prinese naravna katastrofa, je strašno. Toda grešnost je še strašnejša. Današnji evangelij nas spominja na duše, ki zavestno izberejo zlo. Ironično je, da se ljudje odločijo za zlo v iskanju neke lastne izpolnitve. Namesto izpolnitve se srečajo s praznino življenja, ki nosi breme samoobsodbe. Živijo v temi namesto v luči. Če bi poznali koga, ki bi se prostovoljno odločil za življenje v temni jami, bi ga imeli za nič manj kot za norca. Toda kje so temne pike v naših lastnih življenjih?
3. Kristus nas vodi proti svetlobi: Kristusovo telo je bilo fizično uničeno zaradi zlobnih odločitev in krutosti ljudi. Ko je vstali Gospod apostolom v zgornji sobi pokazal svoje novo življenje slave, je s tem pokazal v novo smer. Preplavljeni so bili z vizijo, kamor se usmerjamo. Z življenjem v Cerkvi se usmerjamo v prenovo vsega v Kristusu, kjer smrti ne bo več in bo obrisana vsaka solza. Fizično zlo naravnih katastrof in moralno zlo greha morda poskušata omajati našo vero. Toda to so zadnji vzdihljaji premaganega sovražnika. Bodimo pogumni! Usmerjeni smo proti svetlobi, kjer je Kristus Kralj in Gospod vsega.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim živeti v svetlobi. Izženi iz moje duše vsako temo greha in nevere. Včasih se borim, da bi videl vzorec tvojega božanskega načrta. Toda v veri vem, da si ljubezen in usmiljenje in da nas vodiš proti luči, ki ne bo nikoli ugasnila.

Odločitev: Čez dan bom pogosto dvignil svoj um k Bogu in obnovil svoj duhovni pogled na svet.

Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.

Uvodna molitev: Gospod, ti poznaš moje potrebe boljše kot jaz sam. Obračam se nate, Sveti Duh; nauči me, kaj naj prosim v tej molitvi. Želim izpolnjevati tvojo sveto voljo za svoje življenje. Ljubim te, Gospod, in vate polagam vse svoje upanje.

Prošnja: Gospod, okrepi mojo vero!

Razmišljanja:

1. Ti si učitelj Izraela: Nikodem je bil eden izmed vodilnih učiteljev, vendar je Jezusa tiho poprosil za pomoč. Kot verski učitelj je dobro poznal pravila in predpise, vendar še vedno ni vedel vsega. Ni vedel o Svetem Duhu in novem obstoju, ki ga prejmemo z rojstvom iz »vode in Duha«. V neki meri mu tega ne moremo zameriti, saj Jezus tega še ni razkril. Vendar nam odlomek razkriva, kako temeljno je za verodostojne duhovne voditelje duhovno znanje. Kot resnični katoliki moramo druge voditi v globljo vero. Toda ali bomo to storili v skladu z mero, v kateri vero poznamo in jo živimo v svojih srcih?
2. Rojeni iz Duha: Smo praktični materialisti? Včasih se tako poglobimo v resničnost vsakdanjega življenja, da niti najmanjšega premisleka ne posvetimo duhovnemu svetu, ki je neskončno večji od materialnega sveta, ki priteguje vso našo pozornost. S krstom smo označeni za nebeške stvari. Na svoji duši nosimo neizbrisno znamenje, ki vesolju razglaša, da smo Božji otroci. Vsakič, ko vdihnemo duhovne stvari in pogledamo v nebo, obnovimo to rojstvo v Duhu, skozi katerega nas Gospod vzame za svoje. Nikoli ne bodimo praktični materialisti dlje od minute!
3. Pričevati: Jezus govori o pričevanju. Želi, da smo tudi mi njegovi pričevalci. Želi, da še naprej razglašamo svetu resničnost »nebeških stvari«, ki jih je razodel. Morda je največje pričevanje, ki ga lahko damo svetu, to, da živimo veselo in dobrodelno. Veseli in dobrodelni katoliki s svojim obnašanjem potrjujejo, da je njihova vera pristna. Preden se razjezimo, užalimo ali postanemo pretirano kritični, se vprašajmo: »Je to pričevanje življenja, polno Svetega Duha?«

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala za dar Svetega Duha v mojem življenju. Ne živim vedno v skladu s tem velikim blagoslovom, ki si mi ga podaril, toda vem, da mi tvoja potrpežljivost in usmiljenje vedno dajeta novo priložnost. Pomagaj mi, da bom druge ljubil in jim s svojo dobrodelnostjo pokazal košček nebes.

Odločitev: Danes bom v pogovoru poskušal reči nekaj, kar bo v drugih posejalo duhovno seme.

Med farizeji pa je bil človek, ki mu je bilo ime Nikodém; bil je prvak med Judi. Ponoči je prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Uvodna molitev: Gospod, ti poznaš moje potrebe boljše kot jaz sam. Obračam se nate, Sveti Duh; nauči me, kaj naj prosim v tej molitvi. Želim izpolniti tvojo sveto voljo za svoje življenje. Ljubim te, Gospod, in vate polagam vse svoje upanje.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo občutljivost za svojega Duha.

Razmišljanja:

1. Človeške oči: Kaj vidijo naše oči? V stvarstvu vidijo delo Boga, ki nam govori, da nas ljubi. Vidijo stvarstvo kot sredstvo za spoznavanje našega ljubečega Stvarnika in za odgovarjanje njemu. Naše oči vidijo priložnosti za uresničevanje ljubezni, ki se je učimo od tega Stvarnika. Vidijo skrivnost Kristusove ljubezni v evharistiji. Vidijo delo Duha v Cerkvi, v mističnem Kristusovem Telesu. Oči so orodje vere in nam na naši poti v večno kraljestvo dobro služijo. Ali to drži tudi za moje lastne oči?
2. Oči srca: Če lahko stvari, ki izhajajo iz srca, omadežujejo človeka, potem lahko stvari, ki izhajajo iz srca, človeka tudi posvetijo. Oči so tudi orodje srca. Oči se bodo osredotočile na to, kar srce ceni. Kristus je to jasno izrazil: »Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!« (Mt 6,22-23).
3. Oči duše: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Sveti Duh, Paraklet, našim dušam govori brez hrupa besed. Oči duše, ki jih vodi isti Duh, nam pomagajo videti – sprejemati to, kar je prav, in se vedno veseliti njegove tolažbe. V tem velikonočnem času se je Duh začel gibati in spev Cerkve je še bolj goreč: »Veni Sancte Spiritus! Pridi, Sveti Duh!« Za nas, dele mističnega Telesa, je prisrčna dolžnost in čudovita pravica, da se tej molitvi pridružimo.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus Kristus, obljubil si, da boš na svojo Cerkev poslal svojega Svetega Duha. Učence si na to v različnih situacijah pripravljal. Usmerjaj me, da bom – kot Izraelci, ki so se hitro pripravili na pasho, ko so se pripravljali za pot – pripravljen potovati s tvojim Duhom.

Odločitev: Danes bom trikrat izrekel kratke molitve, v katerih bom v svoje življenje povabil Svetega Duha.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ker verujem v tvojo milost in ljubezen do mene, sedaj prihajam predte. Vem, da lahko preko tega razmišljanja izkusim tvojo ljubezen, ki me bo napolnila s tvojo milostjo, da bi lahko izpolnil svojo vlogo v tvojem načrtu odrešenja. Veš, da sem šibek in velikokrat v skušnjavi, da bi obupal. Vendar vem, da me spremlja tvoja milost, ki bo okrepila moj pogum in ljubezen. Poskušal bom čim bolje preživeti ta čas s teboj.

Prošnja: Jezus Kristus, daj mi spoznati tvoje srce!

Razmišljanja:

1. Dotakni se Njegovega srca: V tem odlomku se Jezus postavi v doseg Tomaževega prsta in dlani. Tega apostola, ki ga tare dvom, povabi, da se dotakne njegove strain, občuti njegovo srcem, do vrha napolnjeno z milostjo. Tako ni bilo več nikakršnega dvoma o Odrešenikovem vstajenjskem telesu, pa tudi ne o njegovi milosti, ki jo je obljubil v odpuščanje grehov. Skupaj s Tomažem se približajmo Kristusovemu srcu in poglejmo skozi odprto stran, da bi videli srce, ki ljubi vse duše.
2. Dovoliti moram, da se dotakne mojega srca: Ne samo da se želimo dotakniti Kristusovega srca; Gospoda želimo povabiti, naj se tudi on dotakne naših src. Tako kot gobavci, ki so Kristusu pokazali svoje bolno telo, da bi jih ozdravil, tudi mi pokažimo svoje bolne duše in ga prosimo, da se jih dotakne in jih ozdravi. Sv. Favstina je rekla, da vse, kar moramo mi storiti, je pustiti odprta vrata srca, Bog pa bo naredil vse ostalo. Pokažimo njegovemu ‘’Božjem prstu,’’ kaj je tisto v nas, česar se mora dotakniti njegova milost, še posebej preko zakramenta sprave.
3. Hrepeneti po vseh srcih: Kristusova najbolj hrepeneča ljubezen se premnogokrat sreča z najbolj nemogočo nehvaležnostjo in žalitvijo nekaterih. To je bilo v bolečinah izraženo Sv. Marjeti Mariji Alakok: najostrejšo bolečino zadaja nehvaležnostjo ljudi. Trudimo se mu približati preko naše molitve, žrtve in apostolskega prizadevanja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti za zgled ljubezni in usmiljenja, ki si nam jo pokazal, ko si se prikazal apostolom in s prijaznostjo do sv. Tomaža. Naj bo moje srce vedno polno hvaležnosti in naj ostane blizu tvojemu ljubečemu, usmiljenemu dotiku!

Sklep: Prosil bom, da bo kdo, ki ga poznam, v zakramentu svete spovedi izkusil Božje usmiljenje. Če je mogoče, bom nekomu pri tem neposredno pomagal.

Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je izgnal sedem demonov. Šla je in to sporočila tistim, ki so bili prej z njim in so žalovali ter jokali. Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je v drugi obliki prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli. Še pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli obujenega. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom obujen od mrtvih in se bom v nebesih večno veselil s teboj. Pogosteje bi moral premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si znova prevzel svoje življenje in vodiš pot domov v nebesa. Ljubim te in ti želim slediti z vsem srcem. Še bolj si želim sodelovati s teboj pri vodenju drugih v Kraljestvo.

Prošnja: Gospod, podari mi milost globoke apostolske gorečnosti.

Razmišljanja:

1. Svetnik, ki je žalosten, je žalosten svetnik: »Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.« Iz teh svetopisemskih vrstic vidimo moč, ki jo imajo lahko čustva nad našo vero. Melanholija lahko vpliva na naše zaupanje. Morda so nas drugi prizadeli in so naši občutki žalosti enako resni kot pri učencih. Vendar se ne smemo navaditi na svoje solze. Pretekle zamere in bolečine raje pogumno in s pomočjo našega Gospoda pustimo za seboj. Navsezadnje, če je njegova ljubezen dovolj močna, da spreobrne naša srca – na kakšnih temeljih temelji naše razmišljanje, da ni dovolj močna za spreobrnitev src in življenj tistih, ki nas prizadenejo? Človeštvo se ne bo spreobrnilo zaradi obupanih. Svetu moramo pokazati veselo pričevanje o vstajenju, saj je vir naše radosti v Gospodu in ne v rokah naših nasprotnikov.
2. Kritika za nevero in trdosrčnost: Gospodova navidezna nevednost in sočutje do učencev, ki so žalovali zaradi tragične izgube, nas lahko nekoliko pretreseta. Včasih je dober pretres potreben, da se znebimo melanholičnega duha in preklopimo od prekomernega samoljubja in samopomilovanja k skrbi za druge. V trenutkih, ko začnemo obupovati in čutimo zadušenost zaradi našega trpljenja, nas sveti Pavel spominja: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). Nikoli ne smemo dovoliti, da bi nas karkoli prikrajšalo za naše zaupanje v Kristusa. On je zvest svojim obljubam.
3. Naj bomo pričevalci njegove ljubezni: Kljub neveri apostolov Gospod ni preklical svojega daru odrešenja niti zmanjšal njihove odgovornosti za pričevanje o njem. Ne vrnimo se k dolgočasni vsakdanjosti. Moramo posnemati gorečnost svetega Janeza Pavla II.: »Stremim k cilju, k nagradi Božjega klica navzgor v Jezusu Kristusu« (Novo millennio ineunte, 59). Naša vera v vstalega Gospoda ne sme ostati le v zasebnem življenju. Prav nasprotno, spodbuja nas, da ga goreče oznanjamo drugim. Smisel Kristusovega ukaza »Pojdite po vsem svetu« je, da ga oznanjamo čim več ljudem.

Pogovor z Jezusom: Gospod, iz te meditacije odnašam spoznanje, da je čas, da se zbudim iz spanca in izpolnim tvoj ukaz. Moram »iti po vsem svetu in oznanjati evangelij vsemu stvarstvu«. Pomagaj mi spoznati, da me moji pretekli grešnost in nevera ne ovirata pred to nalogo.

Odločitev: Naslednjič, ko bom naletel na osebo, ki se bori ali je v nemiru, ji bom ponudil, da skupaj zmoliva – ali pa bom vsaj sam zmolil zanjo, če bo ponudbo zavrnila.

Potem se je Jezus spet razodel učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev. Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je bil obujen od mrtvih.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da bom iskal tvoje usmiljenje in ga posredoval tudi drugim.

Razmišljanja:

1. »Ribe grem lovit«: V molitvi prejšnji teden smo videli, kako sta dva apostola, Peter in Janez, vstopila v grob. Sveto pismo omenja, da je Janez veroval, o veri Petra pa ne govori (prim. Jn 20,8). Peter je moral v svojem življenju še nekaj razrešiti, preden ga je njegova vera popolnoma zavezala Gospodu. Peter v srcu preigrava svoje pretekle nevernosti. Ko se moški v neki situaciji počutijo nelagodno, običajno iščejo znane vsakodnevne varnosti, ki jim lahko povrnejo samozavest in občutek vrednosti. Za Petra je bil to ribolov. Zato je šel lovit ribe, s sabo pa je povabil tudi druge apostole, ki so prav tako zapustili Gospoda v njegovem trpljenju. Morda so se Petru pridružili zaradi lastnega občutka nelagodnosti … Ali imam notranjo moč, da se vrnem h Gospodu, ko ga užalim? Imam duha premišljevanja, ponižnosti in poguma?
2. Pravi prijatelji nas privedejo nazaj h Gospodu: Morda je Janez v čoln vstopil z drugačnimi nameni kot Peter in drugi apostoli. Morda ga je ta ribiški izlet spomnil na prejšnjega, ki je Petra pripeljal k spreobrnjenju in izjavi: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek« (prim. Lk 5,1-11). Morda je bil Janez navdihnjen s tem in se je vkrcal na čoln, da bi ostal blizu Petru, dokler se ne bi pojavila priložnost za spravo. Ta se je nenadoma res pojavila, ko je Janez na obali opazil Jezusa in zaklical: »Gospod je.« Janez ni zapustil Petra. Tudi mi ne smemo zapustiti drug drugega. Vsi imamo v svojem življenju »prtljago«. Prijatelj, ki nas privede nazaj h Gospodu, je res prava tolažba. Tudi mi moramo znati pristopiti k drugim s ponižnostjo in razumevanjem, da jih privedemo nazaj h Gospodu. Sem drugim prijatelj, kot je bil Janez prijatelj Petru?
3. Od izdaje do usmiljenja: Ko je Peter prispel na obalo, je na tleh zagledal žerjavico. Kako je to oživilo njegovo žalost iz noči Gospodovega trpljenja, ko se je grel ob ognju in zanikal Jezusa, rekoč: »Ne poznam tega človeka« (Mt 26,72-74). Kako si je želel, da bi takrat izrekel drugačne besede, take kot takrat, ko je izjavil: »Ti si Mesija, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Petrova zgodovina, enako kot naša, ni zaznamovana s stalno zvestobo. Toda naš Gospod nas vse vabi na bogato gostijo svojega usmiljenja: »Pridite jest!« Gospod za zlo vrača dobro in nam podarja zgled pristnih in prepričljivih blagrov (prim. Lk 6,27-38). Učencem ni bilo treba vprašati: »Kdo si ti?« Tri leta opazovanja, kako odpušča grehe in ozdravlja bolne, jim je pomagalo prepoznati Jezusa kot usmiljenega. Ali ga jaz poznam po tem imenu?

Pogovor s Kristusom: Gospod, naj vedno razumem, da se tvoje dejanje odrešenja ne konča samo z odpuščanjem mojih grehov. Konča se s spremenjenim srcem, ki je pripravljeno odpustiti in celo služiti tistim, ki so grešili zoper mene. Dovoli mi, da povsod širim tvojo ljubezen.

Odločitev: Danes bom naredil pomembno, a skrito dobro delo za osebo, s katero mi je težko biti, morda celo za osebo, ki jo imam za sovražnika.

Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, prinesi mi svoj velikonočni mir. Naj delim tvojo zmago nad grehom in smrtjo. Živim le zate.

Razmišljanja:

1. Mešana in spreminjajoča se reakcija učencev na vstajenje: Evangeliji prikazujejo nihajoče odzive učencev. Želijo verjeti, a jim manjka zaupanja. Ob Kristusovem vstajenju doživljajo iskreno veselje, hkrati pa še niso povsem premagali svojega previdnega nezaupanja. Dva iz Emavsa pripovedujeta o svojem srečanju z vstalim Gospodom in on sam se pojavi med njimi. Kljub temu da je tik pred njimi, sta počasna v verovanju. Gospodova potrpežljiva in sprejemajoča drža je spodbudna. Ni prišel po obrok, vendar vzame kos ribe, da bi jim pomagal verjeti. Tudi mi imamo svoje trenutke luči in velikodušnosti ter trenutke lenobe in notranjega upiranja. Želim verovati, a ker to pomeni opuščanje lažnih varnosti, potrebujem učenje nenavezanosti in očiščenje. Kristus mi s svojo bližino pomaga v moji slabosti.
2. Jaz sem: Kristus ni duh. Ni produkt moje domišljije ali posledica želja, ki so prelepe, da bi bile resnične. Kristus je resničnejši od mojih strahov, njegova milost je močnejša od moje slabosti, močnejša od greha in smrti same. Ko imajo učenci mešane reakcije na njegovo navzočnost, jih nežno povabi, naj si opomorejo in to, kar se dogaja, premislijo v veri. Premišljevanje v veri vedno vodi do Kristusove resnice. Ali živim v namišljenem svetu, ki sem si ga ustvaril, ker o resničnosti in doživetjih svojega življenja ne premišljujem v veri? Vse, kar moram storiti, je premagati nezaupanje z vero in zaupanjem v Kristusa.
3. Tako je bilo napisano: Križ ni napaka. Kristus ga ne vidi kot nujno zlo. Dejansko – »tako je pisano«. Ne bi moglo biti drugače. Brez križa ni vstajenja. Brez vstajenja ni izkušnje polnosti življenja, ni upanja za prihodnost. Tudi moje življenje ima svojo izkušnjo Kristusovega križa. To, kar zame predstavlja nepričakovan preobrat, oviro ali težavo, je v Gospodovih očeh način očiščevanja mojega srca in me pripelje do vstajenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod, včasih se bojim, da vidim duha, podobno kot učenci. Tvoja volja in načrt sta tako daleč onkraj mene, da včasih težko ločim med lastnimi domišljijami ali lažnimi upi ter tvojo voljo in klicem. Pomagaj mi najti v sebi edini vir mojih upov in tistega, ki me nikoli ne bo izdal.

Odločitev: Danes bom govoril o Kristusovem vstajenju in upanju, ki ga prinaša.

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob meni. Odpri moje srce za pomen Svetega pisma in dogodkov v življenju. Naj moje srce gori ob tvoji besedi.

Razmišljanja:

1. Vse je končano: Ta dva učenca sta močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Da bi sledila Gospodu, sta pogumno zapustila dom in družino. Poslušala sta njegove besede, bila priča njegovim čudežem in z navdušenjem oznanjala v njegovem imenu. Pričakovala sta, da bo Jezus dolgo pričakovani Mesija. A ravno v trenutku, ki ga je Jezus imenoval »svoja ura«, ko se je vršilo njegovo največje delo, sta se ta dva učenca Jezusu odrekla. Kaj je šlo narobe? Bog je deloval na način in z močjo, ki ju nista pričakovala in ju nista mogla sprejeti. Križ in trpljenje nista bila vključena v njun načrt. Slavno triumfalno pot bi lahko sprejela, ne pa križanega Gospoda. Dokler so se dogajali čudeži, so se množice navduševale in tudi njiju je prevzemala evforija. Slediti Kristusu je bilo nekaj samoumevnega. Toda ko je svojo senco vrgel križ, sta vrgla puško v koruzo. Tako se zdaj vračata domov, nazaj k svojemu staremu načinu življenja – upanje je razbito, obraza žalostna. Njun pogovor je poln samopomilovanja in brez vere, brez občutka za Boga; potopljena sta v lastno žalost.
2. Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo je ta, ki hodi ob njiju. Delanje žrtve iz samega sebe nas ne vodi k Bogu, temveč nas še bolj pogreza v lastno nemoč. Kaj prekine to situacijo? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh nezadovoljnežev in ju povabi, naj na svojo situacijo pogledata globlje. Razmislek o očitnem, o resničnih dogodkih v našem življenju (in ne načrtih in upih, ki so razbiti in omejeni), je tisto, kar odpira vrata obnovljenemu upanju. O čem se pogovarjata? Zakaj? Ali nečesa nista dojela?
3. Delitev kruha s tujcem: Kristus je pastir, ki išče ti dve izgubljeni ovci. Kakor vedno, mojstrsko in nežno razsvetljuje njuno vest in ju vodi k resnici. Poslušanje Kristusa učenca pripravi, da ga prepoznata, ko vzame, blagoslovi, razlomi in jima da kruh – v dejanju, ki je enako temu, ki sta mu bila priča pri zadnji večerji. Ko prepoznata Gospoda v »lomljenju kruha«, se popolnoma spremenita. Spremeni se celo njun način ocenjevanja dogodkov in situacije. Sicer sta se ustavila za večerjo, toda po izkušnji Gospoda se sredi noči vrneta in delita svojo izkušnjo z drugimi.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me, da se ne bi več vrtel okoli samega sebe in bi mogel sprejemati tvoj načrt. Vedno hodi ob meni in mi pomagaj doumeti, da dokler sem v pogovoru s teboj – tudi če tega ne opazim – vedno obstajata upanje in odrešenje.

Odločitev: Bogu bom dovolil, da razbije moje omejene načrte in pričakovanja. Pogovoril se bom z Jezusom o ciljih, za katere želi, da jih postavim v svojem življenju, ne glede na to, kako nemogoči se mi zdijo.

Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod, podeli mi živo, delujočo in rodovitno vero.

Razmišljanja:

1. Marija je zaslepljena od ljubezni jokala: Evangelist Janez v odlomku o vstajenju zapiše, da niso še umevali »Pisma, da mora vstati od mrtvih« (Jn 20,9). Ker resničnost vstajenja še ni vstopila v njihov um, še manj pa v njihovo srce, je Marija jokala pred Kristusovim grobom. Vzemimo si trenutek, da premislimo ta ganljivi prizor, ki kaže Marijino globoko ljubezen do našega Gospoda. Niti angela je nista mogla potolažiti s svojim vprašanjem: »Žena, zakaj jokaš?« Občudujmo njeno ljubezen, posnemajmo jo, želimo si, kar si je želela ona – biti vedno s svojim Gospodom! Naj nam ljubezen do našega Gospoda podari enak pogum v ljubezni, kot ga je živela Marija pri grobu.
2. Odnesli so njeno ljubezen: Uboga Marija! Njeno življenje, preden je spoznala Kristusa, je bilo tako žalostno in bedno. Žalost jo je pripeljala v obup in ta v prostitucijo. Njeno dostojanstvo je bilo uničeno in njena prazna duša se je zdela primerno zatočišče le za razvratnega hudega duha (prim. Lk 8,3; Mr 16,9). Svet, meso in hudič so jo gledali le s prezirom in sebičnim iskanjem grešne priložnosti. Toda naš Gospod jo je videl drugače in ljubil drugače. Ljubezen, ki jo je obnovil v njenem življenju, pa se je ob njenem opazovanju praznega groba zdela poteptana. Poglejmo njeno srce, težko od žalosti in groze, ko je opazovala, kako so mučili, pretepali in križali njenega Gospoda. Vse to se ji je nabiralo v mislih in jo pripeljalo do sklepa: »Mojega Gospoda so odnesli.« Začutimo globino njene nemoči, ko je zaključila svojo misel: »In ne vem, kam so ga položili.«
3. »Žena, zakaj jokaš?«: Marijina ljubezen je bila ob pravem času, na pravem mestu in namenjena pravemu človeku. Solze je prelivala za svojega Gospoda. Jezus, ganjen zaradi njenega izraza ljubezni, je noče pustiti v takem stanju. Zdaj je Jezus tisti, ki jo vpraša: »Žena, zakaj jokaš?« Pravzaprav Jezus pravi: »Grehi tvoje preteklosti ne bodo imeli več moči nad teboj. Niti tisti kruti možje, niti hudič. Tu sem in jaz sem Vstajenje, Pot, Resnica in Življenje. Grehi, zlobni možje, hudič in smrt morda zahtevajo svojo pravico nad teboj, vendar te ne morejo imeti, saj si moja. Kupil sem te za ceno svoje lastne krvi; dal sem svoje življenje zate, moja prijateljica.« Naš Gospod povzame to veliko resnico z enostavnim nežnim izrekom njenega imena: »Marija!« Da, Jezus nas pozna osebno in nas ljubi na oseben način. Moramo priti k pameti in verovati v resnico vstajenja. Moramo verovati v Jezusa.

Pogovor z Jezusom: Gospod, vodiš me v večno življenje. Naj se ti vedno bolj približujem, vedno bolj zaupam v tvoje poti in se nikoli ne bojim križa. Naj te ljubim v malih križih svojega življenja, ne glede na njihovo obliko ali značaj.

Odločitev: Danes bom poiskal prijatelja, s katerim sva se morda odtujila zaradi mojega slabega zgleda ali zaprtosti vase, in si bom prizadeval za spravo z dejanjem ljubezni in razumevanja.

Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne.

Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, saj si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom tudi jaz vstal od mrtvih in se na veke veselil s teboj v nebesih. Pogosteje moram premišljevati o dobrem, ki si ga storil za nas, in o tvojih obljubah tistim, ki zaupajo vate. Hvala ti, Jezus, ker si vstal in nam utiraš pot domov v nebesa. Ljubim te in želim ti slediti z vsem svojim srcem. V polnosti želim sodelovati s teboj, da bi še mnogi ljudje prišli v nebesa.

Prošnja: Gospod, kot sad izkušnje tvoje ljubezni, mi podeli milost pričevanja zate.

Razmišljanja:

1. Vstop v svetlobo vstajenja: Premišljuj o ženah pri grobu. Začuti njuno stisko ob vstopu v odprt in prazen grob. Deli z njima njun strah glede tega, kje bi telo lahko bilo. Deli z njima veselje, ker se njuna in naša vera prebuja v resničnost Gospodovega vstajenja. Res, to je resnično! On je resnično vstali Kristus! Aleluja! Približaj se mu, se skloni, nato počasti in objemi ljubeče noge našega Gospoda. Želi si biti naša moč, naša luč in naša ljubezen. Želi si biti naš Gospod.
2. Od kontemplativcev do misijonarjev: Iz naše kontemplacije moramo postati misijonarji. To je navodilo, ki ga naš Gospod daje tema privilegiranima ženama: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo.« Iz njunega čaščenja ju Gospod kliče k temu, da postaneta priče svetu, najprej apostolom. Ti ženi, nepomembni v očeh sveta, sta postali nezamenljivi glasnici evangelija. Zakaj? Ne zaradi njunega socialnega razreda ali vloge, temveč zaradi vere in ljubezni, s katerima sta živeli in izpolnjevali njima zaupano poslanstvo. Bili sta zvesti našemu Gospodu pri širjenju veselja o vstajenju apostolom in svetu.
3. Pokornost vere nam omogoča, da vidimo: Naš Gospod prosi apostole, naj poslušajo njegovo zapoved: »Naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« Kristus zahteva našo pokornost, da ga lahko v veri vidimo in izkusimo njegovo vstajenje. Brez pokornosti ga morda ne bi prepoznali. Stražniki pri grobu so bili pokorni ukazom nadrejenih, manjkala pa jim je vera, zato niso verjeli temu, kar so videli, in ga niso častili. Vsi nekoga ubogamo. Vendar je pokornost Kristusu tista, ki vodi v vero in življenje: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje« (Jn 3,36).

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, hvala ti za čas, ki sem ga preživel s teboj v molitvi in premišljevanju tvojega vstajenja. Pomagaj mi, da bom vedno rasel in dozoreval v svoji veri. Brez nje sem izgubljen. Brez nje te ne morem videti, in če te ne vidim, kako ti lahko sledim? Zaupam tebi in tvoji obljubi večnega življenja.

Odločitev: Danes se bom posebej potrudil, da bom lepo govoril o drugih, še posebej o tistih, s katerimi se ne strinjam.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Uvodna molitev: Gospod, ti si izvir vsega življenja, sam si življenje. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom vstal od mrtvih in se večno veselil s teboj v nebesih. Hvala ti za tvojo prisotnost v mojem življenju. Ljubim te in ti želim slediti z vsem srcem. Bodi z menoj v tem trenutku in navdihuj mojo molitev.

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi radost ob spoznanju, da je tvoja moč močnejša od mojega greha in smrti. Naj moč tvojega vstajenja premaga šibkosti človeške narave.

Razmišljanja:

1. Nejasni znaki. Realne stvari, ki naj bi spodbujale upanje in pričakovanje, brez vere povzročajo le zmedo. Jezusov prazen grob je znamenje najpopolnejše zmage, najbolj izjemne ljubezni in najmočnejše navzočnosti. Marija Magdalena, Peter in Janez vidijo prazen grob. Toda njihova omejena vera potrebuje čas, da zraste in popolnoma sprejme velik dar, ki jim je ponujen. Ko se približujem skrivnostnemu Božjemu delovanju, moram spodbujati svojo vero, sicer mi to, kar naj bi vzbujalo upanje in pogum, postaja ovira. Iskrena in darežljiva vera v Kristusa mi omogoča, da sprejemam okoliščine življenja z upanjem, zaupanjem in vero, da se mi ni treba bati.
2. Tek in izkušnja vere. V današnjem evangeliju je tek pomemben element. Marija Magdalena teče. Peter teče, Janez prehiti Petra. Ljubezen do Gospoda ustvarja občutek nujnosti. Tisto, kar so videli pri grobu, bi lahko videli tudi brez teka. A zavzetost je znak ljubezni. Če želim doživeti Kristusa in moč njegovega vstajenja, moram imeti občutek nujnosti v svojem odnosu z Gospodom. Potruditi se moram, da se srečam z njim in mu v tem trenutku izročim sebe. Ne morem čakati na “idealni” trenutek. Če se zdaj, ob trenutnih pogojih, ne izročim Kristusu, nimam razloga, da se mu bom kdajkoli.
3. Vera se začne z izkušnjo čutov, a se tam ne konča. Janez, Peter in Marija Magdalena imajo neomajno prepričanje v vstajenje in postanejo glasniki vstajenja. Toda najprej so morali videti prazen grob in zložen prtič, videti in se dotakniti vstalega Kristusa. Vse to povzroča čudenje, razmišljanje in nazadnje rastoče spoznanje, ki privede do vere. Bog v mojem življenju deluje na enak način: življenjske izkušnje prek ljudi, ki jih srečujem, okoliščine, s katerimi se soočam, dogodki, ki se zgodijo. Potem pride čudenje in razmišljanje o tem, kaj vse to pomeni; nato se počasi prebuja vera.

“Očitno je, da je Kristusovo vstajenje največji dogodek v zgodovini odrešenja in dejansko bi lahko rekli v zgodovini človeštva, ker daje dokončen pomen svetu. Ves svet se vrti okoli križa, vendar križ doseže svoj polni pomen odrešenjskega dogodka šele v vstajenju. Križ in vstajenje tvorita eno veliko velikonočno skrivnost, okoli katere se vrti zgodovina sveta. Zato je velika noč največji praznik Cerkve. Vsako leto praznuje in obnavlja ta dogodek, napolnjen s prerokbami Stare zaveze, ki se začne z ‘Protoevangelijem’ odrešenja in s celotnim eshatološkim upanjem in pričakovanji, ki se razodevajo v ‘polnosti časa’, ki je bila dosežena, ko je Božje kraljestvo dokončno vstopilo v zgodovino človeštva in v vesoljni red odrešenja” (sv. Janez Pavel II, splošna avdienca, 1. marec 1989).

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, ti veš, kako pripraviti svoje učence, da bi te globoko doživeli in te osebno spoznali. Prosim te za poglobitev vere v tvoje vstajenje. Naj vsi dogodki mojega življenja kažejo na resnico, da si in živiš.

Odločitev: Zavestno se bom lotil svojih dnevnih in tedenskih obveznosti v luči resnice, da je Kristus vstal od mrtvih.

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Uvodna molitev: Jezus, kakor žene v današnjem odlomku, lahko na mojo vero hkrati vplivata strah ali pa neizmerno veselje. Prosim, pomnoži mojo vero, da ti bom lahko izročil svoje strahove!

Razmišljanja:

1. Velikonočni ljudje: Na to Veliko soboto se v upanju in vztrajni molitvi spominjamo težkih in temnih ur Kristusa v grobu. Toda nov dan se že bliža. Sv. Janez Pavel II. je dejal: »Ne prepuščajte se obupu. Mi smo velikonočni ljudje in aleluja je naša pesem.« Za velikonočne ljudi je upanje bistvo krščanstva. Smo ljubljeni Božji sinovi in hčere, poklicani, da verujemo, da je Kristus resnično vstal – in to nas prevzame do konca! – In to resnico živimo.
2. Ne bojte se: Prvi učenci niso poznali zgodovine, takrat se je šele pisala. Mi pa imamo ta dar! Jezus je rekel, da bo vstal (prim. Mr 9,31), vendar so morali spremljati njegovo križanje in tiste smrtno tihe ure po križanju, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo; vendar smo oboroženi s svojo vero. Ko so žene prišle do groba, so se gotovo spraševale, kaj bodo našle; morda so se tudi nekoliko bale. Prve besede, ki jih slišimo- izrečeta jih angel in tudi vstali Kristus, so: »Ne bojte se.« Kot kristjani se smrti ne bojimo, ker trdno verujemo, da je Kristus za nas že dosegel zmago. Jezus je rekel Janezu: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17–18). Naj se tudi nas, kakor te žene, dotaknejo te besede tolažbe našega Kralja, ki je za nas živel in umrl. Naj gremo v temi velikonočne vigilije h Kristusovemu grobu kot upajoči učenci, ki trdno verujejo, da Kristus živi.
3. Ponižno češčenje: »Kako lepe so na gorah noge glasnika, ki prinaša veselo novico« (Iz 52,7). Sveto pismo nam pove, da je Marija Magdalena v kesanju za svoje grehe jokala pod njegovimi nogami in jih mazilila (prim. Lk 7,37–38). Pogumno je stala ob vznožju njegovega križa (prim. Jn 19,25). Kako ponižna pobožnost – častiti našega Gospoda . V tem odlomku slišimo, kako je Marija Magdalena znova klečala pri njegovih nogah: »Pristopile so, ga prijele za noge in se mu poklonile« (Mt 28,9). Naj tudi mi ponižno častimo našega Gospoda, kakor ga je ona!

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, želim neomajno verovati, vendar tako z lahkoto podvomim. Dvomi se prikradejo in težko zaupam tvoji previdnosti. Okrepi mojo vero, da bom z vsem bitjem verjel, da sem Tvoj ljubljeni otrok; podeli mi kreposti, ki jih potrebujem, da bom živel dostojanstveno! Pomagaj mi razglašati kakor Izaija: »Glej, Bog je moje odrešenje; zaupam in se ne bojim« (Iz 12,2).

Sklep: Gospod, danes bom po tvoji milosti pomislil in spoznal svoje strahove in te prosil, da mi jih pomagaš premagati.

Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazarečana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hanu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, Kajfa pa je bil tisti, ki je Judom svetoval: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel. Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič povedal. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Nato ga je Hana zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kajfu. Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, Veliki petek je dan, ko si s svojo smrtjo na križu premagal greh. Pokazal si, da je tvoje usmiljenje nedotakljivo. Večje, kot so bile žalitve vržene proti tebi, večje je bilo odpuščanje, ki je prihajalo iz tvojega Srca. Hvala ti, Gospod, za tvoj ponižen, velikodušen dar sebe, ko si se nam dal med strašnim trpljenjem. Danes te želim v tvojem trpljenju tesno spremljati. Želim te zares srečati in ti bolj zvesto slediti vse dni svojega življenja.

Prošnja: Gospod, prepričaj moje srce, da si umrl iz osebne ljubezni do mene.

Razmišljanja:

1. Potrditev: “JAZ SEM.” Odločne Kristusove besede pred četami vojakov, ki so bili poslani, da ga primejo v vrtu Getsemani, so iste besede, s katerimi se je Bog opisal Mojzesu na gori Sinaj. To so besede, ki v krščanskem razmišljanju govorijo o Stvarniku vseh obstoječih stvari. V njih se Kristus razodeva in razodene svojo božanskost. Zato se obrnejo in padejo na tla. Ko razmišljamo o Kristusovem trpljenju, ne pozabimo na njegovo božanskost. On je Bog in moj Odrešenik.
2. Zanikanje: “Nisem.” Te Petrove besede so ostro nasprotje besedam, ki razglašajo Kristusovo božanskost. Lahko bi rekli, da predstavljajo vse, kar je v človeku šibko in krhko. Za razliko od Kristusa, stoji Peter ob toplem ognju in odgovarja dekli služabnice. Zanika, da je Kristusov učenec in s tem potrjuje svojo lastno šibkost in potrebo po Božji milosti in usmiljenju. S Petrom bi se lahko poistovetili in tako prepoznali našo potrebo po Kristusovi žrtvi. Kdaj se v meni pojavlja Petrovo zanikanje? Kdaj pustim, da me človeška krhkost premaga in potegne navzdol? Kaj naj storim, da se izognem pastem in postanem bolj zvest Kristusov spremljevalec?
3. Iz ljubezni do mene. Ta evangeljski prizor prikazuje nasprotje med Petrovim zanikanjem in Kristusovo obsodbo na smrt. Kristus bi bil obsojen tudi brez Petrovega zanikanja. Jezus umre za Petra in vse ljudi, da bi nas rešil naših grehov. Petrova pomanjkljiva vera tega ne spremeni. Ko se Peter obrne in veruje, spozna, da Jezus vse to dela zanj. Od takrat naprej si upa oznanjevati. Naj mi Gospod pomaga spoznati, da Kristus vidi vsa moja dejanja, ki ga lahko tolažijo ali pa prispevajo k bolečini. V sebi naj gradim drugo naravo, da bi se v trenutkih skušnjave moje srce obrnilo k Jezusu, ki zmore premagati žalitve, ki mu jih povzročam. Takrat se slika obrne in spet ugajam Gospodu in Odrešeniku.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, ko premišljujem o tvoji ljubeči daritvi na veliki petek, te prosim, da napolniš moje srce z globljim spoznavanjem in ljubeznijo do tebe. Vse moje nezvestobe in šibkosti prispevajo k temu, kar si trpel. To si storil iz ljubezni do mene in mojih bratov in sester. Hvala ti.

Odločitev: Odločam se, da bom danes prosil za osebno izkušnjo Kristusove ljubezni še posebej, ko bom premišljeval o njegovem trpljenju in smrti.

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost vztrajanja v veri.

Razmišljanja:

1. Dokaz njegove neomajne ljubezni. “Jezus je vedel, da je prišla njegova ura, da preide iz tega sveta k Očetu.” Jezus ni trpel krize identitete. Ves čas svojega javnega delovanja je vedel, kdo je (Očetov maziljenec) in kakšna je njegova naloga (izpolniti poslanstvo). Zavedal se je preizkušenj, ki bodo zdrobile njegovo človeško telo. Le-te bodo sredstvo, s katerim bo dokazal svojo največjo vrednost: ljubezen. “Ljubil je svoje, ki so na svetu, ljubil jih je do konca.” Ljubezen vse prenese. Ljubezen lahko izlušči dobro tudi v najslabših situacijah. Ljubezen odrešuje. Prijateljeva izdaja mu bo omogčila pokazati pristnost njegovega prijateljskega odnosa. “Ni večje ljubezni kot te, da kdo da življenje za svoje prijatelje.”
2. Sprejemanje Kristusove ljubezni. Jezus ni “prosil za dovoljenje”, če bi lahko živel ponižnost in služenje. Petrovo vprašanje: “Gospod, ti hočeš meni umiti noge?” ni prošnja, ampak odpor do Jezusovega dejanja. Ali ponižnost in ljubezen potrebujeta, da jima dovolimo biti to, kar sta v svojem bistvu? Dobro si je zastaviti vprašanje: Je v meni toliko ponižnosti, da sprejmem ljubezen drugega? Sem dovolj ponižen, da sprejmem Jezusovo ljubezen, s katero me ljubi? Jezusova ponižnost in dobrosrčnost očiščujeta. Očistiti se moramo drže, ki pravi: “Nikoli mi ne boš umil nog.” V nebeško kraljestvo vstopajo ubogi v duhu, čisti in otroških src. “Če te umijem, nimaš deleža z menoj.” Naj me Kristus umije s svojim milostnim zgledom! Če mu ne bom dovolil, bom izgubil svoj delež, ki ga imam v njem. Če pa me že umiva z besedo, moram le ohranjati čiste noge.
3. Dragocena učna ura. Če sem učenec, je vsaka lekcija pomembna. Jezus sprašuje: “Razumeš, kaj sem ti storil?” Jezus bi lahko zahteval, da mu njegov služabnik umije noge, ne obratno. Jezus je Gospod in Učitelj; on je dobri Učitelj, jaz sem njegov učenec. Svoje avtoritete ni izrazil z zahtevanjem poslušnosti in z izvajanjem sile, ampak z razkrivanjem močnih kreposti, ki se imenujeta ponižnost in ljubezen. Onidve imata sposobnosti za učenje in prepričevanje. “Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni umivati noge drug drugemu.” Dal mi je zgled, ki naj mu sledim, da delam podobno. Komu naj umijem noge?

Pogovor s Kristusom: Gospod, umivaj me z besedo, da bom lahko ostal čist. Daj mi ponižnost in moč za služenje, da bom posnemal tvoje kreposti. Želim se naučiti umivati noge drugim. Daj mi milost, da se neham braniti in preprosto dovolim, da delam dobro ter se ne obremenjujem z odzivom drugih.

Odločitev: Danes se bom učil ponižnosti in služil nekomu, ki potrebuje pomoč, še posebej tistemu, do katerega me prevevajo negativna čustva.

Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil. Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi ostati močan v svoji veri.

Razmišljanja:

1. Eden izmed dvanajsterih je izdajalec. Pogosto mislimo, da je moral biti Juda drugačen, očitno slabši od drugih učencev. Če bi to držalo, bi ga vsi sumili, ko je Jezus rekel: »Eden izmed vas me bo izdal.« Pomislili bi: »Mora biti Juda. Vedno je bil slab. Zmožen je izdaje. Ne vemo, zakaj ga je Jezus izbral.« Juda ni posebej izstopal ali bil slabši od drugih. Vsak izmed nas lahko postopoma postane kot Juda. To se začenja dogajati z opuščanjem načel v manjših stvareh, kasneje v pomembnejših. V krščanskem življenju je treba najti zdravo napetost v prizadevanju in pozornosti. Tisti, ki je zvest v malem, je tudi v velikem.
2. „Sem mar jaz?” Apostoli se sprašujejo: »Sem jaz?« Se mar sprašujejo zato, ker bi hrepeneli po izdaji? Ne. Toda so v nevarnem položaju. Farizeji so odločeni Jezusa ubiti. Apostoli to vedo, zato se za nekaj časa preselijo v Jeriho. Jeruzalem je preveč nevaren. Vedo, da bi lahko v bližini Jezusa ogrožali svoje življenje in da bi bili lahko oni tisti, ki bi morali izdati Jezusa. Verjetno se sprašujejo, kaj bi rekli. Če bi bilo moje življenje na kocki, bi izdal Jezusa? Zato se sprašujejo: »Sem mar jaz?« Ko pride stiska, kaj postavljam na prvo mesto? Bi zaradi nečesa ali nekoga tudi jaz prodal Jezusa?
3. Bdenje srca. Juda ima vse lastnosti, ki jih potrebuje, da bi bil odličen apostol. Ima velikodušno srce. Jezus ga je izbral. Bog nikogar ne določi za neuspeh. Kaj se torej zgodi z Judom? V nekem trenutku neha delati na svojem prijateljstvu z Jezusom. Nekateri bi pokazali na trenutek razprave o Kruhu življenja, ki je v 6. poglavju Janezovega evangelija. Juda ne more sprejeti, da bi moral jesti Jezusovo telo in piti njegovo kri. Jezus je po njegovem mnenju v zmoti, je lažni Mesija. Janez 6:64 nam pove, da Jezus ve, kdo ga bo izdal. Jezus Judu omogoči, da zapusti skupino Jn 6:67. Namesto tega ostane in postane hinavec - “hudič” po Jezusovih besedah - ter začne pot, ki ga vodi k izdaji. Vem, da je moja vera najdragocenejše darilo, ki sem ga prejel od Boga. Ali pazim nanjo in jo negujem, da raste in je močna?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tolikokrat sem te izdal, tudi v majhnih stvareh, kot npr. da se v restavraciji zaradi strahu, da bi me označili za kristjana, nisem zahvalil. Naj me izkušnja tvoje strasti ljubezni in smrti spodbudi, da bom vedno pogumno živel po svojih prepričanjih.

Sklep: Danes bom živel svojo vero, še posebej v trenutkih, ko me vidijo kot Kristusovega učenca. Danes ga ne bom izdal, niti v najmanjši stvari.

Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim biti tesno ob tebi, ko greš proti Kalvariji. Če bi pogosteje premišljeval o tebi, kako pretepen in krvav visiš na križu, bi lahko počival v tvoji ljubezni in svoja dejanja osnoval na tej edini resnici. Vem, da me ljubiš z večno ljubeznijo. To si dokazal na križu. S hvaležnostjo, z mirom in s trdno odločnostjo ti bom odgovoril tako, da bom širil tvojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti pasti napačnega ponosa in se jim izogniti.

Razmišljanja:

1. Zaupanje v Kristusovo ljubezen. Peter ljubi Jezusa. Je njegov najboljši prijatelj. Zanj bi naredil vse. Boji se, da bi se kdaj ločil od Jezusa. Čuti moč svoje ljubezni, zato brez oklevanja izjavi, da je zanj pripravljen umreti, in misli resno. Čez nekaj dni bo v Getsemaniju izvlekel star, rjav meč in se sam soočil s četo izkušenih vojakov – ne kot šolan mečevalec, ampak predvsem kot pogumen prijatelj. Z močnim udarcem bo odsekal uho služabnika vélikega duhovnika. Zares bo izkazal svojo ljubezen in resno se bo pripravljen žrtvovati za Jezusovo ime. Toda kot meni tudi njemu še nekaj manjka. Včasih se v ljubezni do Jezusa počutim pripravljenega narediti karkoli, toda takoj, pride “nekaj” resnega, se srečam s svojo šibkostjo in tveganjem, da zaradi svojih neuspehov obupam.
2. Slabe odločitve. Peter se lahko zopet slabo odloči. To se mu je že zgodilo. Kmalu zatem, ko je bil imenovan za glavo apostolov, je Jezusu svetoval, naj opusti Očetov načrt, ki vključuje odhod v Jeruzalem, kjer ga čaka trpljenje in smrt. Jezus ga je ostro zavrnil, saj mu nihče ne more stati na poti med njim in Očetom. Peter je naredil napako in Jezus mu je to jasno povedal z besedami “kamen spotike,” “satan,” “ne misliš tako kot Bog, ampak kot človek” (prim. Matej 16:23). Evangeliji naštejejo več Petrovih slabih odločitev. Prav v tem je privlačen, saj nam je precej podoben. Vsak dan naredimo veliko napak. Kot Peter ne mislimo tako kot Bog, ampak kot ljudje. Vendar vemo, da se bo Peter na koncu uspel ponižati in zvesto služiti svojemu Gospodu.
3. Napačno presojanje situacij. Peter je samozadosten. Misli, da razume situacijo. Vse mu gre dobro. Ljudje nazadnje priznajo Jezusa kot Mesija. Veliki duhovniki, pismouki in farizeji so jezni, vendar brez moči. Vsak dan poskušajo razpravljati z Jezusom in ga osramotiti, vendar so vedno poraženi. Zdi se, da bo v kratkem Jezus zares vse prepričal, da je Mesija, in vse bo v redu. Peter bo kmalu doživel preobrat, vendar se tega ne zaveda. Edina rešitev zanj je, da naredi, kar Jezus od njega zahteva. Kljub spoštovanju, ki ga čuti do Jezusa, je še vedno prepričan, da le on ve, kaj je zanj najbolje. Zavedam se, da mora biti moje življenje zakoreninjeno v molitvi in povezanosti z Bogom.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, tako kot Peter sem mnogokrat padel. Vedno le zato, ker sem zaupal vase in ne vate. Pomagaj mi poslušati tvoje navdihe in notranje vzgibe. Samo s ponižnostjo se lahko izognem padcem. Prosim, pomagaj mi, doseči to, Gospod.

Sklep: Danes bom vsako svoje dejanje začel z molitvijo, ko pa ga bom končeval, se bom Kristusu, mojemu prijatelju, zahvalil za vso pomoč, ki mi jo je dal. Predal mu bom svoje uspehe in ga prosil odpuščanja za svoje neuspehe.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim te tesno spremljati na poti h Kalvariji. Če bi te večkrat občudoval, kako visiš ves šibek in krvav na križu, sem prepričan, da bi se mogel zanesti na tvojo ljubezen in bi svoja dejanja temeljil na tej edini resnici. Vem, da si me ljubil z večno ljubeznijo: To si dokazal tam na križu. Zato si želim odgovoriti z hvaležnostjo, mirom in trdnim namenom, da razširim tvojo ljubezen na vse.

Prošnja: Gospod, podari mi vero v tvojo obljubo, da boš vstal od mrtvih.

Razmišljanja:

1. Hotena slepota. Jezus s tem, da obudi Lazarja od mrtvih, naredi enega najbolj prepričljivih čudežev oz. znamenj, da je poslan od Boga. Glavni duhovniki tega čudeža ne morejo zanikati. To se ni zgodilo nekje daleč, temveč tu, v Betaniji, čisto blizu Jeruzalema. Vsakdo, ki tudi danes želi videti kraj, kjer sta se srečala Jezus in Lazar, lahko prepotuje le kratek odsek iz Jeruzalema, čez Oljsko goro, in je že tam. Voditelji naroda in pismouki zavrnejo Jezusa in ne odprejo svojega srca. Zavrnitev je popolna. Očitno je, da je Jezusov čudež dejanje božje moči, toda kljub temu ga odklanjajo. Hkrati ne morejo prepričati ljudi, da mu ne bi verovali, razen če se poslužijo usmrtitve tako Jezusa kot Lazarja. Včasih že sama povezanost z Jezusom prinaša močne posledice. Kako ironično bi bilo, če bi nekoga ubili zaradi tako imenovanega zločina obuditve od smrti.
2. Ne zakrknite svojih src. Logično bi bilo, da bi ga glavni duhovniki, pismouki in farizeji sprejeli, saj prav oni najbolje poznajo Pismo. Oni so tisti, ki čakajo Mesija. Iz Jezusovega delovanja bi lahko spoznali, da dela vse, kar naj bi delal Mesija. Vendar to doume le nekaj posameznikov (Nikodem, Jožef iz Arimateje). Božje poti niso naše poti. Božji načrti in dejanja ostajajo nedoumljivi za racionalistični um, ki zahteva znanstvene dokaze celo v duhovnem svetu. Zakrknjenost srca povzroči, da vidimo dobra dela drugih kot zla. Ali si prizadevam uskladiti svoj um in svoje srce z Božjimi potmi ali nenehno zahtevam razlage? Pogosto križ v našem življenju nima smisla, vendar ga bomo nekoč doumeli, če ga bomo najprej sprejeli in nosili.
3. V ponosu in zavisti je naš padec. Farizeji imajo s ponosom težave. Mislijo, da so oni rešitelji vsega. Mislijo (ker ne želijo, da bi bilo res), da Jezus ni Mesija. Ne izpolnjuje njihovih pričakovanj in niso pripravljeni na spremembo – ne zmorejo se vprašati, če morda nimajo prav. Prepričani so, da vse razumejo, hkrati pa spregledajo, da je v Jezusu izpolnitev Pisma. Grejo tako daleč, da prezrejo celo vstajenje Lazara od mrtvih! Držijo se šibkih izgovorov, da ga lahko diskreditirajo: “Če bi ta mož bil prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika in kakšna je. (prim. Luka 7:39);”Raziščite in videli boste, da nihče od prerokov ne pride iz Galileje” (Janez 7:52). Bog se ne uklanja našim načrtom in idejam. Pričakuje, da mu bomo zaupali.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, težko verujem. Težko je biti pozoren na vse dobro, ki si ga storil v mojem življenju. Pomagaj mi, da bom gledal z očmi vere, ki me bodo pripeljale do trdnega prepričanja vate, do vere tistih, ki so videli, kako si obudil Lazarja od mrtvih.

Odločitev: Danes se bom na kratko ozrl na svoje življenje in poskusil opaziti vse, kar je Kristus že storil zame, tako da bom ob razmišljanju o teh stvareh utrdil svojo vero in zaupanje.

Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.

Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Tedaj jim je Jezus rekel: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: ›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹ Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.« Peter mu je odgovóril: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.« Peter mu je dejal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.« Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedêjeva sinova. Začel se je žalostiti in drgetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostaníte tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Nato je šel k učencem in videl, da spijo. Rekel je Petru: »Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« Spet drugič je šel in molil: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami. Nato je prišel k učencem in jim rekel: »Še vedno spite in počivate? Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov. Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«

Medtem ko je še govóril, je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z méči in kôli. Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva. Izdajalec jim je dal znamenje in rekel: »Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!« In takoj je stopil k Jezusu in rekel: »Pozdravljen, učitelj!« in ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Prijatelj, po kaj si prišel?« Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.

In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho. Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« Tisto uro je Jezus rekel množicam: »Kakor nad razbojnika ste prišli z mêči in kôli, da bi me prijeli. Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.« Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu, kjer so se zbrali pismouki in starešine. Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika. Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.

Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič. Nazadnje sta pristopila dva in rekla: »Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹« Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel: »Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je mólčal. Véliki duhovnik mu je tedaj rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.« Jezus mu je dejal: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi. Drugi so ga udarjali in govorili: »Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«

Peter pa je sedél zunaj na dvorišču. Neka dekla je stopila k njemu in rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.« On pa je vpričo vseh tajil in govóril: »Ne vem, kaj praviš.« Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam: »Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Spet je tajil, in sicer s prisego: »Ne poznam tega človeka!« Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli: »Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.« Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati: »Ne poznam tega človeka!« In takoj je petelin zapel. Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: ›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Ko se je zdanilo, so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli. Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel: »Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: »Kaj nam mar? Ti glej!« Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.

Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali: »Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.« Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi. Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: ›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹

Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš.« Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril. Tedaj mu je Pilat rekel: »Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?« Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.

Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti. Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.« Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti. Upravitelj jim je odgovóril: »Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Barába,« so rekli. »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odvrnilo: »Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.

Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico. Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.

Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila. Sedeli so in ga tam stražíli. Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: ›To je Jezus, judovski kralj.‹ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹

Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«

Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle. Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedêjevih sinov. Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimatìje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.

Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo:›Vstal je od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!« In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.

Uvodna molitev: Gledam Božjo slavo, ki se razodeva v nespameti križa. Gledam te, Jezus kako te vodijo kakor ovco v smrt. Ob urah, ko so klali pashalno jagnje, si se sam pustil zvezati in odvesti: ob devetih obsojen; ob dvanajstih križan; ob treh je prenehalo biti tvoje srce. Tvoj zgled me opogumlja, ko sem sam daleč od nevarnosti, ko pa je moj mir ogrožen, se že upiram in bežim. Ti me poznaš, moj Gospod in veš za moje slabosti in strahove.

Prošnja: Daj mi mir in zbranost, Gospod, da ne zamudim tvojega mimohoda! Da se od tebe učim v šoli trpljenja in ljubezni do konca!

Razmišljanja:

1. Človeška krhkost in Božja zvestoba: v trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa se izrazijo skoraj vse oblike človeške slabosti: Juda ga v človeški zaslepljenosti izroči krvnikom v roke; slednji ga v svoji zakrknjenosti in ozkogledosti ne prepoznajo in obsodijo; učenci omagajo in pospijo, pa jih je prosil, da bi z Njim bedeli v molitvi; Peter ga zataji; množica se pusti voditi in zmesti ter besni nad Njim; Pilat se potuhne in si “umije roke”, čeprav ga je žena opozorila, naj ne obsodi pravičnega. Tudi Kristus - človeško gledano - doživlja popoln neuspeh svojega zemeljskega poslanstva, da bi zgradil skupnost, ki bi iskala in predstavljala Božje kraljestvo, saj se na koncu vsi njegovi razbežijo in v strahu in razočaranju poskrijejo. To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo pismo, ki pravi… ta refren nam skozi celoten evangelij potrjuje, da Jezus tukaj ne improvizira, On ve kaj dela. Izšel je iz Očeta in izpolnjuje Njegov načrt. Vse, kar se je zgodilo v mnogih tihih, intimnih srečanjih z Očetom in vse, kar je bilo o Njem napovedano se zdaj uresničuje. Njegova slava se razodeva.
2. Ljubezen, močnejša od trpljenja: Jezus vse to nasilje in sovraštvo ne sprejema zgolj pasivno. Odkar v vrtu Getsemani izreče svoj naj se zgodí, je Njegov odgovor ljubezen. Ne trudi se, da bi rešil sebe, ampak nas. Mene in tebe. Ko je sojen, ne obsoja, ko ga sramotijo je tiho, ko ga udarjajo se ne maščuje, ko je na križu moli za rablje. Upa, da bo ljubezen tudi v njegovih učencih zmagala. Peter se zlomi in razjoka. Prepozna, kaj je storil in predstavlja vse tiste, ki se po takem razočaranju ponižno vrnejo k Bogu. Prepozna svojo napako in to je prava pot za pridobivanje milosti: poklekniti, prepoznati svojo grešnost in krhkost pred Bogom. Sprejeti odpuščanje. To je pogosto težje kot odpuščati. Kaj se ni tako začel postni čas? S pepelom na glavi in povabilom k spreobrnjenju? S spominom, da smo krhki in rabimo Boga? Spet smo na tej točki.
3. Tišina in skrivnost: evangelij se konča s pokopom in zastraženim grobom. To je trenutek brezzračne tišine, ko se zdi, da je vse izgubljeno. A prav tišina oblikuje prostor za novo. Naš Bog je skrivnosten Bog in pogosto deluje skrito, nevidno, v ozadju - tudi ko mislimo, da se nič ne dogaja. Čudeži se tudi počasi razvijejo in rastejo. Smrt nastopi v trenutku, Življenje pa v sebi nosi neko zakonitost postopnosti. Seme mora biti pokopano v zemljo in umreti, da bi vzklilo in obrodilo. In Bog ni Gospodar le življenja, ampak tudi smrti. Zato ga ne straža, ne kamen, ne smrt ne moreta ustaviti. Že se svetlika zarja novega jutra.

Pogovor s Kristusom: Kolikokrat, moj Jezus, si mi spregovoril na srce, mi šepetal, ali me jasno poklical, sedaj pa si umolknil. Tvoje srce ne bije več. Izkazal si mi ljubezen do konca. Tolikokrat si se izkazal kot dobri pastir, zdaj pa si v svoji ljubezni do ovac sam postal jagnje. Nauči me tudi tega: spoznati Očetovo voljo in jo izpolniti.

Odločitev: Danes se odpovedujem vsakemu razpravljanju in pritoževanju. Vse sprejemam v tišini in z ljubeznijo.

br. Luka Modic

Tisti čas je mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in Marti, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo vanj; nekateri izmed njih pa so odšli k farizejem in so jim povedali, kaj je Jezus storil. Veliki duhovniki in farizeji so torej sklicali zbor in so govorili: »Kaj naj počnemo, ker ta človek dela mnogo čudežev? Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod.«

Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke. Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo.

Jezus torej ni več očitno hodil med Judi, ampak je odšel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto Efrem, in se je tam mudil z učenci. Bila pa je blizu judovska velika noč in mnogo ljudi z dežele je šlo pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se očistili. Iskali so Jezusa ter v templju stoje med seboj govorili: »Kaj se vam zdi? Ali pride na praznik?« Veliki duhovniki in farizeji pa so bili dali povelje, naj naznani, če kdo zve, kje je, da ga bodo prijeli.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota pa tudi mir in usmiljenje. Kako sem ti hvaležen, da se lahko v tem trenutku obračam k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Pravzaprav, ko delam dobro, ti deluješ skozi mene, kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod! Tu sem, pripravljen, da ti sledim!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi spoznati tvojo voljo, ki je nad mojo voljo in mojimi načrti!

Razmišljanja:

1. Ni vmesne poti: Današnji evangelij pokaže na Jezusovo odzivno obuditev Lazarja od mrtvih. Nekateri očividci čudeža so mu verjeli, drugi ne; pravzaprav so »vlivali olja na ogenj« s Kristusovimi nasprotniki, ki so iskali razloge, da bi ga obsojali. Tu je na delu skrivnost človeške volje. Odkrito Božje delovanje v našem življenju od nas pravzaprav zahteva, da se postavimo na stran resnice: Na stran resnice stopim, ko začutim očitno delovanje Boga v svojem življenju, v glasu vesti ali v življenju drugih. Ali mi to pomaga globlje verjeti v Kristusa?
2. Je vse v moči? Zakaj so farizeji tako zelo nasprotovali Jezusovemu delovanju in sporočilu? Eden od načinov, kako lahko razumemo to težavo je, da nanjo gledamo kot na naravno posledico človeškega strmenja po nadzoru – tudi po nadzoru duhovnih stvari. Verske oblasti so se v času Kristusovega življenja brez dvoma videle kot skrbniki vere, ki so jim jo zaupali predniki. A zdi se, da se je to skrbništvo prelevilo v nadzor. Oblasti ni več zanimala upravičenost Jezusove istovetnosti, sporočila in poslanstva. Zdaj so si bolj prizadevali za ohranitev ustaljenega verskega in političnega reda. A tudi njihov upor je del Božjega načrta. Njihova zavrnitev vodi Jezusa v smrt za ljudstvo »pa ne samo za ljudstvo, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno.«¹ Kako jaz poskušam v svojem življenju nadzorovati Božje delovanje?
3. Željno sprejeti Očetovo voljo: Lahko si samo predstavljamo Jezusova notranja razmišljanja in občutja, ko so se pričeli odvijati dogodki, ki so vodili do njegovega trpljenja in smrti, saj je vedel, da se bo to zgodilo. Vendar se ni uprl Očetovemu načrtu; Kristus ostaja miren in zbran, medtem ko napetost raste. Vidimo, kako se njegova odločnost in odločitev povečujeta. Popolnoma je predan Očetovi volji. Jezus nas uči modrosti prepuščanja okoliščinam, ki so popolnoma v Očetovi pristojnosti. Uči nas sprejeti, kar je božansko, s popolnim zaupanjem in z mirom, ne glede na to, kako težko je to za nas.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ti veš, kaj je najboljše zame, ker si moj Oče, neznansko dober, meni naklonjen, rad ustrežeš mojim prošnjam, dal si nam telo svojega Sina, vedno prisotnega v veliki skrivnosti evharistije.

Odločitev: Z vero bom sprejel, česar ne morem in ne bi smel nadzorovati!

Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene, kljub mojim pomanjkljivostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da svojo vero udejanjim.

Razmišljanja:

1. Dela dajejo pričevanje. V današnjem evangeljskem branju nas Jezus uči, da naša vera ne temelji samo na tem, kar je Bog obljubil, ampak tudi na tem, kar je storil. Kristus svoja dela navede kot temelj za verovanje vanj kot Sina: “Če ne verjamete meni, verujte delom.” Največje od vseh njegovih del je vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez nekaj dni. Dela so močnejša od besed. Besede lahko prepričajo um, toda le dela spodbudijo voljo k dejanju – k odločitvi. Jezus še danes dela Očetova dela, še posebej v evharistiji in zakramentu spovedi, pa tudi drugih zakramentih. Ali ta dela vidim kot resnično Kristusovo moč, ki me lahko spremeni?
2. Svet potrebuje pričevanja svetih življenj. Nikoli ne smemo podcenjevati pomembnosti in moči osebnega pričevanja. Preplavljeni smo z informacijami in zunanjimi dražljaji vseh vrst. Povsod vidimo in slišimo besede, podobe in slogane. Prav zato v tem kaotičnem svetu dela resnične svetosti govorijo glasneje kot kadarkoli prej. Sveti papež Pavel VI. je to odlično izrazil z besedami: “Sodoben človek bolj potrebuje pričevanje kot argumente.” Vprašajmo se, ali se naša dela ujemajo z našimi besedami? Ali naša dela zmorejo govorijo sama zase o tem, kar izpovedujemo? Ali smo morda samo besede brez del?
3. Vaša luč naj sveti, da bodo ljudje verovali. Božja beseda ima posebno moč, da prodre v človeško srce in vest. Če zaupamo Besedi, ki preoblikuje in je le-ta asimilirana v življenju vernikov, njena moč še bolj narašča. Ogromna sovražnost, s katero se srečuje Jezus, ne more preprečiti, da drugi ne bi verjeli vanj. To skrivnost vedno znova ponavljamo v življenju Cerkve. Tam, kjer je največje nasprotovanje evangeljskemu sporočilu, prihaja do največjih spreobrnjenj. “Kjer se je pomnožil greh, tam se je še bolj pomnožila milost.” (prim. Rim 5,20) Ta preverjena resnica naj nas ščiti pred obupavanjem v naših lastnih prizadevanjih za evangelizacijo.

Pogovor z Jezusom: Gospod, verujem vate. Verujem, ko nenehno mečeš svoje mreže – enkrat, stokrat ter jih vlečeš nazaj mokre, prazne, včasih pretrgane. Zaupam ti, ko preizkušaš svoje izbrane, saj so kot seme, ki je v zemlji zato, da se lahko bolje ukorenini – v Boga. Želim se ti izročiti. Deni me kakor pečat na svoje srce.

Odločitev: Danes se bom trudil, da bodo moja dela ustrezala temu, kar govorim in v kogar verujem.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

Uvodna molitev: Gospod, ti si življenje, resnica in dobrota. Si mir in usmiljenje. Kako hvaležen sem, da imam ta trenutek, ko se lahko obrnem k tebi. Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Ko delam dobro, si ti tisti, ki deluješ skozi mene – kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da te še bolj ljubim.

Prošnja: Naj slišim tvoj glas, Gospod, in naj moje srce ne zakrkne pred tem, za kar me prosiš danes.

Razmišljanja:

1. Pravi sovražnik. Jezusa danes najdemo v živahni razpravi z Judi. Zdi se, da govorijo o isti temi – smrti, vendar se dejansko sklicujejo na dva zelo različna razumevanja ene resničnosti. Judje govorijo o fizični smrti, medtem ko Jezus govori o duhovni, ki ima v primerjavi s prvo veliko večje posledice. Kristus nas opozarja na resnost duhovne smrti. Le-ta je posledica resnih grehov. Cerkev v litaniji svetnikov že vrsto let prosi, naj nas osvobodi mors perpetua (večne smrti), duhovne smrti. Prav pred njo nas namreč opozarja Jezus. Postni čas je čas, da izkoreninimo vse oblike zla iz svojega življenja, še posebej s pozitivnimi praksami molitve, pokore in dobrodelnosti.
2. Le Duh daje življenje. Jezusovi sogovorniki ne zmorejo prodreti v pomen njegovih besed, ker razmišljajo na povsem stvaren način. Le z duhom vere in s pomočjo Svetega Duha lahko razumemo Božje stvari. Današnji svet je preplavljen z duhom materializma. V materialnih stvareh in vrednotah vidi rešitev. Vendar, ali opažamo, da bolj kot raste naše materialno bogastvo in tehnična zmogljivost, bolj prazni postajamo znotraj in bolj votla postaja naša zahodna kultura? Materialne stvari so potrebne, saj smo deloma materialni. Vendar čisto materialna razlaga nikoli ne more zadovoljiti globljih potreb človeške osebe. Kot je rekel Kristus: “Le Duh daje življenje” (Jn 6:63). Truditi se moramo, da bi zmogli sprejeti duhovni oz. nadnaravni način življenja in gledati sebe in svoj svet s te perspektive. Tako se lahko izognemo temu, da bi postali slepi za resnico, ki presega materijo.
3. Odprti za izziv. Jezusovo vprašanje, da bi dvignili srce in dušo na duhovno raven, naleti na hudo nasprotovanje. Njegovi poslušalci ga dobesedno želijo kamnati! Kristus nas nenehno spodbuja, da gremo više. To počne kot izraz svoje ljubezni. Kako odgovarjam na ta izziv v svojem življenju?

Pogovor s Kristusom: Govoril si, Gospod, v tišini moje noči in tvoja beseda je vrezala tvojo voljo v moje srce. Povedal si, kakšna je tvoja: tvoja zapoved. Želim izpolnjevati tvojo voljo, Gospod. Želim verovati v skladu s tvojim naukom. Upati v skladu s tvojimi obljubami. Ljubiti in živeti v skladu s tvojim vodstvom in zakoni.

Odločitev: Bolj bom spodbujal duhovni način gledanja na sebe, druge in svet.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: »Jaz grem in iskali me boste in v svojem grehu umrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.« Judje so torej govorili: »Se bo mar usmrtil, ker pravi: ›Kamor jaz grem, vi ne morete priti‹?« In rekel jim je: »Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel, da boste v svojih grehih umrli. Ako ne boste verovali, da sem jaz, boste namreč umrli v svojih grehih.« Rekli so mu torej: »Kdo si ti?« Jezus jim je odgovoril: »Prav to, kar vam govorim. Mnogo imam o vas govoriti in soditi; ali ta, ki me je poslal, je resničen in jaz svetu govorim to, kar sem od njega slišal.« In niso spoznali, da jim je govoril o Očetu.

Jezus je torej rekel: »Ko boste povišali Sina človekovega, takrat boste spoznali, da sem jaz in da nič ne delam sam od sebe, ampak tako govorim, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč.« Ko jim je to govoril, so mnogi verovali vanj.

Uvodna molitev: Gospod, z izpolnjevanjem Tvoje volje Cerkev raste in postaja bolj zvesta v služenju tebi. Ti si življenje in resnica in dobrota. Ti si tudi mir in usmiljenje. Kako sem ti hvaležen, da se lahko v tem trenutku obračam k tebi! Brez tebe ne morem storiti nič dobrega. Pravzaprav, ko delam dobro, ti deluješ skozi mene, kljub mojim slabostim. Hvala ti, Gospod. Tu sem, pripravljen, da izpolnim tvojo voljo!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da ti bom sledil v mislih, besedah in dejanjih.

Razmišljanja:

1. »V svetu, a ne od sveta«: V veroizpovedi izpovemo, da je Jezus Kristus prišel iz nebes »za nas in naše odrešenje.« Ta resnica razodeva vse o našem Odrešeniku. Prišel je na svet, ne da bi bil od tega sveta. Njegovi nauki nas spodbujajo k najvišjim in najplemenitejšim vzgibom. Njegova pot in življenjski slog sta v nasprotju s potjo in življenjskim slogom otrok tega sveta, zato se upiramo. Ali si v svojih najglobljih mislih, besedah in dejanjih prizadevam pripadati »tistemu, kar je zgoraj«?
2. Z ljubeznijo govoriti resnico: Ko nekoga resnično ljubimo, mu povemo resnico o vsem, kar je zares pomembno, tudi ko je ta resnica drugačna, boleča ali zahtevna. Bog Sin nas ljubi od vekomaj. Zaradi svoje ljubezni nam pove resnico o Očetu. To pa je sporočilo neskončnega usmiljenja in ljubezni. Njegova ljubezen nam pove tudi resnico o našem odnosu z usmiljenim Očetom: kako naj bi bili napolnjeni s hvaležnostjo in ljubečo poslušnostjo, brez česarkoli, kar bi nas lahko oddaljilo od njega. Da bi pripadal Jezusu in tistemu, kar je zgoraj, si moram prizadevati za to, da bosta moje srce in um odprta za njegovo resnico, še posebej na tistih področjih mojega življenja, kjer zaslutim, da me on prosi, da se spremenim in spreobrnem.
3. V iskanju ustrezanja najbližjim: Ljubezen spremeni naše namene in hrepenenja. Ko nekoga ljubimo, mu želimo ustreči v vsem. Jezus ljubi Očeta, torej izvršuje njegovo voljo, čeprav ga Očetova volja vodi v trpljenje, zavrnitev in smrt. Prenese ta smrtni boj, da bi nam podaril dar vstajenja in večnega življenja. Če ljubim Kristusa, potem moram izpolnjevati, kar je njemu všečno. In kaj je Kristusu všeč? Moja vera, upanje in ljubezen; moja poslušnost in ponižnost; moje nesebično služenje njemu in tistim, ki potrebujejo vsakršno mojo pomoč in podporo.

Pogovor s Kristusom: Ljubil bom vse svoje brate, Gospod! Tiste šibke tako, da se bom spustil k njihovemu breznu; tiste s čistim srcem tako, da si bom prizadeval postati kot oni; nage tako, da jih bom oblekel; bolne tako, da jim bom v tolažbo; tiste v zaporu tako, da jih bom obiskal. Ljubil bom svoje brate vseh ljudstev, jezikov in ras tako, da bom razlival svoja dobra dejanja in besede, saj je prijaznost v ljubezni najmočnejša od verig!

Sklep: Danes si bom prizadeval ugajati Kristusu v vseh svojih mislih, besedah in dejanjih.

Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, čeprav pogosto težko verujem. Zaupam ti, čeprav pogosto izgubljam svoj mir zaradi malenkosti. Ljubim te, čeprav zamudim toliko priložnosti, ko bi lahko izrazil svojo ljubezen. Vem, da sem preveč zaposlen s sabo. Zelo sem ti hvaležen za spoznanje, da me v moji bedi in šibkosti gledaš z nasmehom in mi želiš dobro.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zvest.

Razmišljanja:

1. “Nimajo vina.” Marijine besede „nimajo vina.” (glej Janez 2,3) so pomembne, ker so trajne in hkrati ganljive. Na poroki je zmanjkalo vina, kar lahko razumemo v prenesenem pomenu: v marsikaterem zakonu zmanjka zavedanja, da nobena stvar ni samoumevna. Pogosto pride do pomanjkanja empatije, predvidevanja. Malo dogodkov “pomanjkanje vina” tako globoko povezuje s prešuštvom. Ne poznamo vseh okoliščin, ki so žensko v današnjem evangeliju vodile v prešuštvovanje. Morda je bila bolj žrtev grehov drugih, kakor da bi sama grešila. Ne glede na to, kaj jo je privedlo do padca (najsibo čustvena bolečina, zanemarjanje ali skušnjave), je Jezusova formula preprosta: “Pojdi in od zdaj ne greši več.” Vsekakor je to je lažje reči kakor storiti, toda Jezus ni samo terapevt. Je Bog. Iz vode je naredil vino.
2. Blagoslov odgovornosti. Ženska je občutila smrt, ko je ob zmerjanju in žvigžanju mimoidočih polna strahu hodila po tamjkajšnjih ulicah. Z njo lahko sočustvujemo, saj vemo, da smo tudi mi grešniki. Jezusovo usmiljenje, ki ji ga je izkazal, nas navdihuje, saj se ljubezen src dotika na veliko globlji ravni kakor strah. V celotni zgodbi vidimo, da je bilo kljub vsemu zanjo dobro, da so jo pripeljali na sramotilno mesto. Izkusila je Jezusovo milost in dobila novo priložnost. Zveze poročenih parov ne napredujejo, če v odnosu obstajajo temni kotički in skrita mesta, ki so prepovedana za sozakonca. Odgovornost in transparentnost rojevata najdragocenejšo zakonsko krepost: zaupanje. Vsakodneven in dosleden trud v odgovornosti in sprejemanju, medsebojnem podrejanju (prim. Ef 5,21) in zaupanju je kot vlaganje v ljubezenski bančni račun – ponuja najboljše zavarovanje pred zakonskim brodolomom.
3. Druga priložnost. “Pojdi in od zdaj ne greši več” so besede, ki vznemirjajo in izzivajo. Kaj se zgodi kasneje? V tem se skriva zapletenost, saj vsaka zakonska zveza vsebuje dve osebi. Ko zakonca sprejmeta poklicanost postati “eno meso”, hkrati izrazita potrebo po Božji milosti, ki jima bo pomagala prevzeti odgovornost, odpuščati in delati na ozdravljanju ran, ki so bile zadane njunemu odnosu. Z nečim takim lahko začnemo le pri sebi. Zato Jezus pravi: “Ne greši več.” Spreminjanje svojega srca, usmerjanje proti Bogu in prizadevanje, da bi bil boljši sozakonec, je najboljši način, da na pozitiven način prevetrimo svoj odnos. Jezus je definicija novih priložnosti. Ko dve osebi stojita pred oltarjem, da bi se zavezali s svojo ljubeznijo, le-ta postane neločljiva, saj ne gre samo za vez med njima. Gre za vez med njima in Kristusom. “Naredite vse, karkoli vam bo rekel!”

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti vidiš, skozi koliko preizkušenj in skušnjav gre moja zakonska zveza. Daj meni in mojemu sozakoncu moči! Ne dovoli, da bi težave skozi čas oslabile najin odnos. Pomagaj nama, da bova zvesta drug drugemu in tebi.

Odločitev: Naredil bom posebno duhovno žrtev za svojo zakonsko zvezo (ali za zvestobo para, če sem sam neporočen).

Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.

Uvodna molitev: Nebeški oče, vem, da nam ti daješ le tisto, kar je dobro, in nas očetovsko vodiš k sebi domov. Zaupam v tvoje usmiljenje in tvojo ljubezen. V zameno ti dajem svojo ljubezen, čeprav je tako šibka in polna nečimrnosti. Tukaj sem, Gospod, pripravljen poslušati in ti odgovoriti z vsem srcem.

Prošnja: Navdahni me s svojo ljubeznijo, Gospod, in me vodi s svojim zgledom!

Razmišljanja:

1. »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo«: Bog v navideznem zlu pokaže dobro. Fizična bolezen vodi v smrt telesa, kar je posledica izvirnega greha. Kristus prihaja, da uniči smrt v njenem bistvu: ko uniči greh, uniči tudi smrt. To je pokazal s svojim trpljenjem in sprejel je smrt. Kar je bila prej najvišja kazen za neposlušnost Bogu, zaradi Kristusa postane trenutek rojstva v večno življenje z Bogom. Ali vidim v smrti ta pomen in jo kljub bolečini mirno sprejmem?
2. »Jaz sem vstajenje in življenje«: Smrt je zahtevno dejstvo, pa naj gre za smrt bližnjega ali za vidik naše minljivosti. A ko gledamo Kristusa, vidimo vstajenje in življenje za temino smrti. Če resnično verjamemo, da je Kristus vstajenje in življenje, postanemo živa znamenja upanja v svetu, ki tava v temi. Je Kristus res moje vstajenje in življenje? Ali moje upanje vanj prinaša vstajenje in življenje tistim, ki to potrebujejo?
3. »Jezus se je zjokal«: Zakaj se je Jezus zjokal? Skozi stoletja so mnogi poskušali odgovoriti na to vprašanje. Jezusove solze ob smrti njegovega prijatelja Lazarja nam kažejo človeškost njegovega srca. Gospod ima resnično človeško srce. S tem srcem nas ljubi. Spremlja nas v naši sreči in nesreči. Ne veseli se našega trpljenja ali smrti. Nasprotno - želi nas ozdraviti in oddaljiti od bolečine. A naš Gospod v našem življenju to dovoli, da bi ozdravil našo dušo in nas osvobodil vsakršne navezanosti na dobrine tega življenja. Dovoli, da smo žalostni zdaj, da nas lahko napolni z večno srečo kasneje. Včasih premalo cenimo to dejstvo. Ali dojemam Kristusa takšnega, kakršen je – pravi Bog in pravi človek – ali ga vidim nekje daleč in ločenega od mojega življenja?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pusti mi priti k tebi! V svetu sta tema in zamegljenost, a ti si luč. Ti si luč sveta. Kdorkoli ti sledi, ne bo nikoli hodil v temi. Gospod, razsvetli mojo pot!

Sklep: Danes bom drugim znamenje upanja, vstajenja in življenja.

Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: »Ta je resnično prerok.« Drugi so govorili: »Ta je Mesija.« Nekateri pa so govorili: »Mar pride Mesija iz Galileje? Ali ne pravi Pismo, da pride Mesija iz Davidovega rodu in iz Betlehema, vasi, kjer je bil David?« Tako je med ljudmi zaradi njega nastal razdor. Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok. Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: »Zakaj ga niste privedli?« Služabniki so odgovorili: »Še nikoli ni nihče tako govoril.« »Ste se mar tudi vi dali zapeljati?« so jim odvrnili farizeji. »Je kdo izmed voditeljev ali farizejev sprejel vero vanj? Ta množica, ki ne pozna postave, pa je prekleta!« Nikodém, ki je bil eden izmed njih in je prej prišel k Jezusu, jim je rekel: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Odgovorili so in mu rekli: »Kaj si tudi ti iz Galileje? Preišči in sprevidi, da iz Galileje ne pride noben prerok.« In šli so vsak na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, ti si v vsej zgodovini najbolj odprta oseba. Odprt si za vse, ki te iskreno iščejo. Iščem te zdaj v tej meditaciji. Hrepenim po prijateljstvu s tabo in tvojih milostih. Ljubim te, vendar si želim, da bi moja ljubezen rasla in ti bom vedno bližje ter ti postajal vse bolj podoben.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce zate, ki si resnica.

Razmišljanja:

1. Odprtost in iskrenost. Pred kratkim je Kristus govoril, da je on živa voda (Jn 7,38) in danes se nekateri v množici odzovejo podobno kot Samarijanka pri vodnjaku. Najprej ga imajo za preroka, zdaj začenjajo verjeti, da je Mesija. “Vse, kar mi dá Oče, pride k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.” (Jn 6,37). Njegove besede so tako prepričljive, da ga niti tempeljski stražarji ne morejo prijeti. Kristus svojim apostolom naroči, naj se ne pripravljajo na obrambo pred oblastniki in kralji (prim. Mr 13,11), saj je življenje v resnici najboljša priprava za prepričljivo komunikacijo resnice.
2. Namerna slepota. Voditelji, kot opozarja Nikodem, niso pripravljeni na srečanje s Kristusom in poslušanje njegovih besed. Njihova trma jih vodi v zablodo: “Preiščite in sprevidite, da noben prerok ne prihaja iz Galileje.” (Kaj pa Jona in Ozej?) Prav tako jih dela zlobne. Jezusu ne dajo priložnosti, da bi se opredelil glede svoje identitete. Namesto tega v ljubosumju sprejmejo odločitev, da ga obtožijo namernega zavajanja. Ali namerno in zavestno bežim pred resnico, kakršna koli je? Ali se zavedam, kam to lahko vodi – in bo vodilo?
3. Resnica osvobaja. Resnico je pogosto težko slišati. Še posebej resnico o Kristusu, ki je povezana z mojim življenjem – on je moj Gospod, Odrešenik, zasluži moje vse. Ta resnica se v svetu, ki ceni tehnološki napredek, politično korektnost in skrb zase, zdi fanatična, iracionalna in umetna. Toda kristjani, ki so vredni tega imena, so v vseh stoletjih in življenjskih okoliščinah vedeli, da je verovanje v osebo Jezusa Kristusa, ki je vsako svojo besedo mislil resno, izkušnja prave svobode. Svoboda, ki nas vodi stran od slepe ulice materializma, greha in smrti. Svoboda, v kateri živimo življenje ljubezni, življenje, ki je resnično človeško in božje. Življenje, v kateri naša ljubezen postaja podobna Kristusovi ljubezni do mene – do smrti na križu!

Pogovor s Kristusom. Gospod, nihče ni govoril tako kot ti. Podarjaš mi svojo Besedo. Zavedam se, da me edino pogostejši stik s tvojimi besedami lahko osvobodi slepote. Naj razumevanje tvoje Besede ne postane priložnost za prazno slavo ali napuh, temveč orodje, ki bo pomagalo drugim, da te spoznajo.

Odločitev: Odpravil bom predsodek glede enega vidika Kristusovega sporočila, ki ga gojim v svojem srcu.

Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj. Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.« Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

Uvodna molitev: Jezus, resnično verujem in upam vate in v tvoje evangeljsko sporočilo. Dotaknil si se me s svojim zgledom zaupanja v Očetov načrt. Častim te in se ti iz srca zahvaljujem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom bolj zaupal tvoji Božji previdnosti.

Razmišljanja:

1. Izhod iz stiske: Medved, ki je potisnjen v kot, se odzove s preživetvenim nagonom in se bori do smrti. Kristus pa pokaže povsem drugačen odnos, ko je soočen z izzivom. Vedno se zdi umirjen in obvladuje vsako situacijo. Ve, da mu ne bo odpadel niti en las z glave, razen če mu Oče tega izrecno ne dovoli. Pogosto nas naši strahovi potisnejo v kot do te mere, da nas popolnoma prestrašijo. Da bi premagali svoje strahove, moramo bolj verjeti, več upati in Kristusa bolj ljubiti.
2. Moč ljubezni: Zanimivo je opaziti, da je Jezus sprva načrtoval, da ostane v Galileji. Toda iz ljubezni in zaupanja v Očetovo voljo se je odpravil na nevarno potovanje v Judejo. Ko je bil tam, je pozabil na nevarnost, ki je prežala nanj. Čutil je obnovljeno moč, saj je imel sočutje do izgubljenih ovc v Judeji. Nič ni moglo omajati njegove odločitve, da nahrani duhovno lačne, ozdravlja bolne in poučuje nevedne. Kristusu je ljubezen omogočila, da se je še bolj daroval. Ljubezen ščiti življenje pred predsodki in pritožbami.
3. Dokaz Božje ljubezni: Vojaki so hoteli Jezusa prijeti, vendar jim to ni uspelo. Oče je določil, da še ni bil čas za izročitev svojega Sina. Rak, globalno segrevanje, jedrske bombe, terorizem in naravne nesreče – stvari, ki se nam zdijo grožnje – v nas ne smejo vzbujati strahu. Zaupanje je res zaupanje! Jezus nas vabi k resničnemu zaupanju – to je močno. Sveti Pavel pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28). Pomembno je, da vse svoje misli in prizadevanja osredotočimo na Božjo voljo in se trudimo delati dobro in nesebično služimo drugim. »Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« (Lk 12,31).

Pogovor s Kristusom: Moj Gospod in Odrešenik, vem, da je moj pogled pogosto kratkoviden. Nauči me ljubiti in zaupati. Razširi moje srce, da bom lahko prenašal težke situacije in stiske v korist svojega večnega odrešenja. Jezus, zaupam vate!

Odločitev: Ko se bodo danes pri delu ali doma pojavila nasprotovanja, ne bom obupano zavzdihnil. Raje bom izrekel besede upanja: »Naj živi Kristus Kralj!«

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu.

Uvodna molitev: Mati Marija, tvoj sin Kristus je sledil tudi tvojemu ljubečem zgledu. Nauči me ljubiti na enak način! Pouči me v tvojih krepostih! Pomagaj mi izkoristiti vsako priložnost za njihovo rast! Nikoli naj ne zamudim priložnosti, ki mi jih življenje daje, da ljubim in se oblikujem v kreposti! Vedno želim ljubiti tako, kot ti ljubiš!

Prošnja: Marija, moja Mati, naj bom tvoj zvesti otrok! Privedi me k svojemu sinu!

Razmišljanja:

1. Ni vse jasno že takoj na začetku: Marija ima materinsko srce; želi ljubiti tiste, ki jih je ljubil njen Sin. Zanjo pot ni bila vedno jasna. Bilo je veliko preizkušenj in težav. Kljub temu je bila Marija odločena slediti svojemu Sinu, razumevajoč njegovo poslanstvo. Skrbi zanj na vse načine, tudi duhovno. Doživljala je veliko presenečenj, ko je Kristus dozoreval in se pripravljal na svoje poslanstvo. Nikoli ni pričakovala, da bo tako zgodaj izgubila svojega sina za tri dni. Želel je biti v Očetovi hiši in pripravljal se je na dan, ko bo začel javno opravljati svoje poslanstvo. Tudi Marija se je pripravljala na to in pomagal ji je pri tem.
2. Vse je hranila v svojem srcu: Marija je težko razumela celoten pomen tega trenutka. Kot žena molitve in premišljevanja, je vse hranila v svojem srcu, kjer jih je mogla obuditi, premisliti in primerjati z drugimi trenutki svojega poslanstva. Kaj vse to pomeni? Kam kaže? Božji načrt se bo razkril šele kasneje in Marija bo pripravljena nanj. Bolj kot razumevanje, je potrebovala sprejemanje in zvestobo, da ga izpolni. Imela je razmišljujoče srce, ki se je želelo združiti, poenotiti s poslanstvom svojega Sina. Vedela je, da ima v tem poslanstvu svojo vlogo in se bo morala nanj pripraviti s pomočjo molitve.
3. Primite Marijino roko: Nikoli ne bomo razumeli namena in pomena svojega življenja, če ne molimo in premišljujemo tako kot Marija. To zahteva čas, potrpežljivost, veliko preprostosti in zaupanja. “Blagor tistemu, ki je veroval, da se bodo izpolnile obljube, ki so ji bile dane!” je vzkliknila njena sorodnica Elizabeta. Blagoslovljeni smo, ko lahko verjamemo. Morda bo trajalo dlje, da vidimo izpolnitev Božjih načrtov tudi v svojem življenju. Kot Marija moramo zvesto slediti poti, ki nam je namenjena. To je lahko nejasna pot. Ni nam treba vedeti vsega, kar nas čaka v prihodnosti - le kam moramo hoditi. Marija se je z vsem srcem poistovetila s poslanstvom svojega Sina. Tudi nas vabi, da se z njim poistovetimo. Ne bo nas pozabila; prijela nas bo za roko in nas vodila po tej nejasni, težki in neznani poti.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus Kristus, ko si nam že dal vse - svoje življenje, svojo ljubezen, svoje telo in kri v evharistiji - si s križa dal tudi dar svoje Matere. Hvala ti za ta veliki dar! Želim biti njen zvesti otrok, posnemati vse njene kreposti, še posebej njeno neskončno zvestobo tebi. Daj mi milost, da bom oba: tebe in tvojo mater - spremljal pod križem! Želim ti popolno slediti, tako kot je to storila Marija. Želim pripadati samo tebi in izpolnjevati tvojo voljo!

Odločitev: Marijo bom prosil, naj oblikuje v meni vse krščanske kreposti s pomočjo dnevne molitve rožnega venca. Ta teden bom tudi posebej obiskal enega od njenih simbolov.

Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu. Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

Uvodna molitev: Kristus, zagotovo verujem vate, saj si mi pri krstu podaril dar vere. Verujem vate tudi za vse tiste, ki vate ne verujejo. Poglej moj trud, Gospod. Zaupam v tvoj Božji načrt in upam v tvojo odrešilno milost.

Prošnja: Gospod, podari mi dar pobožnosti.

Razmišljanja:

1. Kakor Oče, tako Sin: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam.« Razmerje med Kristusom in njegovim Očetom je zaznamovano s popolnim spoštovanjem in ljubeznijo. Ni okrnjeno s propadom, ki ga tako pogosto in tragično doživljamo v sodobnih družinah. Intenzivnost sinovske ljubezni, ki jo Jezus živi do svojega Očeta, je tako močna, da nam nudi pot, po kateri lahko hodimo vsi. Eden od darov Svetega Duha je dar pobožnosti. Pobožnost obilno obdari dušo z zmožnostjo, da Boga dojemamo kot svojega Očeta in vse ljudi kot svoje brate in sestre. Srce, ki je polno odpuščanja in premaga vse grenkobe zaradi prejetih ran, je eden od sadov tega daru.
2. Zahteve pobožnosti: Jezus je rekel: »Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« Ni treba, da bi zapravljali čas v sovraštvu do svojih bratov in sester. Samo Bog lahko presoja njihova srca. Naša dolžnost je, da ravnamo z vsakim s spoštovanjem in ljubeznijo; to je najboljši način za razvijanje daru pobožnosti.
3. Ključ je ponižnost: Jezus je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« Verjemite ali ne, ponižni so edini, ki lahko z vsemi živijo v mirnem sožitju in se hkrati zvesto držijo resnice in načel. Kdo si lahko predstavlja sončen dan brez sonca? Kdo si lahko predstavlja dar pobožnosti brez prakse ponižnosti? Vabljen sem, naj preučim tiste trenutke, ko za svojo nestrpnost krivim vse druge. Ali ni moja nestrpnost posledica težav, ki jih doživljam pri sprejemanju načrta nekoga drugega nad svojim ali pri sprejemanju Božje volje na račun svojih želja?

Pogovor z Jezusom: Gospod, tolikokrat sem na kolenih prišel k tebi. Zdaj prihajam v prepričanju, da mi boš skozi neskončne zasluge, ki si jih zame pridobil na križu, v srce obilno izlil dar pobožnosti. Pomagaj mi, Gospod, da te bom videl v vsakem človeku, ki ga srečam.

Odločitev: Trudil se bom biti pobožen prijatelj in odpuščajoč sosed. Ponižno bom ponudil svojo pomoč sosedom, ki me najmanj zanimajo.

Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.

Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.

Prošnja: Gospod Jezus, ozdravi me!

Razmišljanja:

1. Betsata ima pet stebrenikov. Jezus danes ozdravi hromega, ki je celih 38 let čakal, da bi ga nekdo premaknil, dobesedno za meter, pa se ni našel nihče v Izraelu. Ta plivkajoča, živa voda skrivnostno predstavlja krstno milost in teh pet stebrenikov - postavo, izraz čiste Božje ljubezni do ljudstva, ki pa v rokah farizejev postanejo le okostenela pravila. Ni bila dovolj, da bi kdo prepoznal stisko brata, ki jim je ležal pred nogami. V 38 letih se človek na vse navadi. Verjetno je bil hromi del »inventarja« kopališča in ga niti niso več opazili, dokler ga ne opazi Jezus.
2. Ali hočeš ozdraveti? Bog se nikamor ne sili. Ve za tvojo stisko in te hoče rešiti. Vendar vedno želi tudi naše sodelovanje. Na oltar prinašamo kruh in vino, oboje tudi delo človeških rok in brez teh darov ni evharistije, hrane močnih; sedem hlebov in nekaj ribic so morali preskrbeti učenci, dati nekaj svojega in vsi so se nasitili. Tudi ta hromi, čeprav nič drugega ne more, pa Jezus vseeno hoče privolitev. Ko pride milost, je treba z njo sodelovati. Ali hočem ozdraviti? Ali sem se udomačil v svoji bolezni in mi je všeč, da mi strežejo in sem ubogi.
3. Tisti dan pa je bila sobota. Jezus prekrši zapoved, vklesano v kamnite plošče, ker mu ne da miru postava, ki je vtisnjena v njegovo srce. Hromi je ozdravljen in hodi svobodno naokrog, Jezus pa dobesedno prevzame nase njegovo ohromelost in se mora umakniti, ker ga Judje začnejo iskati. Eni, da bi jih ozdravil, drugi da bi ga preganjali.

Pogovor s Kristusom: Jezus! Toliko časa sem že ohromel, da niti ne vem več, česa sem sposoben. Ozdravi me moje ohromelosti, da bom v tem postnem času našel pot do bratov in sester, ki me potrebujejo in v njih srečal tudi tebe!

Odločitev: Danes bom iskreno prosil Gospoda, da mi pokaže kje sem jaz zakrnel, ohromel in ga prosil naj me ozdravi.

br. Luka Modic

Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam z vero, upanjem in ljubeznijo. V tem času molitve bom skušal biti pozoren na tvojo milost in navdih.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom imel več poguma in vere.

Razmišljanja:

1. Prerok nima časti v svojem domačem kraju: Pozorno prisluhni, kako evangelist Janez predstavi Jezusove besede: »Po teh dveh dneh je šel od tam (iz Samarije) v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju.« Če je Jezus vedel, da ga v Galileji ne čaka čast, zakaj se ni odpravil kam drugam, kjer bi bil bolje sprejet? Jezus želi biti naš zgled: ne zanima ga »čast«, ampak izpolnjevanje poslanstva. On je prerok par excellence. On sam je sporočilo, ki ga ima Oče za človeštvo, in človeški pomisleki ga ne bodo odvrnili od določene naloge. Tudi mi se moramo zavezati svojemu osebnemu poslanstvu, ne glede na to, ali lahko pričakujemo čast ali celo priznanje. Naša čistost nam bo dober merilnik, ali resnično sledimo Kristusu.
2. Znamenja in čudeži: Jezus naredi čudež, vendar obenem opozori, da prava vera ne more temeljiti zgolj na znamenjih in čudežih. Zakaj je tako? Jezus morda kritizira zamegljen verski pogled, ki zazna Božjo navzočnost samo v spektakularnih dogodkih, ne pa tudi v tihih in majhnih načinih, s katerimi Bog razodeva svojo navzočnost. S trdnejšo vero lahko vidimo Boga povsod okoli sebe. Ali ni tisti prelepi sončni zahod mojstrovina Božje ustvarjalne moči? Nepričakovano opravičilo – ali ni to delovanje milosti? Pomoč, ki se nam ponudi ravno takrat, ko jo potrebujemo – ali ni to Kristusova navzočnost med nami? Oseba, katere vera ne potrebuje znamenj in čudežev, je pravzaprav oseba, ki vidi toliko več znamenj in čudežev – vsakdanjo in ljubečo navzočnost Gospoda.
3. »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači«: Nobena prejeta milost ni popolnoma individualna, omejena samo na »Jezusa in mene«. Vse je namenjeno, da se širi onkraj posameznika in krepi celotno Kristusovo telo. Kraljevi uradnik je prejel čudež, za katerega je prosil. Vendar sinovo ozdravljenje ni pomenilo vrnitve v običajno stanje. Pravzaprav je bilo priložnost za nekaj veliko večjega: »In začel je verovati sam in vsi njegovi domači.« Ta milost je rodila obilne sadove. Na začetku je naš Gospod omenil pomanjkanje časti, ki ga doživi domači sin-prerok. Celotna družina, ki je začela verovati, je potrditev, da Jezus odrekanje časti več kot nadomesti z reševanjem duš.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kakšno veselje je moralo to družinsko spreobrnjenje prinesti v tvoje srce! Njihova vera je bila čudovit znak učinkovanja tvoje milosti. Pomagaj mi, da bom imel več vere, da bom videl tvojo navzočnost v majhnih in velikih stvareh življenja ter tudi druge približal tebi.

Odločitev: Kot kraljevi uradnik želim pomagati svoji družini, da bo imela globljo vero. Pri družinski večerji bom odprl duhovno temo in poskušal spodbuditi perspektivo, polno vere.

Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹. Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Uvodna molitev: Oče, k tebi prihajam kakor mož, ki je bil rojen slep. Popolnoma sem odvisen od tvoje milosti. Rad bi ti izkazal svojo ljubezen tako, da bom popolnoma odprt za tvoje milosti, ki mi jih boš podaril.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri, kadar se srečujem s stiskami!

Razmišljanja:

1. Kdo je kriv? Mnogo ljudi bi, ganjenih od sočutja, v skodelico vrgli kovanec misleč, »ubožec, ta je najbrž res hudo grešil.« Učenci, čeprav so slišali mnogo Jezusovih prilik o usmiljenju, sami pomislijo, da »nesreča pomeni božja kazen.« So morda krivi njegovi starši? Jezus je učence pogosto kritiziral, češ da so počasni v razumevanju, prav zato, ker naj bi bili ogledalo, ki odbija kritiko od tistega, kamor bi ta morala biti usmerjena: k nam samim. Ko smo v stiskah, se pogosto sprašujemo, ali nas Bog resnično ljubi. Morda mahamo s pestmi in mrmramo: »Vseeno mu je, kaj se z mano godi.« Jezusov odgovor na takšno pomanjkanje vere je oster in tudi tolažilen: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.«
2. Vera lahko raste skozi stisko! Preprosto življenje prej slepega berača postane zapleteno. Ob čudežu se ne poveseli s prijatelji in družino, ampak postane vznemirjen. Stiska je močna, sovražnost farizejev očitna. Kljub vsemu ostane vdan svoji veri v Jezusa. Pravzaprav zaradi tega in želje njegovih staršev, njegova zvestoba Jezusu raste in raste. To vidimo iz besed: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus», »prerok je«, »verujem, Gospod.« Od »človek« do »prerok« do »Gospod.« To je delo Boga, ki seva skozi tega neverjetnega apostola! Poglejmo dogodke v našem življenju, ki izzivajo našo vero. Ali bi lahko, tako kot ta mož, dogodek spremenili v priložnost za rast vere? Bi lahko tako kot on, bili boljše priče Jezusa?
3. Častil ga je: Ne samo, da vera raste skozi stiske, včasih lahko stori velik korak. Nikjer v novi zavezi pred vstajenjem, ni Jezus ‘’čaščen.’’ Mož, nekoč slep, je sedaj obsijan z bleščečo svetlobo: Jezus je Gospod, Jezus je Bog! Ta dar je tako velik, tako čudovit, da ni poti nazaj. Moža so nagnali iz sinagoge, kar je bilo po judovski kulturi tistega časa, kot bi ga obsodili na smrt; bil je odrezan od ljudi, ni bil več človek. A vendar ničesar ne obžaluje. Podoba duhovne resnice, osupljive ugotovitve, kdo je Jezus, več kot poplača kakršnokoli žrtev.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim ti slediti s svojim načinom življenja. Pomagaj mi spoznati, kdaj govoriš skozi mene. Mnogokrat ne vidim dobrega v premagovanju stisk. A vem, da sem lahko s tvojo pomočjo tvoja priča. Tako kot mož, ki si ga ozdravil slepote, tudi jaz kličem k tebi: »Verujem, Gospod!«

Sklep: Vsakič, ko se srečam s stisko, bom izkazal večjo vero, kot prej.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Verujem, da si me ustvaril in rešil greha. Verujem, da vse dobro v mojem življenju izvira iz tebe: moje bivanje, moja vera, moje izobraževanje, kakršne koli kreposti, ki jih imam. Danes v molitvi prihajam predte, da ti izročim svoje življenje. Vem, da si izvor vsega dobrega v meni. Pogosto se sprašujem, ali res vem, kako moliti. Sprašujem se, kako plodna je moja molitev. V zavedanju svoje bede ti ponujam edino, kar vem, da ti lahko ponudim: svojo ponižnost pred tvojo veličino.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom ponižen, ko v molitvi pristopam k tebi.

Razmišljanja:

1. Paralelni monologi, ne pogovor: Farizej je šel v tempelj molit. Predpostavljamo, da se je nameraval pogovoriti z Bogom. Ko je stal v templju, je mislil, da moli: bil je na pravem mestu, obrnjen je bil v pravo smer, videti je bilo, da dela pravo stvar. Toda njegova molitev je bila izkrivljena. Pravzaprav to sploh ni bila molitev, ampak njegov lasten samoopravičujoč monolog. Če bi ga naslednji dan prijatelj vprašal, ali je molil, bi rekel: »Ja.« Ali je tudi moja molitev včasih lažna, podobna farizejevi? Ali mislim, da molim in vse delam prav, vendar v resnici ne molim in samo opravičujem samega sebe?
2. Minimalno ne zadošča: Farizej je v tej priliki prikazan kot »slab« človek. Vendar ni oseba, ki bi bila navzven zla. Ne dela hudih grehov. Je pošten, zvest svoji ženi, radodaren pri darovanju. Toda njegov ponos ga zaslepi za veliko globlji odnos z Bogom. Svojo religijo živi kot minimalno izogibanje hujšim grehom. Njegova molitev je sterilna. Moram se zazreti vase, da se prepričam, da ne počnem istega – da mislim, da delam vse prav, toda v resnici le malo živim svojo vero. Bog nas ne prosi samo, naj se izogibamo zlu. Vabi nas, naj delamo dobro. Prava radodarnost v naše življenje prinaša mir in izpolnjenost.
3. Ponižnost – osnovni element molitve: Cestninar ni opravičen, ker bi vse delal prav, ampak zato, ker je imel ponižnost, da je priznal svojo grešnost. Morda je celo slišal, kaj je govoril farizej, in ga je to še bolj spodbudilo, da je prosil za Božje usmiljenje. Ena najpomembnejših značilnosti naše molitve mora biti, da je ponižna. Ko gremo molit, moramo k Bogu pristopiti v priznavanju svoje grešnosti in šibkosti ter dejstva, da od njega prejemamo vse dobro, kar imamo. To je tisto, kar naredi našo molitev plodovito. Bog ljubi ponižno in skesano srce.

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, daj mi ponižno in skesano srce. Poznaš moje trpljenje. Ponujam ti bedo svoje grešnosti, da jo lahko očistiš in z njo ravnaš, kakor želiš. Svojega življenja ne želim živeti le v izogibanju velikim grehom. S teboj želim imeti globok in intimen odnos, ki temelji na resnični ponižnosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom za trenutek ustavil in se vprašal, kako jo lahko opravim z ljubeznijo.

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Uvodna molitev: Gospod, med postom, ko se pripravljam na praznovanje velikega skrivnostnega vstajenja, v molitvi stopam predte, da me lahko oblikuješ in usmerjaš. Hrepenim po tem, da bi bila pregrešnost mojega življenja premagana, da bi te lahko poveličeval s čistim in skesanim srcem. Poznaš moje grešno stanje. Poznaš moj ponos in hrepenenja. Danes ti ponujam svojo molitev kot majhen izraz svoje ljubezni. Upam, da me boš iz malo ljubezni, ki jo premorem, naučil ljubiti z velikodušnim srcem. Želim biti del tvojega kraljestva. Nočem biti na obrobju, temveč se potopiti v globine tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, nauči me te ljubiti z vsem svojim srcem, dušo in umom ter z vso svojo močjo.

Razmišljanja:

1. Prava hierarhija zakonov: Vprašanje o prvi zapovedi je bilo velik predmet razprave med pismouki in farizeji. Ljudje želimo vedeti, kaj je prvo in kaj je drugo, da bi stvari postavili v pravi red. Pogosto nas pritegne obljuba kakšnega guruja o enem samem skrivnem receptu, ki nas bo osrečil, izboljšal naše zdravje ali povečal naš poslovni uspeh. Tako nas naša naravna radovednost vodi k želji po spoznanju, kaj je prva zapoved, kaj moramo storiti pred vsem ostalim. Hočemo reči: »Preprosto mi povej, kaj moram storiti, in storil bom.« Tu Jezus jasno pove, kako naj živimo svoje življenje: ljubiti Boga z vsem, kar smo, in ljubiti svojega bližnjega kakor sebe. Se njegova zapoved ujema z mojim srcem in dejanji?
2. Ljubezen presega formalnost: Pismouk reče, da so ti zakoni večji od vsake žrtve ali daritve. Žrtev ali daritev brez ljubezni sta prazni. Prav ljubezen do Boga in bližnjega daje vrednost vsem našim žrtvam, preizkušnjam in dobrim delom. Ljubezen je v osrčju naše popolnosti, in ko izpolnjujemo to največjo zapoved – ljubiti Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo – se bodo v našem življenju uredile tudi vse manjše stvari. Ali moje življenje kaže na urejeno hierarhijo vrednot? Če ne, kaj konkretno moram storiti, da vzpostavim pravi red?
3. Hrepenenje po izkušnji Božje ljubezni: Jezus pohvali pismouka za njegovo razumevanje in mu pove, da ni daleč od Božjega kraljestva. To nam daje priložnost, da se vprašamo: »Kako daleč sem od Božjega kraljestva?« Znanje tega pismouka ni bilo le znanje iz knjig, saj za dosego Božjega kraljestva ni dovolj, da vemo določeno število resnic. Pismoukovo znanje je bilo intimno poznavanje ljubezni – praktično znanje, kako predati svoje srce, dušo, um in moč Bogu. Ali je približevanje Božjemu kraljestvu moja najvišja vrednota? Kaj moram storiti, da ostanem na pravi poti ali se nanjo usmeriti? Ali s ponižnostjo, zaupanjem in gorečnostjo prosim Gospoda za milost, da mi pomaga? Ali vsak dan premišljujem in prepoznavam ljubečo Božjo navzočnost in skrb v svojem življenju? Se zavedam in zahvaljujem Bogu za njegovo ljubezen?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da bom imel vedno v mislih tvojo zapoved ljubezni in jo živel z vso svojo močjo. Nočem živeti svoje vere z zgolj intelektualnim poznavanjem tvojih zapovedi; želim jo živeti z globokim intimnim spoznanjem, ki rodi sadove prave svetosti.

Odločitev: Pred začetkom vsake dejavnosti v današnjem dnevu se bom ustavil in vprašal, kako jo lahko opravljam z ljubeznijo.

Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, med pripravo na veliko noč v tem postnem času se znova v molitvi obračam k tebi. Želim te videti z očmi vere. Želim sprejeti odrešenje, ki si ga prišel podarit, in ga sprejeti s ponižnim srcem. Zdaj, med to molitveno uro, želim vse predati tebi, da bosta tvoja ljubezen in resnica usmerjali moje življenje.

Prošnja: Gospod, s preprosto vero mi pomagaj sprejeti resničnost tega, kar si.

Razmišljanja:

1. Vse v Božjo slavo: Ko Jezus izvrši to preprosto čudežno znamenje, so množice navdušene. Presenečene so nad tem, kar je Jezus storil, vendar so zagotovo presenečene tudi nad tem, kar je nemi človek izrekel. Ne vemo, kaj je bilo izrečeno, vendar je bila verjetno zahvala Bogu za njegov čudež. Jezus omogoči svobodo tako, da nemi osebi razveže jezik, da le-ta lahko poveličuje Boga, svojega Stvarnika. Ko Jezus nemo osebo osvobodi Satana – ki noče, da bi bil Bog poveličan, in ki želi držati človeštvo v verigah greha –, je to zato, da bi bil Bog poveličan. Ali v svojem življenju stremim k temu, da bi poveličeval Boga za čudesa njegovega stvarstva in vse dobro, kar je storil zame?
2. Resnica ali laž: Jezusovi sovražniki niso mogli zanikati čudeža, ki ga je storil. Vendar so namesto da bi sprejeli njegovo moč, da izganja hude duhove, z obtožbo trdili, da je čudež povzročil Bélcebub. Zavist je zasenčila njihov zdrav razum. Zavist vedno poskuša najti pot okoli resnice. Zahteva znamenje ali si izmisli lažno obtožbo. Jezus z enostavno in jasno logiko zavrne zvitost zavisti: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši.« Izganjanje demonov ne more biti delo Bélcebuba, saj bi to pomenilo, da ta izganja svoje lastne demone. Preprosta logika kaže, da to ni res. Mi moja vera pomaga ločiti med resnico in lažmi, ki jih slišim?
3. Jezus izziva Satanovo oblast: Močan mož, o katerem govori Jezus, je hudič. Od Adamovega in Evinega padca naprej je imel hudič človeštvo pod svojim nadzorom. Do Kristusovega prihoda se ni imel česa bati, saj je bil močan mož, sposoben braniti svoj plen pokvarjene človeške narave. Ampak Jezus je močnejši, prišel je, da napade hudiča in mu odvzame tisto, kar je vzel. Odvzame mu oklep zla, sovraštva, jeze, poželenja in egoizma. Človeštvo odkupi iz hudobnega primeža. Ali lahko zares rečem, da zaupam v Boga in v to, da prinaša dobro, kljub vsem naravnim nesrečam ali slabim nameram in dejanjem drugih, vključno s samim hudičem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi sprejeti svoja čudežna dela v mojem življenju, da bom s svojimi dejanji, besedami in mislimi poveličeval tebe. Ne pusti mi, da bi bil slep za moč tvoje ljubezni v svetu. Vem, da si močnejši od Satana. Želim biti na tvoji strani. Želim biti rešen iz primeža greha z močjo tvoje vsemogočne ljubezni.

Odločitev: Ko se soočim s skušnjavo, si bom v spomin priklical dejstvo, da je Jezus močnejši od Satana in mi lahko da moč, da zavrnem skušnjavo.

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.

Uvodna molitev: Gospod, med potovanjem skozi postni čas si močno želim biti blizu tebe. Vem, da sem tvoje stvarstvo in ti dolgujem vso slavo in čast. Želim te poveličevati tako, da bom sledil tvojemu nauku. Potrebujem tvojo pomoč, da bom jasno videl resnico tvojega nauka in te ljubil. Tu sem, Gospod, lačen le tebe. Vem, da me ne boš pustil praznih rok.

Prošnja: Gospod, nauči me, kaj pomeni izpolniti zakon.

Razmišljanja:

1. Duh izpolnjuje Pismo: O izpolnitvi zakona lahko govorimo na dva načina: kot o izpolnjevanju vsega, kar je zahtevano, ali o dopolnjevanju tistega, kar manjka. Jezus dopolnjuje zakon stare zaveze z novo zapovedjo ljubezni – ljubiti druge, kot nas je ljubil on. Jezus izpolnjuje zakon ne le s tem, da izpolnjuje vsakega izmed številnih predpisov, temveč tudi s tem, da pokaže, kam vodijo vsi ti predpisi: v ljubezen do Boga nad vsem. Ko smo poslušni zapovedi ljubezni, izpolnjujemo vse zakone – privedemo jih do njihove naravne končnosti.
2. Univerzalna nova zapoved: Zakon ljubezni sega do konca sveta. V vesolju ni ustvarjenega bitja, ki bi se lahko izognilo zahtevam te zapovedi ljubezni, ki nas jo je prišel učiti Jezus. Ni bitja, niti najmanjšega, ki bi se lahko izognilo temu zakonu. Ko Jezus uporabi metaforo »niti ena črka ali ena črtica postave«, nam kaže na popolnost tega zakona. Ljubezen in njene zahteve segajo do najbolj oddaljenih delov vesolja, do najmanjših ustvarjenih bitij in do konca časa. Sem v svojem srcu in po svojih dejanjih prepričan, da mi zakon ljubezni naroča, naj ljubim vse ljudi – ne le svoje družinske člane, prijatelje in tiste, ki so mi všeč?
3. Iskanje popolnosti: Zapovedi starega zakona, kot so ubesedene v desetih Božjih zapovedih (npr. Ne ubijaj; Ne prešuštvuj idr.), govorijo o resnih prestopkih, ki pa jih je enostavno določiti, saj se nanašajo na zunanja dejanja. Jezusove zapovedi (npr. sonce naj ne zaide nad vašo jezo; ne poželi v svojem srcu; odpusti sovražnikom itd.) imajo bolj subtilne izraze in jih je zaradi tega pogosto težje izpolnjevati. Življenje teh zapovedi s pravim namenom in premišljenim, predanim odnosom je tisto, kar naredi osebo veliko. Imeti ljubezen kot motivacijo za vsa naša dejanja nam ne pomaga le priti v nebesa, temveč nas bo tudi tam nagradilo z večjim deležem Božje sreče in slave.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za to molitveno izkušnjo. Ne dovoli mi, da bi bil zadovoljen le s tem, da storim najmanjše, kar moja vera zahteva. Ne dovoli mi, da bi bil zadovoljen le s tem, da se izognem hudemu grehu. Pomagaj mi živeti polnost zakona ljubezni. Ta postni čas si želim rasti v ljubezni.

Odločitev: Ko bom poslušen zakonom Cerkve, se bom ustavil in premislil, kako se ujemajo z večnim zakonom ljubezni.

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ko se v postnem času pripravljam na prihod velike noči, se v molitvi obračam k tebi. Velikokrat si bil milosten do mene. Velikodušno si mi odpustil dolg, ki sem ti ga bil dolžan. Zaupam v tvojo usmiljeno ljubezen in jo želim zvesto prinašati še mnogim ljudem. Tu sem, Gospod, pripravljen se učiti iz tvojega nežnega srca.

Prošnja: Gospod, razsvetli me glede svojega daru usmiljenja.

Razmišljanja:

1. Neporavnani dolg: Peter vpraša Jezusa, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu. Jezus poda kratek odgovor in ga razloži s priliko. V njej je Bog kralj, mi pa smo služabniki, ki smo mu dolžni veliko. Vsi smo dolžni Bogu. On nas je ustvaril, ohranja naše bivanje in nam daje vse dobro, vse talente in vrline. Bogu dolgujemo vse. On nam ničesar ne dolguje. Ali moje vsakodnevne misli in dejanja odražajo to resnico?
2. Odpuščajoči kralj: Služabnik, ki ni mogel plačati, pade na kolena in prosi za dodaten čas, da bi lahko poravnal dolg. Kralj mu ne ponudi dodatnega časa – odpusti mu celoten dolg. Bog je radodaren. Ko se obrnemo k njemu in ga prosimo za odpuščanje, nam ponudi veliko več, kot bi si lahko želeli – odpusti nam celoten dolg. Zakaj potem, se morda sprašujemo, kralj sploh poravna račune s svojim služabnikom, če je tako radodaren? Zakaj mu dolga ne odpusti že na začetku, namesto da mu naroči, naj gre skupaj s svojo ženo in otroki v suženjstvo? Kralj od služabnika zahteva račune, da bi le-ta spoznal, koliko mu je kralj odpustil, in da bi na podlagi tega tudi sam podobno ravnal z drugimi. Bog noče, da bi bili kaznovani za svoje grehe. Želi nam odpustiti velik dolg, ki mu ga dolgujemo, a nas k odgovornosti za grehe pokliče zato, da bi spoznali, koliko smo od njega prejeli in koliko mu dolgujemo, ter bi ga prosili za odpuščanje.
3. Neenakomerno ravnanje in zloraba svobode: Po odpustku služabnik s svojim dolžnikom ne ravna na enako usmiljen način. Pošlje ga v ječo. Ima pravico, da stori tako. Njegov dolžnik mu je resnično dolgoval denar, vendar služabnik zlorabi svobodo, ki mu jo je pravkar podaril kralj. Ne pomisli, da bi bil v tem trenutku pravzaprav on sam lahko v suženjstvu, prodan skupaj s svojo ženo in otroki, da bi poravnal svoj dolg. Ne pomisli, da lahko svojemu dolžniku stopi naproti samo zato, ker je kralj najprej njemu izkazal usmiljenje in mu podaril svobodo. Ta razmislek nas mora pripeljati do tega, da bomo svojim bližnjim izkazovali enako usmiljenje, kot ga Bog izkazuje nam.

Pogovor s Kristusom: Blagoslovljeni Gospod, hvala ti za to molitveno izkušnjo. Priznavam, da si bil usmiljen in si mi odpustil velik dolg. Hvala ti za številne priložnosti, ki si mi jih dal. Med postnim časom mi pomagaj, da bom izkazoval usmiljenje tistim, ki so mi kaj dolžni ali me prizadenejo.

Odločitev: Danes bom pomislil na osebo, ki me je prizadela, in izrekel molitev, s katero bom prosil Boga, naj mi ji pomaga odpustiti.

In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ko se v tem postnem času pripravljam na veliko noč, se znova obračam k tebi v molitvi. Verujem, da si moj Stvarnik in si me ustvaril, da te poznam, ljubim in ti služim. Verujem, da mi želiš pomagati, da uresničim svoj namen v življenju; zato si prišel na zemljo, da trpiš in umreš. Danes ti ponujam svojo molitev kot majhen znak hvaležnosti, majhen izraz moje želje, da živim svoje življenje zate. Vem, da lahko včasih kaj pride med naju. Zdaj, med to molitveno uro, želim vso svojo pozornost posvetiti tebi, da boš ti – in ne moj egoizem ali strasti – vodil moje življenjske odločitve.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom lahko s ponižnostjo sprejel tvojo voljo za svoje življenje.

Razmišljanja:

1. Brez posebnih privilegijev: Jezusovi sokrajani so jezni na Jezusa, ker je pokazal, da so bila obdobja zgodovine, ko je Bog izkazal svojo naklonjenost tudi poganom in ne samo Judom. Jezi jih, saj so postavili svojo varnost v judovsko dediščino in obljube, dane njihovemu ljudstvu prek prerokov. Mislijo, da bi jim moral Bog zaradi tega, ker so Judje, bolj naklonjeno izkazovati svojo milost kot poganom. Tudi mi lahko delamo to napako. Mislimo, da nam mora Bog zaradi tega, ker pripadamo tej ali oni organizaciji ali ker imamo ta ali oni položaj, bolj izkazovati pozornost in zagotoviti posebne privilegije. Ali ni to pogosto vzrok za občutke jeze v mojem življenju? Jezi me, če ne prejmem posebne pozornosti. Mislim, da si zaslužim več. Ali ta jeza kdaj postane tako močna, da skušam izgnati Kristusa iz svojega življenja?
2. Iskanje Božjih blagoslovov: Zakaj je Bog poslal Elija, da bi pomagal vdovi v Sarepti, in Elizeja, da bi očistil Sirca Naamána? Zagotovo ne zato, ker bi bila pomembnejša ali svetejša človeka. Bog ju je izbral, ker sta ga sprejela. Vdova iz Sarepte je z veseljem prinesla Eliju kozarec vode, ko jo je prosil, in mu ubogljivo dala zadnjo hrano, ki jo je imela. Naamán se je odrekel svoji jezi in se odpravil kopat v reko Jordan, kot mu je naročil Elizej. Bog daje svoje darove tistim, ki ga sprejmejo.
3. Svobodno sprejetje Kristusa: Kristus je morda svojim sokrajankam in sokrajanom preveč poznan. Ne morejo prepoznati, kdo je v resnici. Jezi jih način, kako govori, in zato ga ne sprejmejo. Ali bom sprejel Kristusa v svoje življenje? Morda mi je preveč znan. Mislim, da vem, kdo je. Morda nisem pripravljen sprejeti njegovih naukov. Morda sem jezen, da je druge blagoslovil bolj kot mene. Nazarečani so hoteli Jezusa pahniti z roba prepada, vendar ga niso mogli izgnati. Njihov napad se je izjalovil. Kristus je preprosto odšel. Kristusa ni mogoče izgnati. Morda so časi v mojem življenju, ko ga želim pregnati, toda nikoli ga ne morem uničiti ali izbrisati iz obstoja. Vedno je tam in čaka, da ga sprejmem.

Pogovor s Kristusom: Gospod, prosim, pomagaj mi, da moje predstave o tem, kako naj bi bilo, ne bi zameglile mojega spoznanja, kdo si ti. Ko se pripravljam na bližajočo se veliko noč, mi pomagaj očistiti se vsega egoizma, čutnosti, praznine in ošabnosti, da bom tvojo ljubezen sprejel z odprtim srcem.

Odločitev: V tem dnevu bom poiskal trenutek, ko bom lahko v svoje življenje sprejel Kristusove nauke.

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten v mojem življenju. Verjamem, da si moj Stvarnik in me v vsakem trenutku ohranjaš pri življenju. Zaupam vate, ker vem, da si me ustvaril in mi želiš le najboljše. Vem, da mi želiš dati žive vode, ki si jo obljubil Samarijanki. Jaz sem tisti, ki ti na pot postavlja prepreke. Moje pomanjkanje vere, navezanost na zemeljske stvari, egoizem in prevzetnost so stvari, ki mi preprečujejo, da bi prejel tvoj dar. Danes v molitvi prihajam k tebi s ponižnim in skesanim srcem. Poznaš mojo bedo in veš, kako močno potrebujem tvojo milost. Sprejmi danes mojo molitev kot željo, da odstranim te prepreke med nama.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bi se vedno obračal k tebi, izviru večnega življenja!

Razmišljanja:

1. Hoditi k vodnjaku: Samarijanka pride k vodnjaku, da bi zajela vodo, tako kot je to storila že mnogokrat poprej. In vedno mora ponovno nazaj k vodnjaku. Voda, ki jo zajame, lahko odžeja le za kratek čas. Skozi življenje hodimo kot ta žena, in iščemo posvetne stvari, ki potešijo našo žejo – morda užitek, najnovejše novice, zanimiva služba ali prijateljstvo. Vse te stvari zadovoljijo, a le za kratek čas, zato se znova vračamo k njim. Kaj vse iščem, da bi potešil svojo žejo po sreči in izpolnitvi? Razmisli, kako je ta zadovoljitev omejena in kako moraš vedno znova iskati nekaj drugega .
2. Živa voda: Samarijanka pride zajet vodo, a tokrat je pri vodnjaku Jud, ki jo prosi, da mu da piti. Njegova prošnja jo preseneti, saj se Judje niso družili s Samarijani. Po judovskem zakonu, so bila vedra, ki so jih uporabljali Samarijani, nečista. Bila je presenečena, vendar pripravljena pogovarjati se z njim. Začudi se, ko ji ponudi živo vodo. Kmalu postane jasno, da govori o nečem mogočnejšem kot o vodi iz vodnjaka. Govori o življenju milosti – o vodi, ki daje življenje vsem ljudem. On z nami deli to življenje milosti v izobilju – ko sprejmemo, ne potrebujemo več manjvrednih zadovoljitev.
3. Za to vodo moramo prositi: Kristus reče ženi: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena se ne zaveda, da govori s samim izvirom življenja in milosti. Če bi le vedela, da govori s Kristusom, bi ga rotila za živo vodo, ki jo on ponuja. Nedvomno smo mnogokrat blizu Kristusu v molitvi in evharistiji, ne da bi ga prepoznali. Smo kot Samarijanka. Ne zavedamo se, da govorimo s Kristusom. Šele ko se resnično zavedamo, kako blizu nam je in kako velik je zaklad, ki nam ga ponuja, ko se pogovarjamo z njim v molitvi, ga lahko prosimo za živo vodo njegove milosti.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim videti onkraj običajnega in doumeti resničnost tega, kar mi ponujaš!

Sklep: Čez dan bom s krajšimi molitvami prosil Gospoda, da mi da živo vodo svoje milosti.

Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti z očmi, verjamem, da si v tem trenutku navzoč v meni, v mojem najglobljem bitju, in da me poznaš veliko bolje, kot sam poznam sebe. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot se ljubim sam. Hvala ti, ker me ljubiš in bediš nad menoj, čeprav si tvoje ljubezni ne zaslužim. V zameno ti izpovedujem svojo žalost zaradi svojih grehov in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Jezus, vodi me k popolnemu zavračanju greha v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Ljubezen – dvorezni meč: Postavi se v očetove čevlje. Ljubi svoja sina, se zanju žrtvuje in goji veliko upanja in očetovskega ponosa. Hrepeni, da bi bila srečna, in si prizadeva za njuno najboljše. Predvsem si želi, da bi mu odgovorila z isto velikodušnostjo, z enako intenzivnostjo darovanja samega sebe. Nič ni bolj bolečega za ljubitelja kot neodgovorjena, prezrta ali zaničevana ljubezen. Predstavljaj si, kako zelo Bog ljubi nas: na svet pošlje svojega edinorojenega Sina, da postane človek – z vsemi omejitvami in trpljenjem, ki jih človeškost prinaša –, da na križu umre namesto nas, zaradi naših grehov.
2. Pozabiti na štetje blagoslovov: Takrat, ko je sin začel razmišljati o sebi in je odvrnil svojo pozornost od očetove ljubezni, so se zanj začele težave, ki so privedle do duhovnega in materialnega bankrota. Prošnja za dediščino je bila enakovredna želji po očetovi smrti, saj dediščina otroku pripada le po smrti staršev. Kolikokrat sem že prosil Boga, naj umre, tako da sem izbral svojo voljo namesto njegove? Samoljubje vodi v nehvaležnost: pozabim, da sem vse prejel od Boga, brez svojih zaslug, in da se bo vse vrnilo k njemu. Samoljubje vodi tudi v iskanje sreče povsod drugje kot tam, kjer je resnično najdena – pri Bogu.
3. Grobo prebujenje: Vsakič, ko se obrnemo stran od Božje ljubezni in se obrnemo proti grehu, izgubimo svoj razum in zapustimo Boga v zameno za »daljno deželo«. Božja volja je naš dom, čeprav se morda na zunaj zdi neprijeten. Greh zamegli um in oslabi voljo. Vsak trenutek greha je točka odhoda. Toda – vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost. Zdaj se lahko vrnemo k Bogu. Z nami je tukaj in zdaj, na nas obilno izliva svojo milost. Goreče hrepeni, da bi mu odgovorili, tako kot je oče v priliki hrepenel po vrnitvi svojega sina. Lahko vstanem. Lahko se vrnem k svojemu Očetu. Lahko zakopljem svojo preteklost v Kristusa. Lahko pridem k njemu po odpuščanje.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, jasno vidim, kako pogosto sem ti rekel ne in izbral sebe. Zahvaljujem se za tako potrpežljivega in odpuščajočega Očeta, kot si ti. Žal mi je zaradi mojega pomanjkanja ljubezni do tebe. Zdaj ponovno zavračam greh in se vračam k tebi, poln zaupanja v tvoje usmiljenje in odpuščanje.

Odločitev: Danes bom izrekel iskreno obžalovanje za svoje grehe in užival v Božji ljubezni in usmiljenju, ki mi ju daje.

»Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka.

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti s svojimi očmi, verujem, da si sedaj prisoten v meni, v mojem najglobljem bitju, in da me poznaš veliko bolje, kot sam poznam sebe. Vem tudi, da me ljubiš veliko bolj, kot se ljubim sam. Hvala ti za ljubezen in skrb, čeprav si ju ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Posveti me v mojem delu, Gospod. Naj me približa tebi.

Razmišljanja:

1. Bog nam zaupa to, kar ceni: Nekaj je kupiti že uporabno nepremičnino. Popolnoma drugače je kupiti opustošeno in zanemarjeno nepremičnino ter jo sam popraviti. Ko je enkrat urejena, je za nas veliko več vredna. Postane sad našega dela in prizadevanj. Ni preprosto le lastnina – je del nas. V današnjem evangeliju je lastnik vinograda kupil zemljo in jo sam uredil, preden jo je zaupal najemnikom. Ko jim jo je zaupal, ni iskal le dobička, temveč nekoga, ki bo upravljal z njegovim vinogradom. Vinograd je zelo cenil – toliko, da je tvegal življenje svojega sina. Kristus je ustanovil svoj vinograd – Cerkev – in ga zaupal v naše roke. Kristus nam s tem zaupa svoje delo, to, kar ceni. Ne samo, da nam daje nalogo, ampak v naše roke skrivnostno daje večno odrešenje drugih duš.
2. Bog je potrpežljiv z našimi neuspehi: Lastnik vinograda ni ostal zraven, da bi podrobno nadzoroval najemnike. Niti ni določil pravil ali navedel načinov gospodarjenja. Gospod ni tiranski šef. Ve, da je delo v njegovem vinogradu zahtevno delo. Ob času žetve je gospodar pošiljal poslanca za poslancem. Ni postal jezen in ni obsojal najemnikov, ko je bil en poslanec zlorabljen in drugi mučen. Raje jim je poslal svojega sina: naredil je vse, kar je bilo mogoče, da bi se spopadel z njihovim egoizmom in jih navdihnil s svojim razumevanjem in velikodušnostjo.
3. Boga enako bolijo naše neaktivnosti kot naše krivice: » Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3,16). Za farizeje resen greh ni bil v tem, za kar so se odločili, temveč v njihovi sebični in slepi nerodovitnosti, da se niso odločili. Ko Jezus izreče obsodbo proti farizejem, ne reče: »Zato vam pravim, da vam bo Božje kraljestvo odvzeto in dano ljudstvu, ki spoštuje življenje« – čeprav je to zelo resno –, temveč jih graja, ker ne obrodijo sadu. Opazimo, da je obsodba v bistvu enako resna: en prestopek vzame življenje, drugi pa noče dati življenja.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoje roke so poznale človeško delo in s svojim trdim delom si posvetil svoje življenje in življenje tistih okoli sebe. Pomagaj mi, da bom razumel krepost, ki jo učiš. Pomagaj mi, da bom z delom svojih rok in uma vrnil vse svoje talente tebi. Rad bi bil tvoj delujoči apostol.

Odločitev: Danes bom naredil apostolsko nalogo, ki sem jo tako dolgo odlagal.

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti z očmi, verjamem, da si sedaj navzoč v mojem najglobljem bistvu, in da me poznaš veliko bolje, kot se poznam sam. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot ljubim sam sebe. Hvala ti, ker me ljubiš in pazljivo skrbiš zame, čeprav si te ljubezni ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in svoje upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti radodaren in služiti potrebam svojega bližnjega.

Razmišljanja:

1. Osredotočenost nase je brezplodna in grešna: Bogataš je živel v izoliranem razkošju, poglobljen v najnovejšo modo in najboljšo hrano. Nikogar ni prizadel: Lazarja ni odgnal s svojega posestva. Ni mu bilo mar, da je Lazar hodil okoli njegove mize in gledal za ostanki hrane. Ni ga grajal, ker si ni poiskal službe za preživetje. Kakšen je bil torej bogatašev greh? Lazarja ni obravnaval kot osebo. Za bogataša je bil Lazar preprosto del okolja. Koliko ljudi srečujem, morda celo večkrat, ki so zame le del okolja?
2. Trpljenje nas krepi: Besedi “sočutje” in “simpatija” izvirata iz latinskih in grških korenin, ki pomenita “trpeti skupaj”. Naše osebno trpljenje nas dela bolj človeške in odpira našo zavest do stisk drugih. Naš pogled postane bolj občutljiv za stiske drugih, in naša srca se hitreje odzivajo sočutno. Vendar pa je trpljenje lahko meč z dvema ostrima reziloma. Lahko nas potisne v zavist, sovraštvo, grenkobo in osamljenost, če smo prevzetni ali če pozabimo, da Bog dovoli preizkušnje, da bi očistile našo ljubezen. Kako sem se do sedaj odzval na trpljenje v svojem življenju? Me je naredilo bolj sočutnega ali bolj grenkega in osredotočenega nase?
3. Življenje ni samo v bogastvu: Trpljenje nas prav tako spodbuja h gorečnosti za duše, k apostolstvu. Na žalost je bila bogataševa gorečnost “pozna gorečnost”. Ker je porabil vso svojo energijo in premoženje za izogibanje trpljenju, je bil popolnoma potopljen vase. Pomen njegovega življenja je bil povsem zemeljski in na koncu ni imel ničesar, s čimer bi se lahko pohvalil. Eno največjih trpljenj v vicah bo spoznanje, da bi lahko storili veliko več za rešitev duš.

Pogovor s Kristusom: Gospod, imel sem priložnost, da bolj resno pogledam vase med to meditacijo in preučim, ali je moje srce usmerjeno vate, ali si moj zaklad. Morda se v nekaterih področjih še vedno oklepam zakladov tega sveta. Toda zdaj se jih hočem popolnoma znebiti. Vem, da je moje srce lahko usmerjeno samo na eno stvar in da bo sijalo z vsem, kar ga napolni. Napolni me s seboj, da te bom mogel izžarevati. Vse, kar ni ti, onemogoča moje prizadevanje, da bi te podaril drugim ljudem. Osvobodi me mojega egoizma. Naredi me svojega apostola.

Sklep: Vsak dan bom molil za nekoga, katerega mi je težko ljubiti, in bom prijazen do neznanca.

Ko je šel Jezus proti Jeruzalemu, je vzel dvanajst učencev na sámo in jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo obujen.« Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.« Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti z očmi, verjamem, da si sedaj tukaj navzoč, v mojem najglobljem bitju, in da me poznaš veliko bolje, kot poznam sebe. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot ljubim sam sebe. Hvala ti, ker me ljubiš in pazljivo skrbiš zame, čeprav si te ljubezni ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Gospod, odvzemi mi odvisnost od človeških časti in odobravanja.

Razmišljanja:

1. Iskanje žarometov: Jakob in Janez se srečujeta s skušnjavo, ki jo hudič postavlja pred vsakega apostola: “Kaj dobim od tega, Gospod?” Svoje apostolsko delovanje začenjamo s čistostjo namena, vendar se lahko namen, če smo malomarni, kmalu spremeni v “čisto pozornost”. Zato bi se morali biti vedno pripravljeni podrediti odobritvi pristojnih cerkvenih oblasti za naše delo. Kristus se je izogibal vsaki oblastni prevladi in prepirom. Janez bi Kristusa opozoril: “Učitelj, videli smo nekoga, ki je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil z nami.” Kristus je preprosto odgovoril: “Ne branite mu … ker kdor ni proti nam, je za nas” (Mr 9:38–39).
2. Kristus nikoli ne obupa: Kristus je pravkar apostolom povedal o svojem trpljenju in to vedenje je težko bremenilo njegovo srce. Vendar so apostoli, potopljeni v lastno očaranost nad priznanjem, popolnoma slepi za Kristusovo trpljenje. Kljub temu se ne pusti, da bi zaradi tega obupal. Nasprotno, nežno jim pomaga, da pogledajo preko sebe in sledijo njegovemu zgledu predaje do smrti.
3. Postavljanje drugih na prvo mesto: “Ne delajte za hrano, ki propada, ampak za hrano, ki traja v večno življenje, ki vam jo bo dal Sin človekov” (Jn 6,27). Človeško priznanje je minljivo; ne traja niti celo življenje. Tudi v nebesih človeško priznanje ne bo koristno – naše oči bodo uprte v Boga, ne v druge ali vase. Vendar pa po veri vemo, da nas bo Bog nagradil v nebesih glede na naše zasluge. Poveličal nas bo za služenje drugim, še posebej, ko pripeljemo druge, da ga ljubijo in mu služijo. Sem prepričan v to? Za kakšnimi minljivimi častmi hrepenim? Kako lahko postavim Kristusa na prvo mesto in mu služim v svojem življenju?

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, prevečkrat se primerjam z drugimi. Zlahka se mi lahko zdi ali si predstavljam svojo superiornost. Preziram tebe in tvojo veliko dobrotljivost. Pozabljam, da vse, kar imam, prihaja od tebe, in da ne morem zahtevati zaslug za svoje lastnosti in kreposti. Pomagaj mi, da ohranim to resnico v mislih, da bom imel pristno ponižnost v svojem srcu.

Sklep: Vsak dan tega tedna bom molil posebno molitev za ponižnost.

Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

Uvodna molitev: Gospod, čeprav te ne morem videti s svojimi očmi, verjamem, da si navzoč v meni, v mojem najglobljem bistvu, in da me poznaš veliko bolje, kot se poznam sam. Prav tako vem, da me ljubiš veliko bolj, kot ljubim sam sebe. Hvala ti, ker me ljubiš in paziš, čeprav si ljubezni ne zaslužim. V zameno ti ponujam svojo žalost za svoje grehe in upanje, da te bom vsak dan bolj ljubil.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi biti ponižen tako kot ti.

Razmišljanja:

1. Nepristranska dobrodelnost: Kako vemo, da res delamo za Boga? Ko smo pripravljeni delati zanj brezplačno. Bog kliče nekatere misijonarje, da delajo z revnimi, ki svojim dobrotnikom ne morejo vračati nič drugega kot nasmeh in hvaležnost. Drugi misijonarji delajo z ljudmi, ki so revni tako na človeški kot duhovni ravni in ne priznavajo svoje potrebe ali ne cenijo krščanske evangelizacije. Starši vložijo dolge in skrite ure služenja, da preživijo svoje družine, pogosto brez preprostega “hvala”. Kristus ni iskal človeškega priznanja samo s svojimi besedami: ko so ljudje želeli, da bi postal kralj, se je odpravil drugam in oznanjal dobro novico. Ali bolj cenim svojo dobrodelnost do drugih kot pa kakšen položaj moči? Ali iščem pohvalo drugih za dobra dela, ki jih storim?
2. Majhen nesporazum: Krščanska avtoriteta izvira ne iz naslovov ali položajev, temveč iz naše zveste podrejenosti Kristusovi zapovedi ljubezni in služenju. Sprejemanje nesporazumov ob dobrem delu je zato pomembno. To pomeni, da nas Bog vabi, da dosežemo višjo raven v naši ljubezni in krščanskem vodenju. S svojo zvestobo nam Kristus kaže, da imamo vse razloge za verjeti v izpolnitev Božje obljube. Knjiga Modrosti nam kaže, da so nesporazumi del Božjega načrta: “Pravi, da je srečna usoda pravičnega in se hvali, da je Bog njegov Oče. Preverimo, ali so njegove besede resnične, in ugotovimo, kaj se bo zgodilo z njim na koncu. Kajti če je pravičnik Božji sin, mu bo Bog pomagal in ga osvobodil iz rok njegovih sovražnikov. Preizkusimo ga z nasiljem in mučenjem, da bomo imeli dokaz o njegovi nežnosti in preizkusili njegovo potrpežljivost. Obsojajmo ga na sramotno smrt; saj bo Bog, kot pravi sam, poskrbel zanj” (Modr 2,16–20).
3. Križ je naše priznanje slave: “In ko bom povzdignjen iz zemlje, bom vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Kristus se ni povzdignil, da bi ga drugi opazili, zavrnil je poveličevanje samega sebe. Odpovedal se je častnim mestom na gostijah (sedel je s cestninarji), častnim sedežem v sinagogah (izgnali so ga) in posebnim pozdravom na trgih (“Zakaj me imenujete dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega” (Mr 10,18)). Njegovo molčanje je razjezilo Pilata: “Ne govoriš z menoj? Ali ne veš, da imam moč, da te izpustim in da imam moč, da te križam?” (Jn 19,10). Kristusa so prosili, naj se povzdigne s križa, a se je temu zoperstavil. To je resnični preizkus našega zaupanja in ljubezni: zaupanje, da Bog resnično skrbi za nas, ko nam dovoli biti križani zaradi zvestobe, in ljubezni, da sprejmemo to križanje z lastno voljo za dobro duš.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, vem, da nikoli ne bom mogel biti tako ponižen kot ti, toda želim delati za najvišjo stopnjo ponižnosti, ki je zame mogoča. Želim pustiti za seboj ponos, ki je poškodoval toliko področij mojega življenja. Tvoj zgled želim imeti vedno svež v mislih, da bom lahko napredoval – ne da bi se hvalil s svojo lastno popolnostjo, ampak da bi tebe razveseljeval in izpolnjeval tvojo voljo.

Sklep: Premislil bom o odnosu v svojem življenju, kjer je moj ponos najbolj uničujoč. Sprejel bom konkreten korak, da se bolj pozitivno in ponižno spopadam s to osebo.

Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, prepogosto se primerjam z drugimi. Lahko najdem ali si predstavljam svojo premoč nad njimi. Tebe in tvojo veliko dobroto preziram. Pozabljam, da vse, kar imam, izhaja iz tebe in da si ne morem pripisati zaslug za nobeno svojo kvaliteto ali krepost. Želim si zapomniti to resnico in imeti pristno ponižnost v svojem srcu. Tukaj sem, Gospod, da te spoznavam in bolj ljubim skozi molitev.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da odpustim iz srca.

Razmišljanja:

1. Pravo bojišče: Čeprav je težko, se običajno lahko približamo in oprostimo krivico, ki smo jo utrpeli. Pozabimo na to, kar se je zgodilo, in poskušamo iti naprej. Vendar pa je težje odpustiti, ko pogledamo v srce svojega krivca in se ne odrekamo dobrobiti, ki je tam. Naša srca so bojišče dobrega in zla, in odpustiti pomeni biti pripravljen pomagati tako krivcu kot sebi, da premagava logiko zla. To pomeni staviti na stran dobrega in zaupati, da je dobrota na koncu bolj privlačna za človeško srce kot idol zla. Kristus je vedno pogledal v srce in stavil na stran dobrega.
2. Nastaviti drugo lice: “Kajti če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo imate? Tudi grešniki ljubijo tiste, ki jih ljubijo” (Lk 6,32). Krščansko odpuščanje vključuje odrekanje našim zahtevam za povračilo. Pomeni nastaviti drugo lice. Pomeni tudi odrekanje našemu plašču. Vendar pa je vse to relativno enostavno v primerjavi s tem, da odstopimo od našega dobrega imena, da nadaljujemo v ljubezni, tudi ko nas bodo napačno razumeli. Tudi tu se moramo odreči našim zahtevam za povračilo, v blatu prostovoljno umreti in potrpežljivo čakati, da nas Oče ponovno vzdigne.
3. Prehoditi celotno pot: Krščanska etika je pozitivna. Ne gre samo za to, da ne delamo slabih stvari, ampak za to, da delamo dobre stvari; pozitivno gradnjo. Malo spreminjamo svet tako, da ne delamo slabih stvari. Kristusu to ni bilo dovolj. Odrekel se je svojemu plašču, odrekel se je svojemu dobremu imenu, odrekel se je vsemu – do zadnje kaplje svoje krvi. Pogosto se počutimo dobro glede sebe, ker smo primerljivi z našim bližnjim; vendar se ne smemo primerjati s svojim bližnjim. Primerjati se moramo z Bogom, in pokazal nam je, kako biti ploden: s plačilom odkupnine z lastno krvjo. V odpustku in usmiljenju je njegova velikodušnost brez meja.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pomagaj mi, da vedno iščem popolnost v ljubezni do tebe in bližnjega. Hočem hoditi po poti obilne ljubezni, ker je to tvoja pot in si ti vir vse moje sreče.

Sklep: Prvi bom ponudil opravičilo ali rešitev za gradnjo enotnosti v svojem domu in delovnem okolju.

Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

Uvodna molitev: Gospod, predte prihajam kot grešnik; občudujem tvojo veliko ljubezen in usmiljenje. Verujem vate in te postavljam v središče svojega življenja. Ponižno postavljam predte vse, kar sem, in tako kot apostoli prepoznavam svojo majhnost pred tvojo mogočnostjo. S priprošnjo Blažene Device Marije izročam to molitev v tvoje roke, z zaupanjem, da mi boš podaril potrebne milosti.

Prošnja: Gospod, nauči me poslušati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Nepričakovane milosti: Petra, Jakoba in Janeza doleti čast, da gredo z Jezusom na goro, kjer se jim razodene. Kakšen prelep prizor: Jezus govori z Mojzesom in Elijem pred njihovimi očmi. Osupli so in občudujejo, kar vidijo. Tako je Jezus prisoten z vsakim od nas. Ko najmanj pričakujemo, nam podari veliko prgišče svoje milosti, da nas okrepi na naši poti. Vendar ta privilegij ni le za to, da ga občudujemo; to je klic, da odgovorimo na njegovo povabilo k ljubezni. Jezus je povabil te tri apostole, da bi poglobili ljubezen in zaupanje vanj; tako je tudi z nami.
2. “Poslušajte ga”: Ob tem prizoru so apostoli brez besed in ne vedo, kaj naj rečejo. Peter prisiljeno nekaj reče, čeprav očitno ni vedel, kaj govori. V duhovnem življenju se pogosto borimo s skušnjavo, da bi preveč govorili. V tem evangeljskem odlomku slišimo pomembne besede Očeta: “To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” Kristus nas kliče, da pozorno poslušamo njegove besede in ni treba, da bi morali karkoli reči. Bolj kot v besedah, išče odziv v naših dejanjih.
3. “Vstanite in ne bojte se”: Ko se spremenjenje konča, Jezus povabi tri apostole naj vstanejo. To doživetje Kristusa je presegalo njihovo razumevanje. Vendar jih Jezus uči o svoji pravi, svoji božanski naravi. Niso je znali razložiti ali jo v celoti razumeti; morali so verovati. Tudi nas kliče, da verujemo. Ni časa, da bi se bali prihodnosti. Moramo vstati iz našega udobja, naših navad, poslušati Jezusa in delovati, kot pravi, z vero. Toliko moramo še postoriti, pa tako malo časa imamo. Vsak trenutek moramo izkoristiti, da se od Gospoda skozi molitev in zakramente učimo in tako privedemo več duš k spoznanju, ljubezni in življenju za Kristusa.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si se razodel in mi pokazal, kako naj poslušam Boga in zvesto izpolnjujem njegovo voljo! Vem, da ni prav, ko govorim, pa bi te moral poslušati. Rad bi se naučil, kako bolj pozorno poslušati tebe. Prosim, pomagaj mi, da bom odprt in potrpežljiv do tebe in tvojih sporočil, ki mi jih pošiljaš!

Odločitev: Danes se bom med svojo molitvijo posvetil poslušanju Gospoda.

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Uvodna molitev: Gospod, moja šibka narava težko sprejema tvoje sporočilo. Kljub temu verujem v tvoje besede in zaupam vate, ker imaš samo ti besede večnega življenja. Ko začenjam molitev, se obračam k tebi po pomoč. Tebi želim ugoditi v vsem, kar počnem.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki me preganjajo!

Razmišljanja:

1. Prava ljubezen do svojih sovražnikov: Nikjer se temeljna novost krščanske etike ne izrazi tako jasno kot v Jezusovem preprostem stavku: “Ljubi svoje sovražnike.” V grščini obstajajo štiri besede za “ljubezen”. Storge se nanaša na ljubezen med starši in otroki. Eros pomeni privlačnosti med moškim in žensko. Philia je ljubezen prijateljstva. Končno, agape je ljubezen kot dobrohotnost, dobronamerna ljubezen, ki ne more biti premagana; ljubezen, ki hoče samo dobro za ljubljeno osebo. Karol Wojtyla v svoji knjigi Ljubezen in odgovornost pripomni, da ljubiti nekoga s prav dobrohotno ljubeznijo pomeni zanj hrepenenje po Bogu, saj je Bog najvišje dobro vsakega človeka. Prav ljubezen kot agape je tisto, kar Jezus zahteva od vsakega svojega slednika: “Molite za tiste, ki vas preganjajo.”
2. “Božji otroci”: Zakaj Jezus zahteva, celo zahteva! od nas tako skrajno obliko ljubezni? Prav zato, ker Bog Oče ljubi vsakega svojega sina in hčerko, ne glede na to ali so dobri ali zli. “Kajti daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (prim. Mt 5,45). Kako bi se svet okoli nas spremenil, če bi tisti, s katerimi smo v stiku, v nas zaznali ljubezen, podobno Očetovi! Njegova ljubezen je povsem brez kakršnegakoli interesa. Še naprej ljubi in izliva svoje darove, tudi če mu tega ne vračamo. Jezus nas kliče k visokemu in zahtevnemu idealu, ki pa lahko preoblikuje življenja. Kajti - katera radost je večja od tega, da bi bili resnični sinovi in hčere našega nebeškega Očeta?
3. Iskanje prave popolnosti skozi ljubezen: Zakaj Jezus vztraja, da moramo biti popolni - in ne samo človeško popolni, ampak popolni tako, kot je popoln naš nebeški Oče? Ve, da je to Očetov prvotni načrt za človeštvo že od začetka stvarjenja. “Ustvaril jih je Bog po svoji podobi, po Božji podobi jih je ustvaril; kot moškega in žensko ju je ustvaril” (1 Mz 1,27). Jezus dobro ve, da je greh zatemnil Božjo podobo v nas, da je njegov klic k popolni ljubezni težko sprejemljiv za našo šibko človeško naravo. Vendar ve, da se bo z močjo svoje lastne smrti in vstajenja, po novem življenju Svetega Duha, ki ga bo poslal, Božji prvotni načrt za človeštvo obnovil. Ni močnejšega motiva za upanje, tudi v središču naših lastnih neuspehov v ljubezni in človeških slabostih.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za tvoje temeljno sporočilo, za nenehni izziv, ki mi ga predstavlja, da ne postanem preveč zadovoljen s samim seboj! Pomagaj mi, da bom boljša priča krščanske ljubezni, da bo svet veroval vate!

Odločitev: Molil bom za tiste, s katerimi imam težave, in storil dobro dejanje zanje!

Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za ta čas, ki ga lahko preživim s teboj. Neprestano napolnjuješ moje življenje s tolikimi blagoslovi. Kako nehvaležen sem včasih! Želim si popolneje sodelovati pri ustanavljanju tvojega kraljestva na zemlji. Ljubim te, Gospod, in s pomočjo tvoje milosti se bom trudil postati oseba, h kateri lahko vsaka duša pristopi, da odkrije tvojo resnico, tvoje življenje, tvojo ljubezen. Vzemi moje življenje, vzemi ta dan in naredi ga svojega. Amen.

Prošnja: Oče, pomagaj mi opustiti hinavščino in iskati pravo svetost.

Razmišljanja:

1. Subjektivni vtisi: Koliko pravičnosti bi bilo potrebno, da preseže pravičnost pisarjev in farizejev? Verjetno ne veliko. Njihova svetost je bila samo navidezna, kar pomeni ničelna svetost. Kaj bi človek odkril v “notranjosti” takšne duše? Veliko samoprevar, veliko samozadovoljnega samozadostnega vtisa svetosti, nadrejenega odnosa. Precej enostavno je, da beremo evangelij in zmajemo z glavo nad temi slavnimi farizeji. Dejansko je tako enostavno, kot si govoriti, da ne bi nikoli padli pod čar lastnega subjektivnega vtisa svetosti. Zato moramo vedno biti pripravljeni, da pred Kristusom naredimo samorefleksijo, z ostrim zavedanjem naše bede in omejiteve. Ali živim svoje življenje v iskrenem iskanju svetosti ali v iskanju lastne prazne slave in poveličevanja?
2. Ponižnost je pravi preizkus svetosti: Ponos in osebna svetost se mešata približno tako dobro kot olje in voda. Tam, kjer je naš ego, je malo ali nič prostora za Boga. Kaj pomeni biti Kristusov učenec, če ne biti oseba, ki se popolnoma napolni z Bogom, da ga prinese vsakomu, ki je v dosegu? Ampak kakšna povezanost, milost ali prijateljstvo z Bogom lahko obstaja v prevzetni duši? Kakšen zanos, kakšna stopnja svetosti? Ni možnega kompromisa med Bogom in prevzetno dušo – ali bi duša morala opustiti sebe ali pa bi moral Bog prenehati biti Bog.
3. Integriteta je bistvo problema: V osrčju prave svetosti je vrlina integritete, vrlina bogata z odtenki in pomenom. Integriteta pomeni biti oseba z enim obrazom, oseba, ki je ista znotraj in zunaj: “To, kar vidiš, to dobiš.” Resnična svetost temelji na integriteti, saj predstavlja temeljno poštenost in iskrenost, ki sta ključni za moralno življenje in vzgajanje drugih kreposti. V svojem iskanju svetosti ne smemo nikoli tolerirati dvoličnosti v našem vedenju. Izogibati se moramo kakršnemukoli namigu po dvojnosti v naših motivacijah ali neusklajenosti med našimi mislimi, sodbami, izbirami in dejanji. Brez integritete ni svetosti. Dejansko ni prave človeške sreče, razen če temelji na trdnem temelju vrline integritete.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, želim, da postaneš pomen in središče mojega celotnega življenja. Naj izginem, ti pa se vedno bolj pojavljaj v mojem življenju, tako da bom z resnično, ponižno in pravo svetostjo, vedno orodje za odrešenje vseh ljudi. Amen.

Odločitev: Poglobil se bom v svoje življenje, da bom prepoznal področja, kjer se izraža dvoličnost, in naredil konkreten korak k življenju z večjo integriteto.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Prosíte in se vam bo dalo; iščíte in boste našli: trkajte in se vam bo odprlo. Vsak kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali kdo izmed vas bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali bi mu dal kačo, če prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki.

Uvodna molitev: Nebeški oče, te trenutke izkoristim, da se ti z veseljem približam. Upam ti reči, da verjamem vate, čeprav veš, kako šibka je moja vera. Ti si razlog za vse upanje v mojem življenju. Gospod, računam nate, ko se trudim, da te ljubim bolj popolno in si prizadevam ohranjati svetost v življenju, h kateremu si me poklical. Amen!

Prošnja: Gospod, nauči me moliti!

Razmišljanja:

1. Bližnjica do svetosti: Ponovno smo soočeni s tem temeljnim vodilom našega posvečevanja: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3, 30). Kristus mora v nas rasti vse bolj in bolj. To je dosežek pristne molitve, če je ta res osebni in iskren pogovor z Odrešenikom, ki vključuje srce, um in voljo. Je mogoče, da iščem svetost, ne da bi se trdno odločil, da bom vsak dan in vse življenje zasidran v molitvi?
2. Zaupati kot otročiči: Zakaj se nam zdi možnost naše osebne svetosti tako nepredstavljiva? Zakaj smo tako nejeverni ob misli, da nas lahko vsemogočni Bog, ki nas je ustvaril iz nič, tudi posveti? Mogoče nas odvrača naša nepripravljenost, da bi na vrat na nos skočili v tisti del našega posvečenja, ki je odvisen od nas. A nas tudi v tem Kristus spodbuja, da molimo z odločnostjo: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,11). Je preveč, da bi verjeli in zaupali, da bo Bog utrdil našo voljo v iskanju svetosti? Nas bo Njegova milost pustila na cedilu, če prosimo za svetost s popolnim zaupanjem in otroško odločnostjo?
3. Kakšna povezava! Molitev, svetost in apostolsko poslanstvo so med seboj naravno prepleteni. Če mi, kot laični apostoli, želimo videti sad v vseh naših apostolskih prizadevanjih, vemo, da bo to v veliki meri odvisno od stopnje naše predanosti: stopnje naše resnične zveze z Bogom; v kolikšni meri se Njegovo božansko življenje pretaka skozi nas. To nam je dano ob krstu in okrepljeno z zakramentalnim življenjem, lahko ga vsak dan poglabljamo v osebni molitvi, kjer naša žeja po Bogu ni potešena, marveč povečana. Vedno bi morali moliti, da bi lahko molitev bila skrivnost naše svetosti in apostolskega poslanstva. Molitev še vedno velja za največjo moč na zemlji. Molitev mora biti v samem centru našega iskanja svetosti.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, zahvaljujem se ti za ta čas molitve! Hvala ti, da me vsak dan postopoma učiš, kako moliti bolj popolno! Za može in žene, moje brate in sestre, katerih odrešenje je skrivnostno povezano z mojim življenjem in mojo zvestobo tebi, mi podari svetost! Amen.

Odločitev: Obnovil bom svoj sklep, da si vsak dan vzamem čas za molitev in da bo ta zares postala oziroma ostala moja vsakodnevna navada.

Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, v tem postnem času si želim stopiti bliže k tebi. Verjamem, da si se nam resnično pridružil, da bi nas rešil, kot dejanje ljubezni, ki presega vsako človeško razumevanje. Vem, da se lahko zanesem nate, da me boš nosil skozi vsak dan. Vem, da si vedno z menoj v vseh okoliščinah. Želim te ljubiti bolj kot sebe in v vsakem trenutku reči “da” tvoji volji. Popolnoma zaupam v tvojo milost. Hvala, Gospod! V tem postnem času si želim naučiti, kako te bolj ljubiti, tako kot si zaslužiš. Želim postati oseba, kakršna želiš, da sem.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi ponovno odkriti vse darove, ki si mi jih dal, in mi jih pomagaj uporabljati za obroditev sadov.

Razmišljanja:

1. Ponovno odkrivanje znanega: Vsi poznamo pregovor “Spoznanje rodi prezir.” V današnjem evangeliju so bili sodobniki Jezusa v tej situaciji v zvezi z njim samim. Jezus je že delal čudeže, njegovo oznanjevanje in svetost življenja pa sta bila izjemna. Kljub temu so bili nekateri nezadovoljni, zato jih Jezus graja, ker iščejo več znamenj. Preveč enostavno je, da pademo v isto držo v zvezi s svojo vero. Namesto da bi cenili bogastvo, ki ga hrani tradicija Cerkve, mnogi še vedno iščejo izredna znamenja. Blagri ali evangeljska poročila o Jezusovem vstajenju mrtvih se lahko zdijo dolgočasna, vendar nas zasebna razodetja in možna prikazovanja pritegnejo. Postni čas je dober čas, da se vrnemo k osnovam in ponovno srečamo našega Gospoda v Svetem pismu in pri maši, kot da bi to počeli prvič.
2. “Znamenje Jonasa” je znamenje zame: Kljub ostremu tonu v evangeliju Jezus v resnici obljubi, da jim bo dal znamenje – “znamenje Jonasa.” S tem misli na svojo smrt in vstajenje, kot je pojasnjeno v evangeliju po Mateju (Mt 12,40). Dejansko ne bi moglo biti nobenega večjega znamenja od tega, in praznovanje velikonočnega skrivnosti je pravi vrhunec, na katerega ga postni čas usmerja. Pokorni značaj teh štiridesetih dni se lahko zdi, da zanika njihov pravi pomen kot čas upanja. V resnici se očiščujemo, da bi sodelovali v Jezusovi smrti in vstajenju!
3. Deljenje naših blagoslov: Jezus pravi poslušalcem, da bodo sojeni, ker ne cenijo daru, ki ga imajo pred očmi. To je povabilo ne samo da cenimo vse, kar smo prejeli v Cerkvi, ampak tudi, da to delimo z drugimi. Resnice naše vere, ki jih obeležujemo in znova doživljamo v postu in veliki noči, niso namenjene samo nam, ampak vsemu človeštvu. Ali se to sporočilo prenaša ali ne, je odvisno od vsakega izmed nas. Kaj počnemo, da delimo pravi pomen posta in velike noči s tistimi okoli nas?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, pomagaj mi ceniti velike darove, ki si mi jih dal v Cerkvi – tvojo navzočnost v evharistiji in v Svetem pismu, zakramente, pričevanja svetih življenj številnih svetnikov – in v mojem lastnem življenju preko dela tvoje milosti v moji duši. Ne potrebujem več znamenj! Pomagaj mi deliti te darove z ljudmi, ki jih srečujem, tako da živim tisto, kar izpovedujem – in da imam pogum spregovoriti o svoji veri.

Odločitev: Danes se bom osredotočil na to, kaj počnem med molitvijo, branjem Svetega pisma ali sodelovanjem pri bogoslužju. Povečal bom svojo stopnjo zavedanja, kot da to počnem prvič.

Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

Uvodna molitev: Gospod, na začetku te molitve ti darujem vse, kar sem: svoje misli, želje, odločitve, dejanja, upanje, strahove, šibkosti, neuspehe in drobne uspehe. Popolnoma se ti odpiram, zavedajoč se, da ti že vse veš. Prepričan sem v tvoje usmiljenje in očiščevalno moč tvojega prodornega in ljubečega pogleda.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da izpolnim tvoje zapovedi ljubezni!

Razmišljanja:

1. Globine Jezusove ljubezni: Jezus naredi presenetljivo primerjavo: primerja svojo ljubezen do svojih učencev z neizmerno ljubeznijo, ki jo ima njegov Oče do njega. Še pred nastankom sveta, sta bila Oče in Sin združena v brezmejno medsebojno ljubezen. Sveti Duh je vez te ljubezni. Intimnost združitve in darovanja Svete Trojice presega vsako človeško primerjavo, kljub temu pa naš Gospod svojim učencem, reče, da jih ljubi na podoben način. Ali se zavedam, kako globoko me moj Odrešenik ljubi? Ali me resnica o Kristusovi osebni ljubezni do mene, ki jo je izkal s križa, napolni z občudovanjem in poišče vedno bolj radodaren odziv v mojem duhovnem življenju?
2. Zahteve prijateljstva: Okoliščine in čas, ko je Jezus svoje učence imenoval prijatelje, ponovno poudarjajo pristnost tega naslova. Kljub temu da so ga le nekaj ur pred tem izdali in zapustili, jih zdaj imenuje prijatelje. Gospod je tako ganjen od ljubezni, da gleda mimo njihove izdaje in vidi zmago, ki jo bo dosegel zanje. Jezus tudi meni ponuja svoje prijateljstvo. Vabi me, naj “oživim v njegovi ljubezni”. Nisem poklican, da bi bil le opazovalec, temveč da odkrijem radost, ki jo najdem ob njem. Slediti Križanemu bo vedno zahtevno, a njegovo prijateljstvo je zaklad, ki daleč presega težo križa.
3. Znak ljubezni: Medsebojna ljubezen Očeta in Sina, ki jo Jezus zastonjsko razširja na nas, svoje prijatelje, naj obrodi sadove v dobrodelnosti. Prvi kristjani so vzeli Kristusovo zapoved ljubezni zelo resno. To je bila njihova značilnost in v tem so se ločevali od ljudi, med katerimi so živeli. Bila je magnetna sila, ki je privabljala mnoge, da so se jim pridružili. Zapoved ljubezni drug do drugega je pokazatelj naše osebne vrednosti - kot ljudi, ki jih ljubi Gospod. Če Jezus tako zelo ljubi mojega brata ali sestro, da je zanje dal svoje življenje, ali obstaja kakšen izgovor, da ne bi izkazoval spoštovanja in časti v njegovem imenu? Dobrodelnost je znak vsakega pravega kristjana. Kako lahko še bolje živim Kristusovo zapoved ljubezni, začenši v lastni družini?

Pogovor s Kristusom: Jezus, molim, da se ne bom nikoli prenehal čuditi nad globino tvoje osebne ljubezni do mene. Imenuješ me svojega prijatelja, čeprav nisem vedno izpolnjeval zahteve tega klica. Želim postati tvoj, boljši in pristnejši prijatelj.

Odločitev: Danes bom članu svoje družine izkazal preprosto dejanje prijaznosti

»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si moj Odrešenik in Odkupitelj. V tvoje božje srce polagam vse svoje upanje in zaupanje. Zedinjen s teboj, je vse mogoče – celo moja svetost. Z otroško vero in popolnim zaupanjem vem, da bom doživel zmago tvoje milosti v svojem življenju. Danes želim rasti v svetosti, da te bom ljubil, moj Bog, nad vsem drugim. Amen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi ceniti, da rast v svetosti poteka znotraj krščanske skupnosti.

Razmišljanja:

1. Svetost v bistvu pomeni iskanje dobrega za druge: Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da “je ljubezen duša svetosti, h kateri so poklicani vsi: ‘vodi, oblikuje in dopolnjuje vsa sredstva posvečevanja.’” Citat sv. Terezije iz Lisieuxa, nas spominja:

Če bi bila Cerkev telo, sestavljeno iz različnih članov, ne bi mogel manjkati najplemenitejši od vseh; morala bi imeti srce, srce goreče od ljubezni. In spoznala sem, da je bila ta ljubezen edina prava premikajoča sila, ki je omogočila drugim članom Cerkve, da delujejo; če bi prenehala delovati, bi apostoli pozabili oznanjati evangelij, mučenci bi zavrnili prelivanje svoje krvi (Katekizem Katoliške Cerkve, 826).

V današnjem evangeliju daje Jezus večno življenje tistim, ki so storili dobro drugim, ki jih samozavestno identificira kot samega sebe. Nasprotno pa pošilja v večno pogubljenje tiste, ki niso storili ničesar za pomoč drugim, ki jih samozavestno identificira kot samega sebe.

2. Svetost nujno vključuje posvečenost krščanskemu poslanstvu: Z roko v roki z iskreno ljubeznijo je naš občutek krščanskega poslanstva. Ni prave svetosti brez temeljnega usmerjanja k duhovnemu in materialnemu dobremu drugih. Skratka: ni svetosti brez poslanstva. Kot nas spominja papež, sv. Janez Pavel II.:

Splošni klic k svetosti je tesno povezan s splošnim klicem k poslanstvu. Vsak član vernih je klican k svetosti in k poslanstvu. To je bila goreča želja [Drugega vatikanskega] koncila, ki je upal, da bo lahko “vse ljudi razsvetlil s Kristusovo svetlobo, ki sveti na obrazu Cerkve, s pridiganjem evangelija vsemu stvarstvu.” Cerkvena misijonska duhovnost je potovanje k svetosti … (Enciklika Redemptoris Missio, 90).

Naš čas krvavo kliče po tej vrsti svetosti, ki je vzplamtela od goreče odločenosti, da privede čim več naših bratov in sester h Kristusu.

3. Svetost se dogaja znotraj krščanske skupnosti: Ta univerzalni klic k svetosti in poslanstvu je namenjen spodbujanju znotraj okvira krščanske skupnosti. Spodbujati moramo drug drugega z našo pobožnostjo, dobrim zgledom in radodarnostjo. Dragi bratje in sestre, spomnimo se misijonske vneme prvih krščanskih skupnosti. Kljub omejenim možnostim potovanja in komunikacije v tistih časih je oznanjevanje evangelija hitro doseglo robove zemlje. In to je bila religija človeka, ki je umrl na križu, ‘judom v spotiko in poganom norost’! (1 Kor 1,23). Pod tem misijonskim dinamizmom je bila svetost prvih kristjanov in prvih skupnosti (papež sv. Janez Pavel II., enciklika Redemptoris Missio, 90).

Ali se trudim graditi svojo družino in krščansko skupnost z misijonskim zavedanjem? Cenim zgled in pomoč, ki ju prejemam, in si prizadevam pomagati drugim na isti poti svetosti?

Pogovor s Kristusom: Gospod, naredi mojo svetost resnično. Naj bo zaznamovana s srčno, rastočo in univerzalno ljubeznijo do vseh ljudi. Naj moje srce utripa v sozvočju s tvojim. Odpri moje oči za vso dobroto, ki jo lahko storim za svoje brate in sestre, in mi ne dovoli, da bi se odmaknil od kakršne koli priložnosti, da bi temu svetu pokazal tvojo ljubezen. Amen.

Odločitev: Danes si bom vzel nekaj časa, da pregledam svojo vest in iskreno ocenim spontanost, globino in obseg svoje ljubezni do drugih, še posebej do tistih, ki jih domnevno najbolj ljubim.

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.

Uvodna molitev: Verujem, Gospod, da lahko s tvojim zgledom in tvojo pomočjo premagam skušnjavo v življenju. Zaupam vate, Gospod, ker veš, da sem šibek; zato mi daješ svojo milost, ki je močnejša od greha. Ljubim te, Gospod, in vem, da bo ta ljubezen do tebe in do bližnjega dala meni in drugim moč za premagovanje greha v življenju.

Prošnja: Gospod, naj mi molitev in previdnost preprečujeta, da bi padel v skušnjavo!

Razmišljanja:

1. Duhovno je pomembnejše od materialnega: Jezus nas uči, naj nam bo duhovno pomembnejše od materialnega. A človek je šibak in misli, da zadovoljitev potreb opravičuje, če ne izpolnjuje Božje volje. Če ne upoštevamo Kristusovega nasveta, potem bo utrujenost dovolj dober izgovor, da ne molimo, slabo razpoloženje da ne uresničujemo ljubezni do bližnjega, dobra ideja pa, da se obnašamo kot želimo in ne, kot nas uči Jezus. Hudič nas pripraviti da bolj gledamo nase in na svoje potrebe, kot na Boga, Njegovo voljo, potrebe Cerkve in drugih.
2. Problem pretirane samozavesti: Jezus nas uči, da naj bodo naša dejanja v skladu s tem, kar Bog želi od nas; ne s tem, kar mislimo, da želi od nas. Predvidevanja, da Bog razmišlja tako kot mi, namesto da bi se z vso močjo trudili misliti tako, kot misli on, so napačna. Spomni se, kaj je Kristus rekel Petru, ko mu je ta rekel, naj ne govori o trpljenju, ki prihaja in o smrti: »Poberi se, satan!« Postni čas je prava priložnost za nas, da se »obrnemo na Kristusa,« edinemu viru resnične sreče. V Gospoda zaupamo takrat, ko postane naša orednja opora v naših težavah, pa tudi v veselih trenutkih; ko se obrnemo k njemu v molitvi, še posebej, ko si resnično vzamemo čas zanjo, pa tudi s klici in kratkimi, toplimi, spontanimi molitvami čez dan. Ali zaupam v Gospoda skozi takšno molitev?
3. Samo Bog je vreden našega češčenja: Seveda ne zanikamo Boga zavedno in ne častimo idolov. A ne smemo pozabiti, da bo naše srce tam, kjer je naš zaklad. Če ni Kristus naš zaklad, potem bomo častili sebe in posvetne reči … Čeprav ne bi pi pokleknili pred našim novim računalnikom ali elegantnimi oblačili, ki smo jih ravnokar kupili, lahko namenjamo tem stvarem večjo pomembnost, kot je potrebno. Da si samo Bog zasluži naše češčenje je težko doumeti. To pomeni, da mora biti Bog v središču naših misli, besed, hrepenenj, dejanj in načrtov. Pozorno moramo sprejemati prečiščevanje naših namenov in hrepenenj, da bi naš Gospod še naprej vladal v naših srcih kot tisti, iz katerega izhajamo in h kateremu smo usmerjeni, kot cilju in nagradi celega našega življenja. Je Kristus kralj mojega srca?

Pogovor s Kristusom: Dragi Gospod, pomagaj mi doumeti, da sta molitev in nenavezanost na materialne stvari potrebni za premagovanje preizkušnje! Opomni me, da si ti premagal preizkušnjo, da bi nas naučil, kako naj jo premagamo tudi mi. Pomagaj mi, da bom ostal pozoren in združen s tabo v molitvi!

Sklep: V trenutku preizkušnje se bom poskušal spomniti na to, kaj Bog želi in ga prosil za pomoč.

Nato je šel ven in zagledal cestninarja po imenu Levi, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« Ta je vstal, pustil vse in šel za njim. Nato mu je Levi priredil veliko gostijo v svoji hiši; in z njim pri mizi je bila velika množica cestninarjev in drugih. Farizeji in njihovi pismouki pa so godrnjali in govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Gospod, sončni dnevi, oblačni dnevi in deževni dnevi, vse to izhaja iz tebe. Vsak dan nas presenečaš, saj vsak dan narediš drugačen, da bi nas približal svojemu prihodu, v katerega upamo. Gospod, tvoja ljubezen vse razlaga in vodi vse stvari. Želim odgovoriti na tvoje neskončno usmiljenje in ljubezen, tako da te vsak dan bolj ljubim.

Prošnja: Gospod, veš, kako težko mi je odpustiti. Pomagaj mi, da to vedno storim.

Razmišljanja:

1. Zdravnik, ki ozdravlja bolnike: Kako čudovit odgovor: “Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike k pokori.” To je izjava, odprta za vse človeštvo, ki potrebuje odrešenje. To je izjava, ki nam kaže, da Bog ni izbirčen. Kristus je prišel za vse grešnike in vsem ponuja svoj klic k spreobrnjenju in preobrazbi po njegovi milosti. Kaže nam, da Kristus želi doseči vsakogar in odpustiti vsakomur. On ni kot mi, ki diskriminiramo in gojimo zamere. Ko nekdo bolj greši. Bog si še posebej prizadeva doseči to osebo in ji ponuditi svoje odpuščanje in povišujočo milost. Kakšen zgled za nas v težkih trenutkih, v naših odnosih z drugimi! Kristus nas uči potrpežljivosti. Kristus nas uči, da moramo ljubiti in graditi mostove, kadarkoli se ponudi priložnost.
2. Moramo oznanjati bolnim: Kristus nam daje zgled in nas pošilja oznanjat ljudem, ki ga ne poznajo ali ki ga zavestno, delno zavestno ali celo nezavedno žalijo. Zanimivo je, da tiste, ki se postavljajo nasproti Kristusu, imenuje “pravične”, ker so neprilagodljivi in njihovi kriteriji se ne morejo upogniti. Kristus pa nas kliče, da odpustimo tako pogosto, kot je potrebno (Lk 17,4). Moramo se naučiti odpustiti v svetu, ki nam pravi, naj bomo trdni in naj ničesar ne spustimo iz svojih rok.
3. Odpuščanje lahko pride samo iz ljubezni in vodi k ljubezni: To evangeljsko besedilo nas spominja na zgodbo prešuštnice, ki so jo pripeljali pred Jezusa. Mojzesov zakon je bil jasen, vendar je Jezus vedel, da se nekaj mora spremeniti, da bo človek lahko prišel do nebes. Vedel je, da lahko samo odpuščanje in ljubezen do vseh združita vse ljudi v raju. Vedel je, da so vsi grešili in zato ne morejo obtoževati drugega, ne da bi posredno obtoževali sami sebe. Zato je Kristus odgovoril tistim, ki so obtoževali prešuštnico: “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen” (Jn 8,7). Vsi smo grešniki. Vsi potrebujemo odpuščanje. Vsak mora odpustiti drugemu. Vsi moramo dovoliti, da ljubezen zavlada v naših srcih, da bi bila vez, ki nas ponovno združi.

Pogovor s Kristusom: Hvala, Gospod, ker si mi dal rešitev za moje življenje. Pomagaj mi, da popolnoma odpustim tistim, ki so mi storili krivico. Pomagaj mi, da jih ljubim, molim zanje in jim delam dobro, kljub temu da me ovirajo in škodijo. Pomagaj mi, da si prizadevam neprenehoma širiti tvojo rešitev za razdeljenost, diskriminacijo, sovraštvo in vojno v svetu.

Odločitev: Pomislil bom na ljudi, ki mi niso všeč ali se do mene obnašajo ravnodušno, in bom ozavestil vsaj eno od njihovih dobrih lastnosti. Če se ponudi priložnost, bom o njih govoril dobro, in če je mogoče, bom zanje storil dobro delo.

Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.

Uvodna molitev: Gospod, veš, kako zelo te potrebujem in sem za vse od tebe odvisen. Poznaš moje slabosti in napake. Vse svoje zaupanje polagam v tvojo ljubezen in usmiljenje. Vsak dan želim zaupati v tvojo moč, tvojo obljubo in tvojo milost. Danes nameravam, s tvojo pomočjo, hoditi po poti križa z ljubeznijo in velikodušnostjo, da bi se ti približal.

Prošnja: Gospod, naj se naučim sprejemati žrtve kot pot poprave in očiščenja.

Razmišljanja:

1. To so dnevi: Jezus je dejal, da bo prišel čas, ko se bodo njegovi učenci postili. Sedaj, ko se je Gospod vrnil v slavi k Očetu, je na nas, da nadaljujemo delo odrešenja, “ki še manjka Kristusovim bridkostim zaradi njegovega telesa, ki je Cerkev” (Kol 1,24), kot pravi apostol Pavel. Pridružimo svojo žrtev Jezusovi, da bi ga posnemali in prinesli milost sebi in drugim. Vsako krščansko življenje mora vključevati zdrav duh žrtve in samozatajevanja.
2. Čutiti lakoto: Lakota, ki jo doživimo med postom, je simbol globlje duhovne lakote, ki bi jo morali čutiti do Boga in do nebes. Ta svet nas pogosto naredi preveč udobne, in hitro pozabimo, da to ni naš resnični dom. Smo romarji, ki potujemo skozi tujo deželo, daleč od našega končnega počivališča. Post nas spominja na hrepenenje potnika, da bi varno prispel na cilj in končno se veselil, da je doma za vedno. Pravi kristjan z upanjem zre proti nebesom, kjer bo večno počival z Bogom v pravi sreči. Ve, da so vse dobre stvari, ki jih ta svet ponuja, le senca čudovitih stvari, ki jih je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo (prim. Rim 8,28).
3. Žeja po dušah: S križa je Jezus rekel: “Žeja me”. Ta žeja je bila za to, da bi se vsi ljudje spravili k Očetu. Bila je žeja po tem, da bi se duše vrnile k ljubezni do Boga in našle pot v nebeško kraljestvo. Prostovoljna žrtev in samozatajevanje, če ju ponudimo za spreobrnjenje src drugih, prinašata milost, ki jo potrebujejo, da se spremenijo in se vrnejo k Bogu. Nihče se ne more sam spreobrniti, in nihče v hudi grešnosti si ne more zaslužiti Božje milosti. Moramo posredovati z našo osebno molitvijo in žrtvovanjem, da bi drugim pridobili nadnaravno milost, ki jo potrebujejo za premagovanje svojih ovir. Največje delo ljubezni, ki ga lahko opravimo, in največje veselje, ki ga lahko doživimo, je, da dušo pripeljemo nazaj h Gospodu. Koliko duš čaka na našo molitev in žrtev?

Pogovor s Kristusom: Gospod, naredi me velikodušnega in radostnega v žrtvovanju, saj vem, da me žrtvovanje še tesneje povezuje s teboj in prinaša milost spreobrnjenja mnogim dušam, ki jih ljubiš in za katere si umrl.

Odločitev: Izbral bom eno osebo, ki potrebuje Božjo milost, in vse svoje žrtve danes ponudil zanjo.

Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?

Uvodna molitev: Gospod Jezus, nisi bežal pred trpljenjem, ampak si storil, kar ti je naročila tvoja ljubezen do nas. Zaupam vate. Gospod Jezus, šel si proti Jeruzalemu v upanju, da se bomo vrnili v Očetovo hišo. Upam vate, saj nisi postavil meje svoji ljubezni. Tudi ko si bil zavrnjen in umorjen od svojih sovražnikov, si zanje molil. Gospod, ljubim te.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti odrešilno moč križa, ki si ga položil na moja ramena, in ga sprejeti.

Razmišljanja:

1. Trpljenje je priložnost: Trpljenje je prisotno na vsakem koraku življenja. Naša nagnjenost je, da se pred njim umaknemo, se mu izognemo. To velja že za majhno praskico, ki jo dobimo ob prvem padcu s kolesom, pa vse do globoke žalosti, ki jo čutimo, ko nas prijatelj izda. Ko čutimo bolečino, uporabimo vsa sredstva, da se je znebimo. V današnji družbi obstaja zdravilo za lajšanje vsake bolečine ali trpljenja, ki ga lahko občutimo. Kljub temu je v vsakem trpljenju lekcija. To lekcijo si bolje zapomnimo, ko trpimo, da bi se nečesa naučili. Kristus je predvidel svojo zavrnitev, trpljenje in smrt, vendar se jim ni izognil. Sprejel jih je kot način, da pokaže svojo najglobljo ljubezen: “Nihče nima večje ljubezni kakor ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). To je tisto, kar starši storijo, ko posvetijo svoj čas in pozornost svojim otrokom. To je tisto, kar pravi prijatelji storijo, ko služijo brez štetja stroškov. To je tisto, kar storimo, ko pomagamo nekomu, ki potrebuje pomoč.
2. Ljubi borbo, ne padec: Včasih se lahko počutimo preobremenjene. Počasi, a vztrajno, se lahko naveličamo svojih napak in njihovih posledic. Nenehna in trajna bitka za sledenje Kristusu nas lahko počasi izčrpava. Pot k popolnosti v krepostih je zagotovo polna nagrad, vendar ima svoj delež obrabljanja. Vendar ni pomembno, če padeš tisočkrat, dokler ljubiš boj in ne padec. Ni smiselno obupati, še posebej, ko se borimo s Kristusom ob svoji strani. Trud dolgotrajne bitke lahko bolj zadovolji Kristusa kot enostavna in udobna zmaga. Kristus nas opominja: “Zelo bom trpel, bil zavrnjen in umorjen, in vsak, ki hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj.”
3. Ko sem šibak, sem močan: S prihodom Kristusa na zemljo je trpljenje dobilo nov pomen. Omogočil nam je, da trpljenje, bolezen in bolečina – posledice greha – smiselno povežemo z odrešujočo in rešilno močjo ljubezni. Ko so apostoli vprašali Gospoda, kdo je odgovoren za nesrečo moškega, ki je bil slep od rojstva, je Kristus odgovoril: “Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.” (Jn 9,3). Nesreča in šibkost sta sv. Pavla spodbudili, da je izjavil: “Zato sem zadovoljen s slabotnostmi, žalitvami, težavami, preganjanji in stiskami zaradi Kristusa; ko sem namreč slaboten, sem močan” (2 Kor 12,10). Prav s tem, da sebe zanikamo, da priznamo svojo šibkost, da zavestno sprejmemo preizkušnje in trpljenje, lahko pokažemo Božjo moč in čudeže v svojem življenju.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi videti vse, kar se mi dogaja, tudi bolečino, trpljenje in bolezen, kot priložnost za ljubezen, za rast v ljubezni in za darovanje svoje ljubezni tebi.

Odločitev: Preden nekaj storim danes, se bom ustavil, da preučim motive, zaradi katerih to storim: ali je to zame ali za Boga? Če je le zame, bom popravil svoje namene ali pustil dejanje ob strani, še posebej, če imam priložnost storiti kaj drugega za Boga ali služiti Bogu v svojem bližnjem.

»Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

Uvodna molitev: Gospod, z živo vero verujem vate! Čeprav sem nagnjen h grehu in slabosti, zaupam v tvoje usmiljenje. V tem razmišljanju ti želim pokazati svojo ljubezen. Hrepenim po tvojem plačilu, ne po pohvalah ljudi!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom s čistim namenom deloval v svojem življenju!

Razmišljanja:

1. Koga si želiš zadovoljiti: V današnjem evangeljskem branju Kristus postavlja težak izziv in obenem veliko tolažbo. Njegov nauk se lahko strne v enostavno izjavo: V vsem, kar počnemo, delujmo vedno pred Bogom samim. Ob koncu našega življenja bo ostalo le tisto, kar smo storili za Boga, torej za naše brate in sestre. Vse drugo, vsa naša praznina, želja po cenjenju, ljubezni ali upoštevanju, bo na zadnji dan izginilo, kot se megla razblini pod žarki sonca. Izziv je jasen: delovati pred Bogom z res iskrenom namenom. Toda kje je tolažba? Naš nebeški Oče “vidi v skrivnosti”. To, kar morda ne bo nikoli zaznano, priznano ali cenjeno s strani sveta, bo nekoč poplačano v nebesih.
2. Med tabo in Bogom: Evangelijski nauk odmeva v kratki pesmi z naslovom “Med tabo in Bogom” - Sveta Terezija iz Kalkute

Ljudje so pogosto nerazumni, nelogični in sebični.
   Vseeno jim odpusti.
Če si dober, te bodo morda obtožili sebičnih, skritih motivov.
   Bodi vseeno dober.
Če uspeš, boš pridobil nekaj lažnih prijateljev in nekaj pravih sovražnikov.
   Bodi vseeno Uspešen.
Če si iskren in odkrit, te ljudje morda prevarajo.
   Vseeno bodi iskren in odkrit.
To, kar si leta gradil, lahko nekdo čez noč uniči.
   Vseeno gradi.
Če najdeš mir in srečo, bodo drugi morda ljubosumni.
   Kljub temu bodi srečen.
Dobro, ki ga danes storiš, bodo ljudje jutri pogosto pozabili.
   Vseeno stori dobro.
Daj svetu najboljše, kar imaš, in morda nikoli ne bo dovolj.
   Vseeno daj svetu najboljše, kar imaš.
Zakaj?
   Ker je v poslednji sodbi vse to med tabo in Bogom …
   V resnici nikoli ni bilo med tabo in njimi.

3. Naše večno poplačilo: Kristus trikrat pove, da so hinavci, ki se postavljajo pred drugimi, že prejeli svoje plačilo. Nekega dne bo vsak izmed nas sam stopil pred Kristusa. Naša večna usoda bo odvisna od tega trenutka. Ne pustimo, da bi bile naše roke prazne, ker smo skrivaj delovali, da bi si pridobili pohvalo drugih. Raje opravljajmo dobra dela v anonimnosti, da naša leva roka ne bo vedela, kaj počne naša desna. Tako nas bo naš nebeški Oče, “ki vidi, kar je skrito”, poplačal.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker vedno vidiš, kar je skrito, ker si vedno pripravljen poplačati to, kar storimo zate! Tvoje besede in zgled svetih mož in žena me navdihujejo. Želim živeti obrnjen k tebi in večnosti ter se odpovedati vsem mojim praznim željam in skrbem, kaj si drugi mislijo o mojih dejanjih.

Odločitev: Obnovil bom iskrenost v različnih dejavnostih dneva in jih opravljal iz ljubezni do Kristusa in za pomoč pri ustanavljanju njegovega kraljestva.

Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. Jezus jih je opominjal z besedami: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Vedel je za to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rekli so mu: »Dvanajst.« »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?« Odgovorili so mu: »Sedem.« Tedaj jim je rekel: »Mar še vedno ne uvidite?«

Uvodna molitev: Gospod, vem, da si deloval v mojem življenju, vendar to tako malo upoštevam. Samo zavedanje resnice tvoje navzočnosti v moji preteklosti bi bilo dovolj, da bi v celoti preobrazil moje srce v prihodnost, posvečeno tebi. Znanje o tvoji zgodovini bo pripomoglo da hrepenim po tebi. Hrepenim po dobroti, ki bo ta dan obrodila sadove na načine, ki me ne bodo zavedli. Želim in nameravam, da moje vsakdanje strasti ne pustijo, da bi me slepile in prikrajšale za priložnost, da bi danes postal tvoj apostol.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da se bolj posvetim tvoji volji prek globljega zaupanja vate.

Razmišljanja:

1. Brez temeljev: “Ali zato, ker nimamo kruha?” Vidimo, kako enostavno lahko spregledamo sporočila, ki jih Bog želi poslati prek molitve, ker smo zaposleni samo z običajnim. Lahko hrepenimo po uspehu, si želimo, da bi se prijatelj ali družinski član spravil z nami ali pa postanemo obsedeni s financami. Nesamozavestno srce je odvrnjeno od zdrave vizije življenja, ker ni zgrajeno na skali. Duša, ki živi iz pravega temelja, ve, da je vse dobro, dokler ima Kristusa in izpolnjuje njegovo voljo.
2. Spominjanje Božjih del: “Ali se ne spominjate?” Eden najhujših grehov Izraelcev je bil, da so pozabili na velika Božja dela v njihovo korist. Pomembno je, da se pogosto in s hvaležnostjo zavedamo številnih koristi, ki smo jih prejeli od našega Gospoda. Vsak od nas naj se spomni: Bog nas je ustvaril in začel delo naše svetosti. Če nas je pripeljal tako daleč samo z zmernim sodelovanjem z naše strani, kako daleč bi lahko šli, če bi mu popolnoma posvetili svojo predanost? Koliko dobrega bi vzcvetelo v naših življenjih? Koliko težav bi našlo obliko Božje roke v našo korist?
3. Želja, da bi ponovno videli: Na vsak dan bi moral vsak kristjan zdravo dvomiti v to, kar misli, da je absolutno potrebno za njegovo življenje. Pogosto je potrebno duhovno “razstrupljanje”, da nas osvobodi obsedenosti s sekundarnimi cilji. To razstrupljanje najdemo v šoli molitve. Sv. Avguštin opaža, da je molitev prostor, kjer izražamo svoje želje, kjer naše srce očistimo od motečih dejavnikov in kjer dovolimo, da se naklonjenost in predanost do Ljubljenega razširita. Ogenj božje ljubezni lahko zaceli mnoge delitve in komplekse v naši psihologiji, če se mu dosledno odpremo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, obvaruj me tiste duhovne anoreksije, ki mi odvzema lakoto po tvoji navzočnosti v mojem življenju. Včasih pustim, da me vsakodnevni pritiski in nezdrave strasti oropajo sposobnosti, da te ljubim, kot bi moral. Kako ogrožam samega sebe; kako uničujem svoje srečanje v tem svetu iluzij. Osvobodi me, Jezus, moje lastne neumnosti! Vrni mi lakoto, da te spet ljubim, ko ti obljubim, da se nikoli več ne bom pustil odnesti z aktivizmom in ponosom.

Odločitev: Danes bom zapisal stvari, ki sem jih iskal in bi me lahko oddaljile od Kristusa. Z iskrenim odrekanjem se jim bom odrekel v duhu svete ravnodušnosti, želeč jih samo toliko, kot jih Jezus želi v mojem življenju.

Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera.

Uvodna molitev: Gospod, pogosto sem hladen do tvoje zveličavne navzočnosti, ko v naglici živim trenutek in postajam zadosten samemu sebi. Ni čudno, da mi je težko prisiliti se k molitvi – uporabiti vero, da te spoznam, božansko ljubezen, da v tebi živim, in teološko upanje, da ti zaupam. Sedaj pristopam k tebi, želeč le postati zvestejši učenec tvojega kraljestva.

Prošnja: Gospod, podari mi vero, ki bo tolažila tvoje srce.

Razmišljanje:

1. Odpovedovanje Kristusu: G. K. Chesterton je nekoč trdil: “Krščanska ideja ni bila preizkušena in ugotovljena kot pomanjkljiva; izkazalo se je, da je težka in je bila zapuščena neizkušena.” Jezus nas resnično ljubi in nikoli ne bi odklonil ponižne duše pravih dobrin, ki jih potrebuje za izpolnitev in odrešenje. Če naše želje, podobno kot želje farizejev, pustijo Boga molčečega in naše duhovno življenje hladno, je to morda klic, da očistimo svoja srca preostalih ostankov samovšečnosti. Skrbno se izogibajmo odnosom in besedam, ki odbijajo Kristusa. Kristus ne bo dovolil, da bi ga ljubili za to, kar ni, in ne bo zadovoljil želja, ki jih imamo za to, kar nismo. Lahko si želimo, da bi naša sreča bila veliko stvari, toda Kristus želi, da sprejmemo, da je njegova volja srce našega izpolnjevanja.
2. Molitev je vsakodnevno dihanje za dušo: Jezus se pogovarja z našimi dušami v jeziku, ki izvira iz nadnaravnih drž in vere, upanja in ljubezni. Kljub temu bo molčal, če ga potegnemo na majhen, ozek okvir našega razuma in izračunavanj –želimo si “sami razumeti”, preden bomo ukrepali. Jezus noče biti Superman, ki vstopi v naše življenje, samo ko so stvari resnično slabe in vse izgubljeno. Kristus posreduje, ker želi življenje občestva in milosti dan za dnem, deliti svoje življenje z vsako dušo. Želi, da naše življenje v zvestobi in otroškem zaupanju diha kot zrak.
3. Znaki, ki nas pripeljejo k Jezusu: Kristus nam je dal gotove znake svoje vsakodnevne navzočnosti v našem življenju. Prvi je znak križa. Samo vera bo odklenila njegovo skrivnost in nas privedla do srečanja med našim grehom in Božjim usmiljenjem. Grešnost je srž najhujšega, kar se lahko zgodi v našem življenju; znak Križanega je njegovo zdravilo. Vera nam bo, tako kot dobremu razbojniku, dovolila videti Kristusovo ljubezen v središču vesolja in kako se svet vleče proti njej kot v vrtincu. Drugi znak, ki nam ga je zapustil, je evharistija. To je najmočnejši znak, saj vsebuje avtorja samega znaka. Kristus se ponižuje, da bi ostal z nami za vsako ceno. Pod podobo kruha in vina razkriva, kaj želi biti za naše duše; pod tančico zakramenta se učimo srečevati Kristusa osebno kot čisto ljubezen. “Na noč, ko je bil izdan, je pokazal globino svoje ljubezni…” Naj bodo ti znaki “jezik ljubezni”, s katerim se pogovarjamo z Jezusom na način, kako želi biti znan, ljubljen in čaščen.

Pogovor s Kristusom: Kristus, naj moje ponosne zahteve pred zrelim srečanjem s tvojo božansko ljubeznijo izpuhtijo. Naj moja nezrelost ne ovira širitve tvojega kraljestva; raje mi dovoli ponižno sprejeti potrebo po spremembi načina, kako se navezujem na tvoj resnični načrt za moje življenje.

Odločitev: Danes bom posvetil nekaj časa, da bom priznal in se zahvalil Jezusu za znake, ki mi jih je dal, da ga bolje spoznam, ljubim in mu služim v svojem življenju.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

Uvodna molitev: Gospod, pošlji svojega Svetega Duha, da me razsvetli!

Prošnja: Moj Oče, pomagaj mi slišati tvoj glas!

Razmišljanja:

1. Izpolnjevati in učiti tvojo ZAPOVED, Jezus? Ne jo le poslušati. Vem. Takoj slišim mentalne zobnike, ki mi namazano trdijo, da te Besede ne morem udejanjiti! Danes še posebej to: »kdor reče ženi, sinu, sosedi idiot ali bedak …« (Mt 5,22 Beseda tudi danes zadene.In gre ravno tja, kjer se še zaklepam pred Tvojo preobrazujočo močjo: prosim, naj bo Duh predirljiv, naj po Besedi prodre prav tja, kjer sem potreben Tvojega odrešenja, Jezus! Naj se Beseda zgodi in spremeni moje človeško čutenje in prepričanje, naj razsvetli mojo temo. Kličem Duha in verujem v moč Besede.
2. V kakšno vlogo me boš torej danes postavil? »Ne ubijaj! (…)Jaz pa vam pravim: Vsak kdor se jezi na svojega brata, gre pred sodišče. Kdor pa reče bratu‘bedak’, gre pred vrhovno sodišče.« (v. 22) Judovstvo prepoveduje uboj človeka, v Tvojem govoru na gori pa postaviš za nas veliko višja merila: naročaš nam, naj ne damo duška svoji jezi z žaljivkami, ki ranijo dostojanstvo druge osebe, nas pa obremenijo s krivdo. Verjetno takoj pomislim na določeno osebo v moji bližini, ki me tako zelo razdraži, da z jezo zabrusim besede,ki ubijajo. Težko je. Odnos s tako osebo je lahko sporen že leta in leta. In tudi ta oseba mogoče nalašč poskrbi, da kar reče, zaboli. Res zaboli. In ne kaže nobene želje, da bi se najin odnos spremenil na bolje. Torej?

Pogovor s Kristusom: Poslušam Te, Jezus in želim živeti tako, kot me učiš. Hočem izpolnjevati to, kar mi naročaš. Zato tudi danes obljubim, da bom delal to, kar delam vedno, ko berem GOVOR NA GORI: Prvič - poskušam razumeti življenjska merila, ki jih v tem govoru postavljaš; drugič - v meni tli globoka želja, da bi jih zaživel; tretjič - priznam, da so ta merila previsoka in da jih sam ne morem doseči; četrtič - obudim vero v moč evangelija, verujem, da sesam ne morem premagati, se ugrizniti v jezik, ko me ta določena oseba jezi. Tvoja Beseda ima v meni moč. Ponavljam »pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pridi in daruj svoj dar« (v. 24).Kličem Duha naj me prežame z svojim mirom in ljubeznijo, da ta spor izgubi želo in ohladi mojo jezo in užaljenost. Hkrati pa te prosim odpuščanja. Odpovedujem se navezanosti na svoj prav, na svoje užaljeno ogorčenje, na občutek, da se mi dogaja krivica. Odpovedujem se vsemu temu in hočem, da tudi v odnosu s to osebo živim Tvojo zapoved ljubezni. Pomagaj mi! Naj se mi ZGODI Tvoja Beseda! Amen.

s. Andreja Godnič, uršulinka

Tiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč.« Njegovi učenci so mu odgovorili: »Od kod bi jih mogel kdo s kruhom nasititi tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem.« Tedaj je naročil, naj množica sede po tleh. Vzel je sedem hlebov, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico. Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel, naj ponudijo tudi te. Jedli so in se nasitili. Nato so pobrali sedem košev koščkov, ki so ostali; ljudi pa je bilo okoli štiri tisoč. In odpustil jih je; sam pa je z učenci takoj stopil v čoln in se odpeljal v dalmanútske kraje.

Uvodna molitev: Gospod, kako hitro lahko izgubim vero in začnem bolj zaupati stvarem, ki so dotakljive in jih vidim, kot v tvoje obljube in moč. Ampak verjamem vate, da si Kruh življenja in da lahko le ti zadovoljiš najgloblje hrepenenje mojega srca. Kot moj Stvarnik veš, kaj potrebujem, in za mene poskrbiš vsak dan. Kot moj Odrešenik me vodiš po poti križa in odpuščanja. Želim ti slediti bolj tesno.

Prošnja: Gospod, utrdi mojo vero, da bom velik, tako kot ti.

Razmišljanja:

1. “Moje srce je ganjeno s sočutjem nad množico”: Jezus kaže sočutje do množice, celo do njihovih trenutnih potreb. Ve, kako zemeljsko naravnani so, saj si želijo le zadovoljiti svoje potrebe po kruhu in vodi. V drugem odlomku pravi: “Zakaj se sekiraš, kaj boš jedel, pil ali oblekel? … Po vsem tem sprašujejo pogani” (Matej 6:25–33) – “pogani”, tisti brez vere ali zaupanja v nebeškega Očeta. Našega Gospoda ne skrbi za hrano in obleko zase, čeprav se trudi zagotoviti to za druge. Toda njegova ljubezen se tu ne konča. Iskreno si želi njihovega največjega dobrega in zato jim daje veliko več kot samo obrok. Poleg kruha in vode jim daje dar vere. Konec koncev, “Človek ne živi samo od kruha” (Luka 4,4).
2. “Od kod bo kdo dobil dovolj kruha, da jih nasiti na tem zapuščenem kraju?” Apostoli postavijo zelo človeško vprašanje, ki razkriva revščino njihove vere v Jezusa. Takšno vprašanje, brez vere, bi postalo samouresničujoča prerokba. Ker se naloga zdi nemogoča, zakaj sploh poskusiti? Kako pogosto nas takšen način razmišljanja odvrača od velikih stvari, ki bi jih lahko naredili za Boga in pričakovanja velikih stvari od njega? Kako pogosto se sprijaznimo s porazom, zadovoljni z obžalovanjem in z žalostjo opazovati brezupne razmere, kot da Bog ni vsemogočen in pripravljen pomagati? Potrebujemo vero Blažene Device, ki je verovala v nemogoče in postala mati vsem, ki verujejo.
3. “Jedli so, kolikor so hoteli, in pobrali sedem košar drobtin, ki so ostale”: Jezus ponuja polnost življenja in ljubezni, obilje dobrega in milosti vsem, ki mu sledijo. Njegove poti so poti življenja. Dovoli nam, da trpimo pomanjkanje v tem življenju, da se bomo povezali z resničnim virom obilja skozi vero, upanje in ljubezen. Tisti, ki iščejo sebe, tako da iščejo zgolj materialne dobrine – ki so po definiciji omejene – bodo vedno v pomanjkanju in bodo vedno čutili grožnjo izgube tega, kar imajo. Tisti, ki iščejo Kristusa in njegovo milost – ki je po definiciji neomejena – se nikoli ne bodo bali, ko izgubijo svoje zemeljske dobrine. Zato Jezus pravi, da bo tistemu, ki ima (vero, upanje, ljubezen, milost, darove duhovnega življenja), dano še več, in od tistega, ki nima (nobenega od teh duhovnih darov), bo celo tisto, kar se mu zdi, da ima (materialna imetja, ki so danes tukaj in jutri izginjajo, vedno se razgrajujejo in propadejo), odvzeto (Luka 8,18).

Pogovor s Kristusom: Gospod, daj mi dar sočutja, da bom mogel služiti drugim s tvojim srcem. Daj mi darove vere, upanja in ljubezni, da bom razumel, da tvoja dobrota ne pozna meja ali omejitev in da želiš izliti svojo milost na vse, dokler naše skodelice ne bodo prelite.

Odločitev: Danes bom velikodušen v svoji dobrodelnosti do drugih.

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Začetna molitev: Gospod, v svojem srcu resnično čutim tvojo ljubezen. Upam vate, saj si pridobil moje zaupanje, ko si mi razkril svojo žrtveno ljubezen. Ljubim te, Gospod, in želim biti priča tvoje ljubezni v vsem.

Prošnja: Gospod, odpri moje srce tvoji ljubezni, da bom prepričljiva priča svetu, da tvoja ljubezen obstaja.

Razmišljanja:

1. Kdo bi bil jaz, če ne bi imel vere? Pogosto smo tako seznanjeni in poglobljeni v našo katoliško dediščino, da jo jemljemo kot samoumevno resnico, ki smo jo prejeli od naše katoliške Cerkve, tako kot večina od nas jemlje sposobnost slišati ali govoriti za samoumevno. Današnji evangelij nam ponuja priložnost, da premislimo o človeku, ki se od rojstva ni mogel veseliti teh običajnih sposobnosti. Obstajajo ljudje, ki ne morejo sprejeti Jezusovega razodetja –ne zato, ker jim ni dano, ampak ker niso pripravljeni sprejeti. Veselimo se milosti, ki smo jo prejeli, in jo častimo s svojo zvestobo. Kakšna oseba bi bil (ali kmalu postal), če ne bi imel daru vere, ki podpira, vodi ali oblikuje moje vrednote?
2. Kristus je razodetje Očeta in Njegove ljubezni: Kristus se je razodel temu človeku in njegova moč mu je povrnila sluh in govor. “Kristus … z razodetjem skrivnosti Očeta in Njegove ljubezni v celoti razodeva človeka človeku in mu razodeva njegov najvišji klic” (Gaudium et Spes, 22). V kolikor smo gluhi za božje razodetje, smo podobni temu človeku. Ne moremo govoriti o pomenu sporočila za naše življenje, ne moremo se predati Bogu in drugim, življenje gre mimo nas. Toda če se Bog dotakne naših ušes in jezika, če nas ozdravi in opolnomoči s svojo milostjo, naša življenja dobijo popolnoma novo smer in pomen. Bog se res dotakne naših ušes in jezikov, vendar moramo sprejeti njegovo milost in namen v svojem življenju.
3. Smo priče svetu, da ljubezen obstaja: Naš Gospod je temu človeku povrnil zdravje njegovih ušes in jezika. Kristus mu je tako razodel njegovo pravo identiteto: “On, ki je ‘podoba Boga, ki ga nihče ni videl’ (Kol 1,15), je on sam popolnoma človek” (Redemptor Hominis, 10). Kako težko je moralo biti njegovo življenje pred tem razodetjem! Kako težko je bilo zanj verjeti in ljubiti! “Človek ne more živeti brez ljubezni. Ostaja bitje, ki je zase nerazumljivo, njegovo življenje nima smisla, če mu ni razodeta ljubezen, če je ne srečuje, če je ne doživlja in si je ne prilasti, če ni z njo globoko povezan” (Enako). Z obnovljenim zdravjem je ta človek postal izvajalec Božjega odrešenja. Kdo ga zdaj lahko utiša glede te čudovite izkušnje s svojim Odrešenikom, ki jo je imel? Kako se je ta človek počutil tisti dan, ko ga je Kristus ozdravil! Ta človek je verjel in zato govori! Zakaj sem tiho? Ali ne vem, da moram biti kot katolik priča svetu, da ljubezen obstaja?

Pogovor s Kristusom:

Izpoved sv. Avguštine:

Pozno sem te vzljubil, O lepota, ki je hkrati večna in nova, pozno sem te vzljubil!
Bil si v meni, jaz pa sem bil zunaj, in tam sem te iskal.
V svoji neprijaznosti sem se poglobil v lepe stvari, ki si jih ustvaril.
Bil si z menoj, a jaz nisem bil s teboj.
Stvari, ki si jih ustvaril, so me od tebe oddaljile; a če ne bi bile v tebi, sploh ne bi bile.
Klical si, vpil si in prodrl si skozi mojo gluhost.
Zasijal si, svetil si in pregnal si mojo slepoto.
Vdahnil si mi svoj vonj; zajel sem dih in zdaj hrepenim po tebi.
Okusil sem te, zdaj sem lačen in žejen po več.
Dotaknil si se me in goreč sem za tvoj mir

Odločitev: Danes bom delil en vidik svoje vere s prijateljem ali družinskim članom.

Vstal je in od tam šel v pokrajino Tira. Stopil je v neko hišo in je želel, da bi tega nihče ne izvedel, vendar ni mogel ostati skrit. Takoj je slišala o njem žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, naj izžene demona iz njene hčere. Govoril ji je: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je odvrnila z besedami: »Gospod, tudi psi pod mizo jedo drobtinice, ki padajo od otrok.« Rekel ji je: »Zaradi te besede pojdi, demon je šel iz tvoje hčere.« Odšla je domov in našla deklico, ki je ležala v postelji; in demon je šel iz nje.

Uvodna molitev: Gospod, danes stopam pred teboj, da se naučim lekcij vere. Želim se naučiti biti potrpežljiv, ko preizkušaš mojo vero. Vem, da želiš samo, da ta raste in obrodi več sadov v mojem življenju. V tej molitvi želim zaupati in ljubiti tebe, kot si zaslužiš, da te ljubim.

Prošnja: Gospod, naredi mojo vero živo in vztrajno.

Razmišljanja:

1. Iščite višje darove: Naš Gospod je blizu nas v našem trpljenju. V tem evangeliju je hči trpela zaradi demonične obsedenosti in njena mati je trpela z njo. Kar nas najbolj presune v tem odlomku, je, da je naš Gospod najprej povečal materino trpljenje s kritiko. Zdi se tako tuje, tako neskladno z osebo, ki je “krotka in v srcu ponižna”, tako drugačno od nežnega Jezusa, ki je vedno občutljiv za potrebe drugih. Kljub temu pa je naš Gospod nameraval podariti materi največji dar, ki bi lahko doletel katero koli človeško bitje: dar odrešenja, ki ga predstavlja ozdravitev njene hčere. Ker je bil dar tako velik, je bilo treba pripraviti posodo, ki ga bo sprejela.
2. Občutki, nič več kot občutki: Pomembno je, da se spomnimo dveh načel glede naših občutkov. Prvič, ne smemo jih obravnavati, kot da bi bili nezmotljiv kompas našega duhovnega življenja. Drugič, njihova pomanjkljivost ne pomeni, da nas naš Gospod zapušča. Lahko se zlahka zmotimo glede teh dveh načel in slepo sledimo svojim občutkom, prepričanjem in zapeljevanjem. Lahko napačno zamenjamo občutke z vero. Ta verujoča ženska lepo prikazuje držo, ki jo moramo ohranjati. Njen zgled ponižnosti v obraz Jezusove očitno ostre kritike nas zares presune. Ni upora, pritožb, zamere ali samopomilovanja. Odločno se osredotoča na Kristusa. Ohranja duha ponižnosti in vere v njega, ki ima moč osvoboditi njeno hčerko izpod vpliva hudega duha. Ali sem sposoben vztrajati v molitvi, tudi ko se zdi, da naš Gospod ne posluša?
3. Stolnica vere, ki jo lahko vsi vidijo: O, če bi se lahko učili iz njenega zgleda! S tako trdno temeljno točko, iz nje Jezus izvabi še večjo vero – veliko kot stolnica, ki jo vidi ves svet. Moramo premišljevati in razmišljati o skrivnostnih in modrih načinih našega Gospoda, ko trpimo zaradi njegovih kritik. Moramo vztrajati v ponižnosti, zavedajoč se, da smo ustvarjeni vedno ljubljeni od Kristusa, našega dobrega pastirja. Obljubil je, da nas ne bo zapustil kot sirote. Zakaj potem tako malo vere?

Pogovor s Kristusom: Gospod, ne dovoli, da bi vero zamenjeval s čustvi. Ne dovoli, da bi zaupanje zamenjeval z zgolj občutki. Nikoli ne dovoli, da bi se moj odnos s teboj zmanjšal na čustva, ne glede na to, kako prijetna so v tistem trenutku. Pomagaj mi ohraniti ponižnost v svojih držah in trdnost v svojih prepričanjih, želim le zaupati, ljubiti in tebe zadovoljiti.

Odločitev: Ko doživljam prijetna, vredna ali koristna čustva, bom hvalil in slavil Boga ter ta čustva usmerjal v tisto, kar je pomembnejše: živeti globoko vrlino vere.

In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Ko je od množice šel v hišo, so ga njegovi učenci spraševali o tem izreku. Dejal jim je: »Tako? Tudi vi nimate pameti? Mar ne razumete, da človeka ne more omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker ne gre v njegovo srce, ampak v želodec, in se nato izloči v greznico?« S tem je razglasil vse jedi za čiste. In govoril je: »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si moj Stvarnik in Odrešenik ter da poznaš vse stvari. Čeprav noben moj greh ni skrit pred teboj, vem, da me še vedno brezpogojno ljubiš in čakaš, da se kesam in se obrnem k tebi, da mi lahko še enkrat odpustiš in me očistiš. Hvala ti, ker me neskončno ljubiš. V zameno ti ponujam svojo šibko ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi premagati svojo padlo naravo in te postaviti na prvo mesto v svojem življenju.

Razmišljanja:

1. “Nič, kar pride v človeka od zunaj, ga ne more omadeževati”: “Božje kraljestvo,” kot nam pravi Kristus v evangeliju, “je v tebi.” Posledično je vse, kar se bori proti Kraljestvu, tudi v nas. Številka 405 Katekizma katoliške Cerkve nam pravi, da je izvirni greh “izguba prvinske svetosti in pravičnosti”. Navaja, da je človeška narava “ranjena v svojih lastnih naravnih močeh” in da je podvržena “neznanju, trpljenju in vladavini smrti; in nagnjena h grehu – nagnjenost k zlu, ki se imenuje ‘poželenje’”. To poželenje povzroča, da se pojavijo vse vrste nerednih nagnjenj v nas. Ta neredna nagnjenja, če jih sprejmemo, so, kot nam pravi Gospod, tisto, kar omadežuje človeka. Naša svetost in očiščevanje se morata začeti od znotraj (z urejanjem naših misli in želja v skladu z evangeljskim merilom) in se dvigniti na površje v konkretna dela dobrote (v besedah in dejanjih). Kje v mojem življenju poželenje najbolj škodi?
2. “Tisto, kar pride iz človeka, ga omadežuje”: Greh in smrt sta vstopila v svet zaradi neposlušnosti Adama. Toda “če je zaradi enega prišla smrt, koliko bolj bodo tisti, ki prejmejo obilje milosti in dar pravičnosti, vladali v življenju po enem, Jezusu Kristusu” (Rimljanom 5:15). Res je, da smrt in greh skušata vladati v nas zaradi poželenja, vendar je prav tako res, da imamo na voljo vsa potrebna sredstva, da izkoreninimo greh iz svojih src in živimo novo življenje v Kristusu. Kristus je že premagal greh in smrt. S svojo milostjo ju lahko premagamo v svojih srcih. Brez vračanja nazaj se moramo podati na to pot, pot vladavine Kristusa v nas. Ali iskreno skušam premagati poželenje v svojem življenju?
3. “Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša to”: “Če danes slišite njegov glas, ne zakrčite svojih src.” To je znana tema v liturgiji zaradi dejstva, da so ljudje skozi stoletja pogosto zaprli svoja srca pred sporočilom evangelija in pred lastno največjo dobroto. V priliki o bogatem možu in Lazarju (Luka 16:19–31) bogati mož prosi Abrahama, naj pošlje Lazarija od mrtvih, da bi opozoril njegove brate na usodo, ki jih čaka zaradi njihove materialistične, egocentrične življenjske poti. Bogatemu možu je rečeno, da imajo Zakon in preroke, na kar odgovori, da bi bratje verjeli le, če bi se kdo vrnil od mrtvih. Povedano mu je, da ne bi verjeli niti takrat. Ne smem dovoliti, da se moje srce zakrkne proti Božji rešilni Besedi! Toda da bi ostalo odprto, mora biti moje srce ločeno od užitkov in enostavnega načina življenja, ki me naredijo gluhega za Kristusove nežne napotke.

Pogovor s Kristusom: Gospod, odpri moja ušesa in odstrani tančico s svojih oči, da bom dopustil, da tvoje Kraljestvo vlada v mojem srcu. Osvobodi me, da te ne bom ljubil bolj kot karkoli drugega. Osvobodi me, da ti dopustim, da postaviš zahteve v mojem življenju, zahteve, ki so dokaz tvoje ljubezni. Pomagaj mi, Gospod, živeti krščansko ljubezen, da bom pripravljen na dan sodbe.

Odločitev: Spodbujal bom dobrotljive misli in želje ter ne bom dovolil vstopa ničemur, kar bi pregnalo Jezusa.

Tisti čas so se pri Jezusu zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema. Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedo kar z nečistimi, to se pravi neumitimi rokami. Farizeji namreč in sploh Judje ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok, ker se držijo izročila starih; tudi ko pridejo s trga, ne jedo, ako se ne umijejo. Še mnogo drugih stvari je, ki jih držijo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov.

Vprašali so ga torej farizeji in pismouki: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene: toda njih češčenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‹ Zametujete Božjo zapoved in se držite človeškega izročila.«

Govoril jim je dalje: »Lepo zametate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: ›Spoštuj očeta in mater‹ in ›Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje‹. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‹ to je dar, mu poslej več ne pustite, da bi kaj storil za očeta ali mater; tako razveljavljate Božjo besedo s svojim izročilom, ki ste ga uvedli. In še mnogo podobnega temu delate.«

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za tvoje besede evangelija in za vse resnice, ki jih učiš! Hvala ti, ker me opozarjaš na nevarnost samolubja, ki bi lahko postalo skušnjava zame! Ljubim te zaradi tvoje dobrote in usmiljenja ter se izročam v tvoje ljubeče roke.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da ti bom iskreno služil v resnici in ljubezni!

Razmišljanja:

1. “To ljudstvo me časti samo z ustnicami, njihova srca pa so daleč od mene.” Jezus svoje učence kliče k pristnosti. Prepogosto namreč dajejo vtis, da mu sledijo, v njihovih srcih pa so čutna hrepenenja in poželenja. Čeprav farizeji navzven kažejo svetost, njihov odnos do Jezusa in drugih razkriva njihov pravi značaj. Jezus jih je imenoval “pobeljeni grobovi” (Mt 15,27): čisti in blesteči navzven, a polni slabosti znotraj. Samopravičnost je bila njihov propad. Takšno obnašanje lahko ponosnemu človeku prinese kratkotrajno varnost, ki bo vedno le navidezna, saj v resnici ni zakoreninjena. Ali morda tudi jaz izkazujem čast Bogu le z ustnicami, v srcu pa mislim drugače ali celo delujem v nasprotju s tem?
2. “Češčenje, ki mi ga nudijo, je ničvredno.” Pravo češčenje se začne s ponižnostjo, ko duša prepozna, da vse njeno dobro prihaja od Boga. Farizeji niso iskreno častili Boga; v resnici so častili le sebe, saj so se bolj zanašali na svoje ravnanje kot na Božjo dobroto. Pomenljivo Jezus opredeli njihovo molitev v priliki o farizeju in cestninarju, ko pravi: “Farizej je to molitev molil zase” (Lk 18,11). Kako lahko zagotovim, da bo moja molitev iskrena in z besedami svojega srca nagovarjam Gospoda?
3. “Božjo besedo izničujete.” Farizeji so uporabljali talente in darove, ki jim jih je dal Bog, vendar ne za Božjo slavo, temveč za lastne koristi, bodisi za pohvalo in občudovanje ali za osebno udobje. V pravem češčenju Boga, ko ga resnično postavimo nad vse drugo, bomo uporabili vse, ki je Bog ustvaril, da mu služimo. Kakor pravi člen 226 Katekizma Katoliške cerkve: “To pomeni, da dobro uporabljamo ustvarjene stvari: vera v Boga, edinega, nas vodi, da uporabljamo vse, kar ni Bog, le do mere, da nas to približa njemu, in da se od tega ločimo, če nas oddaljuje od njega:

Moj Gospod in moj Bog, odvzemi mi vse, kar me oddaljuje od tebe! Moj Gospod in moj Bog, daj mi vse, kar me približa tebi! Moj Gospod in moj Bog, naj vse z veseljem podarim tebi!

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za življenje in vse dobrote, ki si mi jih dal! Pomagaj mi spoznati, da si ti ustvaril vse in da je vse, kar imam, od tebe! Vse to naj uporabim za služenje drugim, za sredstvo, da se ti kot viru vsega dobrega, približam!

Sklep: Preiskal bom svojo vest, da ugotovim, ali kakšnega od svojih darov in talentov uporabljam zgolj za lastno poveličevanje ali korist. Prizadeval si bom, da z njimi služim bližnjemu in tako tudi Bogu.

Ko so se prepeljali, so pri Genezaretu dosegli kopno in pristali. Brž ko so stopili iz čolna, so ga ljudje že prepoznali. Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli na posteljah prinašati bolnike tja, kjer so slišali, da je. Kamor koli je prihajal, v vasi ali mesta ali na podeželje, povsod so polagali na trge bolnike in ga prosili, da bi se dotaknili vsaj roba njegove obleke; in kateri so se ga dotaknili, so bili rešeni.

Uvodna molitev: Verujem v moč tvoje milosti, saj me lahko ozdraviš telesno in duhovno. Prihajam k tebi v duhovni stiski in slabosti, prepričan, da me želiš ozdraviti in okrepiti. Ponižno ti darujem svojo dušo, ranjeno zaradi duhovnega samoljubja, ošabnosti in samozadostnosti. Predajam se tvojemu ljubečemu usmiljenju. Hvala, Gospod, ker me varuješ in brezpogojno ljubiš!

Prošnja: Gospod, ozdravi moje srce in dušo ter mi pomagaj storiti, kar moram storiti, da ohranim svoje duhovno zdravje!

Razmišljanja:

1. “Ljudje so ga takoj prepoznali in so obtekli vso pokrajino”: Ljudje v tem evangeliju niso hiteli naokoli, da bi druge povabili k odpuščanju in duhovnem ozdravljenju Jezusa. Prinašali so bolne, da jih Gospod ozdravi njihovih telesnih slabosti. Kako slepo je človeško srce, ki se pogosto bolj boji telesne kot duhovne bolezni za ceno izgube Božje milosti! Najhujše bolezni, ki jih lahko doživimo, izvirajo iz nas samih: “Iz srca prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, krivi pričevalci, hujskanje” (Mt 15,19–20).
2. “Položili so bolnike na tržnice in prosili, naj se dotaknejo vsaj roba njegove halje”: Svetniki in svetnice so trdno verjeli, da “dotikanje” Kristusa preko zakramentov prinaša duhovno ozdravljenje in odrešenje. “Moje srce je bilo ranjeno zaradi mnogih grehov,” je nekoč molil sv. Ambrož pred mašo, “moj um in jezik sta pustila, da se nepazljivo prepuščata. Gospod dobrote in moči, v svoji ponižnosti in potrebi se obračam k tebi, izvir usmiljenja; hitim k tebi, da bi bil ozdravljen; zatekam se pod tvoje varstvo. Hrepenim po srečanju s teboj, ne kot s Sodnikom, ampak kot s svojim Odrešenikom. Gospod, ne sramujem se ti pokazati svojih ran. Le ti veš, koliko in kako resne so moje grešne misli in čeprav bi me lahko skrbelo za svoje odrešenje, upam v tvoje usmiljenje, ki ga ni mogoče izmeriti. Glej name z usmiljenjem, Gospod Jezus Kristus, večni Kralj, Bog in človek, ki si bil križan za nas. Upam v tebe, vir, ki nikoli ne bo prenehal teči z usmiljeno ljubeznijo: usliši me in odpusti mi grehe in slabosti.”
3. “Vsi, ki so se ga dotaknili, so bili ozdravljeni”: Vsi, ki so se s pomočjo vere dotaknili Jezusa Kristusa, so bili ozdravljeni: kananejska žena, slepi mož, deset gobavcev, človek s suho roko, paralitik, Jairova hči, žena s krvavitvijo, fant z demonom, človek iz Gerase, gluhonemi… Vse te osebe iz evangelijev so imele nekaj skupnega: njihova vera je omogočila Gospodu, da jih ozdravi. Izraz, uporabljen pri ženi, ki je krvavela, je pomenljiv: “Moč je izšla iz njega” (Mr 5,30). Vera je eno najmočnejših sil v človeku, saj Bog sam izbere, da ga premakne. Kako velika je moja vera v moč našega Gospoda Jezusa Kristusa? Ali ga poiščem vsak dan v veri in se ga dotikam? Ali mu dovolim, da deluje v mojem življenju skozi vero? Na kaj čakam?

Pogovor z Jezusom: Gospod, ti si vsemogočen, vir mojega odrešenja in duhovnega ozdravljenja. V tej molitvi se bližam tebi, da bi se te dotaknil v veri, čeprav sem nevreden in je ta moja vera šibka. Ozdravi me, Gospod! Daj mi moč, da se uprem zlu v vsakdanjem življenju in se oklenem tvoje milosti in dobrote! Gospod, verujem; okrepi mojo vero!

Odločitev: Čez dan bom opravil kakšno dejanje vere v Gospoda.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ponovno prihajam k tebi da poslušam tvoje besede. Prihajam kot nekdo ki je lačen, ki potrebuje hrano. Nahrani me, saj me nihče drug ne more. Ne hrepenim po hrani tega sveta, ampak po hrani tvoje milosti. Naj te moja današnja molitev slavi, naj prinese milosti mojim bratom in sestram! Amen.

Prošnja: Gospod Jezus, podari mi milost, da bom kot tvoj učenec rastel v zaupanju.

Razmišljanja:

1. Božja izbira: V današnjem evangeliju nas Gospod vabi k premišljevanju neizmerne milosti, da nas je izbral. Gospod vedno znova svoje apostole spominja, da niso oni tisti, ki so ga izbrali; on jih je izbral. Včasih je lahko spregledati dejstvo, da nas je Kristus s krstom poklical, da bi bili njegovi učenci. Zaradi izkušnje naše lastne šibkosti in omejenosti v naših dejanjih, lahko izgubimo upanje nad našim velikim poslanstvom, da smo sol zemlje in luč sveta. A vendar nas je Gospod izbral prav za to nalogo: da poskušamo spreobrniti ljudi okoli nas, da jih dvignemo iz teme in jo ponesemo h Kristusovi luči. Naše poslanstvo presega svet danes in jutri, saj smo poklicani, da pomagamo vsem ljudem doseči večno življenje. Kdo bi si drznil prevzeti to nalogo?
2. Poveličevati Očeta: Kako naj bi se lotili te naloge? Odgovor je v našem krstu. Preko tega zakramenta smo celostno vpeljani v novo življenje; življenje Božje hčerke ali Božjega sina v Kristusu Jezusu. Od zdaj naprej lahko v vsem, kar delamo za Božjo slavo, to opravljamo skozi našo udeležbo v Kristusovem kraljevskem duhovništvu. Kako naj bi potem bili luč tega sveta? Ne zaradi naših zaslug ali znanja, zaradi tehnologije, znanosti ali zaradi katerekoli zemeljske moči, ampak zaradi Svetega Duha, ki deluje v nas, ki usmerja in vodi naša prizadevanja. Če torej želimo biti luč sveta in sol zemlje, moramo vedno slediti navdihom Svetega Duha in mu popolnoma zaupati. Na ta način bomo postali tisti učenci, katerih največja želja je poveličevati Očeta; ljudje bodo videli v nas Božje delovanje.
3. Biti močan v ljubezni: Kristusov klic, naj bomo njegovi učenci in oznanjamo evangelij vsem ljudem, se lahko zdi preveč. Zaradi vsakdanjega življenja in borbe za preživetje se zdi, da ni (dovolj) časa in energije, da bi bili Kristusovi učenci. Ne smemo pozabiti na začetek našega učenčevstva. To ne izhaja iz kakšne pogodbe z Gospodom. Začelo se je v njegovem srcu, ko je rekel: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« Začelo se je, ko je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje.« Božji sin nas je imenoval za svoje prijatelje. Kdo bi si drznil reči kaj takšnega? Kdo bi lahko sanjal o čem takem? Nihče! A vendar je to resnica. Naše učeništvo je zakoreninjeno v ljubezni, ki jo Kristus goji do nas. Zato nam pravi, naj vedno ostanemo v njegovi ljubezni. Pravzaprav želi, da živimo v njegovi ljubezni, tako kot mladika živi na trti in zato lahko obrodi sadove.

Pogovor s Kristusom: Gospod, izbral si me, da sem sol zemlje in luč sveta. To je preveč zame! Kljub temu verujem vate, zaupam vate in te ljubim. Naj bo danes vsaka moja beseda in vsako moje dejanje pogumen izraz tvoje ljubezni za vse; da usmerjam tiste, ki jih srečam, da bi slavili tvojega nebeškega Očeta!

Sklep: Zaupal bom v Gospodov klic, da postanem njegov učenec: z besedami in dejanji ljubezni bom razglašal veličino Božje ljubezni vsem, ki so okoli mene.

Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si tukaj navzoč. Poznaš me v vseh podrobnostih do potankosti in kljub mojim slabostim, grehom in nepopolnosti me ljubiš. Gospod, hvala ti za tvojo ljubezen. Danes ti izročam svoj um, svoje srce in svojo voljo. Oblikuj me in uporabi me po svoji volji.

Prošnja: Marija, pridobi mi milost, da bom razumel in živel krščanski pomen počitka.

Razmišljanja:

1. Potreben počitek: Jezus ve, da njegovi učenci potrebujejo počitek po dolgem obdobju misijonskega dela. Potrebno je obnoviti energijo – telesno, miselno in duhovno. V Božjem načrtu je, da v naš vsakdan vključimo trenutke telesnega počitka. Jezus apostolom naroči, naj se umaknejo skupaj z njim. Fizični počitek seveda ni lenoba ali razuzdanost. To ni kraj, kjer bi izgubili duhovno napetost naše duše do Boga in njegovih stvari ali pripravljenost, da vedno izpolnjujemo Božjo voljo.
2. Misli na druge: Jezus nas uči, da biti pripravljen izpolnjevati Božjo voljo v vsem pomeni tudi vedno biti pripravljen služiti drugim. Kako lepo je, ko se lahko družine sprostijo skupaj, pri čemer vsak član ne razmišlja egoistično samo o sebi, koliko zabave lahko ima ali kako zagotoviti, da vsi ubogajo njegove muhe! V kulturi, kjer so “počitnice” sopomenka za “lenarjenje”, nas Jezus opominja, da za kristjana sproščanje in zabava nista nezdružljiva s premišljevanjem in služenjem drugim. Jezusovo sočutno srce je vedno aktivno in tudi v času počitka je bil ganjen, da se je daroval ljudem, ki so morali slišati Božjo besedo. Je moje srce podobno Kristusovemu? Ali se zavedam telesnih in duhovnih potreb svoje družine in prijateljev, tudi na “prost dan”?
3. Misli na Boga: Obstaja globlji pomen “počitka”: preusmerjanje vseh naših dejavnosti, da bi poveličali Boga in izrazili našo ljubečo odvisnost od njega. Zapovedal nam je, naj si en dan v tednu vzamemo “počitek” v njem, da usmerimo svoja srca in misli nanj, mu darujemo sadove svojega tedenskega dela in prejmemo njegovo milost za začetek novega tedna. Nedelja mora biti vrhunec krščanskega tedna, ne samo zato, ker najde olajšanje od dela, temveč ker vse svoje delo – in sebe – daruje Bogu Očetu med občestvenim praznovanjem maše. To usmerjenost k Bogu je treba razširiti skozi ves nedeljski počitek, kjer “vsakodnevne skrbi in naloge najdejo svojo pravo perspektivo: materialne stvari, za katere nas skrbi, se preoblikujejo v duhovne vrednote; v trenutku srečanja in sproščenosti vidimo pravi obraz ljudi, s katerimi živimo. Tudi lepote narave – pogosto omadeževane z željo po izkoriščanju, ki se vrača proti človeku samemu – lahko ponovno odkrijemo in uživamo v njih v polnosti” (Janez Pavel II., Dies Domini, 67).

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, pomagaj mi najti pravi počitek v tebi. Ti si vir vsega dobrega. Pomagaj mi usmeriti svoje delo in materialne stvari k duhovnim vrednotam. Pomagaj mi narediti sv. evharistijo za srce moje nedelje. Prav tako mi pomagaj uporabiti nedeljo, da vidim pravi obraz svoje družine, prijateljev, sodelavcev in strank: to so duše, ki me kličejo, da jih ljubim, služim in jim približam tebe.

Odločitev: Poiskal bom konkreten način, kako sebe in svojo družino pripraviti na praznovanje nedeljske maše: premišljevanje o berilih, organiziranje, da pridemo zgodaj, da obiščemo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu (če je mogoče), opravljanje dobrodelnega dela, kot je obisk bolnih ali starejših, ipd.

Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: »Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.« Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to slišal Herod, je dejal: »Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen.« Herod sam je poslal po Janeza in ga prijel ter v ječi vklenil zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa, ker se je z njo oženil. Janez je namreč govoril Herodu: »Ne smeš imeti bratove žene!« Herodiada ga je sovražila in ga hotela umoriti, a ga ni mogla. Herod pa se je bal Janeza, ker je vedel, da je pravičen in svet mož, in ga je ščitil. Kadar ga je slišal, je bil v veliki zadregi, vendar ga je rad poslušal. Prišla pa je priložnost, ko je Herod za svoj rojstni dan priredil gostijo svojim velikašem, častnikom in galilejskim prvakom. Vstopila je Herodiadina hči in zaplesala. Herodu in tem, ki so bili z njim pri mizi, je bila všeč in kralj je rekel deklici: »Prôsi me, kar koli hočeš, in ti bom dal.« Celo prisegel ji je vneto: »Kar koli me poprosiš, ti bom dal, vse do polovice svojega kraljestva.« Šla je ven in dejala svoji materi: »Za kaj naj prosim?« Ta pa je rekla: »Za glavo Janeza Krstnika.« In urno je vstopila h kralju in ga prosila: »Hočem, da mi nemudoma daš na pladnju glavo Janeza Krstnika.« Kralj se je zelo užalostil, vendar ji zaradi prisege, ki jo je izrekel vpričo gostov, ni hotel odreči. Takoj je poslal po rablja in ukazal, naj prinese njegovo glavo. Ta je šel in ga v ječi obglavil. Prinesel je na pladnju njegovo glavo in jo dal deklici, deklica pa jo je dala materi. Ko so to slišali Janezovi učenci, so prišli, vzeli njegovo truplo in ga položili v grob.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate in vse, kar si nas naučil, kakor je bilo preneseno na nas skozi tvojo Cerkev. Upam vate, saj vem, da me nikoli ne boš odslovil iz svoje navzočnosti. Le z grehom bi se lahko oddaljil od tvojih ljubečih rok. Čeprav sem slaboten, zaupam, da me boš ohranil blizu sebe. Gospod, ljubim te in hrepenim, da bi moja ljubezen do tebe rasla, saj si vreden veliko več kot moja skromna daritev. Vendar pa tudi vem, da si zadovoljen z mojo željo po tebi.

Prošnja: Daj mi, o Gospod, pošteno in iskreno srce.

Razmišljanja:

1. “Jaz sem bil tisti, ki sem ga obglavil. Vstal je.” Sodba vesti se vedno izrazi. Herodova krivda zaradi umora Janeza Krstnika se v sedanjosti odrazi kot vznemirjajoč spomin. Tisti, ki so popolnoma zavrnili Boga, čeprav imajo morda veliko moči ali bogastva, veliko inteligence ali sposobnosti, so v osnovi najbolj negotovi ljudje na Zemlji. Ko se v njihovem življenju pojavi prava dobrota, se predstavi kot grožnja. Obsodi jih in jih odtuji od sebe. Vse to je le odsev njihovega stanja duše pred Bogom. Takšna je moč človekove vesti: izreče bolečo sodbo dolgo preden se oseba sploh znajde pred končnim sodiščem pravičnosti. Kot Kristus se lahko pred Herodi sveta le molči in se prosi, naj premagajo svoje odpore do milosti.
2. “Bil je zelo v zadregi, a rad je poslušal njegove besede…” “Bojte se Božje milosti, ki mine in se ne vrne nikoli.” V življenju vseh ljudi, celo hudobnih, jim je dana dobrota, da bi bili rešeni, da jim Bog lahko ponudi resnico odrešenja v okviru njihove svobode. Takšne milosti trajajo le začasno, ne večno. Teh trenutkov ne smemo obravnavati kot trenutke, ki začasno pomirjajo našo vest in nam omogočajo, da nadaljujemo s svojim grehom in odporom do svetega življenja. Herod se je bal Janeza, vedel je, da je svet človek, in čutil je privlačnost njegovih besed, vendar ni storil ničesar, da bi nanje odgovoril. Z Bogom se ne moreš igrati in zmagati. Herod izgubi in napade tisto, kar ve, da bi moral ljubiti. Ta tragedija nas mora naučiti biti iskreni in nikoli ne zapreti Božjega glasu v svoji duši, temveč ga pustiti vladati v našem življenju. Svojo svobodo moramo uporabiti, da odgovorimo na Božji glas, pretrgamo verige človeškega spoštovanja ali strahu pred žrtvovanjem, ki nas vežejo v temo.
3. Obglavili so ga v ječi: Zadnja čast, ki jo lahko Kristus ponudi zvestemu apostolu, ki se je trdno držal resnice kljub zvijačnim izzivom zla okoli sebe, je – v nekem smislu – “polno” sodelovanje v njegovem pasijonu. Kar se je začelo kot pričevanje z oznanjanjem spreobrnjenja, Janez zdaj končuje s pričevanjem o zmagovitem upanju, ki ga imajo blagoslovljeni v Kristusu. To ni nikoli bolj jasno izraženo kot v mučeniški smrti, kot namiguje ta odlomek iz Knjige modrosti: Čeprav so se zdeli drugim kaznovani, je njihovo upanje polno nesmrtnosti; malo so bili kaznovani, vendar bodo zelo blagoslovljeni, ker jih je Bog preizkušal in našel vredne sebe. Preizkusil jih je kot zlato v peči in kot daritvene žrtve jih je sprejel k sebi (Modrost 3:4-6). Naj danes sprejmemo trdo pot zvestobe, da bomo “malo kaznovani” in se izkažemo za vredne upanja, ki je “polno nesmrtnosti”.

Pogovor s Kristusom: Naj v majhnih dejanjih zvestobe – do svoje vesti, do svojega poslanstva in do služenja dušam – doživim slavo tvojih mučencev. Junaka, polna upanja, naj sprejmem obsodbo ljubezni in se ne bojim nobene poti, ki jo danes postaviš predme. Naj bom kot tisti, ki je umrl in vendar živi, cvet svetega življenja, ki nikoli ne bo usahnil.

Odločitev: Delal bom, da bom iskren v vsem, kar počnem, in zakrament spovedi uporabljal kot prostor stalnega spreobračanja in odprtosti za Božjo voljo.

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

Uvodna molitev: Oče, danes stopam predte lačen vseh milosti, ki jih želiš zame v tej meditaciji. Verjamem v tvojo dobrotljivost. Želim postati vse bolj podoben tvojemu sinu, Jezusu Kristusu, vsak dan. Želim živeti življenje darovanja in ljubezni, podobno Kristusu. Hvala za tvojo milost.

Prošnja: Jezus Kristus, daj mi duha sodelovanja pri širjenju tvojega evangelija.

Razmišljanja:

1. “Kjer sta dva ali trije zbrani …”: Kristus je apostole poslal v parih. Dejstvo, da evangelij omenja to podrobnost, kaže, da ni le naključje. V evangeliju po Mateju so nekateri odlomki, ki lahko razjasnijo to željo Kristusa. Najprej: “kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi” (Matej 18:20). Apostoli so predvsem poklicani, da pričujejo o Kristusu s svojim zgledom. Spodbujati morajo skupnost in ljubezen med seboj, tako da bodo drugi, ko bodo videli, kako se med seboj obnašajo, rekli: “Poglejte, kako se imajo radi!” Apostoli so izkazovali edinost srca in duše, delili so, kar so lahko pridobili: prenočišče, uspeh, neuspeh. S takšnim odnosom Kristus obljublja, da bo navzoč med njimi.
2. Še en pričevalec: “Če pa te ne posluša, vzemi s seboj enega ali dva druga, da bi se vsaka stvar utrdila na ustnih izjavah dveh ali treh prič” (Matej 18:16). Beseda ene osebe, ki je sama priča čudežnemu dogodku, je pogosto razumljena kot beseda norca. Vendar, če več kot ena oseba prizna, da je bila priča dogodku, je dokaz veliko močnejši. Apostoli so hodili in pričevali o tem, kar je Jezus počel in kakšne znake je delal: ozdravljanje bolnih, izganjanje demonov itd. Čudovito je združiti moči z drugimi kristjani na delovnem mestu ali v družini, da bi pričevali o delu Kristusa v naših življenjih.
3. Apostolska učinkovitost: Jezus jasno pove: glede na poslanstvo je drug apostol veliko pomembnejši od drugih materialnih orodij. Jezus nas tu uči načela sodelovanja. Apostolski “sodelavec” nam pomaga biti pozoren na nevarnosti za naše zdravje in blaginjo (fizično in duhovno). Molitev lahko izvajamo skupaj; Jezus zagotavlja, da “če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.” (Matej 18:19). Delo v skupini prav tako pomaga izboljšati apostolsko učinkovitost: Vsak drug drugega obogati z izmenjavo znanja, osebnih izkušenj in pogledov na situacijo. Vsak dopolnjuje drugega s svojimi božjimi danostmi, sposobnostmi in kvalitetami. “Dve glavi sta pametnejši kot ena.”

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, poslal si svoje apostole v parih, da me naučijo pomembnosti sodelovanja. Pomagaj mi, da ne predpostavljam, da sem sam v misiji. Ko skušam vse narediti sam, je to včasih znamenje subtilne oholosti. Hvala, Gospod Jezus, za dar apostolskih sodelavcev. Povečaj v mojem srcu pravo bratsko ljubezen do tistih, ki delajo ob meni pri gradnji tvojega kraljestva, da bo svet verjel.

Odločitev: Zavezal se bom, da bom vključil apostolskega sodelavca v svoje prizadevanje, da pomagam prijatelju ali družinskemu članu srečati Kristusa.

Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. Obhodil je vasi v okolici in učil.

Uvodna molitev: O Gospod, rekel si, da so blagoslovljeni tisti, ki v tebi ne najdejo ovire. Želim biti blagoslovljena oseba, da v meni ne najdeš nobene ovire za svetost, ki jo želiš zame. Verujem vate, vendar si želim večje vere, da bi videl in se odzval na znamenja tvoje roke, ki se premika v mojem svetu. Ljubim te, Gospod, in želim voditi svoje brate in sestre k tebi skozi svoje pričevanje, skozi prepričanje, da si življenje ljudi.

Prošnja: Gospod, podari mi dar popolne predaje tvoji volji v vsem.

Razmišljanja:

1. “Od kod mu to? Kako mogočna dela dela s svojimi rokami”: Kako lepo je opazovati ponižnega in krotkega Kristusa! Zdaj razodeva, šokira in navdušuje svetovne mislece, znamenja svojega pravega izvora in narave svojega pravega poslanstva. Moč Boga, moč nadnaravnega, zdaj poseže v to, kar je le naravno, skozi preprostega “tesarjevega sina”. “Znamenja verodostojnosti”, ki jih Kristus izvaja s svojimi močnimi besedami in dejanji, močno kažejo na njegovo božansko poreklo in vabijo njegove sodobnike k veri. To je povabilo, da pustijo za seboj površinsko kategorijo Jezusa kot samo prijetnega soseda (kar pomeni, da lahko živijo enako kot prej) in sprejmejo dar Kristusa kot Odrešenika (kar pomeni spremembo in spreobrnjenje). Ali obstajajo znaki v mojem življenju, da me Gospod želi spremeniti, na nek način spremeniti moje vedenje, da bi živel bolj po veri in ljubezni? Kako dolgo bom še vztrajal, preden me osvoji s svojo dobrotljivostjo?
2. “In spotaknili so se nad njim”: Dati Bogu njegovo mesto v običajnem toku našega dneva je žrtev. Za to moramo žrtvovati svoj občutek samozadostnosti, s katerim smo nagnjeni, da smo glavni vzrok za vse v našem svetu. Moramo žrtvovati svojo nečimrnosti, ki se vzdrži prizadevanj, da bi oboževali Boga, saj ne prinašajo veliko ali nobenega aplavza tistih okoli nas. Moramo žrtvovati udobje našega naturalizma, našega horizontalnega pogleda na stvari. Končno je ta žrtev delo ljubezni, odziv na božje povabilo, da delimo v Božjem življenju – ljubezni, ker on prosi in želi videti, kako se darujemo. Premaknimo svoja srca, da to žrtev radostno sprejmemo zaradi ljubezni. Pomaga doumeti, da v tem odlomku ni nevtralnih stanj. Tisti, ki zavrnejo povabilo k ljubezni, so obrnjeni proti nasprotni strani ljubezni – sovraštvu, natančneje sovraštvu nadnaravnega. To je tragedija, ki deluje v naši kulturi na mnogih mestih, vzpodbuja sile protievangelizacije. Molimo in bodimo budni, da se to nikoli ne bi zgodilo nam.
3. “Niti enega mogočnega dela ni mogel storiti tam”: Naš Gospod se nam razkrije v ranljivosti, v naši volji za vero. Pride le zato, da bi nas osrečil in povzdignil naša življenja, da bi bila lepša, globlja v pomenu in bogatejša v sadovih. Pride, da bi v naše življenje prinesel svojo moč za delo čudežev in da premakne gore strahu in bremen, s katerimi se srečujemo. Pride, da bi bil mazilo za naše rane in tolažba za naša utrujena srca. Edina stvar, ki jo potrebuje, da bi nas osrečil, je naša vera, naša brezpogojna in dejavna vera. Brez nje (ker spoštuje našo svobodo) omejimo njegovo sposobnost delovanja v našem življenju kot Odrešenik in Gospod. Kako žalostno je videti, kako enostavno zavrnemo takšno nesebično in lepo darilo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, nauči me, da te sprejmem z zavedanjem, da zapustim racionalističen način delovanja in izbire. Pomagaj mi vedeti, kako brati tvoja povabila z nadnaravno vero in jim slediti v pravi poslušnosti, kjer se resnična ljubezen pokaže.

Odločitev: Zelo bom poslušen lučem, ki jih danes prejmem od Svetega Duha, in se nanje odzval z zavzetostjo in velikodušnostjo.

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!« Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.

Uvodna molitev: Gospod, na koga naj se najprej obrnem, če ne nate? Dal si mi še en dan. Ta dan me kliče, naj najprej pridem k tebi, naj najprej slišim tebe. Moja vera mi pravi, da ni nič boljšega kot slediti tvojemu načrtu; moje upanje je, da te prinesem v svoje življenje in v življenje drugih ljudi; moja ljubezen želi biti polnejša in boljša – želi biti kot tvoja, Gospod.

Prošnja: Daj mi milost globljega zaupanja in vere v vseh trenutkih stiske.

Razmišljanja:

1. “ Dvanajst let je trpela zaradi krvavenja”: Ko se težave podaljšajo ali dosežejo vrhunec, lahko dobimo napačen vtis, da se Bog za nas ne zanima več. Zdi se, da ga naša nesreča več ne gane. Vse kaže, da nas je pozabil in zapustil. Toda Bog je samo navidezno odsoten. Ustvarja nove okoliščine, v katerih ga lahko doživimo na popolnoma novi ravni. Dolga, težka in vztrajna borba za hojo v upanju Bogu omogoča, da v nas obrodi večje sadove svetosti. V ženski s krvavitvijo in v Jairusu, očetu umirajoče hčerke, moramo opazovati zrelo in živo vero, kako premaga pesimizem in preseže hladne izračune in površinske tone njihovih vrstnikov. Resnično, to je prvo čudo, ki ga vidimo, da ga je Jezus storil za njiju, in tudi najpomembnejše.
2. “In posmehovali so se mu. Potem jih je vse odgnal”: Očetu se približajo temačni glasovi njegovih “prijateljev”. Čeprav so videli čudež ženske, ki je krvavela, hladno rečejo: “Tvoja hči je mrtva. Bodimo realni. Ni smisla nadaljevati.” Res je, v imenu realizma lahko zavržemo upanje in sodelovanje s Kristusovim delovanjem v našem življenju. Posmehujemo se Kristusu, kadar želi delovati v skrivnosti in zunaj naših človeških omejitev. Lahko smo skušani, da bi v imenu potrjevanja nadzora nad našim svetom opustili zaupanje v Boga. “Bodimo realni,” pravimo. “Nikoli ne bo uspelo.” Te fraze skrivajo šibko, slabotno ali sterilno vero, ki deluje le, ko nam vse daje smisel, ko je vse enostavno. Tam, kjer je pomanjkanje vere, Kristus ne more delovati.
3. “Če se le dotaknem njegovega oblačila, bom ozdravela”: Mnogi pravijo, da so blizu Kristusu, vendar ga le redki priznajo kot blizu sebi. Tisti dan je mnogo ljudi trkalo ob njem, mnogi so ga glasno hvalili, mnogi so mu služili, vendar se ga je le eden dotaknil in pritegnil njegovo polno pozornost. Zakaj? Samo eden je storil dejanje brezpogojne vere. Kaj je skrivnost? Kako ga resnično pritegniti, resnično spregovoriti njegovemu srcu? Nihče ni bliže kot tisti, ki mu zaupajo, ki se zanašajo nanj in ki si želijo živeti iz njega. Brezpogojna vera žene je bila odprta za vse, kar bi se lahko zgodilo, kakršen koli bi bil Kristusov odgovor. Tisti, ki trpijo in potrpežljivo podpirajo sebe z vero in molitvijo, doživljajo nove ravni združevanja s Kristusom.

Pogovor s Kristusom: Gospod, naj uporabim težave, da zgradim nove ravni zaupanja in bližino s teboj. Odpri moje srce, da te iščem po tvojih pogojih.

Ne prosim te za srečo ali žalost,
zdravje ali bolezen,
bogastvo ali revščino,
svobodo ali suženjstvo,
dobro ali zlo;
ker dobro je nesreča, če ne delaš dobro
in nesreča je dobro, če pride do tebe.
Ker kaj bo dobro brez tebe, kako dobro bi to sploh bilo?
In nesreče, ko sem s teboj, niso te najboljše dobro?

Odločitev: V vseh težavah današnjega dne bom priznal navzočnost Kristusa.

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Uvodna molitev: Gospod, odpiram svoje srce, da bi prejel moč tvojega Duha, ki teče iz tvojega srca v moje srce. Želim jo goreče nositi kot luč iz svojega srca do svoje družine, svojih prijateljev, do tistih, ki so oslabeli in so prazni v srcu. Z ognjem tvoje ljubezni v meni želim priznati tebe kot pravo luč, kot slavo in sijaj vsakega človeka. Hrepenim po tem, da bi bil napolnjen s požrtvovalno ljubeznijo do tebe.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi prodreti v pomen mojega krsta s premišljevanjem o tvojem posvečenju v templju in na križu.

Razmišljanja:

1. Slava Očetu, Luč narodov: Ta prizor kontempliraj iz Božje perspektive. Sin, zdaj v človeški zgodovini, vstopi prvič v tempelj. Sin vstopa v Očetovo hišo. On, popolno Jagnje, za katerega noben zemeljski sveti prostor ni dovolj svet, sprejme posvečenje na tem kraju, zgrajenem s strani ljudi, tem kraju, ki je bil posvečen spominu na znamenja, ki so bila vsa v pričakovanju Njega. Pravo Jagnje končno prispe na kraj darovanja. Tempelj je bil predvsem kraj žrtvovanja, da bi pridobili naklonjenost Boga. Bil je kraj sprave, da bi se očistili dediščine greha, in kraj molitve, da bi Bogu ponudili primerno čast in hvalo. In tukaj, na ta dan, v objemu Marije, prihaja edino darovanje, ki šteje, saj brez Njega nobeno drugo darovanje nima pomena, ne glede na svete obrede ali naša osebna življenja.
2. “Vsak Moški, ki odpri Materino naročje, bo posvečen Gospodu”: Premišljuj ta prizor skozi Marijino srce. V preprostem obredu posvečenja bo Sin priznal svojo pripadnost Očetu, vendar bo to storil skozi Marijino zvestobo predpisanim obredom. Vendar, kdo lahko govori v imenu tega otroka? Ali lahko kdo govori o gorečnosti njegovega srca, o lakoti njegovega srca, da trpi za duše? Marijino čisto in ponižno srce se pojavi kot Njegova govornica in govori jezik darovanja, čeprav pod predpisi zakona. “Zanje se posvečujem.” Ona svetu odseva, kar ji je sporočil njen Sin, ki je meso iz njenega mesa. V našem običajnem življenju poveličujemo pomen majhnih dogodkov v enosti s Kristusom. Kot meso našega mesa in po milosti nam omogoča živeti posvečeno pot v Njegovem imenu. Naša dejanja izvirajo iz Kristusove moči, žive navzočnosti, ki premika naše srce in voljo.
3. “Meč bo presunil dušo …”: Sedaj premišljuj pravi tempelj Kristusovega telesa na križu, kjer se vsako posvečenje dokončno uresniči. Da, Kristus nam daje privilegij, da izrekamo besede, ki so odmev njegovega srca. S časom Jezus izpopolni ta jezik v nas, če smo le zvesti križu v našem življenju. Smisel mojega krsta je v tem, da vse govori iz tega, kar je v Kristusovem srcu, tako da njegove besede ‘prebodejo moje lastno srce’ in nadomestijo to srce iz kamna z novim srcem. Trudim se govoriti kot Kristus – čist, reven in pokoren – z jezikom, oblikovanim in izklesanim v popolno verodostojnost na Križu. Moja smrt grehu in egoizmu bo vzbudila vstajenjsko življenje novega človeka božjega Kraljestva – to pa je možno le preko ognja Duha, ki teče iz odprte Kristusove strani.

Pogovor s Kristusom: O Jezus, naredi mojo dušo za tempelj, ki je vreden tvojega vstopa. Naj bodo stene mojega srca okrašene s čistostjo, poštenostjo in poštenimi nameni v vsem, kar rečem in storim. Naj bodo njegova tla, po katerih hodiš, zapečatena s skromnostjo in iskrenostjo ter me vodijo do neločljivega srca.

Odločitev: Danes bom obnovil svojo osebno posvetitev Kristusovem srcu z obiskom evharistije, vsaj virtualno, in na poseben način se bom spomnil vseh posvečenih oseb po vsem svetu, ki danes obnavljajo svoje zaobljube.

Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«

Uvodna molitev: Oče, ti prebivaš v nebesih z vsemi svojimi blaženimi. Prepričan sem, da me prek Kristusa kličeš, naj bom svet in vesel, v tem in prihodnjem življenju. Ljubim te in želim si bolje odgovarjati na vse tvoje milosti, ki mi jih poklanjaš!

Prošnja: Gospod Jezus Kristus, naj sprejmem tvoje blagre kot najvišje merilo za svoje življenje!

Razmišljanja:

1. Blagri sveta: Nič ni bolj človeškega kot iskanje sreče. Življenje brez sreče je kruto. Svoboda brez možnosti sreče je utvara. Po merilih tega sveta se zdi, da je sreča sestavljena iz enega ali več dejavnikov: bogastvo, slava, moč, fizično in psihično zdravje, užitek in brez preizkušenj. Tudi kristjan lahko podleže takšnemu razmišljanju; te vrednote nevede postanejo merilo za njegovo oziroma njeno življenje. To so blagri tega sveta, blagri, ki jih mediji poveličujejo, blagri politike moči, blagri izrecno zemeljskega uspeha. Po teh vrednotah svet sodi o »kvaliteti življenja« – koliko je življenje »vredno«.
2. Nov model: Blagri, ki jih Kristus navaja v tem odlomku niso le prazna, namišljena načela. Prvi blagor je pravzaprav sam Kristus. Nove vrednote – biti ubog v duhu, krotak in hrepeneti po pravičnosti, imeti čisto srce itd. – to so preprosto pogledi njegovega življenja. Bodi na gori skupaj s Kristusom in dopusti, dase te dotakne, tako kot druge, ki so ga videli in slišali; Kristus bo srečen, zelo srečen. Izžareva globoko notranjo svobodo, tako da se popolnoma posveti služenju Bogu in drugim. Svet in njegova lažna veličina nimata vpliva nanj. Ko poslušaš Kristusa, vzklikneš: »Ta človek ve, kaj govori. Ve, kakšna so nebesa. Natančno ve, da nebeška blaženost prekaša vsakršno zemeljsko srečo, ki si jo lahko zamislim.«
3. Osebni vrednostni sistem: Naše razmišljanje o Kristusu nas ne more pustiti nespremenjene. Odločiti se moramo in sprejeti merila, ki nam jih postavlja. Če želimo biti srečni kot On, nam morajo njegovi blagri postati merilo v življenju. Nietzsche ni imel prav, ko je mislil, da so krščanske vrednote le »tolažilna nagrada« za tiste, ki niso uspešni na tem svetu. Ne, kristjan raje posnema najsrečnejšega človeka, ki je kadarkoli živel: Jezusa. Če se moramo odločiti med prizadevanji za moč, duhovno revščino, med zemeljskim uspehom in delom za pravičnost, med nebrzdanimi čutnimi užitki in čistim srcem, med posvetnim življenjem ali preganjanjem zaradi Kristusa, se z vso dušo odločimo za slednje. Tudi tu na zemlji bomo deležni blaženosti, ki bo dopolnjena v nebesih.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, hvala ti, ker si zgled resnično veselega človeka. Vidim, da se tvoja merila močno razlikujejo od tistih od tega sveta. Razsvetli mojo dušo z modrostjo svojih blagrov in mi podari milost, da bi vedno živel v skladu z njimi! Podari mi vsaj delček nebeške blaženosti že tu na zemlji!

Sklep: Razmislil bom, kateri od blagrov predstavlja največji izziv mojemu trenutnemu načinu življenja in ga uresničil v svojem življenju.

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si v mojem čolnu. Želim, da bi bila moja vera vate močnejša! Zaupam, da me boš kljub moji grešnosti vodil v svoje pristanišče. Ljubim te, ker me vedno in povsod spremljaš !

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri!

Razmišljanja:

1. Prečkanje na drugo stran: Vemo, da ne bomo večno ostali na zemlji. Obstaja druga obala, ki bo naš dom. Kristus je prišel, da nas spomni na to in pokaže, kako priti tja. Ali vzamem Kristusa v svoj čoln in mu dovolim, da mi pokaže, kaj moram storiti v svojem življenju? Ali sem negotov in ne sprejemam pustolovščine potovanja na globoko s Kristusom? Kaj me zadržuje?
2. Učitelj, tonemo! Kristus dovoli, da se naš čoln ziblje v težavah, ki se včasih zdijo nepremagljive. Imeti ga v svojem čolnu ni zagotovilo, da se bo vse gladko odvijalo. Moramo odkriti, da nam sredi težav pomaga in se vprašati, kaj nas poučuje. Če se mu sredi preizkušenj približujemo, lahko deluje prava milost. Mnogokrat pa ugotovimo, da izgubljamo zaupanje, ko se stvari zapletejo. Nismo se še naučili, da “vse pripomore k dobremu tistih, ki ljubijo Boga” (Rimljanom 8,28).
3. Gospod vetra in morja: Moramo se zavedati, da je Kristus končna zmaga. Pusti nam težave, da se lahko razvijamo v popolnem zaupanju vanj. Ko življenje boli in ne vidimo smisla, moramo poglobiti svojo vero v Tistega, ki je premagal greh in smrt. Napisal bo zadnje poglavje v našem življenju. Pripeljal nas bo v varno pristanišče. Danes lahko okrepimo svojo vero vanj, tako da se osredotočimo na njegove obljube in njegovo navzočnost. Lahko ponovno zaupamo, da ne bo pustil naših molitev brez odgovora, temveč bo odgovoril v svojem času z močjo in učinkovitostjo, ki presega naša pričakovanja. Ko nadaljujemo plovbo v tem čolnu sredi viharja, mu predajamo popoln nadzor nad našo usodo. Ni varnejše roke, kot je njegova!

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem - ko dovoliš težave v mojem življenju, skušaš okrepiti mojo vero in me naučiti, da zaupam vate. Pomagaj mi, da izkoristim te težave in se ti še bolj v polnosti predam! Tebi bi rad zaupal kot Gospodu mojega življenja. Pripelji me v varno pristanišče!

Odločitev: Preučil bom eno izmed večjih težav v svojem življenju in ugotovil, kje moram imeti večje zaupanje v Boga.

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

Uvodna molitev: Gospod, z odprtim srcem pristopam pred tvojo navzočnostjo. Vem, da želiš posejati svoje seme v meni in mu pomagati obroditi sadove. Zaupam, da boš izlil svoje usmiljenje name, ko preživljam ta čas s teboj. Želim te ljubiti bolj in postati boljše orodje tvoje ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi premišljevati o delovanju tvoje milosti na svetu in popolnoma sodelovati s teboj.

Razmišljanja:

1. Stalna rast: Jezus me opominja, da njegova milost deluje na svetu. Njegovo sporočilo nosi notranji dinamizem, ki vpliva na duše in povzroča spremembe v njih. Mislim na nekoga, ki me je presenetil s svojim nenadnim spreobrnjenjem ali stalno rastjo v krščanskem življenju. Vidim mnogo ljudi, ki se ukvarjajo s projekti evangelizacije ali so polni krščanske ljubezni. Vidim mnogo drugih ljudi, ki se trudijo v svojem svetnem poklicu opravljati svoj del za izboljšanje sveta. Premišljujem o mnogih družinah, ki si prizadevajo biti kraji ljubezni, kjer je vsaka oseba cenjena kot edinstveno darilo. To je seme evangelija, ki neopazno raste, ne da bi vedeli, kako.
2. Ko je zrno zrelo: Bog nam v svojem usmiljenju pogosto dodaja leta življenja, da se lahko naučimo modrosti in v svojih dejanjih rodimo sadove, ki so vredni večnosti. Koliko cenim priložnosti, ki jih imam vsak dan, da storim preprosta dobra dela ali pustim sporočila, ki imajo koristen učinek na druge? Ali pogosto molim za druge? Vsak dan bi moral biti pozoren na majhne in velike priložnosti, ki mi jih Gospod daje, da bi globlje utrdil njegovo kraljestvo v svoji duši in v dušah drugih.
3. Neskladna moč: kot slika gorčičnega drevesa v priliki Kristusova milost podpira mnoge moške in ženske po vsem svetu. V Kristusovem prijateljstvu odkrivajo pravi dom, ki ga njihova srca iščejo, in skupnost z vsemi ljudmi, ki jo intuitivno želijo. Kakšno veliko darilo imamo v Cerkvi! Poskusimo narediti resničen dom za vse ljudi. Globoko se posvetimo njenemu učenju in milosti ter postanimo globlje darilo za druge. Moč ljubezni nas podpira.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala za delovanje tvoje milosti v tako mnogih dušah. Želim biti združen s tvojo milostjo skozi ves ta dan in v svojem življenju. Pomagaj mi, da bom ta dan uporabil tako, da bom sejal tvojo ljubezen okoli sebe.

Odločitev: Danes si bom vzel čas, da izrečem posebno molitev ali storim posebno žrtev za spreobrnjenje grešnikov.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Mar se prinaša svetilka, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik? Zakaj nič ni skrito, razen da bi postalo očito; in nič ni postalo skrito, kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.«

Dalje jim je govoril: »Glejte, kaj slišite! S kakršno mero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Zakaj kdor ima, se mu bo dalo; in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.«

Uvodna molitev: Gospod, hvala, ker me danes spominjaš na moje krščansko dostojanstvo! Po tvoji milosti s krstom in tvojem učenju v evangelijih, si prinesel luč v mojo dušo. Gospod, ti si moja luč!

Prošnja: Kristus, pomagaj mi, da bom iskren pričevalec tvoje luči!

Razmišljanja:

1. Preglednost v našem življenju: Bog nas vidi. To je preprosta, izjemno močna resnica. Bog nas gleda z ljubeznijo. Pred njim se ne moremo skriti, prav tako tudi ne pred sabo, niti pred drugimi. Potrebujemo življenje v Božji navzočnosti. Bog dovoli, da njegova luč sveti v naše življenje, da spoznavamo resnico o sebi. Zato se nam ni treba sramovati, da bi drugi videli resnico o tem, kdo smo. Resnična sreča se ohranja in povečuje z vztrajanjem v iskrenosti.
2. Luč za svet: Naše življenje ni samo za nas. Poklicani smo, da smo dar za druge, dar, ki jih vodi k Bogu. To je najlepše v našem življenju: poklicani smo, da dajemo življenje. Poklicani smo, da sodelujemo v Božji “rodovitnosti”. Svoje življenje dajemo tako, da razsvetljujemo druge. Ljudem pomagamo priti do luči, če se iskreno trudimo hoditi v tej luči in se ne bojimo pokazati ljudem resnice. Luč, ki jo oddaja naše življenje, ima resničen učinek na duše. Drugi vatikanski koncil nas spominja, da sodobni človek potrebuje razloge za upanje. Kristjan nosi upanje. Bom to upanje skrival ali ga celo zatrl, ker me je strah, da ga delim? Ali bom pustil svetu, da prejme upanje? Ali bom svetu pokazal, da lahko postanemo veliko več, kot si mislimo, ker je naš Oče večji, kot si mislimo?
3. Stati za lučjo resnice in jo živeti: Moralna odvisnost postaja merilo našega časa. Mnogi ljudje mislijo, da lahko sami odločajo, po katerih načelih bodo živeli, namesto da bi oblikovali svojo vest v skladu z ljubečim Božjim načrtom za človeka. Ali sem zadovoljen zgolj s tem, da sledim temu, kar vem, da je prav, ali pa si prizadevam, da bi razsvetlil vest drugih na preudaren ljubeč način? Sem kdaj dal vtis, da odobravam dejanja, ki so napačna? Ali se zanimam za oznanjevanje vrednosti življenja v vseh njegovih stopnjah? Ali sem pogumen, kadar branim druge, ko jih ljudje opravljajo?

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala za ta klic! Podaril si luč moji duši, da jo podarjam drugim. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupal v moč tvoje luči, v moč tvoje resnice in milosti! Naj bom dovolj pogumen, da sprejmem to luč v svojo dušo! Naj se ne skrivam pred tvojo lučjo, ampak naj jo delim z drugimi!

Sklep: Svojo vest glede morale in vere bom razsvetlil tako, da jo poiščem v Svetem pismu.

Spet je začel učiti ob jezeru. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je stopil v čoln in sedel v njem na jezeru, medtem ko je bila vsa množica na kopnem pri jezeru. Veliko jih je učil v prilikah in jim med svojim poučevanjem govoril: »Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.« In govoril je: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so bili skupaj z dvanajsterimi okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike. In govoril jim je: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah, da gledajo, gledajo – pa ne vidijo, poslušajo, poslušajo – pa ne doumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti.« In govoril jim je: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem doumeli vse prilike? Sejalec seje besedo. Ob poti, kjer se seje beseda, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo. Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo, a v sebi nimajo korenine, ampak so nestanovitni. Ko zaradi besede nastane stiska ali preganjanje, se takoj pohujšajo. Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besedo slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejani pa so tisti, ki besedo poslušajo, jo sprejmejo in obrodijo sad: eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega.«

Uvodna molitev: Gospod, želim preživeti te trenutke blizu tebe. Verujem, da si tukaj z menoj. Vse bolj prevzemi moje življenje in ga naredi takšno, kot je bilo namenjeno. Gospod, zaupam vate.

Prošnja: Jezus, naj bodo tla mojega srca odprta za tvojo besedo, da bodo rodila sad za večno življenje.

Razmišljanja:

1. Sabotiran načrt: Tisto, kar je Oče zasadil v naša življenja, je dobro. Dobrota lahko obrodi sad. Toda Kristus nam je pokazal, da obstaja nekdo, ki ne želi, da obrodimo sad. Hudič poskuša vzeti dobroto iz naših življenj, nas zapeljati z zlom, napolniti naša srca s sebičnostjo in nas narediti neobčutljive za gibanje milosti v naši duši. Vsak dan se moramo odpovedati Satanu tako, da usmerimo svojo voljo k dobroti Kristusa. To dosežemo z iskreno molitvijo in velikodušnostjo duha.
2. Naredi globlje brazde: Moč naše odločnosti se preizkuša skozi težave, s katerimi se soočamo. Če vsak dan bolj prodremo v molitev in razvijemo navado opuščanja lastnega ega, se lahko z mirom in zaupanjem soočamo s težkimi časi. Ko naše duhovne korenine niso globoke, smo dezorientirani, celo premagani z nevšečnostmi, ki so del avtentičnega krščanskega življenja. Kristus nas uči, da kopljemo globoko. S Kristusom kot našim prijateljem postanejo težave način, kako izraziti našo ljubezen in narediti nekaj, kar ima večno vrednost. Če se ne borim, kako si lahko zaslužim krono zmage?
3. Pripravljenost, ne pasivnost: Da bi obrodili sad, moramo biti pripravljeni za Božjo besedo. Toda biti pripravljen ne pomeni biti pasiven. Za kristjana pomeni pripravljenost za Kristusa in Svetega Duha pripravljenost za delo in služenje. Smo sledilci Tistega, ki je prišel, da bi služil. Duh predaje nas premika. Slišati Božjo besedo in jo sprejeti pomeni, da svoje življenje spremenimo v posnemanje Kristusove popolne predaje – dan za dnem. Bog bo obrodil sad v našem življenju, če smo pripravljeni biti drugi Kristus v sedanjem trenutku.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, ker si mi pokazal, kako obroditi sad v mojem življenju. Želim posnemati tvojo popolno predajo Očetu in dušam. Vem, da to zahteva stalni trud, da se potopim globoko v svoje življenje in da sem pripravljen na Svetega Duha. Pomagaj mi živeti kot dajalec in ne kot jemalec. Tvoja ljubezen me bo vedno spremljala.

Sklep: Danes bom daroval majhno žrtev, da bom prosil Boga za milost, da pridobim tisto krepost, ki jo najbolj potrebujem.

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

Uvodna molitev: Danes si želim srečati tebe kot prijatelja in brata, Gospod. Verujem, da si želiš srečati mene in me preoblikovati. Hvala ti, ker deluješ v mojem srcu in me kličeš h globljemu povezovanju s tabo. Zaupam, da me boš vodil po poteh rasti in rodovitnosti.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da uskladim svojo voljo s tvojo voljo.

Razmišljanja:

1. Morda potrebuje odmor: Jezus je bil zelo zaposlen. Morda je bil utrujen. Morda je njegova mati prišla, da mu prinese malico ali spodbudno besedo. Toda v današnjem evangeliju najdemo močnega Kristusa. Okrepil se je skozi intimen stik z Očetom. Svoje srce je napolnil z ljubeznijo do duš. Hrano najde v izpolnjevanju Očetove volje. Zagotovo je bila njegova mati spodbujena s tem, kar je našla. Ali dopustim, da je Božja volja moja moč? Ali me molitev preobrazi do te mere, da postane dobrodelnost in evangelizacija moj naravni način bivanja?
2. Bližina iz pravega razloga: Ko je Jezus poučeval in ozdravljal, so bili ljudje naravno pritegnjeni k njemu. Toda le fizična bližina ni bila dovolj. Srce je bilo treba odpreti, da bi sprejelo njegovo sporočilo spreobrnjenja. Iskal je preobrazbo ljudi, da bi jih naredil sposobne živeti kot Božji sinovi in hčere. Če sem pripravljen spoznati Jezusove standarde in delovati tako kot on, potem sem mu lahko blizu. Dovolil mi bo vstopiti v njegovo intimnost, če bom sprejel Božjo voljo kot svojo.
3. Spremljanje Kristusa: Tukaj je skrivnostna resničnost. Dejansko lahko pripomorem k tolažbi Kristusovega srca. Lahko ga spremljam na njegovi božanski misiji. Biti moram pripravljen odreči se svoji volji in delati le Očetovo voljo. Ali lahko Jezus pokaže name in reče: “On je moj brat, ona je moja sestra, ona je moja mati”? Moram pogledati svoje življenje in videti, kaj ni v skladu z njegovo voljo. Moram si zastaviti trden sklep, da bom svojo vero in ljubezen pokazal v tistem, kar je zame najtežje.

Pogovor s Kristusom: Gospod, daješ mi to kratko življenje, da postanem del tvoje družine. Želim si, da bi Očetova volja postala moja volja, tako kot je bila tvoja. Pomagaj mi, da postavim Božjo voljo nad vse drugo, tako da postane tisto, kar najgloblje želim. Potem bom resnično tvoj.

Sklep: Danes bom izkazal dobrodelnost do nekoga, s katerim mi je težko sodelovati.

Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si izvor vsega dobrega. Vem, da je tvoja dobrotljivost hkrati izziv in obljuba. Zaupam, da me bo tvoja dobrotljivost obdala, če se dovolim najti s strani Tebe. Ljubim Te, ker želiš bojevati bitko proti zlu v mojem imenu.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se ne bojim bojevati proti zlu.

Razmišljanja:

1. Ni Brezbrižnosti: Z Jezusom na zemlji se nam razkrije še en svet okoli nas: svet zlih duhov. Jezus je prišel, da prevzame oblast nad kraljestvom. Zli duhovi so v paniki in začnejo izgubljati tla pod nogami. Jezus je grožnja zlu. Njegova dobrotljivost, resnica in svetost so zmožne podrediti zle duhove. Ko Jezus prevzame močnejši nadzor nad mojim življenjem, se stvari začnejo spreminjati. Dovolim, da izzove zlo v mojem srcu? V svetu okoli mene?
2. Niti enemu izmed njih Jezus ne prinese spremembe: Ampak sprememba ni zlo samo po sebi. Sprememba, ki jo prinaša Jezus, je dobra, saj prihaja, da bi zle duhove postavil na svoje mesto in prinesel dobro. To prebujanje dobrega skrbi hudiča. Nadvlada nad zlom se ne zgodi vedno v miru in tišini. Ali me duhovno nasprotovanje, s katerim se soočam, ko poskušam premagati zlo v svojem življenju, zadržuje v boju ali si želim, da Jezus in njegov nauk ne bi bila tako zahtevna? Ali se zavedam, da soočanje s težavami kaže na rast krščanske avtentičnosti? Ali dovolim, da dobrota Kristusa radikalno opredeli moje življenje? Tudi v obrazu nasprotovanja?
3. Pomisli na dobre stvari: pomisli na veselje, ki so ga ljudje doživljali, ko jih je Jezus osvobodil iz oblasti Zlega. Pomisli na veselje, ki ga čutimo po dobri spovedi, obisku dobrega duhovnega odmika ali napredovanju v kreposti. Jezus prihaja v naše življenje, da prinese radost svobode od zla. On je učlovečena Božja dobrotljivost. Ali se veselim, da imam Kristusa za prijatelja? Ali poskušam z odprtim srcem poslušati njegovo učenje, hvaležen za priložnost, da prebivam v Božjem srcu in živim življenje milosti? Kakšnega neverjetnega prijatelja imam! Lahko zaupam v njegovo moč, da me vodi po poti življenja.

Pogovor s Kristusom: Kristus, vem, da si močnejši od zla. Pomagaj mi, da se soočim z zlom v svojem življenju, spodbujen s tvojim prijateljstvom in močjo. V tvojem imenu, Gospod, bom samozavestno stopal naprej.

Odločitev: Danes bom nekaj storil, da bom delil svojo vero z drugimi.

Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

Uvodna molitev: Jezus, kako čudovit dan v življenju tvojih učencev: hodil si ob obali in jih poklical! Rad bi odgovoril na tvoj klic na enak način. Vem, da me ne boš nikoli vodil na kriva pota, ampak me boš varoval in spremljal domov v nebesa. Tukaj sem, Gospod, tebi na voljo!

Prošnja: Moj dragi Gospod Jezus, pomagaj mi zvesto slediti tebi, ne da bi pri tem gledal na ceno!

Razmišljanja:

1. Hoja ob obali: Mogoče se zdi, da je Kristus svoje prve učence srečal po naključju: hodil je ob obali in jih ugledal. A tekst nam pove bistveno več. Janez Krstnik je bil v ječi in Jezus je vedel, da je prišel njegov čas. Pomemben del njegovega poslanstva za naslednja tri leta je bilo učenje in oblikovanje apostolov. Te je izbrala Božja previdnost že na začetku časov in zdaj so bili poklicani. To niso bila naključna srečanja. Jezus je vedel, koga želi in kaj bo od njih zahteval. Tudi nas pozna in ve, kaj želi od nas. Njegova ljubezen in pozornost sta popolnoma osebni in njemu zelo pomembni.
2. Preprost klic: Ko Jezus kasneje stopi v stik z bogatim mladim človekom (glej Mt 19, 16-22), je pogovor bistveno bolj poglobljen, kot ta kratka srečanja, o katerih beremo v današnjem evangeliju. Tu Jezus pristopi do štirih moških in jim reče, naj mu sledijo. Preprosto in jasno. Drugi koraki v njihovem poslanstvu bodo znani kasneje. Zdaj pa le: »Hodi za menoj!«. Ne moremo celo življenje čakati, da bo Božji klic naredil nekaj izjemnega. Medtem bi lahko spregledali mnogo manjših klicev v vsakodnevnem življenju: klice k večji ljubezni do prijateljev in družine, k večji meri potrpežljivosti z našimi otroki, k večji velikodušnosti pri pomoči sosedu v stiski. Če bomo velikodušni v majhnih rečeh, bomo lahko velikodušni tudi velikih.
3. Vse so zapustili: Odgovor učencev je bil heroičen. Jezusu so takoj z veseljem sledili. Kakšen odnos imam jaz do Božje volje? Njegova volja se mi razodeva skozi merila in zakone njegove Cerkve pa tudi po zahtevah mojih nadrejenih ali staršev. Ali odgovorim nesebično? Ali preračunavam in se pogajam, preden mu začnem slediti? »Kaj imam lahko jaz od tega?« Deležen bom večne blaženosti, če mu bom velikodušno sledil.

Pogovor s Kristusom: Gospod, bolje moram razumeti, da želiš z menoj osebni in tesni odnos. Kaj lahko storim, da bi bolje izkazal svojo hvaležnost za tvoj klic? Za tvoje milosti? Pomagaj mi uvideti, da je tudi moj odziv tebi pomemben! Zate nisem številka ali statistični podatek. Sem duša, za katero si umrl.

Sklep: Danes bom svoje bližnje sprejemal, kot naroča Jezus. Izognil se bom malenkostim ali sebičnosti, ko bom odgovarjal na prošnje drugih.

Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.

Uvodna molitev: Še en teden je minil v tvoji družbi, v tvoji službi. Kakšna radost, kakšna čast, kakšna slava biti orodje kralja, kot si ti! Gospod, vem, da vse prenavljaš in da mi lahko skozi ta trenutek molitve daš novo vero, da te bom videl bolj jasno.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da si prizadevam biti vir sreče za druge.

Razmišljanja:

1. Družinsko življenje za Jezusa Kristusa: Vemo, da je Jezus našel dom v Kapernaumu. (“Ko je Jezus slišal, da je Janez izročen, se je umaknil v Galilejo. In ko je zapustil Nazaret, je začel prebivati v Kapernaumu” Mt 4,13.) Današnji kratki evangeljski odlomek kaže, da naš Gospod ni našel počitka doma. Iz vseh koncev so mu sledile množice, ki jim je oznanjal. Ko se vrnemo domov po napornem delovnem dnevu, verjetno iščemo zaslužen počitek, toda tam nas morda čaka zakonec in otroci. Potrebujejo našo ljubezen, ki zahteva naš čas, služenje, sočutje in podporo. Tudi člani širše družine, sosedi, prijatelji in ljudje v stiski, se obrnejo na nas po pomoč in prijaznost. Tisti, ki jih ljubimo, in tisti, ki potrebujejo pomoč, bi nas morali potegniti izven nas samih, tako da tako kot Jezus, sežemo ven in ljubeče služimo njim ves dan. Ko pridem domov, ali se trudim biti vir sreče in podpore za člane svoje družine, ali me moj egocentrizem zapira pred potrebami drugih?
2. Mož za druge: “Jezus je bil mož za druge. Okoli njega in njegovih učencev se je zbrala takšna množica, da niso imeli niti časa jesti. Za Jezusa ni bilo nič pomembnejšega od hranjenja duš svojih bližnjih z zdravilno močjo svoje ljubezni in svoje resnice, tako zelo, da se je zanemaril. Ta samožrtveni odnos je zaznamoval vsak trenutek njegovega zemeljskega življenja, vrhunec pa je bil popolna daritev njegovega življenja na križu na Golgoti” (John Bartunek, LC, The Better Part, str. 375). V kolikšni meri je moja želja, da služim tistim okoli sebe, celo do stopnje žrtvovanja, kakšen je termometer moje ljubezni do njih? Ali me je že kdo obtožil “norosti” zaradi moje predanosti drugim?
3. Zgubljen v lastnih mislih? Nekateri od Jezusovih sorodnikov, ki so imeli preveč človeški pogled, so menili, da je Jezusova zavzetost za druge pretirana. “Edina razlaga, so menili, je ta, da je on izgubil razum. Ob branju besed tega evangelija se ne moremo izogniti pretresu, ko spoznamo, kaj je Jezus storil iz ljubezni do nas: ljudje so celo mislili, da je nor. Mnogi svetniki so po zgledu Kristusa veljali za norce, bili so norci ljubezni, norec od ljubezni do Jezusa Kristusa” (The Navarre Bible: St. Mark, str. 87). Ali si želim s srcem in življenjem ljubiti Kristusa, celo do stopnje norosti? Ali je moj edini veliki ideal v življenju ta, da bi bil svetnik – ne zaradi sebe, ampak da bi lahko prenašal Kristusovo ljubezen tistim okoli sebe, da bi pomagal uresničiti njegovo kraljestvo v dušah?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za dar vere. To je dar, ki je dragocenejši od samega življenja. Pomagaj mi, da druge vidim z očmi vere, da se izlivam v ljubezni in služenju, tako kot si to storil ti. Pomagaj mi, da te bom ljubil z norostjo, medtem ko služim vsakemu svojemu bratu in sestri.

Odločitev: Na koncu dneva bom posebno pozornost namenil izpolnjevanju potreb in želja članom svoje družine.

Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone. Postavil jih je torej dvanajst: Simona, ki mu je dal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je nadel ime Boanergés, to je Sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananeja in Juda Iškarijota, ki ga je izdal.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si me skozi krst povabil, da delim tvoje prijateljstvo. Zaupam v tvojo Cerkev, Gospod. Z nami si jo delil kot vodilo, da nam pomaga pri našem odrešenju. Ljubim te, Gospod, ker si me prvi ljubil. Ljubim te, Gospod, ker si me poklical, da postanem tvoj prijatelj in apostol. Morda sem le grešnik, toda s teboj, Gospod, verujem, da zmorem velike stvari.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi sodelovati pri tvojem delu odrešenja.

Razmišljanja:

1. Kristus je poklical tiste, ki jih je želel: Kristus se je odločil, da potrebuje našo pomoč. Želi si naše pomoči pri velikem delu Nove evangelizacije. Čeprav je Kristus velik in mogočen, je hotel, da sodeluje človek pri njegovem načrtu odrešenja. Želi vključiti druge v pomoč ljudem, da ga spoznajo, ljubijo in mu služijo. Uporablja človekovo svobodno in odgovorno sodelovanje, da izpelje svoje načrte. Tako lahko človek, čeprav je bitje zelo omejenih možnosti, doseže resnično neizmerna dejanja, ko živi in deluje za Boga.
2. Pokliče me po imenu: Kristus me ni naključno izbral, da sodelujem z njim pri Novi evangelizaciji. Pozna me. Pozna me bolje, kot poznam samega sebe, in me ljubeznivo vabi, da sem z njim. Ko me pokliče po imenu, seže v globino mojega srca in duše. Preiskuje globine moje biti in se poistoveti z menoj. Ko me pokliče po imenu, me kliče iz ljubezni; “kliče me, da delim njegovo lastno božansko življenje” (Lumen Gentium, 2). Pokliče me po imenu, ker ve, kako veliko darilo želi deliti z menoj.
3. Daje mi poslanstvo: “Pošlje jih oznanjat in izganjat hude duhove” (Mr 3,14-15). Kristus me ne kliče samo zato, da bi užival v sedanjem življenju. Ustvaril me je s posebnim namenom. Dodelil mi je posebno poslanstvo, ki ga lahko izpolnim le jaz. Sem nezamenljiv; nikoli več ne bo drugega mene. Priložnost, ki jo imam, da delim to prijateljstvo z našim Gospodom, je povabilo, da naredim nekaj zanj in z njim. Kristusova ljubezen do mene me vabi, da sodelujem z njim. Kdo se lahko upre povabilu, da sodeluje z nekom tako velikim in z izzivom, ki je hkrati tako zahtevno in tako izpolnjujoče?

Pogovor s Kristusom: Gospod, želel si, da vstopim v tvoje prijateljstvo. Poklical si me po imenu, da bi bil tvoj prijatelj. Vabil si me, da ti pomagam pri Novi evangelizaciji. Želim ti pomagati in opraviti svoj del. Daj mi moč, da bom blizu tebi in sodeloval s tabo pri tej veliki nalogi.

Odločitev: V pogovoru z nekom bom omenil vero.

Jezus se je s svojimi učenci umaknil k jezeru in velika množica iz Galileje je šla za njim. Tudi iz Judeje, Jeruzalema, Idumeje, dežele onkraj Jordana ter iz okolice Tira in Sidóna so prišli k njemu, velika množica teh, ki so slišali, kako velike reči je delal. Tedaj je rekel učencem, naj bo zanj pripravljen čoln zaradi množice, da ne bi pritiskala nanj. Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili. Kadar so ga nečisti duhovi videli, so padali predenj in vpili: »Ti si Božji Sin!« Vendar jim je odločno zapovedoval, naj ga ne razglašajo.

Uvodna molitev: Gospod, naj bo ta čas molitve vse, kar potrebujem: trenutek, po katerem hrepenim, hrana, ki me ohranja, tolažba, ki me krepi. Vem, da deluješ v meni, tudi ko te ne čutim in ne zaznavam tvoje navzočnosti. Želim goreče in iz srca moliti, ne samo z razumom.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se te bom lahko dotaknil v tem trenutku molitve. Pomagaj mi, da se te bom mogel dotakniti v evharistiji, da me bo tvoja navzočnost preoblikovala.

Razmišljanja:

1. Ali je bil Jezus prestrašen? V včerajšnjem evangeliju je Jezus utišal farizeje v sinagogi. Tako so bili jezni na Gospoda, da so začeli s Herodovimi privrženci snovati zaroto, kako bi ga ubili. Sedaj se je Jezus umaknil iz sinagoge na obalo jezera in na odprta polja. Ali je bil Kristus prestrašen? Ali je bežal pred svojimi sovražniki? Pravzaprav ne. Gospod je preprosto vedel, da njegova ura še ni prišla. Ko se ta ura približa, jo bo odločno sprejel in se odpravil proti Jeruzalemu, k svoji strasti in smrti. Tisti, ki so resnično prestrašeni, so demoni. Spoznavajo, da Bog kaže svojo moč skozi Kristusa, in trepetajo pred njim. Božji Sin je prišel, da bi si povrnil, kar so Satanove laži ukradle. Ali mi Kristusova moč, ki me spremlja v mojem življenju, daje pogum, ki ga potrebujem, da se soočim s katero koli situacijo kot njegova priča?
2. Dotik Gospoda: V tem živahnem prizorišču se množice pretrgane človečnosti drenajo okrog Jezusa. Judje in pogani prihajajo iz oddaljenih območij Idumeje na jugu ter Tirja in Sidona na severu, da bi ujeli pogled na Mojstra, da bi slišali besede, ki jih nihče nikoli ni izgovoril – da bi se ga dotaknili in ozdraveli od svojih slabosti. O, da bi tudi mi živeli v času Kristusa, da bi se ga dotaknili in ozdraveli našo žalost in sebičnost, bolečino in egoizem, osamljenost in laži ter celo telesne tegobe! Ali je Kristus ljubil ljudi, ki so ga obkrožali ob jezeru, bolj kot nas? Ne. Omogoča nam, da se ga lažje dotaknemo – vsakič, ko ga prejmemo v evharistiji. Zakaj potem še nismo ozdravljeni? Učenci so nekoč zaklicali Jezusu: “Okrepi našo vero!” In on je odgovoril: “Če bi imeli vero velikosti gorčičnega semena …”
3. Kristusova oseba: Neustavljiv: Kako lahko rastemo v svoji veri v Kristusu? Kako lahko tudi mi doživimo neustavljivo privlačnost njegove osebe, kot so jo doživljale množice v Markovem evangeliju? Nič ne napolni našega življenja tako kot premišljevanje o podobi Kristusa in zaznavanje neustavljive privlačne moči, ki jo izvaja skozi stoletja. Približaj se mu v globini svoje duše in o njem premišljuj v vsej lepoti njegove človeške in božanske podobe. Poleg evharistije se lahko dotaknemo Kristusa skozi molitev. Molitev je najbolj slovesen trenutek za izpovedovanje naše ljubezni; je smisel našega življenja, ideal našega apostolata, prehrana našega celotnega obstoja.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker si mi dovolil ujeti vpogled v to, kdo si, skozi to meditacijo. Pomagaj mi, da se odzovem privlačnosti tvoje osebe z vsem svojim življenjem in ti ničesar ne zadržujem.

Odločitev: Obiskal bom Kristusa v evharistiji ali opravil duhovno obhajilo, da se mu zahvalim za njegovo ljubezen in ga premišljujem v lepoti njegove božanske in človeške podobe.

Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate. Hvala ti za dar vere, ki je dragocenejša od samega življenja. Upam vate. Naj temne vode dvoma nikoli ne pretrgajo mojega zidu upanja. Ljubim te. Želim, da me očistiš, da bo moja ljubezen do tebe goreča in pogumna.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom pričeval tudi v neprijetnih okoliščinah.

Razmišljanja:

1. “Pazljivo so ga opazovali”: Že na začetku svojega javnega služenja Kristus naleti na hudo nasprotovanje farizejev. Ko jih je utišal na polju z žitom, Kristus pogumno vstopi v sinagogo, da se zopet sooči z njimi. Farizeji so tam v prvih častnih mestih in pozorno opazujejo vsak njegov korak, upajoč, da bo kršil zakone sobote z namenom, da bi ga obtožili. Farizeji so imeli prav glede ene stvari. Prav je bilo, da so Kristusa natančno opazovali. Žal bi to morali storiti s pravim duhom: da bi se od njega učili in poveličevali Boga za čudesa, ki jih je storil skozi njega. Kako pazljivo opazujemo Kristusa v svojem lastnem življenju? Kako hitro zaznamo njegova dejanja skozi okoliščine dneva? Kolikokrat poveličujemo Boga za velike stvari, ki jih Kristus dela in si želi delati v nas?
2. Delati dobro ali zlo? Kristus postavi farizeje v aktivno držo. Z neustrašnim pogumom pokliče naprej moškega z oslabelo roko, da se ne bi nihče mogel pretvarjati, kaj namerava storiti. Nato svoje nasprotnike postavi pred dilemo z dvema jasnima vprašanjema. Prvo: “Ali je dovoljeno storiti dobro v soboto namesto storiti zlo?” “So dolžni priznati, da je dovoljeno storiti dobro; in dobro dejanje, ki ga je predlagal. So dolžni zanikati, da je dovoljeno storiti zlo; in vendar je zagotovo zlo pustiti človeka v bedi, ko mu je mogoče pomagati.” (William Barclay, Evangelij po Marku, str. 68–69) Nato Kristus postavi drugo vprašanje: “Ali je dovoljeno rešiti življenje namesto uničiti ga?” “Tu gre za neposredno sporočilo. Postopoma stori, da reši življenje tega bednika; oni pa razmišljajo o načinih, kako bi ubili Kristusa. Zagotovo je bolje razmišljati o tem, kako pomagati človeku, kot pa razmišljati o tem, kako ubiti človeka. Nič čudnega, da niso imeli ničesar povedati!” (Ibid.)
3. Jezen zaradi njihovega trdega srca: Evangelij redko prikaže Kristusa jeznega. Tu je njegova jeza izzvana s hinavščino farizejev in njihovim trdim srcem. Zapirajo se pred njegovim sporočilom odrešenja. Kaj se zgodi, ko nekdo dokončno zapre svoje srce Kristusu? Farizeji, branilci zakona in judovskih običajev, so bili grenki sovražniki herodijcev, ki so sodelovali s kraljem Herodom in Rimljani. Vendar ta evangelij pripoveduje grozljivo dejstvo, da sta se ti dve skupini združili, da bi skovali načrt za uboj Jezusa. Ne povezuje jih moč dobrega, ampak zlobna moč zla. Ali včasih dovolim majhna popuščanja hinavščini, zavisti ali celo sovraštvu? To bi lahko počasi otrdilo moje srce proti Kristusu. Sem pripravljen biti pogumen kot Kristus in prenašati celo hudo nasprotovanje zaradi evangelija?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za tvojo dobrotljivost in pogum. Kako majhen se počutim, ko se primerjam s teboj v evangeliju. Kakšna neskončna razdalja naju ločuje! Hvala ti, ker si me poklical – z vso mojo šibkostjo, grehi in omejitvami –, da postanem tvoj apostol. Pomagaj mi, da se nikoli ne predam zlu v svojem srcu, ampak rastem v dobroti srca, da bi bil bolj podoben tebi.

Odločitev: Danes bom za nekoga storil dobro dejanje, tudi če bo težko, da bi pričeval o Kristusu.

Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.«

Uvodna molitev: Gospod, najpomembnejši trenutek mojega dneva je tu. Sam sem s tabo za iskren pogovor. Kdo sem jaz, da bi želel preživeti ta čas z menoj, da bi se želel razliti na mene? Kakšna radost, kakšna čast, kakšna slava je biti sledilec kralja, kot si ti!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi moliti za tiste, ki me preganjajo, in jim služiti ter jih skozi ljubezen pridobiti za evangelij, tako kot si to storil ti.

Razmišljanja:

1. “Nepošteno ob sobotah”: Kako nujna je bila človeška potreba po Odrešeniku! Judje so bili Božji izvoljenci; prejeli so lastno Božje razodetje v Stari zavezi. Farizeji so bili verski voditelji judovskega ljudstva. Vendar so pokopali Božji zakon tako globoko pod plastmi človeških predpisov, da lačnim ljudem ni bilo dovoljeno trgati klasja, da bi jedli ob sobotah. Zakon je postal sam sebi namen in je prevzel prednost pred pomoči potrebnimi ljudmi. Kako naj bi bilo človeštvo varno vodeno po pravi poti odrešitve, ne da bi se brezupno zapletlo v goščave lažnih obredov in arbitrarnih predpisov? Božji Sin, večna Božja Beseda Očeta, se je ponižal, da bi postal Sin človekov, da bi nam prinesel polnost resnice. A Kristus je storil veliko več kot prinesel polnost Božjega razodetja. Skozi svoje lastno življenje milosti v nas nam je dal moč, da živimo to resnico v našem življenju. Sem dovolj povezan s tem virom milosti v svojem življenju?
2. Iskanje pridobivanja sovražnikov: Če bi bili na Kristusovem mestu, kakšna bi bila naša reakcija na farizeje? Morda bi se podali pred njihovo mogočnostjo. Morda bi zbrali pogum in zavrnili njihovo nepopustljivost, ne da bi se spustili v pogovor. Kristus razkriva tako svojo neustrašnost kot tudi svojo dobrosrčnost s prizadevanjem, da bi jih pridobil. Citira Sveto pismo, ki mu verjamejo, in se sklicuje na 1 Samuelovo knjigo 21,1–6. David in njegovi možje, ki bežijo pred Savlom, jedo sveti kruh navzočnosti: dvanajst hlebov, postavljenih vsako jutro na mizo v svetišču kot poklon Gospodu iz dvanajstih plemen Izraela. Ko so se umaknili, da bi naredili prostor za sveže hlebe, so bili ti hlebi rezervirani za levitske duhovnike. Kristus želi farizejem razkriti, na način, ki ga lahko sprejmejo, da so se oddaljili od prave vere, v kateri ima ljubezen do Boga in bližnjega prednost pred sledenjem pravilom. Kristus povzema naravo prave religije in v enem vzvišenem stavku opozarja na napako farizejev: “Sobota je bila narejena za človeka, ne človek za soboto.” Ali dojemam breme, ki mi ga je dal Kristus, kot lahko? To je tisto, česar si želi in obljublja. Če ne, zakaj ne?
3. Gospodar sobote: Kristus se ne ustavi pri razkrivanju narave in namenu prave religije. Izreče drzno izjavo, ki je morala šokirati farizeje in morda razširiti oči tudi njegovim učencem: “Sin človekov je gospodar celo sobote.” Kristus izjavlja brez dvoma, da je njegova oblast enaka Božji, da je ustanovil soboto ob zori stvarjenja človeka. Kristus od farizejev ne zahteva nič manj kot vere v njegovo lastno božansko osebo. Njegovo srce hrepeni po njihovem odrešenju. Kristus si želi rešiti vsakogar, vključno s svojimi sovražniki. Ali moja lastna gorečnost za duše odseva nekaj Kristusovega poguma in ljubezni, ko se soočam z nasprotovanjem? Ali si želim in iščem dobro za vsakogar, ne glede na njihov odnos do mene?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, ker si postal človek, da bi nas rešil v naši veliki potrebi po tebi. Hvala ti, ker si ljubil celo svoje sovražnike in si si prizadeval, da bi jih pridobil za svoje novo življenje. Pomagaj mi, da bom ljubil, kot si ti. Pomagaj mi spoznati vrednost ene same duše.

Odločitev: Molil bom in se žrtvoval za nekoga, ki me preganja ali preganja Cerkev. Pozabil bom nase in poiskal načine, kako jim pomagati doživeti Božjo ljubezen.

Janezovi učenci in farizeji so se postili. K Jezusu so prišli neki ljudje in mu rekli: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezus jim je rekel: »Ali se morejo svatje postiti, ko je ženin med njimi? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tisti dan, se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko, sicer nov našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina. In nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove.«

Uvodna molitev: Jezus, kakšna radost in kakšno darilo je imeti ta čas samo zate! Želim te globlje spoznavati. Želim bolj trdno vate zaupati. Želim te ljubiti z večjo vztrajnostjo v mojem vsakdanjem dnevu. Samo ti mi lahko podariš te darove. Samo ti me lahko narediš drznega in veselo razposajenega apostola tvojega kraljestva.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi doživeti novo veselje, ki izhaja iz nošenja križa ob tebi.

Razmišljanja:

1. Radost ženina: Starozavezni preroki, še posebej Ozej in Izaija, opisujeta odnos med Izraelom in Jahvejem kot zakonsko zavezo. Izrael je nevesta, pogosto nezvesta, in Jahve je ženin. Ko se Jezus imenuje ženin, si prilasti naslov, ki je bil rezerviran le Bogu. Jasno je, da je Jezus veliko več kot običajni rabi. S kakšno izkušnjo najbolj povezujemo ženina in poročno gostijo? Z veseljem! “Čeprav je res, da križ nikoli ni odsoten iz avtentičnega krščanskega življenja, je tudi res, da je Bog, ki nas sreča s tem križem, isti Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, oceane in gore, smeh, sončno svetlobo in vsako zemeljsko veselje” (John Bartunek, LC, The Better Part, str. 365). Kristus je prišel, da bi nam prinesel veselje, veselje, ki bo trajalo v večnost.
2. Se naj kristjani postijo? Kristus pravi, da se bodo njegovi učenci postili, ko bo ženin odvzet. To je njegova prva omemba v Markovem evangeliju o svojem prihajajočem trpljenju. Postenje je način, kako deliti Kristusove trpljenje. Post, žrtvovanja in odrekanje so tudi sredstva, s katerimi se odtrgamo od zemeljskih dobrin, da bi se bolj trdno oklepali Kristusa samega. Ozavešča nas, kako zelo potrebujemo Boga. Toda ti načini deljenja Kristusovega križa nas ne smejo narediti žalostnih sledilcev. “Nekateri kristjani dajejo vtis, da je sledenje Kristusu temačna zadeva ali da krščansko življenje predvsem sestoji iz mrkih žrtev in dolgočasnih obveznosti. Brez veselja, dolgočasno. Ni čudno, da njihovi prijatelji želijo ostati čim dlje stran od krščanstva! Če naše prijateljstvo s Kristusom ne napolnjuje z nalezljivim navdušenjem, smo verjetno polovičarski prijatelji” (John Bartunek, LC, The Better Part, str. 365).
3. “Glej, vse delam novo”: Film Kristusov Pasijon položi to frazo iz Razodetja na Jezusova usta, ko sreča svojo mater Marijo, medtem ko nosi križ proti Kalvariji. “Ozka vrata” Kristusovega križa vodijo v popolnoma novo življenje. Prinašajo obilo veselja, novo moč, notranji mir. Novo vino življenja milosti, ki ga Kristus razliva na svoje sledilce, mora spremeniti ne le njihov način življenja, temveč tudi njihove notranje odnose in zavest. Kot je nekoč rekla sv. Terezija Avilska: “Žalosten svetnik je slab svetnik.” Katere ovire v svojem življenju moram še premagati, da bom Kristusu sledil z večjim veseljem in žarel to veselje na druge?

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Gospod, za novo življenje, ki si ga prinesel – svoje lastno božansko življenje milosti v meni in v vsakem tvojem zvestem sledilcu. Pomagaj mi, da bom to veselje delil z drugimi. Hrepenim po tem, da bi bil pravi apostol tvojega veselja.

Odločitev: Danes bom pozabil nase in si prizadeval le pomagati, da bodo tisti okoli mene veseli.

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, vem, da so vsi kristjani poklicani, da te s svojim življenjem razglašajo in sledijo tvoji poti. Želim se ti približati in postati takšen človek, kakršen želiš, da postanem. Ljubim te in hrepenim po tvoji milostni preobrazbi!

Prošnja: Sveti Duh, pomagaj mi biti pozoren in poslušen tvojim navdihom.

Razmišljanja:

1. Zaupaj Gospodu in mu pusti, da te vodi: Čeprav je Janez Krstnik vedel, da je poslan kot prihajajoči Mesija, sprva ni vedel, kdo bo Mesija. Vendar ga negotovost glede podrobnosti ni ustavila. Vedel je, da ima Bog načrt in da je poklican, da igra svojo vlogo; takoj ko je vedel, v katero smer naj gre, je šel, ne glede na to, da ni poznal natančne destinacije. Včasih si želimo imeti popoln vpogled v Božji načrt in oklevamo, da bi šli naprej, dokler nismo prepričani, kaj točno storiti. Vendar nam Bog redko razkrije celoten pogled na svoj načrt, preden začnemo. Želi, da mu zaupamo, da delujemo na podlagi tega, kar že vemo in da smo prepričani, da bo Bog svoj načrt pripeljal do konca in to dobro. Ne da ne bi smeli imeti čim več vpogleda, vendar ne moremo pričakovati, da nam bo Bog razkril svoj “veliki načrt”. Ko nas Bog pokliče, bi moral biti naš odziv, da mu sledimo brez dvoma v božji način delovanja.
2. Sveti Duh je naš Vodnik: Dejstvo, da moramo zaupati Bogu in mu dovoliti, da razkrije svoj načrt, medtem ko napredujemo, pomeni, da moramo biti zelo pozorni na njegovo delo v našem življenju. Janez Krstnik je prepoznal Jezusa, ker je pozornost popolnoma posvečal znakom, ki mu jih je Bog dajal: Sveti Duh mu je razodel, da je Jezus Mesija. Bog nam običajno ne govori skozi vizije in posebne znake, vendar če smo odprti do navdihov Svetega Duha, kot je bil Janez Krstnik, in če vidimo Božjo voljo v dogodkih okoli nas, bomo lahko razumeli njegov načrt za naše življenje in ga tudi uresničili. Najpomembnejši čas za poslušanje Boga je v molitvi, zato mora posvečen čas za Boga postati del naše vsakodnevne rutine.
3. Soočanje z nepričakovanim: Ko je Janez Krstnik spoznal, da je Jezus Mesija, bi to lahko bilo presenečenje. Povezovali so ju prek materinih družin in morda sta se poznala v mladosti, preden je Janez odšel v puščavo. Vendar Janez jasno pove, da do trenutka, ko mu je Sveti Duh razodel Jezusovo pravo identiteto, ni vedel, kdo je Mesija. Janez je morda delil splošno mnenje, da je bil Jezus človek kot katerikoli drug, čeprav izstopajoč v pravičnosti in pobožnosti. Pomembna stvar je, da ni dvomil v božje navdihe. Ravno nasprotno, takoj je ukrepal in oznanjal Jezusa svojim privržencem. Tudi v našem življenju nam Bog lahko naroči, da storimo nepričakovano ali pa vidimo njegovo voljo na mestih, kjer jo najmanj pričakujemo. Moramo biti pripravljeni, tako kot je bil Janez Krstnik, da vidimo Božjo roko in ukrepamo v skladu z njo, tudi če gre v nasprotju z našimi pričakovanji.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, včasih je težko poznati tvojo voljo. Tudi ko mislim, da vem, kaj želiš od mene, je težko slediti – še posebej, če gre za nekaj, česar nisem pričakoval ali kar zahteva, da grem iz svoje cone udobja. Vendar, Gospod, želim izpolnjevati tvojo voljo. Daj mi enakega duha poslušnosti in predanosti, kot ga je imel Janez Krstnik!

Sklep: Danes bom v molitvi obnovil svojo osebno zavezo, da bom vedno iskal in sledil Božji volji v svojem življenju. Poskušal bom prisluhniti navdihom, ki mi daje Sveti Duh, da me vodi po pravi poti.

Spet je odšel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. In ko je bil pri mizi v njegovi hiši, je veliko cestninarjev in grešnikov sedelo z Jezusom in njegovimi učenci; bilo jih je namreč veliko in so hodili za njim. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Uvodna molitev: Bog, naš Oče, v tvojih očeh sem kot majhen otrok, ki ga nežno opazuješ. Bog Sin, v tvojih očeh sem kot uboga, nemočna ovca, ki jo nežno dvigneš in nosiš, ko sem izmučen od svojih grehov. Bog Sveti Duh, v tvojih očeh sem kot suh kos lesa, ki ga želiš razplamteti z ognjem svoje ljubezni. Hvala, Sveta Trojica, ker želiš, da stopim v tvoje sveto prijateljstvo. Nisem vreden tvoje ljubezni, a tako hvaležen, da najdem počitek in pravi dom v tebi.

Prošnja: Gospod, daj mi velikodušno srce.

Razmišljanja:

1. Vstal je in šel za Njim: “Vstal je in šel za Njim.” Kratek stavek jasno poudarja Matejev hiter odziv na klic … V tem “vstajanju” je mogoče videti ločitev od stanja greha in hkrati zavestno pristajanje na novo življenje, v skladu z Jezusom, v občestvu” (Papež Benedikt XVI., Splošna avdienca, 30. avgust 2006). Svetost življenja ni le ločitev od tega, kar je grešno, temveč tudi sodelovanje v ljubezni in svetosti Boga. Ni le ločitev od nečesa, ampak preobrazba v tisto, kar nas je Bog ustvaril, da smo. Ko nas Jezus kliče, nam nikoli ne razkrije zemljevida, ampak le kompas. Ne vidimo celotne slike, le smer poznamo. Vsak dan nas vabi, da mu sledimo, da poglabljamo občestvo ljubezni z njim in ohranjamo svoj pogled uprt vanj kot v “svetilko, ki sveti na temnem kraju” (2 Pt 1:19). Matej ni vedel, kam ga bo življenje pripeljalo. Vedel je le, da mora spremeniti smer in kje se mora ta sprememba začeti. Matej je bil tako popolnoma prepričan, da je Jezus vreden njegovega zaupanja, da mu je izročil svoje življenje. Dnevno moramo izbrati, da sledimo Matejevemu zgledu, kako slediti Jezusu.
2. Medtem ko je bil za mizo v njegovi hiši: “Glej! Stojim pred vrati in trkam; če boš slišal moj glas in odprl vrata, bom prišel k tebi in jedel s teboj in ti z menoj” (Raz 3,20). Proslavljajo Matejev poklic, da gre za Jezusom. Matej bi lahko rekel “ne” ali “še ne” ali “zdaj ne”. Toda pomislite na posledice, če bi se zgodila takšna zavrnitev. Najprej – ne bi bilo večerje, in posledično bi mnogi Matejevi prijatelji zamudili intimno srečanje z Jezusom tisto noč – srečanje, ki je za vedno spremenilo življenje nekaterih med njimi. Jezus je trkal na vrata Matejevega življenja in Matej mu je široko odprl. Nato je, podobno kot Samarijanka, stekel k drugim, da bi tudi oni spoznali Jezusa. Z Matejevim “da” je Jezus začel posegati v življenja drugih. Ko rečemo “da” Jezusu, On ne bo deloval le v nas, ampak tudi skozi nas. Tudi danes nas bo ponovno povabil, da rečemo “da” njegovi volji in s tem postanemo njegovo orodje milosti za druge. “Stojim pred vrati in trkam …”
3. Zakaj tvoj Učitelj jé za mizo z davkarji in grešniki? To počne, da se naučimo dveh lekcij: globine njegove ljubezni do vsake duše in kako moramo mi ljubiti druge brezpogojno. “Bog pa svojo ljubezen dokazuje do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rim 5,8). Brezpogojno ljubiti osebo ne pomeni, da brezbrižno sprejmemo njen greh. Ljubimo jo kljub njenem grehu in v upanju, da bo oseba nekega dne greh pustila ob strani. Milost je ena oblika ljubezni, ki je ne moremo neposredno izkazati Bogu, vendar je to njegov največji izraz ljubezni do vsakega izmed nas. S svojim križem za odpuščanje naših grehov je Bog razodel vrhunec ljubezni. Ko izkazujemo milost, odpuščanje, potrpežljivost itd. do tistih okoli nas, posnemamo najvišjo obliko ljubezni. Jezus je jedel z davkarji in grešniki iz istega razloga, zaradi katerega je Mateja poklical, naj mu sledi: ker nas ljubi in želi deliti svoje življenje z nami.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, klic, da te sledim, je klic k spreobrnjenju srca. Dotakni se mojega srca s svojo milostjo tako, da bodo moje misli in dejanja vedno odražali mojo željo, da posnemam tvoj zgled ljubezni. Naredi me potrpežljivega v vsaki situaciji in sposobnega odpustiti tistim, ki mi povzročajo škodo ali težave.

Odločitev: Danes bom nekomu – družinskemu članu, prijatelju, sodelavcu, znancu ali tujcu povedal o svoji hvaležnosti Jezusu Kristusu.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.«

Uvodna molitev: Jezus, hvala za ta čas, ko sem s teboj. Moj Gospod in moj Bog, ponižno ti darujem svojo namere, da bom vse svoje motilce postavil na stran, da te bom srečal. Upam vate in vem, da me nikoli ne bi pustil na cedilu. Ljubim te in si te želim ljubiti z vso svojo močjo. Zavedajoč se svoje bede in slabosti, zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen.

Prošnja: Gospod, okrepi moj zanos za duše.

Razmišljanja:

1. Paralitik: Nekega dne so štirje možje prinesli prijatelja k Jezusu. To je prijatelju pomenilo vse na svetu, saj je bil paraliziran in ni mogel sam pristopiti k Jezusu. Slišal je za čudeže, ki jih je Jezus izvajal, a jih še nikoli ni videl. Njegovo lastno ozdravljenje je bilo nesmiselno: sam ni mogel iti k Jezusu. Če se štirje prijatelji ne bi vključili in ga pripeljali k Jezusu, nikoli ne bi bil ozdravljen. Njihova vera in ljubezen sta omogočili njegovo ozdravitev. Koga želi Jezus, da privedem k njemu? Vabim ljudi k molitvi in češčenju? Vabim ljudi k maši in spovedi?
2. Štirje prijatelji: Te štiri može nobene ovire na njihovi poti niso ustavile. Koliko časa so potovali, ni omenjeno, vendar je že krajša razdalja utrujajoča, ko nosiš moža na preprogi. Ko so prispeli do hiše, je bila ta polna ljudi, ki so prišli poslušat, in so želeli videti Jezusa ter se ozdraviti preko njega. Za te štiri može je bilo nemogoče, da bi prišli skozi vrata, vendar jih to ni ustavilo. Niso se vdali. Prijatelja so nesli na streho in ga spustili v hišo. Z vztrajnostjo lahko dosežemo vse. Ljubezen ne pozna meja ali omejitev.
3. Jezus: Bog želi rešiti tako veliko ljudi. Želi prinesti pravo ozdravljenje v njihova življenja, vendar želi, da jih ozdravi skozi nas. Jezus bi lahko našel paraliziranega moža. Raje je izbral, da so drugi prinesli moža k njemu. Jezus je želel ozdraviti, vendar brez ljubezni v srcih štirih mož ozdravljenje morda nikoli ne bi bilo doseženo. Koga želi Jezus srečati skozi mene? Kako lahko postanem boljše orodje njegove ljubezni?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi še bolj globoko spoznati, da želiš, da sodelujem v zgodovini odrešenja. Sem na prvi liniji. Tebi zaupam duše in želiš blagosloviti njihova življenja skozi moje molitve, žrtve in delo. Povečaj mojo ljubezen do teh duš. Potrebujejo mojo pomoč in zvestobo. Ne želim jih razočarati. Pomagaj mi biti zvest.

Odločitev: Danes bom daroval žrtev za osebo, ki najbolj potrebuje Božjo milost.

K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.

Uvodna molitev: Gospod, hvala za ta čas, ki ga preživiva skupaj. Potrebujem te v svojem življenju in življenju moje družine. Vsakodnevne dejavnosti me lahko včasih preplavijo, zaradi česar te izgubim izpred oči. Blediš v oddaljenosti in včasih se greh približuje. Ampak vem, da si vedno tu zame s svojo brezpogojno ljubeznijo. Hvala. Ljubim te in si želim, da bi te postavil na prvo mesto v svojem življenju.

Prošnja: Gospod, očisti me mojih grehov in mi pomagaj biti odrezan od njih.

Razmišljanja:

1. Če boš hotel: Gobavec se približa in pade pred Jezusa. “Če hočeš, me moreš očistiti.” Ta gobavec se ni mogel osvoboditi svoje bolezni prav tako kot mi ne moremo osvoboditi sebe od našega greha. Gobavost je bila smrtonosna bolezen. Ločila je človeka od njegove družine in ga pregnala iz njegove vasi na osamljen kraj. Gobavost je simbol za greh. Greh nas loči od Boga in drugih. Moramo pristopiti k Jezusu z isto ponižnostjo in zaupanjem, ki ju vidimo pri gobavcu. Ta zgodba je za nas, da nam pokaže Kristusovo srce. Razkriva njegovo ljubezen in njegovo željo, da nas osvobodi greha. Se zavedam greha in kako oskruni mojo dušo?
2. Resnično hočem: Jezus se je odločil ozdraviti gobavca. Ne samo, da ga je ozdravil, ampak se ga je tudi dotaknil. Prebil je njegovo osamljenost in se dotaknil njegovega življenja, da bi ga ozdravil bolezni. To tako lepo razkriva Kristusovo srce. Naš greh ga nikoli ne prežene stran od nas. Vedno je pripravljen priskočiti na pomoč, če bi ga le klicali na pomoč. Sem sposoben odpreti vse notranje rane svojih grehov našemu Gospodu, da me ozdravi, očisti in ponovno naredi celega?
3. Jezus hoče, da smo svobodni: Greh nam preprečuje, da bi postali tisto, kar smo bili namenjeni. “Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha” (Jn 8:34). Jezus je bil prost greha in bil je svoboden za ljubezen in služenje drugim. Ni ga gnal pohlep ali jeza. Ni ga premikala prevzetnost ali ovirala lenoba. Bil je svoboden za ljubezen in umrl je na križu. Greh nas zapira vase. Preveč se vpne v nas in posledično druge postavi na zadnje mesto – ali pa sploh nimajo mesta. Kolikokrat rečem “ne” drugim in zatisnem oči pred njihovimi potrebami? Ali nas greh in sebičnost ne zaslepita in nas ovirata pri izkazovanju ljubezni drugim, kot nas Kristus ljubi? Kristus nas lahko osvobodi greha, da smo sposobni ljubiti, tako kot nas on ljubi.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim biti svoboden, vendar potrebujem tvojo pomoč. Brez tebe ne morem ničesar storiti. Pomagaj mi, da ti zaupam in se obrnem nate. Ne pusti mi, da grem po svoje, kot da bi se lahko boril brez tebe. Osvobodi me, da te bom ljubil. Osvobodi me, da bom ljubil druge.

Odločitev: Danes bom molil Psalm 51 zase in za svoje najdražje.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za ta čas, ki ga bova preživela skupaj. Želim se umakniti od sveta in vseh njegovih dejavnosti, da bom zdaj sam s teboj. Ti si moj začetek in moj konec: ustvaril si me in vodiš me domov k sebi v nebesa. Hvala ti za tvojo ljubezen. Vem, da ne zaslužim ničesar od tebe in da moji grehi povečujejo mojo nedostojnost, vendar me še vedno objemaš v svoji nepojmljivi ljubezni.

Prošnja: Gospod, povečaj mojo ljubezen do molitve in notranjega življenja.

Razmišljanja:

1. Človek za druge: Tukaj je Jezus v akciji. Neumorno dela od jutra do večera. Nikoli ne misli na sebe. Nikoli ne pove, da je preveč utrujen ali preveč zaposlen, da bi nekomu pomagal ali da bi drugim namenil del svojega časa. On je tam za vse in si nenehno prizadeva storiti več in več. Ljubi in njegova ljubezen ga prisili, da se posveti vsakomur okoli sebe, ne glede na ceno. Vse mesto se zbere, da bi ga videlo, in on svoje srce odpira vsem. Poučuje. Ozdravlja bolne. Izganja demone. On je človek za druge.
2. Človek molitve: Po polnem delovnem dnevu je Jezus počival le za kratek čas, nato pa je zgodaj vstal za molitev. Bil je ravnovesje med njegovo apostolsko dejavnostjo in življenjem molitve. Jezus se ni preveč ukvarjal s tem, da bi iskal samoto, potrebno za iskreno pogovarjanje s svojim Očetom. V molitvi je našel moč. Krepil je svojo odločitev, da sledi Očetovemu načrtu. V molitvi je bil tako poglobljen, da so drugi začeli iskati njega. Molitev ni bila le enkratna dejavnost: bila je del njegovega vsakdanjega ritma.
3. Vsi ga iščejo: “Vsi te iščejo,” so rekli, ko so našli Kristusa. Izrazili so željo vseh ljudi. Vsi potrebujemo Boga. On je najgloblja želja človeškega srca. Bog išče tudi nas. Jezus vstane po molitvi in se odpravi v naslednje mesto. Iščemo Kristusa in On išče nas. Kje se srečamo? V molitvi. V molitvi se iskreno pogovarjamo s tistim, za katerega vemo, da nas ljubi. V molitvi lahko govorimo o stvareh, ki so nam pomembne, in o stvareh, ki so najpomembnejše za Njega. To ključno srečanje daje luč in moč vsakemu drugemu srečanju, ki ga bomo imeli čez preostanek dneva. S pomočjo molitve se vžge naša ljubezen do drugih, da se lahko tako kot Jezus nesebično posvečamo drugim. S pomočjo molitve lahko postanemo možje in žene za druge.

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi, da te postavim na prvo mesto v svojem življenju tako, da ti dajem najboljše iz svojega časa. Pomagaj mi, da se ne vdajam lenobi, ampak da zgodaj zjutraj vstanem, da bom lahko s teboj. Potrebujem te v svojem življenju. Pomagaj mi doživeti tvojo ljubezen, da jo bom lahko delil z drugimi. Pomagaj mi, da se posvetim tvojemu načrtu odrešenja in da se obrnem k tistim, ki te iščejo. Pomagaj mi, da hrepenim samo po tebi, da boš ti zadovoljil moje hrepenenje.

Odločitev: Danes bom skozi ves dan klical našega Gospoda s kratkimi in preprostimi molitvami, mu povedal, da ga ljubim in prosil za milost večje intimnosti z njim skozi molitev.

Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje.

Uvodna molitev: Gospod, moje hrepenenje je, da bi bil ti na prvem mestu v mojem življenju. Lahko se ujamem v vsakodnevne dejavnosti, vendar ti nisi samo še ena dejavnost: ti si moj Gospod in moj Bog. V tebe verujem, vendar vem, da moram vate verovati še močneje. Ljubim te, vendar se moram truditi, da bi te ljubil bolj kot sebe in svoje načrte. V tem trenutku pogovora s teboj ti želim ponuduti najboljšega sebe.

Prošnja: Gospod, naj bom sposoben razumeti, da si ti resnica. Naj te ljubim kot učlovečeno Resnico v mojem srcu.

Razmišljanja:

1. Resnica in Povezanost z Dobrim: “Učil jih je namreč kakor tisti, ki ima oblast, ne pa kakor pismouki.” Sveti papež Janez Pavel II je v svoji encikliki Sijaj resnice opozoril na nujno povezavo med svobodo, resnico in dobrim. Šel je tako daleč, da je dejal, da je pravilno razumevanje te povezave bistveno za rešitev sveta. Jezus je učil z oblastjo, ker je bil hkrati Resnica in Dobrota. Naša svoboda je v tem, da to priznamo in živimo v skladu s tem. Ali iskreno iščem resnico v svojem življenju? Ali iskreno iščem to, kar je resnično dobro, ali pa se na kakšen način prilagajam hedonističnim in egoističnim standardom sveta?
2. Množenje našega dobrega: “Kaj imaš z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas uničiš?” Ko naša svoboda noče priznati, da je Jezus Resnica in da naše največje dobro sestoji v tem, da ga ljubimo in mu sledimo, se počutimo ogrožene. Poskušamo se oklepati dobrega, ko si predstavljamo, da ga imamo brez njega. On noče odvzeti dobrega, ki ga imamo, temveč ga želi povečati in množiti. Vendar moramo dovoliti, da tisto manjše dobro, ki ga imamo zdaj, umrje, da lahko vznikne močnejše dobro. Če seme ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo seme. Če pa umre, obrodi obilo sadu(Jn 12,24).
3. Zahteve Resnice: “Vsi so bili presenečeni in so se spraševali: ‘Kaj je to? Novo učenje z oblastjo.’” Danes živimo v relativističnem svetu, kjer je resnica tisto, kar si želimo, da bi bila. “Kar ti je udobno” je geslo dneva. Presenečeni smo, ko Jezus preseže kalup relativizma, razkrije laž, ki je v njem skrita, in razglaša, da je On Resnica. Ko evangelij postavlja zahteve glede mojega življenja, ali se preusmerim v relativizem in verjamem, da ni pomembno, kako ali če nanje odgovarjam? Če me evangelij dela udobnega, mu bom pokoren, v nasprotnem primeru … Resnica zna biti zahtevna, toda kaj je blagoslov, da je v osebi Kristusa tudi ljubezen, usmiljenje, dobrota in radost. Ali ljubim resnico in se trudim živeti v svetlobi?

Pogovor s Kristusom: Gospod, Ti veš, kako hitro lahko najdem izgovor, da ne bi izpolnil tvojih zahtev za svoje življenje. To počnem tudi, ko vem, da vedno odkrijem novo moč, skrito energijo in neizkoriščene vire ljubezni v sebi, ko jih izpolnim. Pomagaj mi, da se ti v ljubezni posvetim, da izpolnim tvoje zahteve in da izkusim moč, ki se sprosti v meni.

Odločitev: Danes bom Kristusu ponudil nekaj, kar je dobro, vendar ni nujno potrebno. S tem bom pokazal svojo ljubezen do njega in rasel v samoosvobajanju, da bom bolj odprt za dobro, ki ga želi dati meni.

Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Uvodna molitev: Gospod, obožujem te. Ti si edini Sveti, ti si edini Gospod, ti si edini Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v slavi Boga Očeta. Gospod, ljubim te in želim te spoznati še bolj intimno, ker si sam dobrota in usmiljenje.

Prošnja: Gospod, daj, da ti bom zvesto sledil vse dni svojega življenja.

Razmišljanja:

1. Pokesaj se in veruj v Dobro Novico: Ni časa za zapravljanje. Imamo eno življenje, da ga živimo, in samo eno priložnost. Jezus nam poskuša povedati, da moramo svoje življenje kar najbolje izkoristiti. O Jezusu smo že slišali. Morda hodimo v cerkev in desetletja poslušamo njegovo besedo. Vendar ali smo dovolili, da se je Kristusovo sporočilo ljubezni in usmiljenja zares prebilo v naše srce? Smo se obrnili stran od vseh vezi greha v našem življenju in resnično sledili evangeliju?
2. Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi: Ne smemo pozabiti, da je bistvo krščanstva slediti Jezusu, Božjemu Sinu. Kot je njegova mati Marija rekla strežnikom na svatbi v Kani: “Kar vam reče, storite” (Jn 2,5). Jezus je pravi protagonist v našem življenju. On sam prevzame pobudo, da nas pokliče k sebi in da mu še tesneje sledimo. Vabi nas, da mu sledimo pri oznanjanju Dobre novice celemu svetu. Ni dovolj, da poznamo Kristusa. Svojo vero moramo deliti z drugimi in dovoliti, da nas evangelij usmerja pri sprejemanju odločitev.
3. Zapustili so očeta v čolnu in šli za njim: Naravno je, da želimo udobno živeti in delati stvari, ki so nam znane. Dejstvo je, da večina oglasov, ki jih vidimo, nagovarja našo željo po počitku in varnosti. Vendar Jezus prelomi vzorec in nam naroči, naj zapustimo območje udobja. Če se najprej ne spremenimo sami, ne moremo pričakovati, da bomo spremenili svet. Dokler se ne posvetimo temu, da bi Kristusa bolje in bolj intimno spoznali, ne bomo goreči apostoli njegovega kraljestva. Šele po osebnem srečanju z Jezusom lahko doživimo blagost ljubezni do njega in sodelovanje pri njegovi odrešenjski misiji. Kot je pogosto spodbujal papež sv. Janez Pavel II., v odmevu besed samega Kristusa: “Ne bojte se!” Ne bojte se zapustiti cone udobja, da bi Kristusu služili z ljubeznijo.

Pogovor s Kristusom: Jezus, želim ti še bliže slediti. Pomagaj mi, da te spoznam takšnega, kakršen si, da te bom lahko ljubil, kot si zaslužiš. Večni Oče, podari mi polnost svoje milosti, ki premaga vsako slabost, da se bo moje srce vzpelo z nepopisno navdušenostjo, objelo moj križ in zvesto sledilo stopinjam tvojega Sina.

Odločitev: Danes bom opravil dobrodelno dejanje, ki sem ga zanemarjal ali se ga bal storiti že nekaj časa.

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Uvodna molitev: Gospod, hvaležen sem za ta trenutek s teboj! Verujem vate, vem, da si tu in da želiš danes govoriti z menoj. Rad bi odprl svoje srce, da bi slišal tvojo besedo in jo udejanjal iz ljubezni do tebe.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v ponižnosti!

Razmišljanja:

1. Jezus se postavi zraven grešnikov: Janez Krstnik je oznanjal krst odrešenja in veliko število ljudi je prihajalo k njemu, da bi se pokesali za svoje grehe. Želeli so spremeniti smer svojega življenja in se ponovno spraviti z Bogom. Jezus je prišel skupaj z množico. Čeprav je bil brez greha, se je uvrstil med druge in se proti Jordanu odpravil, kot da je tudi on grešnik. Da bi zares cenili to njegovo dejanje, se moramo spomniti, kako močno smo prizadeti, ko nas po krivici obtožijo za nekaj, česar nismo storili. Veliko lahko izgubimo, če so naše resnične napake izpostavljene drugim. A tu, čeprav je daleč stran od najmanjšega madeža greha, Jezus mirno in ponižno sprejme oznako grešnika; tako kot ostali. To naredi zaradi nas. Ali se obremenjujem s tem, kako me drugi vidijo in to negativno vpliva na moja dobra dela?
2. Ponižnost, ki se pokloni Očetovi volji: Janez Krstnik ni želel krstiti Jezusa, ker je vedel, da ni takšen, kot so ostali. A vendar Jezus pojasni, da je to del Očetovega načrta in ta načrt je gonilna sila v njegovem življenju. Ponos ni omajal Jezusovo poslušnost. Nasprotno, Očetova volja je hranila in negovala njegovo življenje. »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« ((Jn 4, 34). S čim pa se moje srce »hrani?« Če se ne hrani z Očetovo voljo, me samozadostnost na pretanjen način spreminja v moj najvišji cilj?
3. Očetov blagoslov: Nebesa se odzovejo na Kristusovo poslušnost. Ta trenutek napove končno odrešenje človeštva, doseženo prek Kristusovega žrtvovanja na Kalvariji. V središču žrtvovanja je poslušnost in poslušnosti ni brez ponižnosti. Jezus se je ponižal pred Janezom Krstnikom in Oče je bil zadovoljen. Pohvali ga naglas: «Ta je moj ljubljeni Sin.« Poslušati ga, pomeni slediti njegovemu vzoru.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za tvoj dar! Nauči me ponižnosti! Težko postavljam druge predse, težko zasedam drugo mesto in pustim, da drugi uživajo v slavi in hvali, ki si ju tudi sam želim. Pomagaj mi, da bom ponižen in se pokesal vseh svojih grehov! Za izpolnjevanje tvoje volje potrebujem tvojo pomoč. Utrdi me in me vodi pri služenju tebi!

Sklep: Na skriven način bom izkazal ljubezen do bližnjega.

Tisti čas se je Jezus vrnil v moči Duha v Galilejo; in glas o njem je šel po vsej okolici. Učil je v njih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo ter našel mesto, kjer je bilo pisano: »Gospodov Duh je nad menoj; zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sedel; vseh oči v shodnici so bile vanj uprte. Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust.

Uvodna molitev: Gospod, dobrodošel v templju moje duše! Vem, da boš izkoreninil in porušil, ozdravil in posvetil in tako naredil v moji duši svet in pravičen prostor, ki je bil vedno namenjen tebi. Le ti imaš moč, da odkleneš svetišče mojega srca; le ti gradiš, kar bo trajalo večno. Z zaupanjem se ti popolnoma odpiram; tvoje besede naj oblikujejo moje misli, da bo tvoja ljubezen prodrla v moje srce in se bo v moji duši naselil mir.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom še bolj spoštoval!

Razmišljanja:

1. Vrnil se je v moči Duha: Duh je prišel na svet, da združi nebeški načrt z zemeljskim in to se izpolnjuje z vsakim Kristusovim korakom. Vse njegovo poslanstvo ni nič drugega kot izpolnitev odlomka, ki ga bere. Naš življenjski poklic je le izpolnjevanje našega krstnega poslanstva po Svetem Duhu. Naš Gospod se zato ne pokaže, kot da deluje on sam. On, Sin, je poslan in sodeluje v občestvu z Očetom in Svetim Duhom, od tod pa izvira vsa njegova moč in uspeh. Naše poslanstvo nas mora resnično navdati z občutkom, da smo “poslani”. Le z dejanji pokorščine in ljubezni lahko obrodimo sadove. V tej molitvi nebesa razkrivajo svoj načrt zame. Naj bom pozoren na vse, kar mi Sveti Duh narekuje!
2. “Razvil je zvitek… »Danes se je ta odlomek izpolnil, kot ste slišali«: Človek je dobil odgovor na večno vprašanje, ki se pojavi v Razodetju 5:2: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« Premisli o tem slovesnem trenutku, ko se Beseda razodeva med ljudmi: mnogi bi lahko brali iz zvitka, a le eden je bil vreden, da razodene njegovo odrešilno moč. Mnogi bi lahko recitirali besedila, a le eden je lahko zanetil plamen v njihovih srcih. Mnogi bi lahko oznanjali z navdušenjem, a le eden je lahko izpolnil njihovo željo po polnosti resnice. Naše besede so prazen dih brez Kristusovega glasu; naše delo nima cilja, če naša dejanja niso Kristusova. Le ena oseba je upravičeno sposobna spremeniti človeško srce in v resnici smo lahko apostoli le, če Kristus vodi našo roko.
3. Vsi so se čudili besedam, ki so prišle iz njegovih ust: Bistvo teh besed nam tu ni razodeto; to bi namreč pomenilo, da je oseba Kristusa razodetje samo. On prihaja z vsem svojim bitjem, da olajša naša bremena in dvigne našega duha, tako kot ga ne more nobeno učenje, noben čudežen dogodek, nobeno ozdravljenje. Božja previdnost nam je zagotovila veliko dobrega v življenju, a vsa dobra darila nas pustijo prazne, če ne prihajajo skupaj s Kristusom, v vsej moči in bližini, ko je Bog med nami.

Pogovor s Kristusom: Gospod, želim te častiti in spoštovati kot središče svojega življenja. Prizadevam si, da bi bil tvoj prestol trdno zasidran v mojem srcu. Uči me, da ne dopustim ničesar, kar bi izrinilo to, kar ti v mojem življenju pripada! Naj ne gradim praznega življenja samozadostnosti, da bi ne izgubil izkušenj tvoje moči in milosti, ki bi jih lahko imel!

Sklep: Če bo mogoče, bom danes obiskal našega Gospoda v evharistiji, da ga počastim zaradi njegove veličine in se mu zahvalim za njegovo dejavno navzočnost v mojem življenju.

Takoj ko je bilo pet tisoč mož nasičenih, je Jezus naročil svojim učencem, naj stopijo v čoln in se odpeljejo na drugo stran proti Betsajdi, sam pa je medtem razpuščal množico. In ko jih je odslovil, je šel na goro molit. Ko se je zvečerilo, je bil čoln sredi morja, on sam pa na suhem. In ko je videl, kako se mučijo z veslanjem, veter jim je bil namreč nasproten, je okoli četrte nočne straže prišel k njim, hodeč po morju, in hotel mimo njih.

Ko pa so ga ti videli hoditi po morju, so menili, da je prikazen, in so zavpili; vsi so ga namreč zagledali in se prestrašili. On pa jih je takoj nagovoril in jim rekel: »Brez skrbi bodite; jaz sem, ne bojte se!« Stopil je k njim v čoln in veter je nehal. Oni pa so bili kar iz sebe, zakaj ob čudežu s hlebi še niso prišli k spoznanju, njih srce je bilo še zaslepljeno.

Uvodna molitev: Gospod, v tebi vidim, kako živeti z Duhom kot svojim temeljem, kot skalo, ki mi omogoča, da skozi vsako težavno obdobje hodim v miru in z veselo predanostjo tvoji volji. S hvaležnostjo polagam vse svoje zaupanje vate in ti v zameno ponujam svojo skromno ljubezen.

Prošnja: Gospod, podeli mi milost, ne samo spoznanja, ampak tudi življenja v tvoji navzočnosti, ki naj bo edini temelj mojega upanja in sreče!

Razmišljanja:

1. Šel je molit na goro: Kristus ni gradil svojega notranjega življenja na trenutnem uspehu. Jedro tistega, kar je tolažilo in ohranjalo njegovo srce, ni bilo veličastno delo apostolata, temveč njegova molitev, povezana z Očetom v nebesih. Najsi je bilo poslanstvo lahko ali težko, je bil Kristus vedno enako predan in motiviran. Stanovitnost duha in trdnost volje ne temeljita na hipnih rezultatih, temveč na miru in globoki radosti izpolnjevanja Očetove volje. Kristus je varoval ta sveti prostor v svojem srcu s ključno prvino: s časom. Čas za molitev gradi zid, ki varuje Božje svetišče v naši duši. Čas, ki ga namenimo samo njemu, vzpostavlja utrdbo za Božje kraljestvo v nas, da ga lahko širimo okoli sebe. Od tam vidimo, kaj je minljivo, kaj je površinsko ali brez pomena. To je vodilo, da sprejmemo tisto, kar je večno: darovanje samega sebe v popolni ljubezni.
2. Videl je, da so se mučili z veslanjem: Tudi ko so učenci zapluli v jezero, je bil to čas učenja. Voda simbolizira življenje, valovi pa vse negotovosti tega življenja, vse preizkušnje in trpljenje, za katera včasih mislimo, da bodo naš svet pripeljali do slabega konca. Kristus neprestano preizkuša in oblikuje tiste, ki jih ljubi. Težave ne izginejo samo zato, ker smo našli Kristusa. Včasih se celo povečajo, saj nas pripravljajo za pot svetnika in apostola. Kristus je videl apostole v težavah, vendar je bil vedno z njimi — njegov pozoren pogled jih nikoli ni zapustil, njegova skrb je bila vedno z njimi. Naj me vera pripelje do zaupanja v ta pogled, v vsevedno navzočnost Kristusa, v vsem, kar delam in trpim zanj!
3. »Bodite pogumni, jaz sem, ne bojte se!« Sv. Avguštin je o tem odlomku zapisal: »Prišel je, hodil je po valovih; in tako je postavil vse vzvišene nemire življenja pod svoja stopala. Kristjani — zakaj bi se bali?« Hoja s Kristusom nam omogoča, da premagamo valove tega sveta, ki bi nas preplavili. Stik z njim v molitvi nam pomaga najti trdno podlago sredi živega peska. Zmagoviti Kristus nas spominja, da lahko premaga vsako zlo, da ni greha ali skušnjave, ki je ne bi mogli pustiti za sabo in da ni nobenega neuspeha v zdravju, poslu ali razočaranja pri ljubljeni osebi, iz česar lahko na koncu postane nekaj dobrega, če hodimo s Kristusom.

Pogovor s Kristusom: Gospod, včasih doživljam vsakodnevne uspehe in varnost s takšnim zadovoljstvom, da pozabim, kako mi je lahko v trenutku vse to odvzeto. V hipu bi se lahko vse spremenilo v razburkano morje. Kaj mi pomenijo te tolažbe in dobrine, če že od začetka niso bile zate, te niso častile? Ali se jih bom lahko oprijel v večnosti? Odpusti mi mojo plehkost v teh trenutkih! Želim si bolj trdno zasidrati svoje življenje vate, v pravo in večno skalo mojega življenja.

Sklep: Danes bom poskušal obdržati v mislih cilje, ki jih moram doseči za večnost: svetost življenja, izpolnjevanje Božje volje in služenje bližnjemu.

Tisti čas je Jezus zagledal veliko množico; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti. Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpústi jih, naj odidejo v bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj jesti.« Odgovoril jim je: »Dajte jim vi jesti.« Rečejo mu: »Ali naj gremo in kupimo kruha za dvesto denarjev ter jim damo jesti?« On jim reče: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Poizvedo in pravijo: »Pet in dve ribi.«

Velel jim je, naj vse po skupinah razposadijo po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto in po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so se najedli do sitega. Nato so pobrali koščke, dvanajst polnih košev, in nekaj od rib. Teh, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož.

Uvodna molitev: Gospod, moje poslanstvo brez tebe je prazen nič. Verjamem, da lahko premagam vsako težavo, če se le poglobim v tvoje veličastvo. Rad bi vedel in videl z večjo jasnostjo, kako tvoja roka vodi mojo. Ti omogočaš tudi nemogoče.

Prošnja: Gospod, povečaj moje zaupanje in odvisnost od tebe!

Razmišljanja:

1. »Njegovo srce je bilo ganjeno z usmiljenjem do njih, kajti bili so kakor ovce brez pastirja«: Srce, ki ljubi, se razširi za vse, ki jih ljubi. Nihče ni mogel ljubiti tako popolno kot Kristus. Ali bom dopustil, da me Kristus v tej molitvi premakne, da vidim, kar vidi on, trpim, kar trpi on, in ljubim, kar ljubi on? Kdo bo učil množice izgubljenih, še posebej mladih? Kdo bo tolažil žalujoče, ki se borijo proti temi obupa in zvesto vodil duše, ki si želijo Božje resnice? Kdo lahko tako kot on zdravi in ustavi silo zla v najtemnejših predelih sveta? Če odprem svoje srce, da vidim, kar vidi Kristus, bom vsak dan sledil temu, kar mi naroča in le tako bi lahko ozdravil grešni svet, ki potrebuje odrešenje.
2. »Dajte jim vi jesti«: Naš Gospod vztraja, da poskušamo reševati najtežje probleme. Mnogi le vzdihnejo nad bedo sveta, namesto da bi rekli: »Gospod, molil bom za tiste, ki so v stiskah.« Kristus nas pogleda in reče: »To je zdaj tvoje poslanstvo. Polagam ga v tvoje roke.« Ali bomo dopustili, da nas prevzame strah in malodušje? Ali se bomo spraševali, če imamo čas, sredstva, modrost? Ali si bomo predstavljali, da bomo sami vse uresničili? Naš Gospod od nas zahteva odgovornost, vendar ne želi, da prevzamemo nadzor. Velika razlika je: nekdo je upravitelj poslanstva – mi; drugi pa lastnik – Bog. Prevzeti odgovornost, pomeni narediti potrebe duš za svoje. Ne prevzeti nadzora pa pomeni, da nikoli ne izgubimo izpred oči tistega, ki bdi nad načrtom. To hočem storiti po njegovi volji, ne po svoji.
3. Koliko hlebov imate? Ko nas Kristus izbere za poslanstvo, ni zato, ker bi mislil, da imamo vse, kar je potrebno, temveč ker ve, da nam bo dal vse, kar potrebujemo. Včasih se soočamo s cilji, ki so dosegljivi, a presegajo našo moč. Tesnoba in misel, da moramo narediti velike podvige, povzroča vse vrste tesnob v človeškem duhu: zapiranje vase, občutek preobremenjenosti, nekontrolirano jezo, neupravičeno omejevanje našega področja delovanja. Kaj Kristus zahteva, ko se soočamo z nemogočim? Dajmo le to, kar imamo – dajmo vse in ne zadržujmo ničesar! Položimo vse svoje hlebe in ribe na mizo, vse ostalo bo postoril Kristus! Verujmo v moč naše uboge ničnosti, združene s Kristusom!

Pogovor s Kristusom: Gospod, tudi moja slabotnost bo s tvojo pomočjo in milostjo postajala močnejša. Danes je moj izziv poslanstvo, vendar le, če vsak korak naredim s teboj! Tako je namreč vsako breme lahko in vsak nemogoč podvig novo srečanje z močjo tvoje roke.

Sklep: Sredi dneva si bom vzel čas, da preložim svoje delo v Kristusove roke.

Ko je Jezus slišal, da so Janeza Krstnika vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Néftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi: ›Zemlja Zabulonova in zemlja Néftalijeva, ob potu k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja, ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.‹ Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, nebeško kraljestvo se je približalo.«

Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom. Glas o njem se je razširil po vsej Siriji: prinesli so k njemu vse bolnike z različnimi boleznimi in mukami, obsedene in mesečne in mrtvoudne, in jih je ozdravil. Spremljale so ga velike množice iz Galileje in Deseteromestja in Jeruzalema in Judeje in od onkraj Jordana.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, ustvaril si me iz svoje neskončne ljubezni! Čeprav ti nisem vračal ljubezni, kot bi ti jo kot tvoj dobri otrok moral, mi še vedno pošiljaš darove v izobilju. Poslal si svojega Sina, da me odreši in me zedini s teboj po tvojem Sinu. Ti in tvoj edini ljubljeni Sin sta poslala tudi duha ljubezni in resnice, Svetega Duha, da prebiva v meni. Hvala, ker si me povabil v središče tvoje troedine ljubezni. V zameno ti podarjam svoje srce in željo, da velikodušno odgovorim na vse, kar od mene zahtevaš.

Prošnja: Jezus, pomagaj, da ti odprem srce!

Razmišljanja:

1. Prava luč je tukaj: Janez Krstnik je storil vse, kar je Oče od njega zahteval in kljub temu ostal ponižen. Ljudje so mislili, da je Kristus, vendar ni dovolil, da bi ponos ugasnil luč resnice, zato je jasno povedal, da on ni Kristus. Svet je Janeza Krstnika nagradil s tišino in smrtjo. Vendar - kakšen zaklad mu je Bog podelil za njegovo zvestobo? Slavo? – »Dobrodošel, moj dobri in zvesti služabnik« – in večno življenje. Janez je bil zgolj glas vpijočega v puščavi, ki je klical ljudi k spreobrnjenju. Zdaj te besede oznanja Beseda sama, ki je sama po sebi luč in življenje. Naj luč resnice odpre naša srca za pravo in večno Kraljestvo. Ali znam ločiti med tem, kar je zlato v Božjih očeh in tistim, kar se blešči tako privlačno, a je le »lažno zlato«? Ali v resnici oznanjam z besedo in zgledom?
2. Jezus oznanja z več kot besedami: Naš Gospod Jezus je delal le dobro: ozdravljal bolne, tolažil osamljene, odpuščal grešnikom in oznanjal evangelij. O tem govori Božja beseda, ko prebiramo evangelije in zato si vse lahko tudi predstavljamo. Toda ali res srečujemo našega Gospoda tako, kot so ga srečevali tisti pred več kot dva tisoč leti? Na to vprašanje lahko odgovorim, če pogledam svoje življenje: Ali živim vedno bolj kot naroča Kristus ali ne? Ali cenim in se zahvaljujem Kristusu za vse dobro, kar je storil v mojem življenju? Ali z vsem srcem želim biti vedno s Kristusom, na zemlji in v nebesih? Kjer je moje srce, tam je moj zaklad. Tako kot Kristus, sem tudi jaz poklican, da oznanjam z več kot le besedami.
3. Ljudje se odzivajo na resnico: Kristusov učenec ne sme nikoli obupati, kajti ljudje se odzivajo na resnico, na evangelij Jezusa Kristusa. To spoznavamo skozi evangelije in skozi zgodovino Cerkve. Ko se zdi, da naši napori za oznanjevanje padajo na nerodovitna tla, moramo premisliti, kako se bomo odzvali. Kristus nam je zapovedal, da oznanjamo njegov evangelij z besedo in dejanji in da obrodimo sadove. Obljubil je tudi, da bomo delali večje reči, kot jih je on. Vemo, da je Kristus premagal greh in smrt. Prav zato nas lahko pomanjkanje sadov v naših prizadevanjih za oznanjevanje ne sme spraviti v obup, kajti mi opravljamo delo, Kristus pa poskrbi za ostalo. Tako preprosto je.

Pogovor s Kristusom: Gospod, prišel si reševat grešnike; ponovno vstopi v moje življenje na ta nov dan! Odstrani ves strah, ki ga imam pred teboj, Gospod Jezus! Nauči me, da si Bog sočutja, krotak in ponižen v srcu!

Sklep: Razvil bom preprost načrt, kako pomagati svoji župniji pri njenih prizadevanjih za oznanjevanje.

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za popolno darilo samega sebe: da si prišel kot ponižen otrok, rojen iz Device Marije. Misel nate kot nemočnega malega dojenčka, ki leži v jaslih, napolnjuje moje srce z zaupanjem. Vem, da me nikoli ne bi bil sposoben zavesti, saj si se odrekel vsej veličini, da te lahko gledam. Zaslužiš vse moje upanje in vso mojo ljubezen, ki ti ju sedaj ponižno darujem.

Prošnja: Gospod, prosim te, da mi narediš srce, ki je resnično dovzetno za tvoje sporočilo.

Razmišljanja:

1. Videli smo njegovo zvezdo: Tisti, ki so iskreni v srcu, najdejo Boga v svojem življenju. V primeru modrih se njihova iskrenost kaže v tem, koliko so pripravljeni žrtvovati, da dosežejo svoj cilj. Pot je zahtevala opustitev udobja domače dežele, potreb svojih družinskih članov in hrepenenja po bogastvu. Namera je bila čista, brez sebičnih želja, saj je šlo nič manj kot za željo po srečanju z živo Božjo navzočnostjo. Njihova odprtost srca je Bogu dovolila spregovoriti skozi mnoge stvari v njihovem svetu – od astrologije do Heroda, od zvezde do otroka v jaslicah. Kaj bo potrebno, da danes najdem Boga? Moral bi odložiti vse druge stvari in pustiti, da me njegova roka vodi k temu odločilnemu srečanju z njegovo božansko navzočnostjo.
2. Opozorjeni, naj se ne vrnejo k Herodu: Herodu ali svetu ni ponujena nobena zvezda, le tema. Svetu je morda všeč ideja o Bogu in morda so radovedni glede njega, vendar prezrejo njegov klic. Redko zapustijo svoj palačo, žrtvujejo svoj čas ali opravljajo Božjo službo. Ponosni ljubitelji udobja zapustijo svoje palače in nato čudno trdijo, da Boga ni mogoče najti nikjer na svetu. Bojijo se izgube udobja sveta. Molim, da bo moje srce odprto za vse, kar živi evangelij zahteva v mojem življenju. Naj Kristus v meni ne najde ovir, temveč voljo, da zapustim svojo palačo, da ga najdem in mu sledim.
3. Nato so odprli svoje zaklade: Da bi mogel dajati ljubezen, se moram sam soočiti z ljubeznijo. Kako naj se držim zahtev, ki mi jih drugi postavljajo? Kako naj ostanem zvest svojemu poklicu in poslanstvu, ko malo afirmacij in podpore pride na mojo pot? Vsako jutro se moram obrniti na Boga, ki daje brezpogojno, da bi njegovo dajanje vplivalo name. Naj gre za mašo, molitev ali božjo previdnost – vsak dan me čaka potrebno razodetje. To me krepi, da odprem svojo skrinjo in izročim dar samega sebe. Če te ljubezni ne doživljam, moje življenje ostane zaprto – ne najdem notranje moči, da bi se popolnoma daroval. Janez nam pravi: “V tem je ljubezen, ne da bi mi ljubili Boga, ampak da je on ljubil nas in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Bratje, če nas je Bog tako ljubil, smo dolžni ljubiti tudi drug drugega … Ljubimo, ker nas je on prej ljubil” (1 Jn 4:8-20).

Pogovor s Kristusom: Kristus, tvoja ljubezen do mene me sili, da se darujem in ne zadržujem ničesar. Dotaknil sem se trenutka v človeški zgodovini, ki presega moje razumevanje in osvoji moje srce zate. Naj se darujem tako, kot se ti daruješ zame: pri maši, v molitvi in v dušah, za katere me kličeš, da jim služim.

Odločitev: Danes se bom trudil izboljšati svojo ljubezen do članov moje družine, ljubil jih bom tako, kot to počne Kristus.

Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« In Jezus je odgovoril in mu rekel: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še več kot to boš videl.« In rekel mu je: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebesa odprta in Božje angele hoditi gor in dol nad Sinom človekovim.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, želim slišati tvoj glas v tem odlomku Pisma in sprejeti z odprtim srcem vse, kar mi želiš povedati. Verujem vate, upam vate in te ljubim.

Prošnja: Bog Oče, pomagaj mi biti trden v tvoji ljubezni.

Razmišljanja:

1. Služiti Bogu zahteva vztrajnost: Janez Krstnik je opravil svoje delo, da bi druge preusmeril k Jezusu. V današnjem evangeliju ni omenjen. Osredotočenost se je preusmerila na Jezusa, ki kliče svoje prihodnje apostole, ki jih je prej pripravil Janez Krstnik. Kot Andrej, tisti, ki so pripravljeni srečati Kristusa, v njem odkrijejo velik zaklad, ki ga ne morejo zadržati zase. Tokrat Filip sreča Kristusa in to odkritje deli z Natanaelom. Ko Natanael skeptično reagira, Filip ne obupa. Ve, da je osebna izkušnja močnejša od besed, zato pripelje Natanaela, da sreča Jezusa. Če skušamo pripeljati druge k Jezusu, se lahko srečamo s podobnimi ovirami: omahovanje, skeptičnost, pomanjkanje zanimanja … Ali se prehitro vdamo ali skušamo druge vključiti na bolj aktiven način?
2. Jezus nas želi: Ko Natanael resnično sreča Jezusa, je presenečen, da Jezus pozna njega in ga ceni takšnega, kot je. Verjetno je več ozadja v Jezusovih preprostih besedah, kot nam pove evangelij, saj takoj pridobijo Natanaela. Morda včasih pozabimo, da je Jezus kot Bog naš ustvarjalec in ko pokliče osebo (in na neki način kliče vsako osebo), to stori z natančnim poznavanjem tistega, kogar kliče. To ni splošni klic za oltar: to je oseben, neposreden klic v naša srca, ki temelji na resničnem razumevanju nas, takšnih, kot smo. On nas pozna in ljubi bolje kot katera koli človeška bitja. Ko to resnično doživimo in pomagamo tudi drugim, da to doživijo, postane njegov klic neustavljiv.
3. Učiti se videti večja Božja dela: Jezus obljublja Natanaelu, da bo v prihodnosti videl “večje stvari”; dejansko bo sam priča večini Jezusovih čudežev in videl bo mnoga izkazovanja Očetove ljubezni do Sina. Prav tako Jezus pogosto deluje z vsemi nami. Morda nas bo pritegnilo impresivno doživetje Boga, vendar ko se naš odnos z Bogom poglablja, vidimo “večje stvari” – ne nujno bolj spektakularne stvari. Ko naše prizadevanje za duhovne stvari raste, postajamo bolj dovzetni za Božje delo in lahko zaznamo delovanje milosti v našem življenju in v življenjih drugih. Ta globoka preobrazba je veliko večja od kateregakoli čudežnega telesnega ozdravljenja ali zgolj sentimentalne izkušnje. Če resnično želimo videti, kako Bog deluje, potrebujemo vero, zaupanje in pozornost, navdihnjeno s Svetim Duhom – skupaj s primerno mero potrpežljivosti. Potrpljenje se bo nedvomno izplačalo.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus Kristus, tolažilno in spodbudno je spoznati, da me poznaš od znotraj in navzven, da me ljubiš in želiš, da ti sledim. Hvala ti za tvojo ljubezen! Pomagaj mi, da tudi druge pripeljem k tebi. Daj mi modrost in vztrajnost, da bom lahko naredil razliko v življenju ljudi. Pomagaj mi prepoznati čudeže tvoje milosti v mojem življenju in v življenjih tistih okoli mene.

Odločitev: Vzamem si čas, da premislim o načinih, kako je Bog deloval v mojem življenju in skozi mene pri drugih. Analiziral bom, kako lahko bolje sodelujem z njegovo milostjo.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.

Uvodna molitev: Jezus, verjamem, da si ti Beseda, ki je prišla na svet. Vem, da mi govoriš o Očetu, o njegovi resnici in ljubezni. Zaupam ti, da me boš pripeljal k Očetu. Čeprav imam majhno srce, me vztrajno iščeš. Hvala ti, ker si prišel po mene!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom tudi danes vztrajno iskal!

Razmišljanja:

1. Prišel je k svojim: Bog nas je prišel iskat. »Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, ampak da nas je on prvi ljubil« (prim. 1 Janez 4,10). Kaj je tisto, kar Boga pritegne k nam? Sveto pismo uporablja podobe zakonca ali starša, da bi razumeli, kako zelo Bog želi, da postanemo njegovi. Ve, da bomo le tako zares srečni. Pogosto nas išče na skrivnostne načine, toda preko Jezusa Kristusa se Bog jasno pokaže in izrazi svojo željo, da bi bil z nami. Ali cenim dar učlovečenja? Ali vsak dan nekoliko bolje razumem, kako močno me Bog išče?
2. Rojen iz Boga: Naša preobrazba v Kristusa je dar. Bog nam ga ponuja in če smo odprti, globoko spremeni naš odnos z njim. Po Kristusu imamo zaupanje, da stopimo pred Očeta in ga imenujemo tudi »Oče«, ne le »Stvarnik«. Po Kristusu imamo moč, da odložimo greh in si prizadevamo za svetost. Po Kristusu pustimo pečat v zgodovini odrešenja in pomagamo pri širjenju njegovega evangelija po svetu. To prihaja iz Božje dobrote in usmiljenja. Ali cenim dar mojega božjega posinovljenja? Ali se trudim živeti kot nov človek, rojen iz Duha?
3. Poln milosti in resnice: Jezus Kristus nam pokaže, kaj pomeni biti resnično človeški. Moč in lepota njegovega življenja in nesebičnost njegove popolne ljubezni nam pomagajo slutiti višine, v katere smo poklicani. Pokaže nam, da smo lahko sveti. On kaže pot, le slediti mu moramo. Tako smo lahko prepričani, da bodo dobra dejanja, ki smo jih storili v življenju, zapisana za večno. Ali se vsak dan znova trudim za Kristusa? Ali me navdušuje do te mere, da vsak dan odkrijem nekaj novega v njem? Ali lahko rečem, da vsak dan postajam orodje v njegovih rokah?

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, da si prišel do mene! Danes te želim tudi jaz iskati. Pomagaj mi, da te odkrijem v veri. Pomagaj mi videti znamenja tvoje prisotnosti v Cerkvi, zakramentih in dobrem, ki ga seješ v ljudeh okoli mene! Daj mi odprto srce, da poslušam tvojo Besedo in te sprejmem v svoje življenje!

Sklep: Danes bom z nekom govoril o Jezusovi ljubezni do nas, ki jo je izkazal s svojim učlovečenjem.

Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, vem, da so vsi kristjani poklicani, da te s svojim življenjem razglašajo in sledijo tvoji poti. Želim se ti približati in postati takšen človek, kakršen želiš, da postanem. Ljubim te in hrepenim po tvoji milostni preobrazbi!

Prošnja: Sveti Duh, pomagaj mi biti pozoren in poslušen tvojim navdihom.

Razmišljanja:

1. Zaupaj Gospodu in mu pusti, da te vodi: Čeprav je Janez Krstnik vedel, da je poslan kot prihajajoči Mesija, sprva ni vedel, kdo bo Mesija. Vendar ga negotovost glede podrobnosti ni ustavila. Vedel je, da ima Bog načrt in da je poklican, da igra svojo vlogo; takoj ko je vedel, v katero smer naj gre, je šel, ne glede na to, da ni poznal natančne destinacije. Včasih si želimo imeti popoln vpogled v Božji načrt in oklevamo, da bi šli naprej, dokler nismo prepričani, kaj točno storiti. Vendar nam Bog redko razkrije celoten pogled na svoj načrt, preden začnemo. Želi, da mu zaupamo, da delujemo na podlagi tega, kar že vemo in da smo prepričani, da bo Bog svoj načrt pripeljal do konca in to dobro. Ne da ne bi smeli imeti čim več vpogleda, vendar ne moremo pričakovati, da nam bo Bog razkril svoj “veliki načrt”. Ko nas Bog pokliče, bi moral biti naš odziv, da mu sledimo brez dvoma v božji način delovanja.
2. Sveti Duh je naš Vodnik: Dejstvo, da moramo zaupati Bogu in mu dovoliti, da razkrije svoj načrt, medtem ko napredujemo, pomeni, da moramo biti zelo pozorni na njegovo delo v našem življenju. Janez Krstnik je prepoznal Jezusa, ker je pozornost popolnoma posvečal znakom, ki mu jih je Bog dajal: Sveti Duh mu je razodel, da je Jezus Mesija. Bog nam običajno ne govori skozi vizije in posebne znake, vendar če smo odprti do navdihov Svetega Duha, kot je bil Janez Krstnik, in če vidimo Božjo voljo v dogodkih okoli nas, bomo lahko razumeli njegov načrt za naše življenje in ga tudi uresničili. Najpomembnejši čas za poslušanje Boga je v molitvi, zato mora posvečen čas za Boga postati del naše vsakodnevne rutine.
3. Soočanje z nepričakovanim: Ko je Janez Krstnik spoznal, da je Jezus Mesija, bi to lahko bilo presenečenje. Povezovali so ju prek materinih družin in morda sta se poznala v mladosti, preden je Janez odšel v puščavo. Vendar Janez jasno pove, da do trenutka, ko mu je Sveti Duh razodel Jezusovo pravo identiteto, ni vedel, kdo je Mesija. Janez je morda delil splošno mnenje, da je bil Jezus človek kot katerikoli drug, čeprav izstopajoč v pravičnosti in pobožnosti. Pomembna stvar je, da ni dvomil v božje navdihe. Ravno nasprotno, takoj je ukrepal in oznanjal Jezusa svojim privržencem. Tudi v našem življenju nam Bog lahko naroči, da storimo nepričakovano ali pa vidimo njegovo voljo na mestih, kjer jo najmanj pričakujemo. Moramo biti pripravljeni, tako kot je bil Janez Krstnik, da vidimo Božjo roko in ukrepamo v skladu z njo, tudi če gre v nasprotju z našimi pričakovanji.

Pogovor z Jezusom: Gospod Jezus, včasih je težko poznati tvojo voljo. Tudi ko mislim, da vem, kaj želiš od mene, je težko slediti – še posebej, če gre za nekaj, česar nisem pričakoval ali kar zahteva, da grem iz svoje cone udobja. Vendar, Gospod, želim izpolnjevati tvojo voljo. Daj mi enakega duha poslušnosti in predanosti, kot ga je imel Janez Krstnik!

Sklep: Danes bom v molitvi obnovil svojo osebno zavezo, da bom vedno iskal in sledil Božji volji v svojem življenju. Poskušal bom prisluhniti navdihom, ki mi daje Sveti Duh, da me vodi po pravi poti.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, verujem, da si Božji Sin, ki je prišel na ta svet, da nas rešiš, ker nas ljubiš. Tvoje učlovečenje me napolnjuje z upanjem. Edini odgovor, ki ti ga lahko dam, je, da te ljubim z vsem svojim srcem, dušo, močjo in umom.

Prošnja: Jezus, pomagaj mi, da se naučim od svetega Janeza Krstnika, kako pripeljati druge k tebi.

Razmišljanja:

1. Oznanjevanje Jezusa: V naslednjih nekaj dneh bodo prebrana besedila o Janezu Krstniku. Ti vodijo do praznika Gospodovega razglašenja, ki praznuje Jezusovo razodetje svetu. Tradicija je povezala več podobnih dogodkov s praznikom razglašenja. Čeprav je prvi dogodek prihod modrih v Betlehem, je Jezusov krst v Jordanu prav tako ključni trenutek razodetja – epifanija – Jezusovega poslanstva in božanskosti. Čeprav ima Gospodov krst svoj lasten praznik teden dni po razglašenju, imata oba dogodka skupen rezultat: razodevata resnico o Jezusu. Prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je: Kaj kot verujoči v Kristusa storim, da drugim razodevam resnico o Jezusu?
2. Moč ponižnosti: V tem odlomku Janez Krstnik kaže na odnos, ki je temelj za razodevanje Kristusa: ponižnost. Janez Krstnik je imel priložnost, da bi bil razglašen za Mesija, za Kristusa. Res je, da bi se prevara sčasoma razkrila, vendar bi lahko za nekaj časa imel vso Izraelovo podporo. Pogosto ljudje danes podležejo skušnjavi in ogrozijo svoja načela, da bi pridobili slavo in moč za en dan – pomislite na poslovneže, ki napihujejo dobičke podjetja, ali znanstvenike, ki ponarejajo rezultate. Njihov neizogiben padec je tragičen. Sveti Janez Krstnik ve, da je edini način, da služi Bogu in izpolni svoje poslanstvo v življenju, da vso slavo usmeri v Boga in ne vase, nikoli ne domneva, da je več, kot je. Tudi mi lahko živimo kot pravi kristjani in Jezusa približamo drugim le, če zavržemo svoj ponos in ošabnost.
3. Življenje v ljubezni: Tisto, kar naredi Janez Krstnikovo oznanjevanje učinkovito, je dejstvo, da ne samo pridiga svoje sporočilo, ampak da je on njegovo sporočilo. Janez oznanja pokoro, a najprej jo sam živi, gre v puščavo in živi asketsko življenje. Krsti z vodo, a najprej se sam potopi v vodo. Če želimo Jezusa približati drugim, ga moramo najprej sami spoznati. Ne moremo oznanjati bistva evangelija, sporočila ljubezni, če ne živimo ljubezni v svojem vsakdanjem življenju. Ne moremo kritizirati, soditi drugih in vedno “poskrbeti le zase” (kjer je “ena” mi sami) ter si kljub temu obetati, da bomo učinkoviti apostoli Kristusa. Vendar, če s pomočjo Božje milosti naredimo vse, kar je v naši moči, da ljubezen udejanjamo, besede skorajda ne bodo potrebne. Samo s svojim zgledom bomo spremenili življenja ljudi.

Pogovor s Kristusom: Gospod, ko pogledam sebe in svoje življenje, vidim, da sem bil prevečkrat sebičen, osredotočen na to, kar uživam in kar si želim. Pomagaj mi, da te ljubim nad vsem. Pomagaj mi, da te bom želel razodeti z življenjem ljubezni, tudi če to pomeni žrtvovanje svojega ponosa in udobja.

Odločitev: Danes si bom dodatno prizadeval, da s svojimi dejanji pokažem, kaj pomeni ljubiti Kristusa in drug drugega.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

Uvodna molitev: Gospod, ti si moj prijatelj, moj Oče in moj varuh. Stopam k tebi v tem novem dnevu, poln zaupanja v tvojo navzočnost. Obnavljam svojo ljubezen do tebe in zaupam v tvojo voditeljsko roko.

Prošnja: Gospod, želim slišati angelsko petje. Pomagaj mi naučiti se poslušati.

Razmišljanja:

1. Včasih potrebujemo malo pomoči: Ali bi bili pastirji navdušeni nad odkritjem Marije, Jožefa in otroka Jezusa, če jim angeli ne bi pojasnili, kaj se dogaja? Mislili bi, da gre le za revno, potujočo družino – nepomembno in skromno podobno njihovemu lastnemu življenju kot pastirji. Toda angeli so jim odprli vrata v resničnost, ki si je ne bi nikoli mogli predstavljati ali zaznati. Tudi v mojem življenju mi je Bog poslal angele, ki mi pomagajo odkrivati njega: vera starša ali starega starša, nedolžna vera otroka, dober zgled prijatelja, učitelja, duhovnika ali redovnice, zgled našega svetega očeta. Marija me tudi uči odkrivati Boga v svojem Sinu. Ali se zahvaljujem Bogu za te angele, ki mi jih je poslal? Ali sledim njihovim nasvetom in iščem Kristusa v preprostih, vsakdanjih okoliščinah svojega življenja?
2. Namigi nove pesmi: V simfoniji prvo dejanje le nakazuje osrednjo temo. Marija je prvič slišala to dejanje od angela Gabrijela. Sedaj pastirji prevzemajo to dejanje – himno angelov – in čeprav pastirji z velikim navdušenjem izvajajo svoj del, verjetno povzroča zelo malo hrupa zunaj majhnega mesta Betlehem. A pesem se je začela in z vsakim Kristusovim izpolnjevanjem svojega poslanstva bo naraščala do vrhunca. Zgodovina razkriva Božji skrivnostni načrt odrešenja. Sem del te zgodovine, te simfonije. Se potrudim, da bi nadaljeval Marijino pesem, Božjo pesem, tako da živim svoje zaveze in sodelujem v apostolatu?
3. In njegovo ime bo “Bog rešuje”: Marija in Jožef prevzemata himno. Poznata skrivnost: ta otrok bo rešil Izrael in vse ljudi. Začenjata razlagati svetu z uporabo starodavnega imena, Jozue (Jezusa), ime, ki zdaj postane ne samo obljuba, ampak oseba. To je Božje novo ime. To je naš Bog: Bog Rešuje. Ni samo Bog, ki je vir vsega. Naš Bog je z nami intimno zavezan in se postavi “na ognjeno črto”, da nas reši. Človek je sumil, da je Bog Stvarnik, in Judje so bili presenečeni nad njegovim prijateljstvom. Toda ne Judje ne pogani si niso predstavljali, da je Bog tudi takšna ljubezen. Ali si upam sanjati o Božji dobroti? Ali pustim, da mi Kristus daje mir in upanje sredi tega obupanega sveta?

Pogovor s Kristusom: Gospod, danes sem slišal nekaj novega. Ob tem božiču me spominjaš, da je čas za novo pesem, pesem zaupanja in upanja. Marija me uči te pesmi, te dobre novice. Želim to dobro novico še bolj globoko vpeljati v svoje življenje. Vem, da mi vsak dan bolj pomagaš odkrivati tebe. Pomagaj mi odkriti tebe tudi drugim.

Odločitev: V Marijini navzočnosti se bom danes potrudil “prepevati to novo pesem” (krščanska krepost, ki sem se odločil, da jo bom gojil), tako da se bom posebej potrudil v enem vidiku življenja te kreposti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.

Uvodna molitev: Jezus, verjamem, da si ti Beseda, ki je prišla na svet. Vem, da mi govoriš o Očetu, o njegovi resnici in ljubezni. Zaupam ti, da me boš pripeljal k Očetu. Čeprav imam majhno srce, me vztrajno iščeš. Hvala ti, ker si prišel po mene!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te bom tudi danes vztrajno iskal!

Razmišljanja:

1. Prišel je k svojim: Bog nas je prišel iskat. »Ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, ampak da nas je on prvi ljubil« (prim. 1 Janez 4,10). Kaj je tisto, kar Boga pritegne k nam? Sveto pismo uporablja podobe zakonca ali starša, da bi razumeli, kako zelo Bog želi, da postanemo njegovi. Ve, da bomo le tako zares srečni. Pogosto nas išče na skrivnostne načine, toda preko Jezusa Kristusa se Bog jasno pokaže in izrazi svojo željo, da bi bil z nami. Ali cenim dar učlovečenja? Ali vsak dan nekoliko bolje razumem, kako močno me Bog išče?
2. Rojen iz Boga: Naša preobrazba v Kristusa je dar. Bog nam ga ponuja in če smo odprti, globoko spremeni naš odnos z njim. Po Kristusu imamo zaupanje, da stopimo pred Očeta in ga imenujemo tudi »Oče«, ne le »Stvarnik«. Po Kristusu imamo moč, da odložimo greh in si prizadevamo za svetost. Po Kristusu pustimo pečat v zgodovini odrešenja in pomagamo pri širjenju njegovega evangelija po svetu. To prihaja iz Božje dobrote in usmiljenja. Ali cenim dar mojega božjega posinovljenja? Ali se trudim živeti kot nov človek, rojen iz Duha?
3. Poln milosti in resnice: Jezus Kristus nam pokaže, kaj pomeni biti resnično človeški. Moč in lepota njegovega življenja in nesebičnost njegove popolne ljubezni nam pomagajo slutiti višine, v katere smo poklicani. Pokaže nam, da smo lahko sveti. On kaže pot, le slediti mu moramo. Tako smo lahko prepričani, da bodo dobra dejanja, ki smo jih storili v življenju, zapisana za večno. Ali se vsak dan znova trudim za Kristusa? Ali me navdušuje do te mere, da vsak dan odkrijem nekaj novega v njem? Ali lahko rečem, da vsak dan postajam orodje v njegovih rokah?

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti, da si prišel do mene! Danes te želim tudi jaz iskati. Pomagaj mi, da te odkrijem v veri. Pomagaj mi videti znamenja tvoje prisotnosti v Cerkvi, zakramentih in dobrem, ki ga seješ v ljudeh okoli mene! Daj mi odprto srce, da poslušam tvojo Besedo in te sprejmem v svoje življenje!

Sklep: Danes bom z nekom govoril o Jezusovi ljubezni do nas, ki jo je izkazal s svojim učlovečenjem.

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Uvodna molitev: Gospod, danes prihajam predte kot Ana, da bi živel edino nujno stvar v svojem življenju: moj odnos s tebo. Verujem, da si zvest svojim obljubam. Verujem, da boš premagal greh in smrt. Ljubim te, Gospod.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti, kako te lahko bolje oznanjam.

Razmišljanja:

1. Častila je: Vsi imamo nekaj, kar častimo. Modrost nas uči, koga bi morali resnično častiti: samo Boga. Bog si zasluži naša celotna srca, saj je On tisti, ki je naš pravi Oče. V čaščenju znova odkrijemo svoje največje bogastvo, kot je storil izgubljeni sin: “Pojdem k svojemu Očetu” (Lk 15:18). V čaščenju se vračamo na tisti kraj, kjer smo najgloblje sprejeti in negovani, na tisti kraj, kjer odkrijemo svojega pravega prijatelja, kjer postajamo vse bolj avtentični. Čaščenje nas odpre tudi za prejemanje Božjih milosti. Pomaga nam ceniti darove, ki nam jih Bog želi dati. Ali se trudim častiti Boga z vsem svojim srcem, umom in dušo med evharistično daritvijo?
2. Vsem je pripovedovala o otroku: Molitev in čaščenje tukaj na zemlji se ne končata samo z obiskom v cerkvi. Omogočajo nam razodetje dobre novice o Božji ljubezni, da jo lahko tudi delimo z drugimi. Molitev, ki nas ne vodi k evangelizaciji, je samozavajanje. Naš Sveti Oče nam kaže to intimno povezavo med molitvijo in evangelizacijo. Vabi nas, da drugim damo tisto, kar smo odkrili ob bližini Kristusa. Izziva nas, naj druge pripeljemo h Kristusu. Ali živim to kontemplativno in aktivno duhovnost?
3. Otrok pa je rastel in se krepil, in Božja milost je bila z njim: Božič je sporočilo upanja. Bog tiho pripravlja prihodnost. Otrok in mladostnik sta opomin, da Bog ne obupa nad svetom, ampak, da lahko v vsaki generaciji najde nove načine, kako prinesti svoje odrešenje vsem ljudem. Ali imam duhovno gledano otroško srce? Ali se vedno trudim izvedeti, kaj me Bog želi naučiti vsak dan, ali si prizadevam za oblikovanje kreposti, ki me bodo naredile za boljše orodje Božje milosti? Kot tisti, ki sledi Kristusu, bi moral imeti zaupanje, da je tudi Božja milost za mene; da z veliko ljubeznijo gleda na moje ponižne, pogosto skrite napore; da kljub moji šibkosti pomaga drugim preko mene videti dobro novico, da je navzoč in dejaven v njihovih življenjih.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za tvojo navzočnost in skrb. Po svoji podobi si me ustvaril in v navzočnosti tvojega Sina odkrivam globine tvoje ljubezni. Pomagaj mi, da danes rastem v čudenju nad tvojo ljubeznijo in pomagaj mi, da drugim prinašam tvojo dobro novico.

Odločitev: Danes bom preživel trenutek tišine pred otrokom Jezusom in se mu zahvalil za njegovo navzočnost med nami. Na poseben način se bom trudil biti vesel in prijazen do vsakega, ki ga srečam.

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus Kristus, hrepenim po tvoji navzočnosti. Oživljaš mojo dušo in me napolnjuješ s svojo lučjo, čeprav se ne obračam dovolj pogosto k tebi ali ne izkazujem dovolj velike vere, ko se spomnim nate. Toda zdaj sem tukaj, Gospod, pripravljen sem preživeti nekaj dragocenih trenutkov s teboj v sobi svojega srca. Aktivno želim sprejemati navdihe tvojega Duha. Želim biti prilagodljiv instrument v tvojih rokah, da bom lahko tebi in tvoji Cerkvi služil.

Prošnja: Gospod, nauči me biti odprt za tvojega Duha.

Razmišljanja:

1. Simeon, mož Duha: Luka nam trikrat pove v tem kratkem odlomku, da je bil Simeon mož, ki je bil pozoren na Svetega Duha. “Sveti Duh je bil nad njim”, saj mu je “bilo razodeto po Svetem Duhu, da ne bo videl smrti, dokler ne vidi Mesija Gospodovega.” Simeon je bil v pogovoru z Duhom in se je naučil poslušati njegove svete navdihe. Prav tako kot vidimo, da je bil Jezus v svojem življenju mnogokrat premaknjen s strani Duha – na primer, da se je prišel krstiti k Janezu in nato bil “gnan od Duha” v puščavo – tako tudi v življenju Simeona Duh ni samo navdihoval, ampak ga je močno premikal. V meditaciji naj se za trenutek načudimo temu človeku, ki se je popolnoma prepustil gibanju Duha.
2. Marija, prežeta z Duhom: Nikogar ni, ki bi bolj dokazoval poslušnost Duhu kot Brezmadežna Marija. Delu Svetega Duha ni postavljala ovir; kot nam Sveti Duh izraža preko evangeljskega pisca: “Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila” (lk 1:35). Kot papež sv. Janez Pavel II. opisuje, je Marija “odgovorila z zvesto poslušnostjo vsaki Božji prošnji, vsakemu premiku Svetega Duha”. Ko stoji tukaj ob daritvi svojega prvorojenca, zdaj sliši besede, izrečene preko orodja Duha: “Glej, ta otrok je postavljen za padec in vstajenje mnogih v Izraelu in za znamenje, ki mu bo nasprotovano – tudi tvojo lastno dušo bo prebodel meč –, da se razodenejo misli mnogih src.” Marija se še enkrat strinja s Svetim Duhom in sprejme napovedano trpljenje že vnaprej.
3. Presenečen nad Duhom: Vsi smo slišali neverjetne zgodbe o trenutkih, ko je Sveti Duh očitno posegel ali usmerjal situacijo. Morda smo to doživeli tudi v svojem življenju. Ali obstaja kakršen koli razlog, da ne bi? Ali obstajajo ovire, ki jih Sveti Duh najde v našem življenju? Moral bi biti nežen gost duše. Toda kako gojimo to prijateljstvo s Svetim Duhom? V svoja srca moramo prinašati tišino, da bomo ločili njegov glas od hrupa toliko svetovnih glasov, ki poskušajo zadušiti njegovo besedo. To tudi pomeni, da moramo biti uklonljivi in poslušni, ko jo enkrat slišimo.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, toliko lekcij je, ki se jih lahko naučim iz tvoje daritve v templju. Vzel sem eno izmed njih: navzočnost tvojega Svetega Duha, ki je tako očitna v tem odlomku iz evangelija. V božičnem času praznujemo tvojo navzočnost med nami v majhnem otroku. Vendar nam bo tvoje celotno življenje pokazalo, kako biti poslušen Svetemu Duhu. Poslal si ga, da ne bi bili sami. Naj me vedno spremlja v življenju in naj me vedno opominja na mnoge stvari, ki si jih rekel in storil, medtem ko me vodi v Očetovo hišo.

Odločitev: Danes bom pozoren na Svetega Duha in to posebej poudaril pri svojem izpraševanju vesti.

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina. Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju: Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.

Uvodna molitev: Oče, danes stopam pred tvojo sveto navzočnostjo, zavedajoč se, da z ljubeznijo vodiš moje življenje. Verjamem, da mi nič ne more priti na pot, razen če ti to hočeš. Obnavljam svojo vero v tvojo obljubo nebes, kjer bo vsaka solza izbrisana. Hvala ti, ker si se vpletel v naš krut svet, da bi ga ozdravil s svojo ljubeznijo.

Prošnja: Gospod, naj bo moja prisotnost danes pomoč tistim, ki potrebujejo pomoč.

Razmišljanja:

1. Angeli: Želimo jokati s temi materami, ki so jim bili odvzeti otroci v najbolj nemočnem obdobju njihovega življenja. Človeška krutost sega tako globoko, da si želi ohranjati oblast tako, da potepta življenja drugih! A ti otroci nas tiho opominjajo na drugo resničnost. Opominjajo nas, da obstaja kraj, kjer tiranija ne vlada. Obstaja Kralj, ki vlada z ljubeznijo, in njegovo kraljestvo ne more biti premagano s krutostjo. Ti otroci so glasniki tega kraljestva. Poklicani so, da dajo kratko, a močno pričevanje o boju, ki ga bo ta Kralj vodil za ljubezen. Šli so mu naproti, njihove matere pa jih bodo nekega dne našle in jih večno držale v navzočnosti svojega Kralja.
2. Preroki: Prihaja kraljestvo! To je klic teh otrok. Nekega dne bo ta novi Kralj vladal, vendar se bo to zgodilo v strašni borbi s kruto smrtjo. Ti otroci so močni preroki boja tega Kralja. So preroki dramatične človeške zgodovine, kjer je vse ogroženo. Njihovi kriki so močne molitve, ki jih bo Oče uslišal, in njihovi kriki vzbujajo v tem posebnem Otroku željo, da daruje svoje življenje kot odkupnino za duše. Vladal bo tako, da bo izlil svoje življenje kot dar za te otroke in za mnoge duše.
3. Otroci: Cerkev je razglasila te otroke za mučence. Prvi svetniki Kristusa so dojenčki. Dojenčki nam spregovorijo ob božiču in njihovo pričevanje ne gre neopaženo mimo. Ti otroci navdihujejo Cerkev in zanjo molijo. Otrok nam spregovori o dobroti in nedolžnosti. Otrok nas spominja na odnos, ki ga moramo imeti pred Bogom. Kristus vedno živi z otroškim srcem, s srcem, ki popolnoma zaupa svojemu Očetu. Posebno naklonjenost izkazuje otrokom. Ve, da so otroci pogosto njegovi najmočnejši apostoli, ki druge vabijo v Božjo hišo s preprostostjo in bližino svoje ljubezni do njega. Koliko staršev se je spreobrnilo ali odkrilo globlji odnos s Kristusom po zgledu svojih otrok!

Pogovor s Kristusom: Jezus, tako me žalosti, ko vidim, kako so otroci odvzeti svojim materam in so ubiti. Moje srce se trga ob misli, da danes mnogim otrokom ni dana priložnost, da bi spoznali materino ljubezen zaradi zla splava. Želim biti tolažba tvojemu srcu, Gospod. Danes ti želim dati najboljše od sebe, da ti lahko ponudim nekaj ljubezni, ki so jo ti otroci želeli dati. Naj bo moje življenje pričevanje nesebične ljubezni. Naj bom podoben tebi.

Odločitev: Našel bom način, kako spodbuditi mamo majhnega otroka.

Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval.

Uvodna molitev: Gospod, danes me spominjaš na intenzivno ljubezen, ki jo vzbujaš v srcih svojih sledilcev. Danes želim biti tvoj sledilec. Verjamem, da me ljubiš. Verjamem, da si premagal greh in smrt. Verjamem, da hodiš z menoj.

Prošnja: Gospod, daj mi radost, da te odkrijem, tako kot je tebe odkril sveti Janez.

Razmišljanje:

1. Močna želja: Sveti Janez je bil navdušen nad Kristusom že od samega začetka. Kristus je zgodaj osvojil njegovo srce. V svojem evangeliju je Janez na zelo oseben način zabeležil mnoge stvari o Kristusu, kar nam daje poseben vpogled v Kristusa. Kristus mu je dovolil vstopiti v svoje srce, in Janezova vera mu je dala razlog za upanje v vstajenje. Zato tako vneto teče h grobu. Janez v tem trenutku še ne ve, da je Kristus vstal, vendar želi izvedeti. Želi biti tam, kjer je Kristus. Ali sem goreče željan, da sem s Kristusom? Božični čas je poseben čas, v katerem lahko na preprost način čutim željo po Kristusu. Ali izkoristim to milost in se trudim več pogovarjati se z njim?
2. Hitrost: Brez obotavljanja; priti tja čim hitreje. Janez ve, kam mora iti. Nič drugega ni tako pomembno. Ne dopusti, da bi mu karkoli preprečilo pot. Svetnik živi svoje življenje hitro, tudi če so njegova leta dolga. Živi ga hitro, ker intenzivno živi vsak dan, vsak trenutek za Kristusa in duše. Intenzivno živi svoje molitveno življenje – kljub telesni utrujenosti in trenutkom duhovne suše – ker ve, da je čas, preživet v molitvi, najpomembnejši trenutek dneva. Svetnik živi svojo službo družini in drugim z intenzivnostjo ljubezni. Namesto da bi ga utrudila, ga ljubezen približuje Bogu. Ali se bojim ljubiti in živeti z intenzivnostjo?
3. Vera: Janez je bil nagrajen za svojo vero. Njegov Gospod je živ! Nobeno nasilje in zlo – niti smrt sama – ne moreta premagati njegovega Gospoda. Janez nas uči verovati v Kristusa, veseliti se znamenj njegove navzočnosti. Ali izkoriščam ta božični čas za potrditev svoje vere v Kristusovo navzočnost v svetu? Ali gojim nadnaravni pogled na stvari, ki jih počnem, na način, kot sem v odnosu z ljudmi, ki me obkrožajo? Ali gradim zaupanje v Kristusovo zmago v dušah in odkrivam sadove te zmage?

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala za Janezovo vero. Bil je blizu tvojemu srcu. Pomagaj mi, da postavim svoje srce v tvoje srce. Želim teči k tebi, Gospod, skozi vzpone in padce svojega življenja, v dobrih in slabih časih. Danes bom v svojem srcu ostal blizu tebi. Ostani tudi ti blizu mene.

Odločitev: Danes bom pred jaslicami molil veroizpoved in se posebej potrudil govoriti o Božji previdnosti v svojih pogovorih z drugimi.

Varujte pa se ljudi, ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah. Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar pa vas izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina. Otroci bodo vstajali zoper starše in jih izročali v smrt. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

Uvodna molitev: Gospod, v tem novem dnevu ti odpiram svoje srce. Zaradi tvoje zveste ljubezni do mene si zaslužiš mojo globoko hvaležnost in popolno zaupanje vate, zato ti dajem svoje celotno bitje v tvoje roke. Stori z menoj, kar želiš. Vem, da me ljubiš in da se mi nič ne more zgoditi, kar bi mi resnično škodovalo, če se trudim živeti v tvoji ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi doživeti tvoje odpuščanje in se v zameno naučim odpuščati.

Razmišljanja:

1. “Gospod, ne prištevaj jim tega greha!” Te besede sv. Štefana (Apd 7:60) ponavljajo zadnje besede Kristusa na zemlji. Vstopil je v Kristusovo srce. Goreč je za svojega Gospoda. Ta ogenj ga pripelje skozi isto kaljenje zavrnitve in smrti, skozi katerega je šel Kristus. Štefan hodi skozi ogenj, ne da bi bil opečen. Njegovo srce tako goreče ljubi Kristusa, da se ne more zaceliti s sovraštvom in obupom. Kot njegov Gospod želi samo rešitev svojih preganjalcev. Ali dopuščam, da se moje srce vžge v plamen ljubezni, ki gori v tistem otroku v jaslih? Ali kažem gorečnost ljubezni, ki je nesebično služenje?
2. Savlov primer: V Apostolskih delih je zabeleženo in odobreno Štefanovo mučeništvo s strani Savla. Savel je bil človek, ki je mislil, da vse razume. Misli, da ve, kako zloben je bil Štefan in kakšna grožnja je bilo njegovo učenje. Njegove namere so se zdele pravilne, a se je popolnoma motil. Savel se bo kasneje imenoval kot nekdo, ki se je rodil mrtev. Bil je mrtev – mrtev v svoji duši – ker je spregledal bistvo. Vendar je Bog usmiljen. Savel kmalu postane sv. Pavel. Jezus sprejme Štefanovo molitev, tako kot Oče sprejme Jezusovo molitev. Ni nam treba biti prestrašeni. Tudi naše molitve Bog sprejme. Naredil bo čudeže, če bomo vztrajali v molitvi in služenju.
3. Trda srca: Kristusovo sporočilo nas pogosto potisne iz cone udobja. Pripravljeni smo, da nam Kristus in drugi odpustijo, vendar ni tako enostavno storiti naslednjega logičnega koraka hitrega in enostavnega odpuščanja drugim. Da postanemo odpuščajoči kot sv. Štefan, moramo imeti v mislih, da smo tudi mi Savel. Božični čas je popoln čas za spremembo srca. S premišljevanjem o ljubečem obrazu Boga v otroku v jaslih lahko doživimo njegovo nežno, neskončno ljubezen do nas. Zasidrani v njegovem prijateljstvu lahko pridobimo velikodušnost srca, da odstranimo vsako zlohotnost zaradi preteklih krivic, ki so se nam zgodile in si lahko želimo, da vsi najdejo mir in radost, ki prihajata samo iz spoznanja Besede, ki se je utelesila.

Pogovor s Kristusom: Gospod, hvala ti za zgled sv. Štefana, prvega mučenca v tvoji mladi Cerkvi. Na dan po tvojem rojstvu mi tudi kažeš rojstvo popolnega poguma v ljubezni. Verjamem, da sem v tvojih rokah varen, ne glede na težave. Verjamem, da mi zaupaš svoje poslanstvo. Danes obnovljam zavezo, da bom zvest svojemu poslanstvu kot kristjan in apostol “do smrti na bojnem polju”. Jezus, ti si moj Gospod. Sledil ti bom.

Odločitev: Danes bom iskal pozitivno plat v vsaki osebi, ki jo srečam. Pogledal bom preko njenih omejitev. Odpustil bom vsakemu, ki me je morda užalil.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje. Kar je nastalo, je bilo življenje v njej. in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.

Uvodna molitev: Gospod, hvala ti za ta božični dan. Verujem, da si postal majhen otrok, da bi me odkupil in mi pokazal Očetovo ljubezen. Ljubim te. Tvoj rojstni dan kaže globino tvoje ljubezni do mene. Danes se odločim, da se kot zaljubljen kristjan v Tebe ponovno posvetim ljubezni.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da rastem v občudovanju tvoje ljubezni.

Razmišljanja:

1. Utelešenje: “In Beseda je meso postala in med nami prebivala.” Za večino družin je božič dan posebne bližine. Vzamemo si čas, da smo vsi skupaj drug z drugim. Vemo tudi, da je Bog blizu. On je ta “nekdo”, ki nas združuje v ljubezni. Danes v tihoti občudujemo Božjega otroka. Sredi vsega vzdušja in čustev našega božičnega dneva se ne moremo ustaviti brez občutka presenečenja: Moj Bog mi dovoli, da ga objamem. Tu je neverjetna skrivnost bližine. Tu se izrazi največja človeška bližina. To je Božja pobuda. Postal je meso. Prebiva med nami. Ali se dovolim približati Kristusu? Ali mu dovolim, da me ljubi? Ali si dovolim, da ga ljubim?
2. Slava: “In smo videli njegovo slavo.” Za Janeza je Božja slava, ki sije v obrazu Kristusovem, slava ljubezni. Jezus se veseli, da lahko ljubi – da lahko ljubi nas. Kako neverjetnega Boga imamo! Presega našo razumsko sposobnost. Njegova božična slava leži v tem, da je postal tako ponižen, da je postal majhen otrok, odvisen od naše ljubezni. Njegova slava bo kasneje v tem, da objame svoj križ in umre iz ljubezni do nas. Ali cenim to veličastno ljubezen? Sem pripravljen vstopiti v njeno skrivnost? Sem danes pripravljen, da moje srce zasije s to slavo Božje ljubezni?
3. Milost: “… poln milosti in resnice.” Milost, o kateri se danes govori, je Očetov ljubeči pogled. Jezus prinaša Očetov ljubeči pogled v naš svet in v naša življenja. Preobrazi naš svet v kraj, kjer Oče najde svojega Sina. Oče je zadovoljen; Kristus živi med nami. To je milost, ki je Kristus: Božja pobuda ljubezni. Milost je dar. Ni odvisna od mene. Moram jo le prejeti in sprejeti. Moram jo samo ceniti, tako kot je to storil Janez. Cenim Kristusa? Ali se trudim, da bi svoje življenje spremenil v en sam dar, tako kot je storil on?

Pogovor s Kristusom: Jezus, hvala ti za ta božični dan. Vem, da je lahko zelo naporen, a tudi vem, da je zelo lep. Lep je, ker si tukaj, Gospod. Hvala ti, ker si tukaj na ta božični dan. Želim te ljubiti tako kot Marija. Želim prinašati tvojo milost in slavo tistim, ki so ob meni.

Odločitev: Danes se bom trudil pokazati posebno veselje in dobroto v svojih odnosih z drugimi, še posebej s svojo družino. Iskal bom dodaten način, da jih danes osrečim.

Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.

Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si vedno z menoj in sem prevzet ob misli na tvojo neizmerno ljubezen do mene. Ne zaslužim si tvoje milosti, a brez nje ne morem živeti. Poklical si me, da premagam greh in bedo ter živim v tvoji ljubezni kot eden tvojih otrok. Resnično ti želim pokazati svojo ljubezen.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da te iščem in najdem v tišini!

Razmišljanja:

1. Tišina za razmislek: Zaharija je preživel v tišini (ki mu jo je naložil Bog) več kot devet mesecev. Morda je na začetku čutil nelagodje, ker se ni mogel kot običajno sporazumevati z drugimi. Sčasoma se je s tem sprijaznil in veselo sprejemal. Skozi vztrajnost in molitev Zaharija sprejme preizkušnjo, ki mu jo je naložil Bog, jo vzljubi z vsem srcem in voljo. Ko vidimo nekoga, ki trpi, bodisi v bolnišnici, domu za ostarele, na ulici ali pri delu, mu moramo prinesti to sporočilo upanja. Trpljenje ima smisel, odrešenjsko vrednost, če ga združimo s Kristusovim.
2. Tišina za združitev z Gospodom: Vidimo, da je Zaharijeva devetmesečna odstonost omogočila tesnejši stik z Bogom. Skozi molitev je prišel do globljega in izkustvenega spoznanja Boga in to izkušnjo deli z drugimi. Tako kot se čas pričakovanja njegove žene konča z rojstvom preroka, tudi Zaharijevo “pripravljalno” obdobje postane prerokba: napove, da je rešitev za njegovo ljudstvo blizu. Besede modrosti nam bodo spodbude za druge, ko bomo odkrili, kako biti sami z Bogom v skrivnih globinah našega srca. Tišina je sredstvo za dosego te bližine.
3. Tišina v znak hvale: V nekem trenutku se Zaharija med svojo stisko spomni angelovih besed: “Postal boš nem in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.” (Luka 1,20). Upanje bo napolnilo njegovo srce. Prihaja dan, ko bo spet lahko govoril! Ima devet mesecev, da pripravi svoje sporočilo. Prve besede, ki jih izgovori, niso prekletstvo Boga, ker mu je odrekel govor, temveč hvalnica za njegovo usmiljenje do grešnega človeštva. To usmiljenje je izkusil na lastni koži. Mi naj bi z besedami sporočali resnico in največja resnica je, kar je Bog naredil za vsakega od nas. Ko naš govor odraža to, kar smo najprej globoko premišljevali, bodo naše besede obrodile sad. Ali moje besede običajno opogumljajo druge? Ali moje besede izhajajo iz dobrega, kar sem izkusil v Božji družbi? Ali se zavedam, kako lahko gradimo odnose skozi dobre pogovore?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoj rojstni dan bo nocoj. Želim, da bi imel pripravljen pravi prostor zate. Prosim, pomagaj mi, da bo zate topel in udoben! Dopolni, kar manjka v mojih slabih prizadevanjih! O Kralj slave, naj bo vsaka moja misel, beseda in dejanje tega dne vredno počastitev tvojega prihoda!

Sklep: Danes se bom v pogovorih trudil opogumljati druge.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

Uvodna molitev: Gospod, ko ponižno klečim pred teboj v molitvi, prepoznavam tvojo moč in veličino. Brez tebe sem nič, a s teboj zmorem vse. S tem zaupanjem te prosim, da mi pomagaš dobro izkoristiti ta čas molitve kot izraz moje globoke želje po ljubezni in posnemanju tebe. Tu sem, da se ti poklonim in te poveličam.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi globlje ceniti vlogo staršev in družin, ki predstavljajo Cerkev v malem.

Razmišljanja:

1. Neverjetna milost: Elizabeta in Zaharija sta prejela veliko milost, saj sta dobila otroka v svoji starosti. In to ni bil katerikoli otrok: bil je Janez Krstnik. Da bi ga pripravila na njegovo veliko poklicanost, bosta potrebovala ljubezen in vodenje, ki sta edinstvena staršem. Veliki ljudje pogosto sledijo poti ljubezni matere ali očeta (pogosto obeh), ki ostanejo skriti pred svetom. Sem hvaležen svojim staršem za to, kar sem prejel od njih? Ali redno iščem, kaj je resnično najboljše za mojega zakonca in otroke ter ne le tisto, kar se zdi najboljše v očeh sveta?
2. Božji klic: Otrok ni bil poimenovan po svojem očetu, temveč je prejel ime, ki ga je izbral Bog. Velika napetost v življenju otroka (in včasih odraslega) je tesna identiteta, ki jo imajo s staršem – ali z načrti starša za njihovo življenje. Resnica je, da naša identiteta počiva v našem nebeškem Očetu. Samo Bog nam daje smisel in poklic v življenju. Ali obstajajo pričakovanja starša ali drugega družinskega člana, ki me ovirajo pri Božjem načrtu zame? Ali, če sem starš, nepravično vsiljujem svoje načrte svojim otrokom? Ali se vmešavam v njihov poklic? V njihov zakon?
3. Zaharijev “da”: – Zaharijev glas se vrne šele potem, ko pristane na Božji načrt in se strinja z imenom otroka. Ko v svojem življenju končno rečemo “da” Bogu, takrat najdemo najgloblji pomen našega življenja. Takrat se lahko najbolje izrazimo. Ali čakam, da se Bogu odzovem?

Pogovor s Kristusom: Gospod, Zaharija je na svoji devetmesečni poti prehodil dolgo in vijugasto pot. Dovoli mi, da vidim svoje življenje kot pot in imam potrpljenje do tistih, ki so še na svoji poti.

Odločitev: Danes bom rekel “da” eni stvari, za katero me bo Bog prosil.

In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.« Marija je ostala z njo približno tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom.

Uvodna molitev: Gospod, ljubim te, ker si me prvi ljubil. Dovolil si mi videti tvojo skrbno roko v toliko dogodkih mojega življenja; kako ne bi verjel vate? Adventni dnevi so se prehitro iztekli. Skoraj si pripravljen potrkati na mojem pragu. Želim biti pripravljen na tvoj prihod na božični dan. Zato ponižno polagam svojo prošnjo predte.

Prošnja: Gospod Jezus, napolni moje življenje s hvaležnostjo.

Razmišljanja:

1. Ključna beseda: Magnifikat in dejanska zgodovina odrešenja se lahko povzameta v besedi “milost”. To je pravi razlog za božič. Bog gleda z milostjo (dobro voljo) na človeštvo. Pogosto svoje duhovno življenje vidimo kot prizadevanje, da bi bili v Božjih očeh prijetni in bi tako dobili njegove blagoslove na nas. To bi pomenilo, da na nek način sami dosežemo svojo rast v svetosti. Vendar to ni res: Bog nam nikoli ni “dolžan” dati svoje milosti. Ničesar “ne zaslužimo” od Boga. Naše duhovno življenje naj bi se gradilo iz tega, da smo avtentični pred Bogom, takšni, kot smo v resnici: grešniki. Ko postavimo svojo slabost pred njegovo vsemogočnost, pridobimo njegovo naklonjenost, da nas dvigne iz naše bede in nas posvoji kot svoje otroke. To se je zgodilo, ko je “zrl z naklonjenostjo na nizkost svoje služabnice (Marije)”.
2. Dar samega sebe: Da bi dokazal svojo neskončno ljubezen do nas in se nam podaril, Bog postane eden izmed nas. Ljubezen nas spodbuja, da postanemo bolj podobni našemu ljubljenemu Bogu. Kako bi lahko Bog postal še bolj podoben svojim ljubljenim bitjem? Ne samo, da je postal človek, ampak je delil usodo najrevnejših. Zelo malo ljudi, celo med siromaki, je rojenih v hlevu. Koliko dojenčkov je položenih v hranilno korito krave ali konja? No, to je natanko tisto, kar so jasli. Čeprav je bil bogat (bil je vsemogočni Bog), je postal reven, da nas obogati s svojo revščino. Moramo se vprašati: kaj počnemo, da bi postali bolj podobni našemu ljubljenemu? Kaj počnemo, da bi posnemali Kristusa v njegovem daru samega sebe? Ali smo se naučili odložiti svoje muhe in fantazije, da bi delali stvari, ki so všeč našemu partnerju, otrokom ali staršem? To so načini, kako se pripravljamo na milosti poln božič.
3. Obilen blagoslov: Preostanek Magnifikata je poveličevanje Boga, prepoznavanje milosti, ki jih razliva nad tistimi, ki ga ljubijo. Vsi rodovi nas bodo imenovali “blagoslovljene”. Bog bo pokazal moč svoje roke, ponižne bo povzdignil, lačne pa bo napolnil z dobrotami … Resnično, toliko imamo razlogov za hvaležnost. Izziv našega krščanskega življenja je, da se zavedamo svojih blagoslovov in svojim dejanjem vtisnemo pečat hvaležnosti. Boga poveličujemo in blagoslavljamo, ko se trudimo odzvati na vse dobro, ki ga je storil v naših življenjih. V zameno bodo drugi klicali blagoslova na nas, ker naša otroška drža odpira vrata Bogu, da vstopa in skozi nas naredi še več dobrega. Ali se zavedam svojih številnih blagoslovov? Ali resnično poskušam “vračati” Bogu s sodelovanjem? Se zavedam, da mi bo v zameno prinesel še več dobrega in me še bolj blagoslovil?

Pogovor s Kristusom: Gospod, ko pripravljam svojo dušo na tvoj prihod na letošnji božič, te vabim, da vstopiš v moje skromno bivališče. Prosim, da ne greš mimo, ne da bi obilno obdaril mojo ubogo dušo. Potrebujem tvojo milost. Danes ne bom zapustil tvoje navzočnosti, ne da okusim vsaj drobtinice s tvojega bogatega obeda. Dovoli mi, da te bom hvaležen hvalil za tvoje neskončno usmiljenje, ko gledaš na svojega služabnika.

Odločitev: Danes bom iz hvaležnosti za mnoge prejete blagoslove storil nekaj dobrega za nekoga, ki to potrebuje.

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Ko klečim pred teboj, ponižno priznavam, da si moj Bog in moje Vse. Zaupam ti, čeprav je moje zaupanje včasih slabotno in omahuje. Včasih želim stvari izvesti po svoje in te celo odrivam, kot da bi mi stal na poti. Prosim te, odpusti mi moj egoizem in majhnost. Želim ti pokazati svojo ljubezen tako, da se ti naučim predati volan svojega življenja in postaviti svoje načrte v ozadje.

Prošnja: Pomagaj mi, da z ljubeznijo izpolnim tvojo voljo v vseh konkretnih podrobnostih in dejavnostih tega dneva.

Razmišljanja:

1. Vnaprej zasnovane ideje: Verjamem, da se to zgodi vsem nam od časa do časa. Zasnujemo dogodek ali celo samo naš dnevni urnik. Razčistimo vse podrobnosti in veselimo se vsega dobrega, ki bo sledilo tej pripravi. Toda ko začnemo uresničevati svoje načrte, se začnejo načrti izjaloviti; nič ne gre po načrtih. To je lahko zelo frustrirajoče, celo depresivno. Začnemo se spraševati: “Kje sem naredil napako?” Thomaž Kempčan je nekoč zapisal: “Človek načrtuje, Bog razpolaga.” (Posnemanje Kristusa, knjiga 1, poglavje 19). Točno to se je zgodilo svetemu Jožefu. Imel je načrte za oblikovanje čudovite družine. Izbral si je prelepo ženo in bila sta zaročena. Vse je bilo v redu, dokler se ni vrnila s štirimesečnega obiska pri svoji sestrični in je odkril, da je noseča. Božji načrti in njegovi načrti se niso zdeli usklajeni. Ali imam predhodne ideje za svoje življenje, ki se ne ujemajo z Božjim načrtom zame? Ali sem sposoben prilagoditi se njegovi poti? Kaj me ovira?
2. Neskončno iskanje znakov: V mojem duhovniškem poslanstvu sem srečal veliko ljudi, ki mi pravijo, da želijo izpolnjevati Božjo voljo, vendar preprosto ne vedo, kaj Bog od njih želi. Tu govorim o vsem, od razločevanja poklica duhovništva ali posvečenega življenja do sprejemanja pomembne poslovne odločitve ali razdelitve časa, ki ga morajo preživeti na delu in s svojo družino. Med iskanjem Božje volje se pogosto zapletamo v neskončno iskanje znakov, namesto da bi povečali svojo ljubezen in zaupanje v Boga. Ti procesi razločevanja nas lahko napolnijo s tesnobo in nas oropajo vsega navdušenja. Božja volja ni igra ugibanja. On je prvi, ki je zainteresiran, da nam sporoči, kaj želi. Kar moramo storiti je, da se naučimo odvreči naše načrte in da gremo iz cone udobja, da bomo lahko sprejeli, kar Bog od nas želi, naj bo to težko ali lahko, prijetno ali neprijetno.
3. Prebudi se! “Ko se je Jožef prebudil, je ravnal tako, kot mu je zapovedal angel Gospodov.” Ključna stvar tukaj je “prebujanje”. Prebudil se je iz svojih sanjarjenj o tem, kako si je želel, da bi izgledalo njegovo prihodnje družinsko življenje, sprejel je Božji načrt, ki je bil veliko boljši, in je tudi v celoti sodeloval z načrtom. Moramo pretrgati okove suženjstva naših egocentričnih načrtov! Moramo odpreti svoja srca Božjemu čudovitemu načrtu! Ne bojte se! Široko odprite vrata svojega srca Kristusu! Danes vas prosi, da sodelujete z njim pri uresničevanju njegovega načrta odrešenja za vse človeštvo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, počutim se negotovega in prestrašenega. Prihodnost je zame negotova. Moja notranjost se upira, ko gledam, kako se stvari odvijajo. Ne prepoznavam, da imaš vse niti moje usode v svojih nežnih, ljubečih in očetovskih rokah. Pomagaj mi premagovati moj egoizem, da bom z ljubeznijo sprejel tvoj načrt, kakršen koli že je. Potem bom resnično sposoben slišati pesem angelskega zbora, ki razglaša: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.”

Odločitev: Danes bom obiskal Kristusa v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, vsaj virtualno, in ga prosil, naj mi pomaga odpreti svoje srce in sprejeti njegovo voljo nad mojim življenjem.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Nebeški Oče, dal si nam Marijo za našo Mater. Hvala ti. Vem, da neprestano posreduje zame in da poslušaš njeno molitev. Zaupam v tvoje usmiljenje in ljubezen. Vodiš me proti domu, kjer bom s teboj preživel večnost. Vse svoje zaupanje polagam vate. V zameno ti ponujam svojo slabotno, a hvaležno ljubezen.

Prošnja: Gospod, daj mi milost, da te sprejmem v veri, upanju in ljubezni.

Razmišljanja:

1. Poslan od Boga: Pogosto se preveč zanašamo na svoje dosežke. Izobrazba, bogastvo ali tehnološke sposobnosti nas lahko zavedejo v lažen občutek varnosti glede naših sposobnosti oblikovanja sveta. Današnji evangelij nas spominja, da je Božji načrt za naše odrešenje njegova lastna pobuda. V točno določenem času in na točno določenem kraju na svet pošilja svojega Sina. Marijo že vnaprej pripravi za izpolnitev svojega poslanstva, ki ga bo imela kot mati Odrešenika – poslanstva, ki ga v veri svobodno sprejme. Vedno bolj spoznavam, da je Bog resnični protagonist mojega življenja.
2. Ne bojte se: Eno od stalnih ponavljanj v evangeliju je Jezusova prošnja: “Ne bojte se.” Ko se Gospod približa, je naša naravna nagnjenost, da se bojimo. Lahko se bojimo njegove navzočnosti. Lahko se bojimo, kaj bo od nas zahteval. Lahko se bojimo lastnih omejitev pred klicem k pravi spreorbnitvi in svetosti življenja. Lahko se bojimo očitnih ovir na poti krščanskega učenja. Kot Marija se moramo boriti proti strahu. To storimo, ko sprejemamo Božjo voljo z vero in ljubeznijo. Strah se zmanjšuje, ko se naše zaupanje v Boga povečuje. Strah izgine, ko se naša ljubezen povečuje. Česa se bojim v odnosu z Gospodom? Ali presegam strah, ko se mu v veri izročam?
3. Zgodi se: Neverjetno je, da je človekovo odrešenje odvisno od svobodnega Marijinega odziva. Marijin “da” Bogu nam kaže moč in transcendenco osebne izbire. Osvetljuje pomembnost našega lastnega osebnega “da” Bogu glede njegovega načrta za naše življenje. Marijina ljubeča, polna vere privolitev v načrt, ki ga ni v celoti razumela, postaja vzor za naše vsakodnevne odgovore na Božje pobude.

Pogovor s Kristusom: Gospod, skozi to premišljevanje sem se spomnil, da si ti tisti, ki vodi moje življenje in celotno zgodovino. Naj se zavedam, da vedno hočeš dobro zame, tudi če je boleče in očiščujoče. Ne želim se bati tvoje prisotnosti v mojem življenju. Verujem in zaupam ti, moj Gospod, vendar povečaj mojo vero, upanje in ljubezen.

Odločitev: Danes bom sprejel Božjo voljo, kot je to storila Marija – z vero in ljubeznijo.

V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj. In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.« Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« Ljudje so medtem čakali na Zaharija in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je imel v svetišču videnje. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. In ko so se dopolnili dnevi njegove službe, je šel domov. Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in govorila: »Tako mi je storil Gospod v dneh, v katerih se je ozrl name, da mi odvzame mojo sramoto pri ljudeh.«

Uvodna molitev: Gospod, daj mi milost, da bom izkoristil ta čas pričakovanja tvojega prihoda ob božiču. Moja vera počiva v tebi, moje upanje se obrača k večnemu preživljanju s teboj. Pomagaj mi doumeti vrednost časa v luči večnosti.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi videti znake, ki jih pošiljaš v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Videl, vendar ni verjel: Zaharija ni imel izgovora za dvom. Tam je bil: v Gospodovem svetišču, kjer je kuril kadilo – enkratna priložnost v življenju. To je bilo privilegirano dejanje, enkratni dogodek, svet prostor. Celo angel se pojavi! Če bi kdorkoli moral biti pripravljen na posebno sporočilo, je bil to Zaharija. Kljub temu dvomi. Ne verjame. Sledil je “vsem zapovedim”, vendar se njegova zvestoba ni prenesla v živo vero v ključnem trenutku. Ali se ujamem v enako past? Ali veliko molim, vendar reagiram s skepticizmom, ko ima Bog posebno zahtevo. Zakaj je tako? Ali skušam izkazati ljubezen, ko molim? Ali samo brbljam?
2. Izgovori, izgovori: Zaharija je mislil, da bo njegova starost ovirala Božji načrt. Podcenjeval je Božjo moč. Resnično, Bog ni omejen; mi smo tisti, ki omejujemo Boga, tako rekoč. V Svetem pismu je Bog klical preproste ljudi. Mojzes je najverjetneje jecljal (prim. 2. Mojzesova 4:10). Jeremija je bil “premlad” (Jeremija 1:6). Peter je bil neizobražen (Apd 4:13). Savel iz Tarza je sovražil kristjane (prim. Apd 9:1). Vsi so bili neverjetni preroki ali apostoli – ker so dovolili Bogu, da jih uporabi. Kakšen je moj izgovor, da rečem Bogu ne? Sem preveč zaposlen? Premlad? Prestar? Preneumen? Bi Bog lahko poklical mene, da storim nekaj, kar menim, da je izven mojih sposobnosti?
3. Napredujemo: Bog nadaljuje s svojim načrtom kljub Zaharijevi pomanjkljivi veri. Vsemogočni je bil željan postaviti primernega glasnika (sv. Janeza Krstnika) za svojega Sina. Zato je Zahariji nekaj časa odvzel govor. Ne bi smeli biti presenečeni, če Bog napreduje s svojimi načrti v naših življenjih, tudi ko mu nasprotujemo. Morda bo storil kaj nenavadnega v našem življenju, da bi ohranil potek svojih načrtov. Ali bi lahko bili ti neuspehi resnično delo Božje roke? Bi nas morda pripravljal na nekaj boljšega?

Pogovor z Jezusom: Rad bi si mislil, da sem manj trmast kot Zaharija, Gospod. Ampak včasih je težko sprejeti tvojo voljo. Morda celo čutim, da sem “zamočil” in da te nisem več vreden. Pomagaj mi zavrniti takšno razmišljanje in imeti zaupanje vate.

Odločitev: Za pogum reči “da” Božjim načrtom v svojem življenju bom zmolil Zdravo Marijo.

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi

Uvodna molitev: Ko klečim pred teboj, ponižno priznavam, da si moj Bog in moje Vse. Zaupam ti, čeprav je moje zaupanje včasih slabotno in omahuje. Včasih želim stvari izvesti po svoje in te celo odrivam, kot da bi mi stal na poti. Prosim te, odpusti mi moj egoizem in majhnost. Želim ti pokazati svojo ljubezen tako, da se ti naučim predati volan svojega življenja in postaviti svoje načrte v ozadje.

Prošnja: Pomagaj mi, da z ljubeznijo izpolnim tvojo voljo v vseh konkretnih podrobnostih in dejavnostih tega dneva.

Razmišljanja:

1. Vnaprej zasnovane ideje: Verjamem, da se to zgodi vsem nam od časa do časa. Zasnujemo dogodek ali celo samo naš dnevni urnik. Razčistimo vse podrobnosti in veselimo se vsega dobrega, ki bo sledilo tej pripravi. Toda ko začnemo uresničevati svoje načrte, se začnejo načrti izjaloviti; nič ne gre po načrtih. To je lahko zelo frustrirajoče, celo depresivno. Začnemo se spraševati: “Kje sem naredil napako?” Thomaž Kempčan je nekoč zapisal: “Človek načrtuje, Bog razpolaga.” (Posnemanje Kristusa, knjiga 1, poglavje 19). Točno to se je zgodilo svetemu Jožefu. Imel je načrte za oblikovanje čudovite družine. Izbral si je prelepo ženo in bila sta zaročena. Vse je bilo v redu, dokler se ni vrnila s štirimesečnega obiska pri svoji sestrični in je odkril, da je noseča. Božji načrti in njegovi načrti se niso zdeli usklajeni. Ali imam predhodne ideje za svoje življenje, ki se ne ujemajo z Božjim načrtom zame? Ali sem sposoben prilagoditi se njegovi poti? Kaj me ovira?
2. Neskončno iskanje znakov: V mojem duhovniškem poslanstvu sem srečal veliko ljudi, ki mi pravijo, da želijo izpolnjevati Božjo voljo, vendar preprosto ne vedo, kaj Bog od njih želi. Tu govorim o vsem, od razločevanja poklica duhovništva ali posvečenega življenja do sprejemanja pomembne poslovne odločitve ali razdelitve časa, ki ga morajo preživeti na delu in s svojo družino. Med iskanjem Božje volje se pogosto zapletamo v neskončno iskanje znakov, namesto da bi povečali svojo ljubezen in zaupanje v Boga. Ti procesi razločevanja nas lahko napolnijo s tesnobo in nas oropajo vsega navdušenja. Božja volja ni igra ugibanja. On je prvi, ki je zainteresiran, da nam sporoči, kaj želi. Kar moramo storiti je, da se naučimo odvreči naše načrte in da gremo iz cone udobja, da bomo lahko sprejeli, kar Bog od nas želi, naj bo to težko ali lahko, prijetno ali neprijetno.
3. Prebudi se! “Ko se je Jožef prebudil, je ravnal tako, kot mu je zapovedal angel Gospodov.” Ključna stvar tukaj je “prebujanje”. Prebudil se je iz svojih sanjarjenj o tem, kako si je želel, da bi izgledalo njegovo prihodnje družinsko življenje, sprejel je Božji načrt, ki je bil veliko boljši, in je tudi v celoti sodeloval z načrtom. Moramo pretrgati okove suženjstva naših egocentričnih načrtov! Moramo odpreti svoja srca Božjemu čudovitemu načrtu! Ne bojte se! Široko odprite vrata svojega srca Kristusu! Danes vas prosi, da sodelujete z njim pri uresničevanju njegovega načrta odrešenja za vse človeštvo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, počutim se negotovega in prestrašenega. Prihodnost je zame negotova. Moja notranjost se upira, ko gledam, kako se stvari odvijajo. Ne prepoznavam, da imaš vse niti moje usode v svojih nežnih, ljubečih in očetovskih rokah. Pomagaj mi premagovati moj egoizem, da bom z ljubeznijo sprejel tvoj načrt, kakršen koli že je. Potem bom resnično sposoben slišati pesem angelskega zbora, ki razglaša: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.”

Odločitev: Danes bom obiskal Kristusa v Najsvetejšem oltarnem zakramentu, vsaj virtualno, in ga prosil, naj mi pomaga odpreti svoje srce in sprejeti njegovo voljo nad mojim življenjem.

Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega: Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je imel s Tamaro sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida.

David je imel z Urijevo sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Aza, Aza Jozafata, Jozafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon.

Po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Asorja, Asor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.

Uvodna molitev: Gospod, v tem zadnjem tednu priprave na tvoj prihod, bi v svojem srcu rad pripravil prostor zate. Vem, da si tukaj in želiš govoriti z menoj. Tudi sam sem hrepenel po tem trenutku tišine in zbranosti, čeprav ni bilo lahko najti časa zanj. Zaupam, da me bo tvoja milost spremljala skozi ta naporen dan in bom lahko sprejemal odločitve, ki ti bodo všeč.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da se bolj zavedam svojega človeškega dostojanstva in ga izžarevam vsem, ki jih danes srečam!

Razmišljanja:

1. Obnova družinskega drevesa: Mnogi ljudje poskušajo za stoletja nazaj raziskovati svoje korenine, da bi ugotovili svoje poreklo. Včasih je to iskanje enostavno, ker je danes dostopno na spletu, drugič je potrebno pridobiti veliko informacij širom sveta. Radi bi namreč razumeli, kdo so. Jezusu ni bilo treba raziskovati svoj rodovnik. Temelj njegovega življenja je bila zavest, da je prišel od Očeta in prevzel človeško naravo iz poslušnosti do njegove volje. Tudi mi prihajamo od Očeta, ki nas je ustvaril. Tudi mi imamo poslanstvo, ki ga moramo izpolniti na zemlji. To daje smisel našemu celotnemu obstoju: izhajamo iz Božje ljubezni.
2. Bog je vedno zvest: Rodovnik v Matejevem evangeliju sega vse do Abrahama, našega očeta v veri. Bog je dal obljubo Abrahamu, da ga bo naredil za “očeta mnogih narodov” (prim. 1 Mz 17,4). Matej želi v tem evangeliju jasno povedati, da je Bog vedno zvest svojim obljubam. Jezus Mesija, Davidov sin in Abrahamov sin, je izpolnitev vsega, kar je Bog obljubil. Tako je apostol Peter pravilno razglasil: “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (prim. Apd 4,12). Naše odrešenje temelji na Jezusu Kristusu. Ali se obračamo k Jezusu le za večno odrešenje, ampak tudi sredi naših vsakodnevnih preizkušenj in stisk? Ali je on moja osrednja točka?
3. Povzetek človeške zgodovine: Človek je bil rojen za veličino, ustvarjen je bil po Božji podobi. Zbirka imen v Matejevem rodovniku je razporejena v tri skupine, kot da bi želel podati izjavo o človeški zgodovini. (1) Abraham je s svojo poslušnostjo poglobil zavezo z Bogom. Človek se je rodil in vzgojil, da bi bil kralj. (2) Vendar se je izkazal tiran, zlorabil je svobodo, ki mu jo je dal Bog. Kljuboval mu je, ne ubogal in se obrnil proč od svojega Stvarnika. Z solznimi očmi je Oče gledal, kako njegov izgubljeni sin odhaja v izgnanstvo. (3) Vendar Bog ni ustvaril sveta in človeka, da bi se končala v tragediji. Poslal je svojega Sina na svet, da bi nam pomagal ponovno pridobiti veličino: da bi ga dvignil višje, da bi postal podoben Božjemu sinu. Zgodovina ni cesta, ki ne vodi nikamor; njen cilj je, da pridemo v nebesa z Bogom. Zato ni dovolj vedenje, da izviramo iz Božje ljubezni in da je naše odrešenje iz Jezusa Kristusa. Moramo sodelovati s Svetim Duhom, da bi uresničili Božji milostni načrt. Potruditi se moramo, da pripeljemo Kristusovo kraljestvo v delovno okolje, v naše domove in v družbo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoje rojstvo je središče in vrhunec človeške zgodovine. Zahvaljujem se ti za dar življenja, za poslanstvo, ki si mi ga zaupal, za možnost, da ponovno pridobim svoje dostojanstvo in ker si me posinovil kot svojega otroka. Poznam svojo šibkost in greh, v katerega padem, vendar se s pomočjo tvoje milosti lahko dvignem. Ponujam ti ta dan in vsak dan svojega življenja kot dar ljubezni do tebe. Naj bo ta dar vedno prijeten v tvojih očeh!

Sklep: Danes bom izprašal svojo vest in pripravil svojo dušo na dobro spoved, da bo moje srce vredno bivališče za Jezusa, ki prihaja.

Tisti čas je govoril Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Stopil je k prvemu in mu rekel: ›Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Pojdem, gospod‹, pa ni šel. Stopil je pa k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ›Nočem‹, pozneje pa se je skesal in šel. Kateri teh dveh je spolnil očetovo voljo?« Pravijo: »Zadnji.«

Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo cestninarji in nečistnice v Božje kraljestvo prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi ste pa to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.«

Uvodna molitev: Oče, tukaj sem, pred teboj, pripravljen odpreti svoje srce. Verujem, da si moj Bog, moj Stvarnik. Trdno sem prepričan, da me vsak dan vodiš bližje Domu. Želiš si me približati sebi, saj si mi dal svojega edinega Sina za Odrešenika. Ljubim te, želim sodelovati v tvojih ljubečih načrtih za moje odrešenje in za odrešenje mnogih duš. Tukaj sem, Gospod, da izpolnim tvojo voljo!

Prošnja: Gospod, pomagaj mi velikodušno sodelovati v tvojem delu odrešenja.

Razmišljanja:

1. Reči »da, ampak ne«: Zdi se, da dlje kot sledimo Jezusu, bolj postajamo kot drugi sin v priliki. Bogu smo rekli »da.« Naš namen je slediti njemu, a na koncu se zdi, da mu ne sledimo najbolje. Spodleti nam. Nato obnovimo svojo zaobljubo, da mu bomo pobližje sledili, a kmalu spet ves čas namenjamo sebi in zanj naredimo bolj malo. Kaj je narobe? Ne želimo si zares biti kot drugi sin, ki je rekel »da« le z ustnicami. V katerem aspektu svojega življenja govorim »da, ampak ne?«
2. Delati najmanj, kar je potrebno: Ali ni del problema tudi to, da Jezus ne zaseda prvega mesta v našem življenju? Glede na to, da živimo v svetu, kjer mu večina mlačno sledi, če sploh, si z lahkoto predstavljamo, da mi svojo vero prakticiramo izjemno, če ne celo odlično. Lahko je misliti na takšen način, tudi ko delamo malo več, kot je nujno, ali če živimo z zmotnim prepričanjem o nekaterih osnovnih vrlinah, kot sta ljubezen do bližnjega in čistost. Kaj, če bi bili v svoji veri, svojem krščanstvu, oznanjevanju, ocenjeni tako, kot smo v službi? Bi službo ohranili, če ne bi nikoli storili več, kot je treba, ali če ne bi imeli ene od osnovnih sposobnosti, potrebne zanjo? Zakaj mislim, da mi bo uspelo z zanič delom, kadar gre za Jezusa? Ali pozabljam, da me Bog Oče vabi na delo v svoj vinograd, Cerkev, ne kot služabnika, ampak kot njegovega sina ali njegovo hčerko?
3. Ključen sem za odrešitev duš: Slediti Jezusu je moja najpomembnejša naloga v življenju, pomembnejša od katerekoli službe. Dal mi je poslanstvo, podobno njegovemu. Naš Gospod si želi, da si pridobim milosti ne le zase, ampak za mnogo duš, čeprav jih mogoče nikoli ne bom spoznal. Te milosti bi lahko bile ključne za odrešenje mnogih duš. Seveda, če sem poročen, bi moj zakonec in moji otroci prvi imeli korist od milosti, ki jih pridobim z molitvijo, dobrimi deli in žrtvami. Poleg tega ne morem vedeti, koliko drugih ljudi bo odvisnih od moje svetosti. Pripravljen moram biti kadarkoli pričevati za Jezusa in biti zvesto orodje njegove milosti za kogarkoli, ki ga pošlje v moje življenje.

Pogovor s Kristusom: Dragi Jezus, pripravljam se na praznovanje začetka tvojega poslanstva odrešenja. Pomagaj mi doumeti pomembnost dela tvojega poslanstva, ki si mi ga zaupal, da ga bom lahko tako dobro uresničil, kot si ti želiš. Pomagaj mi biti bolj zvest v mojem vsakodnevnem krščanskem življenju in biti tvoja priča v vsaki situaciji. Pomagaj mi druge voditi k tebi z resnično krščansko ljubeznijo in ne s ponosom, da jih moje vedenje ne bo od tebe odvračalo, ampak privlačilo. Pomagaj mi vedno biti luč moji družini, tako kot si ti to želiš.

Sklep: Kateri del poslanstva opravljam najslabše? Danes si bom vzel čas za razmislek, kako to izboljšati in to udejanjil.

Tisti čas je prišel Jezus v tempelj. K njemu so pristopili veliki duhovniki in starešine in rekli: »S kakšno oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast?« Jezus jim je odgovoril: »Vprašal vas bom tudi jaz neko stvar; če mi jo poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam: Janezov krst – od kod je bil, iz nebes ali od ljudi?« Ti so pa sami pri sebi mislili: »Ako rečemo: ›Iz nebes‹›, nam bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ako pa rečemo: ›Od ljudi‹, se bojimo ljudstva; vsi imajo namreč Janeza za preroka.« Odgovorili so Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je odgovoril: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem vate, vendar ne samo z razumom, zato predajam svoje življenje v tvoje ljubeče roke. Vem, da me ne moreš prevarati ali razočarati, saj si sama dobrota in usmiljenje. Ponižno ti darujem svojo ljubezen. Čeprav vem, da je šibka, sem prepričan, da ti je moje hrepenenje všeč.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi rasti v veri!

Razmišljanja:

1. Vera, ki se kaže v dejanjih: Pripravljamo se na Jezusov prihod. Od kod prihaja? Kakšne so njegove korenine? Tako kot farizeji, se tudi mnogi ljudje danes poskušajo izogniti temu neprijetnemu vprašanju. Če bi jih neposredno vprašali, “Ali veruješ?” bi morda rekli “Da.” Toda njihova življenja govorijo drugače. Ne naredijo ničesar, ali v najboljšem primeru naredijo čisto premalo za Jezusa. Če bi bil Jezus samo človek, bi bilo v redu, da mu sledimo le na pol in prirejamo njegov nauk, ki bi bil bolj primeren za nas. Ker pa vemo, da ga je resnično poslal Bog, potem nihče od nas ne more in ne sme spreminjati ali utišati njegovih besed in nauka. Naša življenja bi morala jasno odražati vse, kar je Jezus učil, uresničevati bi morali njegov nauk. Ali to kaže moje življenje? Ali jasno pričuje o moji veri, da je Jezus od Boga poslan iz nebes?
2. Vera, ki prihaja iz srca: Način, kako so farizeji sledili zakonom, se je zdel brezhiben, tudi v primerjavi z ostalimi Judi. Celo dodali so mnogo pravil, ki bi pričala, da nikoli ne bodo kršili zapovedi, ki jih je Bog dal judovskemu ljudstvu. Sklepali bi, da njihova življenja pričajo o njihovi trdni veri v Mesija. Vendar ko se je Mesija pojavil, so zgrešili bistvo. Niso ga prepoznali. Kaj se je zgodilo? Medtem ko so živeli po teh pravilih, njihova srca niso bila napolnjena s potrebno ljubeznijo do Boga. Niso mogli prepoznati Mesije; preveč so bili samoljubni. Naredili so prave stvari iz napačnih razlogov - zaradi sebičnosti ali iskanja priznanja drugih. Skratka, imeli so napačen odnos. Je to moj način krščanstva? Ali ravnam “pravilno” iz sebičnosti ali kakšnega drugega nevrednega motiva?
3. Vera, ki postaja močnejša ob Mariji: Da bi se dobro pripravil na Kristusov prihod, prosim Marijo za pomoč. Devet mesecev se je pripravljala na prvi Jezusov prihod in to je odlično opravila. Lahko mi pomaga. Če je še nisem prosil za pomoč v tem adventu, je še vedno čas, da to storim.

Pogovor s Kristusom: Jezus, žal mi je, da na neprimeren način udejanjam svojo vero. Še bolj mi je žal, kadar delujem v skladu s tvojimi nauki, vendar moj odnos ni pravi. Ne udejanjam tvojih naukov iz ljubezni do tebe, ampak iz svoje sebičnosti, skrbi za priznanje drugih ali udobje. Pomagaj mi popraviti svoj odnos; pomagaj mi vsak dan živeti z več ljubezni; pomagaj mi bolje posnemati način življenja, ki si ga pokazal s svojimi besedami in zgledom!

Sklep: Preveril bom, ali moja dejanja res govorijo o ljubezni do Kristusa, ali pa v mojem življenju prevladujejo lastni interesi. Nato bom izbral nekaj težjega in poskušal to narediti dobro in iz ljubezni do Jezusa Kristusa.

Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si tu, ko prihajam v pogovor s teboj. Zaupam v tvojo previdnost, saj skozi ves dan vodiš vsak moj korak. Pogled želim usmeriti le vate, da bi lahko ti postal moja moč v šibkosti in trdnost mojega življenja.

Prošnja: Gospod, naj nikoli ne dvomim v tvojo moč spreobrnjenja človeške šibkosti!

Razmišljanja:

1. Iz globočine dvoma: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Mnogo ljudi je v teh besedah Janeza Krstnika videlo znak šibkosti, dvom v Kristusa. In mogoče to drži. Tu je moški, ki je večino svojega življenja preživel v puščavi. Nenadoma je zaprt v majhni, temni, zastrašujoči ječi. Kmalu bo odšel z odra življenja kot mučenik resnice evangelija. Pred zadnjim dejanjem se morda sprašuje, ali je vse to vredno te največje žrtve. Umrljiv človek si ne sme privoščiti nikakršnih dvomov. Ali nosim v srcu dvome glede svoje vere? Ali tako kot Janez Krstnik iščem odgovore na vprašanja in prosim nekoga za pomoč?
2. Z vrha gotovosti: Drugi so oporekali Janezu, ker je postavil to vprašanje; ne v svojem imenu, ampak v imenu svojih učencev. Zdi se, da se poguba, o katerem je pridigal (Mt 3, 10-12) – »Sekira je že nastavljena drevesom na korenino /…/ Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem,« ne bo izpolnila. Ravno nasprotno! Jezus se pojavi kot skrben pastir, ki išče izgubljeno ovco in jo vrne k čredi. Janezovi učenci so morda postajali nestrpni. Potolaži jih z besedami: »Če imate pomisleke, pojdite pogledat, kaj počne Jezus, in vaši dvomi se bodo razblinili.« Če se želi kdo prerekati z nami o Jezusu in dvomiti o njegovi moči, je najboljši odgovor odmik: »Predaj mu svoje življenje in boš videl, kaj lahko naredi z njim.« Največji dokaz za Kristusa je izkušnja njegove spreminjajoče moči. »Poskusi. Všeč ti bo.«
3. Glej samo Kristusa: Globoko v naših srcih tičijo dvomi in strahovi, ki splavajo na površje v trenutkih težav in preizkušenj. A hkrati imamo pogum in gotovost: skrite vire, iz katerih črpamo, ko je potrebno. Ne glede na to kaj je Janeza Krstnika spodbudilo k tem besedam, dvom ali pričevanje, je nauk popolnoma enak: V vsaki življenjski okoliščini se obrni h Kristusu. Kristus je naša tolažba in moč, ko strah ohromi naše srce in zamegli naš um. Kristus je naš Odrešenik in nekdo, ki podpira naša prizadevanja, da bi bili apostoli in glasniki njegovega kraljestva. Torej, naj odmeva Krstnikov moto v vsem, kar delamo: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« ((Jn3,30).

Pogovor s Kristusom: Gospod, v tem adventnem času se želim približati tebi! Želim, da zavzameš vsak kotiček v mojem utrujenem srcu. Nauči me odvrniti vse moje strahove glede prihodnosti, da bom tako velikodušen, kot si ti z menoj – dal si vse, kar si imel, tudi svoje življenje, za moje odrešenje.

Sklep: Danes bom sam ali v družbi, prebral odlomek iz Lukovega evangelija, o Kristusovem rojstvu (Lk 2, 1-20).

In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« Učenci pa so ga vprašali: »Zakaj torej pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Odgovoril je: »Elija res prihaja in bo vse prenovil. Povem pa vam, da je Elija že prišel, a ga niso prepoznali, temveč so storili z njim, kar so hoteli. Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih.« Tedaj so učenci doumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.

Uvodna molitev: Gospod, tvoji učenci so iskreno poskušali doumeti tvojo identiteto in verovati vate. Danes stopam predte s svojimi dvomi in težavami, upajoč, da bom v tej molitvi našel odgovore na svoja najgloblja hrepenenja. Z neomajno vero želim verovati in te ljubiti z vsem srcem. Ta čas molitve darujem kot zahvalo za vse, kar sem prejel od tebe.

Prošnja: Marija, pomagaj mi sprejeti Božjo voljo v svojem življenju, tako kot je Kristus sprejel Očetov načrt za naše odrešenje.

Razmišljanja:

1. Janez Krstnik kot Elija: Evangelij ponovno omenja Janeza Krstnika, ki ima vlogo, da nas pripravi na Tistega, ki prihaja. Preko preroka Malahija so naraščala judovska pričakovanja o vrnitvi Elije, ki bo pripravil pot za obljubljenega Mesija. Vendar so ga začeli dojemati kot osebo velike moči, nekoga, ki bo prevzel moške. Zato Judje ne prepoznajo Elijeve navzočnosti v osebi Janeza Krstnika, katerega edina moč je Božji Duh, ki kliče vse ljudi k spreobrnjenju srca, da bi prejeli Kristusa. Kolikokrat v svojem življenju ne prepoznam Kristusove navzočnosti, ker iščem nekaj drugega kot obljube, ki jih Kristus daje svojim sledilcem? Kristus ne ponuja lahke poti udobja in tolažbe.
2. Betlehem in križ: Zakaj se je Kristus utelesil kot nemočen dojenček v Betlehemu? Zakaj je prevzel krhko človeško telo? Prav zato, da bi trpel za nas in nas odkupil. Kaj to za nas kristjane pomeni? Ne pomeni nič manj kot to, da je trpljenje dar od Boga. To je nežen dotik Očeta, ki nas oblikuje v podobo svojega Sina. Križ je vir našega rodovitnega dela, ne le v naši osebni duhovni rasti, ampak tudi v misiji pridobivanja milosti za druge, za vse duše, ki jih je Bog skrivnostno zaupal naši skrbi.
3. Poslušnost do smrti: Kristusova želja, da sprejme trpljenje, izhaja iz njegove ljubeče poslušnosti Očetovemu načrtu, brez pogojev ali omejitev. Prav ta ljubeča poslušnost daje trpljenju njegovo odrešilno vrednost. Od trenutka svojega rojstva v Betlehemu nam Kristus kaže, kaj pomeni poslušati z ljubeznijo. Betlehem je šola poslušnosti. V Betlehemu nas Kristus poučuje, da samo ljubeča poslušnost osvobaja, samo ljubeča poslušnost odkupuje in posvečuje, samo ljubeča poslušnost obogati. Samo ljubeča poslušnost rešuje, ljubeča poslušnost nas edina osvobaja od greha in ljubeča poslušnost edina ugaja Bogu. Naj sprejmemo križ poslušnosti v izzivih našega vsakdanjega življenja, v preizkušnjah, ki jih prinašajo leta življenja, v žalosti, ki nas prizadene, ko Bog pokliče naše ljubljene k sebi. Ljubeča poslušnost je pot k svetosti, pot do Očetove hiše.

Pogovor z Jezusom: Hvala ti, Gospod, ker si nam dal šolo ljubeče poslušnosti v Betlehemu, skozi svoje življenje in v svoji smrti na križu. Pomagaj mi, da bom sprejel trpljenje tako kot ti in zaupal v njegovo moč, da me osvobaja in pridobiva milosti za duše.

Odločitev: Iskal bom, da prepoznam Božjo navzočnost v svojem dnevu tako, da potrpežljivo sprejemam trpljenje in preizkušnje, ki jih dovoli, da lahko uresniči še večje dobro.

Tisti čas je Jezus spregovoril množicam: Komu naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki posedajo na trgih in kličejo tovarišem: »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.« Prišel je namreč Janez; ta ni jedel ne pil, pa govorijo: »Hudega duha ima.« Prišel je Sin človekov; ta jé in pije, pa govorijo: »Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.« In opravičena je bila modrost po svojih delih.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za ta novi dan in vse milosti, s katerimi me boš še blagoslavljal. Verjamem vate in v tvojo ljubezen. Svojo ljubezen bi ti rad podaril med to molitvijo! Naj ostanem osredotočen na tisto, kar je najpomembnejše: na tebe in tvojo voljo!

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom videl tvoja dejanja in dejanja drugih z očmi vere.

Razmišljanja:

1. Oči vere: Bog vsak dan prihaja k nam na različne načine. Včasih nam razodene svojo dobroto tako, da smo uspešni v življenju. Drugič pa dopušča preizkušnje, da bi se ga bolj trdno oprijeli. Pravilni odziv na Božje delovanje bo mogoč le, če bomo lahko razločevali, da je resnično Bog tisti, ki deluje in usmerja. Potrebujemo oči vere. Običajen notranji odnos vere in zaupanja v Boga nam omogoča, da živimo z velikim mirom in smislom.
2. Posvetna merila sodbe: Jezus se pritožuje, kako ga množice presojajo s posvetnimi merili. Ker so zaslepljeni s svojimi pogledi, ga prehitro sodijo. Obtožujejo ga, da je obseden z demonom, pijanec in podobno. Kako hitro včasih sodim druge, jih sprejemam ali zavračam zgolj zaradi zunanjega videza? Kakšni so moji notranji odnosi do drugih? Gospod, pomagaj mi, da bom objel vsako dušo, jo ljubil tako, kot jo ljubiš ti, ter prepustil sodbo tebi.
3. Modrost pa se potrjuje po svojih delih: Kljub zavrnitvi in ostrim sodbam, je Jezus nadaljeval z delom dobrega. Ko je rekel, da “modrost potrjujejo njena dela”, je v istem duhu tudi učil, kajti drevo lahko prepoznaš po sadovih. Glede na to kako lahko je napačno presojati druge, si ne morem dovoliti, da bi me skrbelo, kaj bodo drugi rekli ali mislili o meni. Namesto tega moram biti dejaven kot Jezus, delati dobro. Dobra dela govorijo sama zase, četudi lahko traja nekaj časa, da jih drugi zaznajo ali cenijo. Ko z zaupanjem sledimo piščali ali žalostinki, ki nam jo igra Gospod, in to počnemo zaradi njega in zaradi širjenja njegovega sporočila, nas Bog gotovo blagoslavlja in bo po nas uresničil svoja dobra dela.

Pogovor s Kristusom: Hvala ti, Jezus, da lahko preživim čas s teboj v molitvi. Naj bo to moj navdih za ta dan in naj me vodi k večjemu duhu vere vate in v poslanstvo, ki si mi ga zaupal. Kako zelo bi mi pomagalo, če bi svoja dejanja, dejanja drugih in tvoja dejanja premislil v luči tvoje ljubezni in dobre volje! Verjamem, da dopuščaš vse, kar se zgodi v mojem življenju, z namenom, da prineseš večje dobro. Gospod, povečaj mojo vero!

Sklep: Potrudil se bom, da bom dejanja drugih videl v dobri luči in opravičeval morebitne pomanjkljivosti, ki jih bom zaznal.

Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo. Ali se nebeškemu kraljestvu dela sila in nasilneži ga ugrabljajo. Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa za poslušanje naj posluša.

Uvodna molitev: Gospod, verujem v tvojo navzočnost v tem trenutku, ko ponižno klečim pred teboj, da ti izkažem čast in te poveličujem. Hrepenim po obljubi, ki si jo dal tistim, ki te ljubijo z neomajnim srcem. Moje srce ni v miru, dokler ne počiva v tebi.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi hrepeneti in si prizadevati za neizrekljivo radost nebes.

Razmišljanja:

1. Nihče ni večji od Janeza: Kristus s spoštovanjem izrazi najvišji kompliment sv. Janezu Krstniku: “Med tistimi, ki so rojeni iz žene, ni bilo nobenega večjega od Janeza Krstnika.” In Kristus razkrije razlog: On je zadnji od prerokov, tisti, ki zaključuje dobo postave in prerokov. Vendar je več kot to. On je Elija, poslan pred obljubljenim Mesijo, da pripravi pot za njega. Sledi nepričakovani preobrat: “Vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.” Ali ne prebudijo Kristusove besede v naših srcih goreče hrepenenje po nebesih? Kaj drugega bi v življenju lahko bilo pomembnejše, kot priti tja, kjer bo najmanjši med nami večji od največjega na tej zemlji?
2. Hrepenenje po nebesih: Koliko si zares želim doseči končni cilj? Ali moja drža kdaj odraža držo sv. Avguština? V času njegovega spreobrnjenja, preden je prejel zadnjo, dokončno milost, je namreč v celoti zaupal svoje življenje Bogu. Ali moram priznati, da govorim pogosto Bogu na način: “Gospod, prosim, pripelji me v nebesa, a ne še zdaj!” Sv. Ciprijan v eni od svojih pridig opominja na to pojavljanje: “Kako nerazumno je moliti, naj se zgodi Božja volja, nato pa Božji volji odvzeti veljavo, v času ko nas kliče iz tega sveta! Namesto tega se borimo in upiramo kot svojeglavi sužnji ter pridemo pred Gospodovo navzočnost z žalostjo in tarnanjem. Namesto da bi se prostovoljno strinjali s svojim odhodom, se prisilimo. In vendar pričakujemo, da bomo od njega nagrajeni z nebeškimi častmi, od njega h kateremu ne želimo prostovoljno priti!”
3. Nebeško kraljestvo trpi nasilje: Pravo hrepenenje po nebesih je potrebno, saj ni lahko priti tja. Kristus nam zagotavlja: “Nebeško kraljestvo trpi nasilje.” Kaj naš Gospod misli s to skrivnostno izjavo? Zagotovo ne želi nasprotovati svoji lastni novi zapovedi ljubezni? To “nasilje”, o katerem govori Kristus, izvajamo izključno nad samimi seboj. Da bi dosegli vrhove svetosti, moramo stopati po stopinjah sv. Janeza Krstnika in pustiti naša zemeljska hrepenenja umreti. Sem pripravljen zavrniti tisto, kar se mi pogosto zdi najbolj intimen del mene? Ali lahko Gospoda prosim za ponižnost? “Da bodo drugi bolj ljubljeni kot jaz. Da bodo drugi klicani na pomembne položaje in bom pozabljen. Da bodo drugi vedno izbrani pred menoj. Gospod Jezus, naredi to za mojo molitev” (iz Litanije ponižnosti, tradicionalna molitev).

Pogovor s Kristusom: Gospod, kažeš mi, da nebesa niso namenjena šibkim in nežnim, temveč tistim, ki so močni v umiranju samim sebi in živijo zate in za duše. Pomagaj mi, da rastem v pogumu, da dosežem nebesa.

Sklep: Danes, ko bom doživel nekaj bolečega ali težkega, bom svojo neprijetnost, svoja občutja daroval Bogu, vedoč, da se nič ne da primerjati z nagrado nebes, ki me čaka.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

Uvodna molitev: Vsemogočni in večni Bog, iščem novo moč v pogumu Kristusa, našega pastirja. V tebe verujem, upam vate in si prizadevam, da te ljubim z vsem srcem, vso dušo, z vsem umom in z vso močjo. Želim, da me nekoč vodiš, da se pridružim svetnikom v nebesih, kjer tvoj Sin Jezus Kristus živi in kraljuje s teboj in Svetim Duhom, en Bog, vekomaj.

Prošnja: Gospod Jezus, krotak in ponižnega srca, pomagaj mi prevzeti tvoj jarem.

Razmišljanja:

1. Pridite k meni: Če se vsakodnevno trudite delati, kar je moralno prav, tudi ko se drugi okoli vas odločajo za bližnjice, pridite k Jezusu. Če se vam življenje sebičnega užitka in nezakonitega pridobivanja zdi izjemno privlačno, pridite k Jezusu. Če vas obremenjujejo vzorci greha in slabosti značaja, ki vplivajo na vašo vlogo zakonca, starša, prijatelja, posvečene duše, kristjana … pridite k Jezusu. Če se vam življenje zdi krivično in Bog oddaljen, pridite k Jezusu. On nas ne kliče k nizu načel in plemenitih idealov, ampak k njemu osebno. Ne sledimo pravilom zaradi samih pravil; sledimo Jezusu. Šele ko mu pridemo naproti, bomo razumeli potrebo po pravilih, ki preprosto pomagajo zaščititi dostojanstvo te naveze.
2. Učite se od mene: Sv. Pavel opominja Galačane, naj živijo v svobodi Kristusa: “Za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato vztrajajte in se ne dajte spet vkleniti v jarem sužnosti” (Galačanom 5,1). Kljub temu jih v svojem pismu Efežanom sv. Pavel vabi, naj bodo “Kristusovi služabniki, v preprostosti srca” (Ef 6,5). Biti suženj pomeni, da se podredim volji drugega ali sem (nenamerno) podrejen nekomu močnejšemu od sebe. Tisti, ki je suženj strasti, ničevosti, sebičnosti ali katere koli druge slabosti, je podvržen tej slabosti kot nečemu močnejšemu od sebe. A Jezus nas imenuje prijatelje in ne sužnje (prim. Janez 15,14–15). Torej biti “suženj” Kristusa pomeni svobodno zaupati svoje življenje njemu z namenom, da sledimo tja, kamor nas vodi. Izkušnje kažejo, da nas vedno usmerja po poti, ki vodi k naši sreči in izpolnitvi, tudi če vključuje križ.
3. Počitek zase: Te besede pomenijo “počitek” ne v smislu prenehanja dela in boja, ampak v smislu miru duše, radosti in globoke sreče. To je počitek, po katerem vsi hrepenimo, počitek, ki bo v nebeškem kraljestvu neprekinjen. Srečali smo že ljudi, ki kljub svojim okoliščinam doživljajo ta mir in radost. Jezus ne obljublja, da bo odstranil bremena, preizkušnje, trpljenje. Toda če prevzamemo njegov jarem, če se podredimo njegovemu načrtu, njegovi volji, njegovi ljubezni, zagotavlja radost. Če tega še niste doživeli, začnite danes; dajte mu tisto, za kar v srcu veste, da vas prosi. Čeprav te bo na začetku tako kot vsak jarem morda bolelo, pa Kristusov jarem prinaša lahkotnost miru in radosti.

Pogovor z Jezusom: Blagoslovljeni Gospod, vodiš me proti večnemu miru, če bom le sledil, toda sledenje se včasih ne zdi preprosto. Daj mi tisto, za kar me prosiš: vero, velikodušnost, pogum, zaupanje, ljubezen. S temi darovi in tvojo milostjo bom imel potrebno moč za potovanje.

Sklep: Danes bom molil dodatno desetko rožnega venca za osebe, ki so najbolj oddaljene od Jezusa.

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, moj Gospod in Bog, odpiram svoje srce tvoji neskončni ljubezni. Želim poslušati in se odzvati navdihom, ki mi jih želiš dati to jutro. Verujem vate. Upam vate. Ljubim te. Gospod, ti si moj pastir in pravi pomen mojega življenja.

Prošnja: Jezus, dobri pastir, daj mi milost, da odprem svoje srce tvojemu usmiljenju.

Razmišljanja:

1. Vsi pastirji niso enaki: V današnji družbi slika pastirja ne pomeni toliko kot v Jezusovem času. Psalm 23 je bil verjetno eden od Kristusovih najljubših psalmov, saj je pogosto uporabljal podobo pastirja: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Ovce imajo zaupljiv odnos do svojega pastirja. Instinktivno vedo, da bo pastir skrbel zanje. Kristus je naš pastir, ki nas ljubi. V našem življenju nam drugi ljudje ali materialne stvari lahko obljubljajo srečo, zaradi česar jim sledimo, kot da bi bili naši pastirji. Toda ko pride prava preizkušnja, nas zapustijo, prav tako kot najeti delavec zapusti ovce, ko se pojavi volk. Obnovimo svojo zavezo Kristusu, dobremu pastirju, saj je on pravi pastir naših duš.
2. Iskanje izgubljene ovce: V vsaki skupini živali je vsaj ena, za katero se zdi, da se moti in na koncu izgubi. Tudi v našem življenju se lahko motimo in oddaljimo od varnosti Kristusa in njegove poti. Grešnost nas loči od Kristusa. Če nismo previdni, nas lahko svet zlahka zapelje s čarom materialnih dobrin ali užitkov. Ko nato doživimo praznino in duhovno lakoto, ki izhajata iz oddaljevanja od Dobrega Pastirja, se moramo samo spomniti, da nas, izgubljene ovce, čaka, da nas prinese nazaj v varnost svoje črede. To je tolažilno in spodbudno vedeti, da si želi, da bi se spravili z Njim, tako kot gre pastir iskat izgubljeno ovco.
3. Naj se praznovanje začne! Vsak, ki ima otroke in je začasno “izgubil” enega izmed njih, lahko začuti radost, ki jo Bog doživi, ko nas eden izmed nas ponovno najde in se združi z Njim. Lahko se trudimo, da bi ga presegli v ljubezni in obilju, vendar to ni mogoče. Njegova ljubezen presega vso našo domišljijo. Danes si vzemimo trenutek, da se pogovorimo z Bogom o svojem stanju v življenju in se odločimo, da ga bomo aktivno vključili v naše vsakdanje življenje. Ali obstaja kakšen boljši način priprave na božič, kot da odpremo vrata svojega srca? Kristus nas čaka, trka, prosi, da bi bil dovoljen vstop, da nas lahko ozdravi in ponovno naredi cele. Skoraj šokantno je odkriti, da mu lahko ugajamo preprosto tako, da se obrnemo nanj in mu dovolimo, da nas pobere s tistega kraja, kjer smo padli, ter nas pripravi za popolno prijateljstvo z njim. Ali mu ne bi dovolili te radosti, še posebej ko je edina cena priznanje naše ogromne potrebe po njem, izpoved naših grehov in povabilo nazaj v naša srca, kamor spada?

Pogovor s Kristusom: Gospod, vem, da mi moji neskončni padci ponujajo neskončno priložnosti, da se srečam s teboj kot z Dobrim Pastirjem, saj vedno prideš, da me pobereš. Namesto da bi se potapljal v sterilno samopomilovanje zaradi svoje grešnosti, nameravam še bolj uživati v tvojem nežnem usmiljenju. Vem, da bo ta zaupljiv odnos tebe razveselil.

Odločitev: Vsakič, ko danes padem, bom takoj vstal, ker bom zaupal v ljubeče usmiljenje svojega Dobrega Pastirja.

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Uvodna molitev: Gospod, ko premišljujem o zgledu Marijine preprostosti in velikodušnosti, me srce peče. O, da bi bil tako učljiv kot ona. V želji, da se izboljšam, zaupam v tvojo pomoč in usmiljenje. V tej molitvi se ti ponižno približam. Gospod, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.

Prošnja: Gospod, daj mi zgledno ljubezen Device Marije.

Razmišljanja:

1. Osebni klic: Opazimo lahko človeške podrobnosti oznanjenja. Zgodilo se je na določenem kraju, določeni osebi. Tako je z Božjim načrtom. Ne kliče nas množično. Vsakega od nas kliče osebno, ker vsakega izmed nas ljubi kot sina ali hčerko. Katoliška vera je osebni odnos z našim Gospodom. Ali se kdaj počutim drugače? Ali se kdaj počutim zgolj kot številka? Bog si ne želi, da bi bila taka moja vera. Moja poklicanost je osebna. Ali se na oseben način odzovem Bogu?
2. Onkraj vseh upov: Božji ljudje so dolgo pričakovali Mesija. Tudi Marija bi verjetno pričakovala Odrešenika. Vendar ji verjetno niti na pamet ni prišlo, da bo kdaj postala mati Odrešenika. Tudi mi se lahko vprašamo: Kdaj bo Bog poslal nekoga, da reši svet v našem času? Dejansko Bog skuša to storiti – preko vsakega izmed nas. Vsak izmed nas lahko postane svetnik; vsak izmed nas lahko pomaga rešiti svet, z Božjo milostjo. Prav tako smo vsi povabljeni k veliki in edinstveni poklicanosti, bodisi duhovniški, posvečeni ali laiški. H kakšnemu velikemu poslanstvu me kliče Bog? Ali se zavedam, da lahko moje življenje postane veličastno, če ga živim z dovolj ljubezni?
3. Naj se zgodi: Marijin “zgodi se” – “Naj mi bo storjeno” – je bil odgovor, ki je prinesel veselje angelom v nebesih. Štirinajst- ali petnajstletno dekle je s svojo odprtostjo do Božjega načrta pomagalo spremeniti tok zgodovine. Tudi mi smo poklicani reči “da” Bogu in graditi male civilizacije ljubezni. Vsaka generacija lahko prispeva h gradnji Božjega kraljestva. Ali vidim mlade ljudi v svojem življenju kot potencialne apostole? Ali jih spoštujem kot osebe, ki so poklicane k velikim stvarem? Ali svoje prijatelje vidim na enak način?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoj veliki načrt učlovečenja Sina na svetu je temeljil na Marijinem “da”. Nauči me njene razpoložljivosti, da rečem “da” tistemu, česar me prosiš.

Odločitev: Molil bom za mlado osebo, da bo imela moč slediti poklicu duhovništva ali posvečenega življenja.

Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti vse veš in svetu vladaš z ljubeznijo. Verujem vate! Ne vladaš grobo, ampak nas prijazno vodiš k sebi. Zaupam v tvoje usmiljenje in verujem, da me vsak dan vodiš bližje nebes. Zahtevaš le tisto, kar je dobro zame. Hvala ti! Daješ mi pogum, da ti izrečem svojo ljubezen, čeprav vem, da je šibka. V svojem življenju bi rad ustvaril več prostora zate. Rad bi te postavil na prvo mesto, nad vse.

Prošnja: Gospod, daj mi neusahljivo žejo po tebi in jo poteši s svojo bližino v mojem življenju.

Razmišljanja:

1. Sporočilo iz puščave: Janez Krstnik je šel v puščavo, da bi bil bliže Bogu. Izraelci so vedeli, da so bolj odvisni od Boga, ko so v puščavi. Dal jim je mano in prepelice, da so potešili lakoto in vodo iz skale za potešitev njihove žeje. Tudi Janez Krstnik se je v puščavi približal Bogu, preko njega se je razlegal klic po spreobrnjenju, pripravljenost hoditi po Gospodovi poti. Štiristoletna tišina je prekinjena in Bog oznani, da se je njegovo kraljestvo približalo. Tudi v našem življenju pridejo trenutki, ki se zdijo kot puščava, a ravno v takšnih trenutkih nas Bog približa sebi. Ne smemo se bati težav v molitvi, ker nam ravno takrat Bog pomaga, da ga bolj goreče iščemo in mu bolj zaupamo.
2. Pripravite Gospodovo pot: Janez Krstnik je s svojim jasnim duhovnim življenjskim slogom navdihnil mnoga spreobrnjenja. V puščavi se je bolj povezal z Bogom, saj je večino časa preživel v molitvi, skromno jedel in se oblačil v groba oblačila. Ljudje so ga poslušali, ker jim je njegov način življenja govoril o Bogu. Janezov krst jim je pomagal izbrisati njihovo staro vedenje in stare načina razmišljanja. Ko so ga prosili, naj jih krsti, so prepustili Bogu, da očisti njihova srca. Ne smem pozabiti, da v adventnem času pripravljamo prostor za Kristusov prihod, da bi prišel v naša srca. Resnično mora biti del našega življenja. Opustiti moramo stari način razmišljanja in vedenja ter si nadeti Kristusa na resničen in viden način. Ali moj način življenja odseva Božjo prisotnost? Ali je molitev in zveza z Bogom prva izbira v mojem življenju?
3. Dobri sadovi so dokaz spreobrnjenja: S krstom nas zavežejo, da bomo iskali svetost in se trudili vsak dan biti podobni Kristusu. Želi, da z njim sodelujemo pri njegovem poslanstvu odrešenja in z našimi prizadevanji prispevamo k oznanjevanju in širitvi njegovega kraljestva na Zemlji. Sveti Luka je v Apostolskih delih govoril o prvih pripadnikih Cerkve, ki so bili razpršeni zaradi preganjanja (Apd 8,4) rekel tole: »Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo.« Moja naloga je, da oznanjujem in širim Kristusovo kraljestvo tu, kjer sem. Moja osnovna apostolska naloga je tako pričevanje, da udejanjam vrednote, ideale in vrline evangelija. Kako pričujem doma, svojemu zakoncu, svojim otrokom, v službi in župniji? Ali se zavedam, da moj vzor veliko pove? Čutiti moram potrebo, da izpolnim naloge, ki jo nalaga Kristus v tem trenutku mojega življenja. Ko prejmem obhajilo, prejmem hrano, ki jo potrebujem za svojo nalogo.

Pogovor s Kristusom: Gospod, moral si postati človek, da bi nas približal sebi. Pomagaj mi še naprej rasti v molitvenem duhu! Združi me s teboj, da bi lahko ob koncu življenja užival v tvoji navzočnosti, ne samo pod tančico evharistije, ampak tudi osebno. Gospod, pomagaj mi najti način življenja, ki bo v skladu z mojim vsakodnevnim približevanjem tebi! Toliko skrbi, toliko nepotrebnih reči, Gospod, me odvrača od tesnejšega prijateljstva s teboj. Pomagaj mi, da bom videl stvari v pravi luči in bom cenil tisto, kar je tebi pomembno. Razodeni se mi, Gospod!

Sklep: Danes bom na poti k sveti maši ali od nje razmislil, kaj moram dodati ali odvzeti iz življenja, da bi bil drugim zgleden pričevalec.

Tisti čas je hodil Jezus po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Naročil jim je: »Pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Gredé oznanjajte: ›Približalo se je nebeško kraljestvo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, vate verujem, Gospod nebes in zemlje. Gospod Jezus, zaupam v tvojo dobrotljivost in nežno skrb, da mi želiš dobro. Gospod Jezus, ljubim te in želim še bolj sodelovati s teboj. Sam sem slab, slaboten instrument, vendar vem, da lahko skozi tiste, ki vate zaupajo, storiš vse.

Prošnja: Gospod pomagaj mi spoznati skrivnosti tvojega Svetega Srca in nanj odgovoriti z ljubeznijo.

Razmišljanja:

1. Srce Kristusovo: “Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.” Jezus je naš stvarnik in odrešenik. Ve, da je to, kar iščemo, njegovo prijateljstvo, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Ve, da lahko samo on poteši naše najgloblje želje. Ob misli na Jezusovo bolečino, ki jo povzročajo številne ranjene duše, ki se nočejo opreti na Jezusa, moramo biti sočutno ganjeni. Jezus je naš edini vir luči, življenja in sreče. Ali kdaj pomislim, kako Jezusovo srce potrebuje tolažbo zaradi brezbrižnosti in zavrnitve tolikih duš, ki jih neskončno ljubi?
2. Molitev Gospodu žetve: “Žetev je obilna, delavcev pa malo.” Tako veliko duš potrebuje ozdravljenje, a tako malo je tistih, ki pomagajo našemu Gospodu pri gradnji njegovega kraljestva in reševanju duš. “Prosíte Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.” Kristus nas kliče, naj mu pomagamo pri tej nalogi. Ne moremo biti brezbrižni do krikov naših bratov in sester, ki ne poznajo resnice in niso izkusili čudovite Božje ljubezni. Moramo biti prepričani, da je Jezus edini odgovor na njihova hrepenenja. Ali pogosto molim h Gospodu žetve? Ali se zavedam, da sem tudi sam poklican, da sem delavec v Gospodovi žetvi?
3. Pojdi k izgubljenim ovcam Izraelove hiše: Jezus nas pošilja kljub naši šibkosti in nemoči. Ali lahko “ozdravimo bolnike, obudimo mrtve, očistimo gobavce in izganjamo hude duhove”? Ali ni nikogar drugega, Gospod? Ne. Kristus nas kliče iz istega razloga, zaradi katerega je poklical prve apostole, in sicer zato, ker izbira šibke, da bi pokazal, da je On vodja. “brez mene ne morete storiti ničesar” (Jn 15:5). Ampak združeni z njim bomo obrodili veliko sadov. Zaupajmo vanj še posebej takrat, ko se počutimo šibki in nesposobni. Kot nas spominja apostol Pavel, “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4:13) in “močan sem tedaj, ko sem slaboten.” (2 Kor 12,10)

Pogovor s Kristusom: O, Gospod Jezus, želim odgovoriti na hrepenenja tvojega srca. Tako si nas ljubil, da si umrl na križu za nas, a mi ti tako slabo vračamo. Zaslužiš si našo hvaležno, zvesto ljubezen, vendar te pogosto zapuščamo. Želim tolažiti tvoje Sveto Srce tako, da pomagam pripeljati nazaj v tvoje prijateljstvo mnogo duš. Želim biti del rešitve in ne problema; vendar se ne čutim vrednega ali kos nalogi, da bi bil tvoj apostol. Pomagaj mi sodelovati s teboj. Pomagaj mi pomiriti tvoje hrepenenje po ozdravitvi in skrbi zanjo. Tu sem, Gospod, da izpolnim tvojo ljubečo voljo.

Odločitev: Danes bom stopil pred Najsvetejše (ali virtualno, če ne morem iti osebno), da bi okrepil svojo povezanost in prijateljstvo s svojim Vstalim Gospodom. Prosil ga bom, naj pošlje še več svetih duhovniških poklicev za svojo Cerkev.

Tisti čas je Jezus odhajal, za njim pa sta šla dva slepa in vpila: »Davidov sin, usmili se naju!« Ko je dospel v hišo, sta slepa stopila k njemu in Jezus ju je vprašal: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« mu odgovorita. Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!« In odprle so se jima oči. Jezus pa jima je strogo naročil: »Glejta, da nihče ne zve!« Toda ko sta odšla, sta ga razglasila po vsej tisti deželi.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, v tej molitvi bi bil rad kot ta dva slepa moža. K tebi pristopam s ponižnostjo in popolnim zavedanjem svojih grehov. Ne poskušam jih skriti—saj jih že do potankosti poznaš. Kesam se jih in ti ponujam skesano srce, ki hrepeni po tvojem zdravilnem dotiku usmiljenja.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi videti s tvojim pogledom!

Razmišljanja:

1. Sin Davidov, usmili se naju! Gospod Jezus, ta slepa moža sta te iskala s ponižnostjo in kesanjem. Pristopila sta k tebi s popolnim zavedanjem svojih omejitev in slabosti, pravzaprav prav zaradi teh. Če bi bila zdrava, morda nikoli ne bi pristopila k tebi. Nista se smilila sama sebi, tudi se nista pritoževala nad svojo usodo. Nista se spraševala: “Zakaj si mi dovolil, da sem se rodil slep? Ni pravično, da ne morem videti. Zakaj se je to moralo zgoditi meni?” Niti enega izmed teh vprašanj nista postavila –jaz pa ta vprašanja tako pogosto postavljam. Gospod, prosim, pomagaj mi, da bom spoznal svoje slabosti in se približal tebi sredi preizkušenj! Moža, ki sta bila nekoč slepa, sta se prav zaradi svoje vere lahko vzpela visoko. Kakšne darove milosti mi Gospod ponuja skozi moje trenutne preizkušnje in stiske?
2. Ali verjameta, da lahko to storim? Gospod Jezus, vse je bilo ustvarjeno po tebi. Resnično verjamem, da lahko zdraviš in ozdraviš in da imaš popolno moč nad vsem, kar je ustvarjeno. Prosim, okrepi mojo vero vate in v tvojo moč nad vsem, kar se dogaja v mojem življenju!. Verjamem, da vse, kar se mi zgodi, dopuščaš z razlogom. Tudi iz česarkoli težkega lahko izpelješ dobro. Prosim, okrepi me, da bom lahko sodeloval s teboj in tako lažje prinašal iz slabega v dobro!
3. Odšla sta in razširila glas o njem po vsej deželi: Kadar k tebi pristopimo s ponižnostjo in vero, deluješ v našem življenju na resnično neverjetne načine. Tvoja dejanja nas navdihujejo z ljubeznijo do tebe in nam prinašajo globoko hvaležnost. Kljub tvojemu ostremu opozorilu, slepa moža nista mogla molčati o tem, da si ju ozdravil. Kako lahko drugače pokažemo svojo hvaležnost, kot tako, da vsem okoli nas povemo o velikih stvareh, ki si jih naredil? Tvoja dejanja nas navdihujejo, da širimo tvojo besedo. Kako lahko skrijemo to luč pod odejo? Kako lahko mesto, ki stoji na hribu, ostane skrito? Kako ne bi pripovedovali o vseh velikih stvareh, ki si jih naredil za nas?

Pogovor s Kristusom: Gospod, tvoji načini niso naši načini. Ti vidiš dobro tam, kjer mi morda vidimo samo slabo. Potrebujem milost vere, da bom lahko prepoznal dejanja in dogodke z odnosom zaupanja in hvaležnosti. Ti vodiš in ti zaupam; rad bi tudi drugim pokazal, kako naj ti zaupajo.

Sklep: Osebo, ki je v stistki, bom spodbudil in ji ponudil prijazno gesto.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod«, temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

Vsak, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo torej podoben pametnemu človeku, kateri si je postavil hišo na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla, zakaj imela je temelj na skali. Vsak, kdor posluša te moje besede in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je postavil hišo na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika.

Uvodna molitev: Gospod, prihajam predte v ponižnosti in z duhom upanja. Brez dvoma imaš nekaj, kar mi želiš sporočiti. V molitvi hodim proti tebi, poln zaupanja v tvojo ljubezen in v tvojo milost, ki mi omogoča izpolnjevati tvoje zahteve. To molitev darujem za tiste v moji družini, ki so morda daleč od tebe.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi poglabljati svoje življenje, vero in ljubezen, da se bom znal bolje pripraviti na prihodnje preizkušnje.

Razmišljanja:

1. Fasada: Enostavno je nagovarjati Jezusa kot “Gospod, Gospod.” Navsezadnje vemo po veri, da je Sin Božji. Njegovi čudeži in vzdržnost njegove Cerkve potrjujejo njegovo božansko naravo. Toda naše priznanje njegove božanskosti ni dovolj. Priznanje, da je “Jezus moj odrešenik”, nam ne zagotavlja mesta v nebesih. Vera v Kristusa ne sme ostati le na naših ustnicah; mora prodreti tudi v naša srca in misli. Vera torej vključuje izpolnjevanje Božje volje – v mislih, besedah in dejanjih. Kako se moja vera v Kristusa izraža v dejanjih? Ali sem zadovoljen le s tem, da izrečem nekaj molitev in ničesar drugega?
2. Izven vidnega polja: Kristus vzpodbuja svoje učence, naj svojo vero gradijo na skali, ne na sentimentalnosti. Gradnja trdnega temelja vere zahteva trdo delo. Zahteva vztrajnost v molitvi, ljubezni in radodarnosti. Prav tako zahteva ponižnost in čistost namere, saj delo pri pripravi temelja ni glamurozno. Nič ni posebej lepega na gradbišču v veliki luknji. Tako je tudi v duhovnem življenju; kopanje temelja nas sili, da gremo globoko, da odstranimo naše najhujše napake. Postopek ni privlačen. Sili pa nas, da se z našimi napakami iskreno soočimo. V nasprotnem primeru tvegamo, da svoja življenja gradimo na pesku. Kako dobro kopljem svoj temelj?
3. Prepozno: Temelji se zdijo trdni, ko je vse mirno. Ugodno vreme ne preizkuša trdnosti zgradbe. Pravi preizkus pride, ko se podnebje poslabša. Enako se dogaja v duhovnem življenju. Ko nas obdaja sproščenost, se mir razcveti brez napora. Toda ko nas doleti kriza – zavrnitev, bolezen, malo nasprotovanja v moralni zadevi – tedaj spoznamo trdnost svoje vere. Peter, ki se je ponašal, da bo stal ob Gospodu, “Če se bodo vsi pohujšali nad teboj” (Mt 26:33), je spoznal na težak način, da njegov pogum ni bil tako trden, kot je mislil. Zapustil je Kristusa v vrtu Getsemani, enako pa so storili vsi drugi apostoli. Kako dobro se spopadam z vsakdanjimi skušnjavami in neuspehi? Kako dobro bi se lahko spopadel s hudo krizo?

Pogovor s Kristusom: Gospod, včasih se bojim, da nisem kaj dosti boljši od Petra, ki se je pohvalil, da bo stal ob tebi, vendar je nato pobegnil, ko so te stražarji prijeli na veliki četrtek zvečer. Želim biti pravi krščanski pričevalec v svetu, vendar potrebujem tvojo pomoč, da premagam svojo človeško lenobo.

Odločitev: Izvedel bom eno zunanje dejanje pričevanja vere.

Jezus se je odpravil od tam in prišel h Galilejskemu jezeru. Šel je na goro in tam sédel. Tedaj so prišle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil, tako da se je množica čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, pohabljeni postajajo zdravi, hromi hodijo in slepi vidijo. In poveličevali so Izraelovega Boga. Jezus je poklical k sebi svoje učence in rekel: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Učenci so mu dejali: »Od kod naj v puščavi vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?« Jezus jim je rekel: »Koliko hlebov imate?« Dejali so: »Sedem in malo ribic.« Tedaj je velel množici, naj séde na tla. Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, sedaj se z zaupanjem obračam k tebi, ki si moj prijatelj in odrešenik. Vedno me opazuješ in varuješ, ne glede na to, ali se tega zavedam ali ne. Hvala ti. Ljubim te in hvaležen sem za te trenutke, da se osvežim v tvoji navzočnosti.

Prošnja: Moj Jezus, daj mi neomajno zaupanje v tvojo brezpogojno ljubezen.

Razmišljanja:

1. Jezus na gori: Jezus je osrednja točka zgodovine in vseh človeških hrepenenj. Tudi ko gre v odročne kraje, kot je v tem odlomku evangelija, ga ljudje iščejo. Hodi ob Galilejskem jezeru in se vzpenja na goro, vse človeštvo pa ga išče. Jezus jih ne sprašuje o njihovi preteklosti ali obsoja zaradi njihovih grehov. Preprosto vsakemu daje to, kar potrebuje: slepemu daje vid, nememu dar govora, gluhemu pa dar sluha. Za trenutek si predstavljaj to revno množico ljudi okoli Učitelja. Postavi se med njih. Tvoja vrsta pride pred Jezusa in nenadoma je, kot da množica izgine in ostaneš sam z Jezusom. Z ljubečo skrbjo te pogleda v oči in te z zanimanjem vpraša, kaj iščeš. On že ve, kaj bo tvoj odgovor. Moj Jezus, tebe iščem. Ozdravi me in ne pusti, da bi me danes kakšen greh ločil od tebe.
2. “Nimajo kaj jesti”: Ljubezen ni vedno zelo praktična. Jezusa močno gane ob sočutju do vseh, ki so ga iskali. Ve, kakšne žrtve so naredili, ko so ga poiskali, in ne bo jih pustil razočarane. Učenci so videli le praktični problem, vendar ga Jezus v svoji ljubezni do bližnjega skorajda prezre. Kaj se lahko naučim iz Jezusovega odnosa? Ali bom kdaj razočaran ali nezadovoljen, če iskreno iščem Kristusa?
3. Kruh življenja: Čudež, ki ga Jezus izvrši s pomnožitvijo hlebov, je uvod v še večji čudež, ki ga namerava izvesti. Jezus pozna hrepenenja naših src in ve, da ima materialna hrana svoje meje, tudi kadar je obilna. Sveti Avguštin pravi: “Za sebe si nas ustvaril, Gospod, in naša srca ne bodo našla miru, dokler ne počivajo v tebi.” Kako naj ne bi zaupal, da bo Jezus vedno zagotovil tisto, kar resnično potrebujem, potem ko se je ponižal v podobi kruha, da se lahko hranimo in nasitimo z njim?

Pogovor z Jezusom: Moj Jezus, moje sre se močno upira. Vem, da si edini, ki lahko zadovolji hrepenenje moje duše, vendar tako pogosto svoje zaupanje položim v minljive stvari tega sveta. Pomiri moje srce, da boš vedno poskrbel zame, če popolnoma zaupam vate. Vodi me naprej proti tvojem nebeškem Kraljestvu, kjer boš v polnosti prebival v nas.

Odločitev: Med današnjim dnevom si bom vzel čas – morda pred kosilom – in naredil duhovno obhajilo, tako da bom povabil Kristusa v svoje srce. Zahvalil se mu bom za dar življenja v sveti evharistiji in obnovil svoje zaupanje vanj.

Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«

Uvodna molitev: Kristus, verjamem, da lahko moje talente uporabiš za dobro. Upam, da mi boš vsak dan omogočil, da te bolje spoznavam. Ljubim te in zaupam, da me vodiš skozi življenje. Ne le da me vodiš v mojem življenju; dovoljuješ tudi drugim, da se vzgajajo ob mojem zgledu.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom zaupal vate v vsaki življenjski okoliščini.

Razmišljanja:

1. Bog se razodeva otročičem: Hrepenimo po tem, da bi Kristusa bolje spoznali. Kako si želimo vsaj malo bolj razumeti Boga in njegovo neskončno ljubezen! Naš majhen razum komajda dojame kakršno koli predstavo o Božjih osebah in njihovih lastnostih. Tudi če bi študirali ure in ure, bi sklenili, da naše učenje nič ne pomeni. Pravo spoznanje Kristusa in Boga ne pride z učenjem iz knjig. Pravo spoznanje Kristusa in Boga se razodene tistim, ki se naučijo pomiriti svojo dušo v molitvi. Moramo posnemati iznajdljivega majhnega otroka, ki pade na tla in nato teče k svoji materi, da ga prime v ljubeč objem. Če se zavedamo svoje majhnosti na eni strani in čiste Božje ljubeče dobrohotnosti na drugi strani, bomo dopustili – celo uživali v tem, da nam obriše s krvjo in solzami, ki so posledica naših grehov, umazane obraze. Šele ko se predamo v Božje odpuščajoče, nežne roke, lahko rečemo, da Boga poznamo.
2. Bog izbere otročiče: Kristus vsakega izmed nas izbere za posebno poslanstvo v življenju. Lahko bi pomislili na mnogo ljudi okoli nas – izobražene, modre, učene ljudi – ki bi bili zagotovo bolj primerni za ta klic, ki bi lahko opravili mnogo bolje kot mi. Vendar Kristus ne išče vedno najbolj iznajdljive osebe, tiste z najbolj ostrim umom ali najboljšo izobrazbo. Mnogokrat preiskuje robove sveta po duši, ki je nedolžna, odprta za njegov načrt in pripravljena ga izvršiti. Preprostost in ponižnost sta ključni besedi, ko gre za izbiro s strani Boga, da bolj aktivno sodelujemo v njegovem načrtu odrešenja.
3. Otroci se lahko zanesemo na Boga glede širše slike: Koliko prerokov in kraljev si je želelo čas Kristusa, ko bi bilo delo odrešenja izpolnjeno! Med čakanjem so nam pustili zgled vztrajnosti in posvečanja Božjim stvarem, čeprav niso videli mnogih obljubljenih stvari. Igrali so aktivno vlogo pri vodenju in usmerjanju ljudi svojega časa, vendar niso videli izpolnitve celotnega Božjega načrta. Bog nas prosi, da smo jim podobni, da sejemo seme odrešenja, ki morda ne bo vzkliknilo v času našega življenja. Mi, kot preroki, ne prejmemo vedno milosti, da bi videli celotno sliko. To je del otroškosti: zaupati, da naš Bog Oče ve, kaj počne.

Pogovor s Kristusom: Kristus, ne prosim da mi daš veliko razumevanja ali znanja. Z otroško preprostostjo in zaupanjem mi pomagaj sprejeti vse, kar hočeš storiti v meni. Ne prosim za uvid v globine tvojih neskončnih božjih lastnosti. Želim samo rasti v prijateljstvu s teboj. Vem, da to pomeni, da moram imeti neomajno zaupanje v tvojo neskončno ljubezen do mene. Želim ti dovoliti, da me ljubiš in usmerjaš v skladu s svojo dobro voljo.

Odločitev: Svoje srce bom na široko odprl Božjemu načrtu za svoje življenje.

Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, tukaj sem pred teboj s polnim zaupanjem, prepričan, da si želiš preživeti ta čas z menoj in me spremljati skozi ves dan. Hvaležen sem za tvojo brezpogojno in zanesljivo ljubezen. Ponižno ti darujem svojo željo, da bi te še bolj ljubil in ti še bolj zvesto služil.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi imeti globoko vero vate, a hkrati ohraniti otroško vero.

Razmišljanja:

1. Pridem in ga ozdravim: Jezus ima srce, ki hitro pomaga tistim v stiski. Nedvomno je imel Kristus druge načrte, ko je prišel v Kafarnaum, načrte, ki niso vključevali še enega potovanja za ozdravitev sužnja, tujca. Pogosto se lahko znajdemo v podobnih situacijah v vsakdanjem življenju. Ravno se nameravamo sprostiti po napornem dnevu, ko zazvoni telefon ali droben glas prosi za pomoč pri domači nalogi. V teh trenutkih nas Jezus vabi, da posnemamo njegov zgled služenja. Za trenutek obrnimo situacijo. Kolikokrat sem bil jaz na drugi strani in prosil za malo časa nekoga drugega? Prosimo Jezusa za milost, da bomo prilagodljivi in vedno na voljo za potrebe soljudi.
2. Nisem vreden: Stotnik ima globoko zavedanje lastne nedostojnosti, kar je ključno za to, da najde Jezusovo naklonjenost. Včasih molimo, kot da si zaslužimo Božjo naklonjenost, toda stotnik tukaj priznava, da je nevreden, da bi Jezus prišel k njemu. Takšna je bila njegova vera in ponižnost, da uporabljamo njegove besede, ko izražamo svoja čustva pred prejemanjem Jezusa v sveti evharistiji: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in moja duša bo ozdravljena.” Med pripravami na Jezusov prihod v adventnem času naj bodo te besede stotnika tudi naše lastne.
3. Vera premika dežne oblake: Če lahko rečemo, da je imel Jezus šibkost do česa, se zdi, da se je Kristusova “šibkost” pokazala, ko je zaznal vero drugih. Nikoli ni izvršil čudeža brez zahteve po veri tistega, ki ga je prejel, in nikoli ni zavrnil tistega, ki je z vero karkoli prosil. Jezus pravi, da če imaš vero velikosti gorčičnega semena, lahko premakneš gore. Čeprav osebno nisem nikoli videl, da bi kdo premikal gore, sem zagotovo videl, da molitev premika manjše stvari, kot so na primer dežni oblaki. Če bi rad, da se premaknejo gore, dežni oblaki ali karkoli drugega, prosi z vero in resnično se boš dotaknil Kristusove šibkosti. Usmeri svojo prošnjo k našemu Gospodu z zaupljivo vero in ljubeznijo do njegove volje. On resnično posluša in lahko premakne kar koli je treba premakniti.

Pogovor s Kristusom: Jezus, dovoli mi, da te prosim za vero, ki jo zahtevaš od mene. Sedaj se bom spomnil, da se bom obrnil nate s svojimi skrbmi, ne glede na to, kako majhne so. Vem, da me spremljaš in mi želiš pomagati ter me voditi. V zameno mi pomagaj, da te bom prepoznal v tistih, ki iščejo mojo pomoč, in daj mi radodarnost, da bom hitro in prijazno odgovoril na potrebe drugih tako, kot si ti.

Sklep: Pred kosilom bom izkazal preprosto dejanje vere v Kristusa, ki me vodi in varuje.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

Uvodna molitev: Gospod, zaradi svoje vere vem, da si tu in me poslušaš. Računam na tvojo dobroto in prijateljstvo, da me boš podpiral v tem razmišljanju in v pripravi na adventni čas, ko pričakujem tvoj prihod. Vesel sem, ker si prišel med nas kot človek, da bi nam pokazal pot v nebesa.

Prošnja: Gospod Jezus, daj, da bi se naučil svoj čas na zemlji najbolje izkoristiti!

Razmišljanja:

1. Pred potopom: Bog je videl , kako se pokvarjenost širi po svetu in se namenil odstraniti večino človeštva. Noe pa je našel naklonjenost pri Bogu in je prejel opozorilo o neizogibni katastrofi. Zato se je lotil gradnje barke; projekt, ki se je njegovim sosedom, prebivalcem v puščavi, zagotovo zdel nekaj čudnega. Potop je ljudi presenetil; le Noe in njegova družina so bili pripravljeni. Tako je s svetom. Kar je nepričakovano, nas lahko preseneti. A tisti, ki ostanejo blizu Boga in ga poslušajo, lahko tudi nepričakovane dogodke sprejmejo z mirom. Ali lahko enako rečem za dogodke v svojem življenju? Ali zaupam v Božjo previdnost iz dneva v dan?
2. En vzet, en zapuščen: Smrt lahko pride kot tat ponoči. Na nepričakovan dan lahko umre človek kjerkoli, njegov spremljevalec pa ostane. Smrt lahko v trenutku ugrabi kogarkoli od nas. Kristus je rekel svojim poslušalcem, da je prišel na svet, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). A nikoli ni povedal, kako dolgo bo to naše življenje. A ta misel nas ne bi smela spravljati v malodušje. Morala bi nas spodbuditi, da bi bili še bolj pozorni. Ni boljšega trenutka kot sedanjost, da se spreobrnemo in obrnemo svoje življenje k Bogu. Veliko jih je spreobrnjenje prestavilo «na jutri« – na dan, ki ga niso dočakali. Naš Gospod želi, da dobro živimo v sedanjost, da delamo dobro tukaj in zdaj. Naše življenje je zbirka «zdaj-jev«; vsak »zdaj« je del večje slike, kot mozaik. Kako živim sedanjost? Ali čakam »na jutri«, da bi se spremenil? Ali se zavedam, kako tvegano je lahko to odlašanje?
3. Ostanite budni! Naš Gospod ne olepšuje svojega nasveta. Ve, da smrt čaka vsakega od nas in da si želimo prezreti to realnost. »Delati se pogumnega« ni nenavadna drža med tistimi, ki živijo svoje življenje, kot da bo trajalo večno. A konec koncev smo vsi romarji, ki hodimo skozi ta svet na poti v večnost. Najboljši način preživljanja vsakega dne je, da živimo, kot da je zadnji. To pomeni imeti resno molitveno življenje in delovati v duhu globokega usmiljenja. Kako bi preživeli današnji dan, če bi vedeli, da je zadnji?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, tvoje rojstvo v Betlehemu je spremenilo tok sveta – in tok mojega življenja. V tem adventnem času se želim dobro pripraviti na tvoj prihod, da bi ti lahko podaril »rojstnodnevno« darilo. Pomagaj mi vsak dan živeti v polnosti, da bi rastel v tebi in da bi moj pogled ostal osredotočen na večnost!

Sklep: Naredil bom načrt, ki mi bo pomagal bolje preživeti ta adventni čas. To bi lahko vključevalo več molitve ali celo obisk ene ali dveh svetih maš med tednom.

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad vse, ki prebivajo na obličju vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verujem vate in v kraljestvo, ki ga gradiš v meni in preko mene! Verujem v vrednost moje žrtve in težav, ki so združene s tvojimi.

Prošnja: Prebudi moje srce, Gospod, da bo živelo v tebi!

Razmišljanja:

1. Zaspana srca: Naše življenje je čas priprave, ne samo na večno prijateljstvo z Bogom, ampak na »napad trpljenja«, ki se mora najprej zgoditi. Duhovni boj je resničen, tudi če se ga ne zavedamo ali ne želimo. Z vsakim dnem se borimo na različne načine, zmaga pa je lahko le v globini naših src. Vsega, kar uspava naše srce in nam daje lažen občutek varnosti, se moramo izogibati. Morda se ne »zabavam in opijanjam« na očiten način, vendar- ali se potepam in iščem zadovoljstvo v svetu? Sem v svojih sodbah površinski? Ali postajam zatopljen v materialne stvari, dela in skrbi do te mere, da se ne morem z jasnostjo in osredotočenostjo posvečati svojemu duhovnemu življenju in poklicanosti?
2. Tisti dan: Zdi se, da nihče od nas ne more uiti poslednji sodbi. Za nekatere bo to nenadno in boleče; za druge bo to dolgotrajno in zahtevno. A vsi smo umrljiva bitja. Vsi veliki svetniki so živeli z mislijo na svoj konec. Smrt je bila zdravo premišljevanje, ki jih je spodbudilo, da so vsak dan živeli v polnosti. Smrt predstavlja vrata v moje resnično življenje. Pričakovanje tega dne naj nas ne oropa veselja; namesto tega bi nas moralo klicati k ljubezni. Kako bom živel današnji dan odloča, kako bom živel »tisti dan« in vse dneve večnega življenja z Bogom. Kako si želim živeti »tisti dan«?
3. Pazljivost in molitev: Tako je Jezus povabil svoje najtesnejše prijatelje, apostole, da živijo »tisti dan« njegovega trpljenja: »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Mt 26,41). Zadnje besede v molitvi Oče naš morajo odmevati v našem načinu življenja. Zavedati se moramo ne samo sovražnikov in groženj, ki nas obdajajo, ampak tudi svoje šibkostih. To doživljamo vsak dan, zato moramo biti nenehno na straži, da preverjamo njihov vpliv. To naj bo prva misel v našem življenju. Vedno nas mora voditi h Kristusu, da bi pred njim v molitvi stali iskreno in z zaupnostjo. Molitev in pazljivost vodita druga k drugi. Če nam molitev ne postane tako pomembna kot zrak, ki ga dihamo, se bomo zadušili v onesnaženem svetu. Kako velik pomen pripisujem svojim navadam in molitvenem življenju?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi občutek nujnosti! Zbudi me iz kakršnekoli zaspanosti ali duhovne brezskrbnosti! Naj prepoznavam tako grožnje kot priložnosti za življenje, polno milosti! Ohrani pred mojimi očmi resnični pomen mojega življenja in omejen čas, ki ga imam za premagovanje in rast v ljubezni.

Sklep: Danes bom molil za dušo v vicah, ki je bila najmanj pripravljena na »tisti dan« svoje smrti.

Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem priliko: Poglejte smokvino drevo in vsa drevesa! Kadar začne že odganjati, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi, kadar boste videli, da se to godi, védite, da je Božje kraljestvo blizu. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verjamem vate in v kraljestvo, ki ga gradiš v meni. Verjamem v vrednost svoje žrtve in bojev, ko jih položim predte. Upam, da bom dosegel nebesa, ko boš ti rekel, da je čas. Želim se razdajati za tiste, ki bi jih moral najbolj ljubiti!

Prošnja: Pridi tvoje kraljestvo, zdaj in na veke!

Razmišljanja:

1. Poglejte sami: V današnjem evangeliju Jezus odgovarja na zaskrbljeno vprašanje učencev, ki želijo vedeti, “kdaj” in “s kakšnim opozorilom” bo prišel konec (Lk 21,7). Pove jim nekaj znamenj, ki bodo pokazali padec Jeruzalema, pa tudi prihod Sina človekovega “na oblakih.” To bo tako očitno, kot prihod letnih časov. Zato se ne obremenjujte z iskanjem odgovora “kdaj.” Osredotočite se na življenje in spoznavanje Božjega kraljestva zdaj. Kako zlahka nas zamoti vse, kar se dogaja okoli nas, a kako težko se zavedamo kraljestva in njegovih zahtev v svojem srcu in v odnosih z drugimi! Kakšne napore vlagam, da odkrijem in spoznam trenutne zahteve njegovega kraljestva v svojem življenju?
2. Božje kraljestvo bo prišlo: Jezus je uporabil veliko prispodob, da bi opisal Božje kraljestvo. Kot gorčično seme ga je na začetku težko prepoznati, saj je čisto majhno in raste počasi. Vendar bo prišlo in to naj bo naša vsakodnevna molitev: “Pridi tvoje kraljestvo!” Upreti se moramo resničnim skušnjavam. Podzavestno si želimo, da bi bilo kraljestvo posvetno in bi ga lahko uživali že za časa življenja. Delajmo in molimo, kot da bomo kmalu dosegli svoje cilje in se spočili od vseh svojih duhovnih naporov. Ti nas včasih razočarajo, ne vidimo napredka v molitvi in krepostih, le težave, ki nas obkrožajo. Ne! Moramo živeti z upanjem, vero in samozavestjo, da se bo Gospodovo kraljestvo izpolnilo, tako v nas kot v svetu, ko bo pravi čas. Čigavo kraljestvo iščem?
3. Moje besede ne bodo prešle: Druga skušnjava pri pričakovanju Kraljestva je obup zaradi preizkušenj, skozi katere moramo. A kot pravi sv. Terezija Jezusova: “vse mine,” le Bog ostane. Nič, kar trpimo, ne bo ostalo, ko se Kraljestvo približa. In vendar so vse te preizkušnje najdragocenejša in najmočnejša sredstva za vzpostavitev Kraljestva v naših lastnih dušah in v življenju drugih, zlasti tistih, ki tavajo. Uporabimo orodja Kraljestva: trpimo preizkušnje z vero in nanje odgovorimo z ljubeznijo, ki jim daje večno vrednost. Naj ne zamudimo nobenega trenutka, v katerem bi si lahko pridobili milosti in gradili prihajajoče Kraljestvo. Na koncu ostane le to, kar smo storili za Boga in za svoje brate in sestre.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, daj mi večjo vero in zaupanje, da sta vsak križ in breme, čeprav nepomembna ali majhna, sredstva ljubezni! Želim zgraditi tvoje Kraljestvo skupaj s teboj. Naj bom osredotočen na priložnosti in zahteve tega trenutka!

Sklep: Danes bom naredil majhno žrtev pri enem obroku, za nekoga, ki bi mu rad bolj pomagal.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, védite, da je blizu njegovo razdejanje. Takrat naj bežijo v hribe, kateri so v Judeji; kateri so v mestu, naj gredo ven, in kateri so na deželi, naj ne hodijo noter; to so namreč dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.

Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dneh! Velika stiska bo v deželi in srd nad tem ljudstvom; padali bodo pod mečem in v sužnost jih bodo vlačili med vse narode in Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne dopolnijo časi poganov.

Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale.

Takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo. Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignite glave: vaše odrešenje se približuje.

Uvodna molitev: Jezus, moj Odrešenik, hvala ti za še en dan in še eno priložnost, da živim s tvojo milostjo. Ljubim te in želim, da postaneš središče mojih misli, želja in dejanj!

Prošnja: Gospod, podari mi zdrav, vendar stvaren pogled kristjana.

Razmišljanja:

1. Bližajoča opustošenost: Kako temačen evangeljski odlomek! Toliko govora o vojnah, nesrečah in bučečih morjih. Jezus govori o prihajajočem uničenju Jeruzalema (leta 70 po Kr.), o podobah končnih časov. Dandanes svet trpi zaradi vojn, terorizma, naravnih nesreč in bolezni in se sprašujemo, zakaj je svet včasih tako krut. Zakaj življenje ne more biti lažje? Zakaj toliko nedolžnih ljudi trpi? Tudi naš Gospod si je postavljal enaka vprašanja. Vse zlo, ki ga vidimo, izhaja iz izvirnega greha, iz Adamovega padca. Božji načrt ni predvideval toliko trpljenja, vendar to dopušča. Dopušča ga, ker spoštuje našo svobodo; pa tudi zato, ker ve, da lahko iz tega vzklije dobro. Kako uporabljam svojo svobodo? Ali imam dovolj vere v Kristusa, da sem optimističen?
2. Poteptano pod nogami: Padec Jeruzalema ni pomenil, da je Bog zapustil svet. Res je, da se religija ne bo več osredotočala na tempelj; namesto tega bo v središču pozornosti nov poudarek - Kristus, resnično navzoč v evharistiji. Tabernakelj bo postal novo središče pozornosti. Kako malo ljudi razume to resnico! Po 2.000 letih je Jezus še vedno ponižen, dopušča, da prebiva v tabernaklju. Ali to dejstvo vpliva na moje delovanje v cerkvi? Ali vpliva na to, kako se oblečem, ko grem v cerkev? Ali vstopam v cerkev z odkritim srcem in duhom?
3. Bliža se odrešenje: Če zvesto sledimo Kristusu, nam daje najboljše zagotovilo, da ima naše življenje smisel. Na koncu našega življenja pa bo osmislil vse. Ves naš trud za življenje po evangeliju bo poplačan. Na poslednji dan nam bo morda žal za marsikaj, vendar nikoli za vse tisto, kar smo storili za Kristusa. Ali ta resnica vodi naš vsakdan? Ali ga živimo, kot da bi bil naš zadnji? Ali je karkoli v mojem življenju, česar bi me bilo na zadnji dan sram? Zakaj tega ne bi izločil iz svojega življenja že zdaj?

Pogovor s Kristusom: Gospod, pomagaj mi presojati stvari mojega vsakdana v luči večnosti! Daj mi, da vidim stvari s tvojimi očmi! Naj spoznam, kaj je resnično dragoceno in kaj minljivo. Pomagaj mi ravnati v skladu s tem!

Sklep: Načrtoval bom, kako bi se lahko znebil največje razvade v svojem življenju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Po vas bodo stegnili roke in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili pred kralje in poglavarje zaradi mojega imena. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati vsi vaši nasprotniki.

Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.

Uvodna molitev: Jezus, moj Odrešenik, hvala ti za še en podarjen dan in še eno priložnost, da rastem v svetosti s tvojo milostjo! Ljubim te in želim, da postaneš središče mojih misli, želja in dejanj!

Prošnja: Gospod, pomagaj se mi soočiti se z vsakodnevnimi težavami pri uresničevanju moje vere!

Razmišljanja:

1. Preganjanje: Nasprotovanje sveta je cena, ki jo plačujemo kot Kristusovi učenci. Brez bolečine ni napredka. Zakaj bi nas to presenetilo? Če bi bilo življenje po evangeliju lahko, bi bili vsi ljudje svetniki. Toda evangelij je zahteven. Nasprotuje naši padli človeški naravi. Od nas zahteva veliko, zato smo velikokrat nepriljubljeni. Zakaj? Ljudje, ki delajo dobro, postanejo trn v peti tistim, ki tega ne počnejo. Ne bi nas smelo presenetiti, da nas sosedje prezirajo, ker imamo toliko otrok. Ali da se fantje v domu posmehujejo našemu čistemu življenju? Ali da nas šef spregleda pri napredovanju, ker nismo podprli organizacije, ki se zavzema za splav, ali med lanskoletno božično dobrodelno akcijo podjetja? Ali se zavedam, da je težko biti dober kristjan?
2. Brez obrambe: Ko nam Kristus pove, naj se ne pripravljamo na obrambo, to ne pomeni, naj sedimo križem rok. Namesto tega želi, da uporabimo svoje talente. Kristus nas vabi k zaupanju, da končna zmaga dobrega nad zlom pripada njemu. Bog ima svoj čas in kraj za vse. Medtem pa smo poklicani, da gradimo kraljestvo kjerkoli lahko: v naših družinah, pisarnah, šolah, skupnostih. Kako gradim kraljestvo, kjer delujem?
3. Modrost od zgoraj: »Sam vam bom dal modrost govorjenja…« Ko ostajamo blizu Kristusu v molitvi in dejanjih, postopoma prežema naše življenje. In to je dobro. Naša sebičnost bledi, naše srce raste. Umiramo samemu sebi. »On mora rasti, jaz pa se moram manjšati« (prim. Janez 3,30). Vendar se moramo vprašati: Ali res verjamemo v evangelij? Ali verjamemo vanj dovolj, da uporabimo Kristusove besede, ko se moramo odzvati na neverujoče okoli nas? Kako pogosto se javno izpovemo svoje krščanstvo?

Pogovor s Kristusom: Gospod, veš, da ni lahko pokazati, da smo tvoji prijatelji. Ljudje se nam smejijo, ali nas pomilujejo. Ne razumejo, od kod prihajamo. Pomagaj mi razumeti tvojo osamljenost, ki si jo čutil, ko si bil popolnoma nasprotje posvetnim merilom. Pomagaj mi, da ti ostanem zvest, ne glede na ceno!

Sklep: V pogovoru ali e-pošti bom uporabil vrstico Kristusove modrosti iz evangelija.

Ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel Jezus: »To, kar vidite – prišli bodo dnevi, v katerih ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo torej to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ›Jaz sem‹ in ›Čas se je približal.‹ Ne hodite torej za njimi. Ko boste pa slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; to se mora prej zgoditi, a ne bo še takoj konec.«

Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu.«

Uvodna molitev: Gospod Jezus, hvala ti za ta poseben čas, ki ga lahko preživim s teboj! To je eden redkih mirnih trenutkov v dnevu. V tvoji prisotnosti sem pomirjen in lažje prenašam preizkušnje dneva. Ti si moja moč in moj mir. Želim prebivati v tvoji ljubezni!

Prošnja: Jezus, pomagaj mi ohraniti upanje, kljub krizam v mojem življenju!

Razmišljanja:

1. Tempelj pogube: Za Jude je bil tempelj v Jeruzalemu središče verskega in kulturnega življenja. V njem so hranili Najsvetejše, svetišče v katerem je nekoč bila Skrinja zaveze. Ljudje so bili ponosni na tempelj, vendar jih Jezus opozarja, da bo prišel dan, ko bo tempelj uničen (kar se je res zgodilo leta 70 po Kristusu). Toda to ne bo pomenilo konca vere. Jezus sam bo ostal z njimi, kot ostaja z nami vse do danes, v evharistiji. Ne glede na to, kaj bo izginilo—naša hiša, naša pisarna, naša šola—Kristus ostaja. Ali me ta vera navdaja z zaupanjem?
2. Naj vas ne zavedejo: Jezus ne odgovori neposredno na vprašanje, kdaj bo tempelj uničen. Poslušalce poskuša usmeriti k temu, kar je resnično pomembno: k njihovi veri. Naš Gospod jih opozarja, naj ne poslušajo napačnih ljudi. Komu prisluhnemo tekom dneva? Kateri glasovi so na naših radiih, na televizijskih zaslonih? Kdo nam resnično vsakodnevno pritegne pozornost? Svetovni voditelji? “Instant strokovnjaki” v novicah in pogovornih oddajah? Hollywoodske zvezde? Jezus nas opozarja, da lahko ljudje, ki jih poslušamo ali beremo, vplivajo na kakovost našega življenja in na kakovost naše večnosti. Ali previdno presojam, katere glasove poslušam?
3. Ne bodite prestrašeni: Teroristični napadi, vojne, splavi, evtanazija, naravne nesreče… Ali je današnji svet prijetnejši kraj kot v Jezusovem času? Tudi takrat se je dogajalo prav to. Vedel je za stolp v Siloamu, ki je ubil 18 ljudi (prim. Lk 13,4)—in vedel je, kaj ga čaka na veliki petek. Kljub temu je vedno ohranil upanje in spodbujal najboljše v ljudeh. Kot njegovi učenci moramo postati priče upanja. Potrebno je, da polepšamo življenja tistih okoli nas. Še pomembneje pa je, da drugim pokažemo, da bo Bog na koncu zmagal. »Dobro, ne zlo, ima zadnjo besedo,« je rekel papež sveti Janez Pavel II. na splošni avdienci 17. oktobra 2001, »Bog triumfira nad sovražnimi silami, tudi ko se zdijo velike in nepremagljive.«

Pogovor s Kristusom: Gospod, globoko v sebi vem, da boš na koncu zmagal! Ko bi le to verovalo tudi moje srce! Podeli mi to milost! Naj moje življenje kaže tak optimizem v vsakem trenutku!

Sklep: Naredil bom majhno žrtev ali pa bom daroval posebno molitev za nekoga, ki danes trpi.

Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

Uvodna molitev: Dragi Jezus, verjamem, da si me blagoslovil z življenjem in živahno vero. Hvala ti! Ta čas in molitev posvečam tebi in ti darujem vse, kar sem in vse, kar imam; želim, da postanem radostno darilo zate!

Prošnja: Gospod, nauči me radostno deliti vse, kar sem prejel!

Razmišljanja:

1. Nekateri premožni ljudje: Jezus je sedel pred tempeljsko zakladnico. Kaj je Jezus videl, ko je opazoval? Veliko več kot mi - videl je srce. Bogastvo poraja željo po še več in nas zasužnji s skrbmi in tesnobo. Jezus je spoznal veliko tistih, ki so iz svojega obilja iztisnili le nekaj kapljic, kar ni bilo niti boleče niti težko. Dejstvo, da so izpolnili ali mislili, da izpolnjujejo svojo dolžnost do Boga, jih je napolnilo s samopomembnostjo. Nekateri so bili celo ponosni, ker so dali tako veliko in vendar je bilo njihovo dejanje prazno, saj ni bilo tiste prave podaritve. Dajali so rutinsko, brez ljubezni. Kaj Jezus vidi v mojih vsakodnevnih ali tedenskih darovih? Ali velikodušno darujem Bogu vse, ko ga srečam v cerkvi, ko sem na kolenih v molitvi? Ali mu darujem vse, ko opravljam svoje delo?
2. Uboga vdova: Samo Jezus je lahko videl, da je ta vdova v trenutku, ko je darovala, postala popolnoma odvisna od družine ali prijateljev. Dala je več, ker je dala vse s srcem, polnim predanosti. Ali lahko Bogu damo karkoli, kar nam ni že podaril? Bogu lahko damo naše zaupno predanost. Uboga vdova je darovala z zaupanjem, saj je vedela, da bo Bog še naprej skrbel zanjo. Ni imela nobene druge prave želje, le da bi bila z njim in da bi jo bogatil. Njeno darovanje je bilo mirno in predano, ne obupano, temveč polno upanja. Imela je upanje tistega, ki globoko v sebi ve, koliko ga Bog ljubi. Koliko zaupam in se zanašam nanj, še posebej, ko zgubljam druge opore?
3. Darovanje mojega celotnega življenja: Jezus poudarja velik pomen samega darovanja, ne le daru. Tisto, kar imamo—naša posest in tisto, kar smo na nek način naredili za svoje—ni za nas. Je zato, da podarjamo, vračamo Bogu, saj je vse njegovo. Darujemo kot izraz naše ljubezni do Boga. Svoje življenje podarim, ko delam vestno, se trudim v dobrodelnosti, molim ali se žrtvujem iz ljubezni do Kristusa. Vsa ta dejanja ljubezni, če jih prej še nisem izrazil, so dar Jezusu, ko jih zavestno položim na oltar skupaj z hostijami za posvetitev med darovanjem pri maši. Ali mu podarjam svoje celotno življenje?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, naj spoznam, kaj mi pomeniš in dovoli mi, da prepoznam vse, kar si mi dal! Naj se nikoli ne neham zahvaljevati z lastnim podarjanjem sebe! Ti si moje živo in nenehno povabilo, da postanem bolj velikodušen, da darujem pogosteje in z več ljubezni. Odpri moje srce, Gospod, za tvoje delo!

Sklep: V molitvi bom naredil seznam vsega, kar lahko ta teden storim za Jezusa in mu to ponudil. Nato bom v nedeljo med darovanjem položil predenj na oltar vse žrtve, ki sem jih doprinesel v tem tednu—moje resnično darilo njemu, dano z vero in ljubeznijo.

Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Uvodna molitev: Gospod, zahvaljujem se ti za ta trenutek, v katerem sem lahko sam s teboj! Verjamem, da si ti prava resnica in temelj vse moralne presoje. Zaupam, da resnično skrbiš zame in mi kažeš pot, da vidim potrebe drugih. Ljubim te, Gospod in se zato obračam nate v molitvi.

Prošnja: Gospod, pomagaj, da bom vedno zvest Kristusu, svojemu kralju, tudi v najmanjših dolžnostih!

Razmišljanja:

1. Posmehovali so se mu in se iz njega norčevali: Razmišljajmo o prizoru križanja, kar vidimo in slišimo. Vidimo tri može, ki jih križajo. Tisti v sredini ima na svojem križu znak, na katerem piše: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Kdo je ta kralj? Slišimo, kako se mu voditelji judov posmehujejo in kako se vojaki iz njega norčujejo. Celo eden od umirajočih hudodelcev ga zasmehuje. Jezus je takrat sprožil močne odzive v teh raznolikih posameznikih in še danes jih. Razmislimo, s kakšno silovitostjo se posamezniki v današnjem času trudijo izbrisati njegovo ime. Poglejmo, koliko časa in dejavnosti je namenjenih za razveljavljanju njegovih naukov, njegovega vpliva in njegovih vrednot, predvsem v zahodni kulturi. Posmehujejo se mu v knjigah, filmih in umetniških delih. Napadajo Cerkev, pa tudi tiste, ki ostajajo zvesti njemu in njegovim naukom.
2. Ljudje so stali ob strani: Po navadi prezremo množico, ki je stala ob strani in opazovala. V resnici niso naredili nič narobe; le pasivni so bili. Medtem ko so nekateri Jezusa zasmehovali, zaničevali in se iz njega norčevali, so bili tiho in niso ničesar storili. Nihče se ni postavil za Jezusa; nihče mu ni stopil v bran. Kako malo ljudi danes stopi v bran njemu in njegovi Cerkvi! Zakaj se druge skupnosti tako hitro postavijo za svoje, a mi ostanemo tiho, le gledamo in stojimo ob strani, ne postavimo se v bran?
3. En mož verjame: Dobri tat je zaupal v Kristusa. Deležen je bil milosti v zadnjih trenutkih svojega življenja. Kristusa je lahko videl kot kralja v vsej njegovi ponižni slavi in segel je po odrešenju. »Še danes boš z menoj v raju.« Ta kralj je bil politična zguba. Bil je neuspešen, brez moči, da bi si rešil življenje. Moč je prostovoljno predal, namesto da bi jo uporabil za svojo korist. Umrl je, obdan z le nekaj učenci, ki so stali ob križu. Ni imel bogastva ali vojske, a na svetu je ljubil tiste, ki so bili njegovi. Ljubil jih je do konca. Bi jaz sledil takšnemu kralju?

Pogovor s Kristusom: Jezus, ne bi hotel biti del množice, ki je ostala tiho. Daj mi moč, da se postavim zate in te branim! Pomagaj mi, da te v življenju nikoli ne bi zatajil! Pomagaj mi, da bom zvest tvojim naukom in tvoji volji!

Sklep: Danes bom v pogovorih z ljudmi govoril o Kristusu.

Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.«

Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so Božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ›Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega‹; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.«

Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si Alfa in Omega. Dal si mi življenje in mi ponujaš večno življenje pri tebi. Podarjam ti svojo hvaležnost in ljubezen, a se mi nikoli ne vsiljuješ. Hvala ti, ker spoštuješ mojo svobodo, da se ti lahko darujem! Vse, kar imam, je tvoje; vračam ti to.

Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj, da bom tvoj, otrok vstajenja!

Razmišljanja:

1. Preprost in stalen pogovor: Danes spoznamo saduceje, ki postavljajo Kristusu pomembno vprašanje o nebesih. Kristus nas uči, da bo v nebesih vse precej drugače kot tu, na zemlji. To je lep primer, kako se lahko pogovarjamo s Kristusom. Preprosto mu moramo postaviti vprašanja: vprašanja o naši veri, o težavah, ki jih morda imamo v določenih odnosih, o spremembah v naši karieri itd. Odgovori, ki jih prejmemo, morda ne bodo tisto, kar smo pričakovali ali upali; pomembno pa je, da se vsak dan pogovarjamo s Kristusom in si prizadevamo, da bi mu ugajali v vsem, kar počnemo. Ta odprt, topel stik z našim Gospodom je že majhen predokus nebes.
2. Zedinjenje s Kristusom: Kristus nas spominja, da sta oba z Očetom Boga živih. On nam je dal življenje; mi smo ga izgubili. Postal je človek, trpel, umrl in tretji dan od mrtvih vstal, da bi mi lahko imeli novo življenje—življenje v Bogu in z njim; zdaj in za vso večnost. Naš končni cilj bodo nebesa, ko bomo eno z Očetom, tako kot je Jezus.
3. Udeležba v Božjem življenju: Ko nam Bog razkriva svoje skrivnosti, sodelujemo v njegovem življenju. Ustvaril nas je, da bi ga iskali, ga poslušali, razumeli in da bi hrepeneli po Božjih stvareh. Ali ni to že sama skrivnost? Bog se želi nenehno pogovarjati z nami o nebeških stvareh! Ta resničnost, ta neprecenljiv dar nas mora spodbuditi, da tudi z drugimi delimo veselo novico.

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, skozi tvojo smrt in vstajenje ter moj krst si me naredil za Božjega otroka. Pomagaj mi, da bom danes še bolj cenil, kaj pomeni biti Božji otrok! Podari mi milost, da bom živel v skladu s tem darom vseh darov!

Sklep: Danes bom vse sprejemal tako, kot da mi Bog govori v vsakem trenutku.

Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‹« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo.

Uvodna molitev: Gospod Jezus, ti si Alfa in Omega. Dal si mi življenje in mi ponujaš večno življenje pri tebi. Podarjam ti svojo hvaležnost in ljubezen, a se mi nikoli ne vsiljuješ. Hvala ti, ker spoštuješ mojo svobodo, da se ti lahko darujem! Vse, kar imam, je tvoje; vračam ti to.

Prošnja: Gospod Bog, nauči me večjega spoštovanja do tvoje hiše!

Razmišljanja:

1. Gorečnost za Očetovo hišo: Jezus ni bil nasprotoval trgovanju. Evangelij večkrat omenja kupovanje in prodajanje brez slabega pomena. V današnjem evangeliju pa se Jezus razjezi iz dveh razlogov: ljudje so trgovali znotraj templja, kar je bilo na nek način poniževanje Božje hiše. V jeruzalemskem templju so za zaveso hranili skrinjo zaveze kot skrivnostno Božjo prisotnost, kjer so častili Gospoda. A obiskovalci templja so prej naleteli na neke vrste tržnico. Jezus je bil ogorčen, ker so bili tempeljski trgovci nepošteni. Sem vedno pošten v svojih poslovnih stikih? Ali vedno spoštujem Božje ime in svete stvari?
2. Vrni se k spoštovanju: Jezus se je goreče zavzemal za hišo svojega Očeta, da se ta spoštuje kot hiša molitve. Tišina, čaščenje in molitev bi morali biti poglavitni pri vsakem obisku cerkve, še posebej pri nedeljski maši. V tabernaklju vsake katoliške cerkve je naš Gospod prisoten v evharistiji, kot ujetnik ljubezni, ki čaka, da vstopi v stik z nami. Nikoli nismo bližje nebesom, kot ko smo pred našim evharističnim Gospodom. Vendar to resnico hitro pozabimo. Naša drža, klepet in oblačila lahko prispevajo k splošni »profanáciji«¹ Božje hiše. Ali se med vstopom v cerkev spomnim, da stojim pred svojim Gospodom, ki je ustvaril nebo in zemljo? Ali drugi lahko vidijo mojo vero, da je Jezus resnično prisoten v evharistiji? Ali je On središče moje pozornosti? Ali lahko odložim vse moteče? Ali sem neobremenjen?
3. Oklepanje Jezusovih besed: Množice so opisane kot “oklepane” na vsaki Jezusovi besedi. Jezus je izkazal več spoštovanja do hiše svojega Očeta, kot katerakoli zunanja pobožnost, ki so jo kazali farizeji. Govoril je resnico in se vedno brez strahu zavzemal zanjo, tudi če je bilo neprijetno. Ni se bal tistih, ki so “ga iskali, da bi ga ubili.” Jezusova pokončnost je bila ključ do njegove učinkovitosti in privlačnosti njegovih besed. Kot kristjani smo poklicani, da posnemamo Jezusovo pokončnost v svojih besedah in dejanjih.

Pogovor s Kristusom: Gospod, velikokrat sem vstopil v cerkev raztresen in pozabil, da si ti navzoč. Prosim te za odpuščanje. Prosim, naj bom goreča priča tvoje ljubezni in obljubim, da ti bom izkazoval večje spoštovanje v Najsvetejšem Zakramentu!

Sklep: Pri nedeljski maši bom v živo in učinkovito pokazal posebno spoštovanje.