Lk 1:57-66.80

Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim. Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.

Uvodna molitev: Gospod, pri tem prizadevanju molitve mislim na svojo dušo in duše mojih ljubljenih. Verjamem, da si umrl zanje in želiš, da smo zate večno v nebesih.

Prošnja: Daj mi novo spoštovanje do staršev, Gospod.

Razmišljanja:

  1. Neizmerno veselje: Prihod novega otroka je bil vir veselja skozi vse čase. Otroci so Božji način, da gre svet naprej. Vsak novorojenček odseva del neskončne lepote in skrivnosti Boga. In z učenjem potrpežljivosti in nesebičnosti nam mali pomagajo rasti v svetosti. S svojo otroško preprostostjo nas učijo, da ostanemo preprosti. Njihova odvisnost lahko, in bi morala, omehčati naša srca. Sploh niso nujno naši lastni otroci; lahko čutimo dolžnost, da pomagamo vsem otrokom, saj njihova življenja obogatijo nas vse. Kaj sem nazadnje storil, da bi pomagal malim, rojenim in nerojenim? Ali obstaja center za krizne nosečnosti, ki bi potreboval pomoč? Ali sem dobro govoril o starših, ki so odprti za velike družine?
  2. Božja izbira: Za starodavne Jude je ime zajelo, celo določalo identiteto osebe. Tako je bilo pomembno, da je Elizabeta svojemu sinu nadela ime “Janez”. S tem je pokazala, da priznava Božji velik načrt za otroka. Janez je bil od začetka pod posebno Božjo skrbjo. Tudi danes je vsak otrok ljubljen s strani Boga in ima usodo v nebeškem Očetovem načrtu. Vsak ima poklic, klicanje v Cerkvi. Ali cenim vlogo, ki jo imajo malčki v Božjih načrtih? Spoštujem njihovo dostojanstvo? Ali skušam nanje vsiliti svoje predsodke? Oni bodo jutri odrasli. Kako si želim, da bi si zapomnili moj zgled?
  3. Osvobojena usta: Zaharija je dvomil v Boga in doletela ga je nemost. Govor mu je bil povrnjen šele potem, ko je javno sprejel Božji načrt in dovolil svojemu novorojenemu sinu, da nosi ime Janez. Tudi mi imamo lahko v sebi nekaj Zaharija. Upiramo se Bogu, samo da pridemo do slepe ulice. Slaba prijateljstva, navade resnega greha, naraščajoča obupanost - vse to nas lahko razjeda. Vendar pa se kesanje počasi prikrade. Zakaj? “Mislimo, da je zlo v osnovi dobro,” je rekel papež emeritus Benedikt XVI. (8. decembra 2005). “Mislimo, da ga potrebujemo, vsaj malo, da bi doživeli polnost biti. … Če pa pogledamo svet okoli nas, lahko vidimo, da temu ni tako; drugače povedano, da je zlo vedno strupeno, da ne dviguje človeka, ampak ga ponižuje in osramoti.” Ali se upiram Božjim načrtom?

Pogovor z Jezusom: Gospod, postavil si člane družine in druge ljubljene osebe v moje življenje iz določenega razloga. Moram jim pomagati priti v nebesa, in oni morajo pomagati meni storiti isto. Spomni me na to resnico in mi pomagaj, da na poseben način ne bom oviral načrtov, ki jih imaš za otroke v mojem življenju.

Odločitev: Danes bom molil desetko rožnega venca, da dosežejo nebesa vsi člani moje družine.