Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Uvodna molitev: Gospod, verjamem, da si prisoten tukaj in zdaj, ko se obračam nate v molitvi. Zaupam v Tvojo željo, da mi podariš milost, ki jo moram danes prejeti. Hvala za tvojo ljubezen, hvala za neizmerno radodarnost do mene. V zameno ti dam svoje življenje in svojo ljubezen.
Prošnja: Gospod Jezus, pomagaj mi, da bom bolj cenil tvoje darilo Tebe v evharistiji.
Refleksija:
- Darilo ljubečega očeta: Oče je tisti, ki je Jezusa poslal in bo k njemu pritegnil duše. "Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče." Torej tisti posamezniki, ki so slišali Kristusove besede in so bili bližje Jezusu, se jim je to zgodilo zaradi Očetovega daru vere. Če imamo danes vero v Kristusa, je to tudi dar Očeta, ki nas želi pritegniti k svojemu Sinu. Če dvomimo ali šibki v veri, prosimo Očeta, naj nas približa svojemu Sinu in nam pomaga, da verjamemo s celim srcem in umom.
- Beseda je meso postala: Kristusovo rojstvo se je zgodilo v mestu Betlehem, kar v hebrejščini (bêth-lehem) pomeni »hiša kruha«. Tudi položen je bil v jasli, kamor bi običajno postavili hrano za živali. Preden je Kristus postal kruh, ki bi postala naša hrana, je Kristus najprej postal človek. Zgolj to, da bi nam dal nekaj posebno blagoslovljenega kruha, ne bi bilo niti približno tako pomembno kot dajanje samega sebe. Bog nas ima vedno tako rad: da se popolnoma v polnosti daje.
- Njegovo telo je meso postalo: Evangelijska poročila o Kristusu, ki pomnožuje hlebce, poročajo, da je to storil iz sočutja do množice: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo.« Mt 15:35. To isto sočutje ga spodbuja, da se v evharistiji daje za nas v podobi kruha. Noče, da umremo zaradi pomanjkanja duhovne hrane. Kristusova največja gesta ponižnosti je, da je postal človek, nam enak v vseh pogledih, razen greha. Še večja gesta ponižnosti pa je, da je postal naša duhovna hrana.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, kako naj ne verujem vate? Tako kot jaz si že postal človek. Potem si se spustil še v bolj ponižno služenje, tako da postaneš hrana za mojo dušo. Pomagaj mi, da te v evharistiji sprejmem s hvaležnostjo, pri čemer se popolnoma zavedam tvoje ljubeče prisotnosti.
Sklep: Danes bom svoje srce začel pripravljati, da se to nedeljo udeležim maše in z ljubeznijo sprejmem Kristusa v obhajilu.