In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Uvodna molitev: Gospod, ti si vir vsega življenja, ker si življenje samo. Tvoje vstajenje mi daje upanje, da bom vstal od mrtvih, in bil s Teboj v večnem veselju v nebesih. Pogosteje se moram osredotočati na dobro, ki Si ga storil za nas, in na Tvoje obljube tistim, ki Vate zaupajo. Hvala, Jezus, ker si spet vzel svoje življenje in nam kažeš pot domov v nebesa. Ljubim Te in želim Te spremljati z vsem srcem. Želim si bolj polno sodelovati s Teboj in pripeljati s seboj še veliko drugih."
Prošnja: Gospod Jezus, hodi ob moji strani. Odpri mi srce za pomen Svetega pisma in dogodke v mojem življenju. Vžgi mi srce s svojimi besedami
Refleksija:
- Konec je: Ta dva učenca sta bila močno pretresena zaradi dogodkov v zadnjih dneh. Pogumno sta zapustila dom in družino, da bi sledila Gospodu. Prisluhnila sta njegovim besedam, bila priča njegovim čudežem in celo velikodušno odšla ven in pridigala v njegovem imenu. Učenci so pričakovali, da bo Jezus hrepeneči Mesija. In ravno v trenutku, ko je Jezus imenoval »svojo uro«, ko je opravljal svoje največje delo, so se učenci razšli z Jezusom. Kaj je šlo narobe? Bog je delal na način in z močjo, ki je ti učenci niso pričakovali in je niso sprejeli. Križ in trpljenje nista vstopila v njihove načrte. Veličastno zmagovito pot so lahko sprejemali, vendar ne križanega Gospoda. Dokler so bili čudeži, spodbujanje množic in vznemirjenje, je bila njihova pot ob Kristusu. Ko pa je križ vrgel senco, so vrgli puško v koruzo. In tako se vračajo domov, nazaj v svoj stari življenjski slog, upanje je razbito in obrazi so otožni. Njun pogovor je bil samo pomilovalna rekonstrukcija dogodkov, brez vere, brez občutka za Boga, potopljen v lastno žalost.
- Vdor nedolžnega opazovalca: Učenca sta tako osredotočena na lastne težave in rane, da ne prepoznata, kdo hodi ob njiju. Samo pomilovanje nas ne vodi k Bogu, ampak nas samo še bolj potaplja v svojo nemoč. Kako se rešiti iz te situacije? Nepričakovano vprašanje, ki uniči napačne predpostavke teh dveh učencev o napačnih vsebinah in ju vabi, da se bolj poglobita v svojo situacijo. Razmišljanje o očitnem, o resničnih dogodkih našega življenja (in ne o naših zlomljenih, omejenih načrtih in upanjih) je tisto, kar začne odpirati vrata prerojenemu upanju. O čem govoriš? Zakaj? Ali ti ni uspelo česa dojeti?
- Delimo kruh z neznancem: Kristus je pastir, ki išče te dve izgubljeni ovci. Kot vedno jim mojstrsko in nežno razsvetli um in jih pripelje do resnice. Poslušanje Kristusa pripravi ta dva učenca, da ga prepoznata, ko vzame, zlomi, blagoslovi in jim da “kruh” - enaka dejanja zadnje večerje. Potem ko so našega Gospoda prepoznali v »lomljenju kruha«, se njihova celotna narava spremeni. Tudi njihov način ocenjevanja dogodkov in situacij se spremeni. Za večer so se ustavili, toda potem, ko so izkusili Gospoda, so sredi noči odšli ven, da bi svoje izkušnje delili z drugimi.
Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, nauči me zanikati samega sebe in sprejemanja tvojega veličastnega načrta. Jezus, hodi vedno ob meni in mi pomagaj spoznavati, da dokler sem v pogovoru s Tabo, tudi če se tega ne zavedam, vedno obstaja upanje in odrešenje.
Sklep: Dovolil bom Bogu, da zlomi moje omejene načrte in pričakovanja. S Kristusom se bom pogovoril o tem, katere cilje si želi, da si zastavim v svojem življenju, čeprav se zdijo nemogoči.