3 Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da me ljubiš, da boš ob meni skozi ta dan. Zaupam vate, Gospod, bolj kot sebi, ker si neskončno dober in vsemogočen. Ljubim te, ker si umrl na križu zame, da me rešiš.

Prošnja: Gospod, pomagaj mi, da bom znal pomnožiti talente, ki si mi jih dal!

Razmišljanja:

1. “Ovce brez pastirja”: Mnogi trpijo, ker nimajo nikogar, da bi jim pomagal. Zapuščeni so in prepuščeni samim sebi. Velikokrat morda pozabijo Jezusove besede: “Kar ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Naša lenoba, ker opustimo, kar bi lahko dobrega storili, je vzrok za trpljenje drugih. Enostavno je razmišljati, da je skrb za duhovne in materialne potrebe vseh v pristojnosti duhovnikov in posvečenih oseb. Vendar skrb za naše bližnje ni samo odgovornost cerkvene ustanove, ampak tudi naša odgovornost. Če želimo postati resnično kristjani, potem moramo živeti ljubezen. “Ljubezen je največja družbena zapoved. Spoštuje druge in njihove pravice. Zahteva pravičnost in samo ona nas naredi zmožne zanjo. Ljubezen navdihuje darovanje samega sebe” (KKC 1889).
2. “Nebeško kraljestvo je blizu”: Enostavno se ujamemo v vsakodnevne dejavnosti in izgubimo izpred oči, kar je pomembno v življenju. Preprosto je misliti, da bo nebeško kraljestvo prišlo pozneje, ob koncu sveta. Vendar je nebeško kraljestvo že tu, med nami, z Jezusovim prihodom. Prišel ga je oznanjat. In mi smo kot kristjani ta prisotnost Kraljestva na tem svetu, kvas, ki ga mora preobraziti. Ne samo da moramo sami vstopiti v Kraljestvo, ampak je tudi naša dolžnost, da na to opomnimo bližnjega brata in sestro in jima pomagamo na poti po tja.
3. “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte”: Bog nam je dal talente, ki jih moramo uporabljati ne le zase, ampak tudi za druge. Ob koncu nas bo vprašal: “Kaj ste storili s talenti, ki sem vam jih dal? Vaša vera, vaš krst, zakramenti, vaša družina, vaša pamet, vaši talenti, vaš čas…?” Smo le skrbniki Božjih darov, vendar je od nas odvisno, kako jih bomo najbolje izkoristili v času, ki ga imamo na tem svetu - za svoje dobro in dobro drugih.

Pogovor s Kristusom: Gospod, talente, ki si mi jih dal, vedno želim uporabiti po tvoji volji! Nisi mi jih podaril, da bi jih uporabljal po svoji volji. Moje življenje na tem svetu je kratko, zato mi pomagaj, da jih bom dobro uporabil.

Odločitev: Potrudil se bom, da bom bolje izkoristil svoj čas in talente, še posebej, da bom pomagal vsakomur, ki potrebuje pomoč.

In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

Uvodna molitev: Gospod, verujem, da si me poklical, naj se nepopustljivo trudim razširiti tvoje Kraljestvo po vsem svetu. Upam vate, ker si tisti, ki ga je Oče poslal in rad te imam! Hvala, ker si me povabil, da postanem apostol tvojega Kraljestva!

Prošnja: Gospod Jezus, naredi me apostola tvojega Kraljestva!

Razmišljanja:

1. Božje Kraljestvo: Kristus se vedno znova vrača k tej temi, ki je bila tudi tema njegove prve javne pridige. Ponuja nam podobo gorčičnega semena, ki zraste v veliko drevo in privablja vse vrste ptic. Temu je podobno Božje Kraljestvo. Bog je kralj in njegovo Kraljestvo je tako kot gorčično drevo, zatočišče zame. Lahko prebivamo v njegovi senci, počivamo na njegovih vejah in najdemo zaščito pred zlom. Ostati pa moramo zvesti našemu Kralju, slediti njegovim zapovedim in širiti novice o njegovem Kraljestvu vsem ljudem.
2. Skromni Začetki: Ne bi se smeli vznemirjati, če se duhovno življenje ne raste tako hitro, kot bi si želeli. Bog nas postopoma privablja, saj naš odnos s Kristusom ni odvisen samo od nas, ampak od njega. Kot marljivi kmetje smo, ki opravimo svoj del - poskrbimo, da so pogoji primerni za rast semena, vendar je Stvarnik tisti, ki poskrbi za rast. Pogosto zaznamo Božje delo v naših dušah šele po dolgem času. Kljub temu je vedno z nami, odstranjuje naše pleve, in odriva naše kreposti.
3. Poklicani za velika dela: V začetku, pred dva tisoč leti je bila Kristusova Cerkev kot majhno gorčično seme. Zrasla je in dozorela v ogromno rastlino z mnogimi vejami. Sem ena izmed teh vejic. Kristus prinaša življenje moji veji in mi določa naloge. Kliče me, da sodelujem v velikem poslanstvu svoje Cerkve. Ali se zavedam in uživam v tem, kako velika naloga je biti katolik, koliko dobrega opravlja Cerkev, kako sem poklican, da bom vez, ki bo druge pripeljala k doživetju enake dobrote, kot sem jo okusil sam?

Pogovor s Kristusom: Gospod Jezus, sem del tvojega skrivnostnega telesa. Želim sodelovati v tvojem poslanstvu, da bi te vse duše spoznale in ljubile. Svoje veselje sem našel v tebi in imam gorečo željo, da bi to prenesel vsem ljudem. Gospod, prosim za pogum, da bom še naprej vztrajal in nikoli ne omagal v nalogi, ki si mi jo dal!

Odločitev: V molitvi se bom za trenutek ozrl na to, kako je Bog deloval v mojem življenju, da sem rasel.